O njegovem zmogljivejšem bratu smo pred časom že pisali, tokrat je prišla vrsta še nanj. A lotili smo se ga pravzaprav iz čisto drugega razloga, zaradi dodatnih nastavkov za objektiv. V uredništvu smo vse skupaj poimenovali kar »tri-Sony«, podobno kot Leicin Tri-Elmar, čeravno nimata veliko skupnega. Slednji je objektiv, ki stane približno pet povprečnih slovenskih plač in spada v drug svet. Začnimo s fotoaparatom. NEX-3 je po zunanjosti dokaj podoben močnejšemu modelu, razlika je že v izdelavi ohišja, ki je tu plastično. Poleg tega je malce polnejše, v spodnjem delu je razlika lepo vidna. Od tu naprej je vse tako rekoč enako, razen pri snemanju videa in številu zaporednih posnetkov. NEX-3 zmore le ločljivost 720p, poleg tega ne zapisuje v formatu AVCHD, ampak v MPEG-4. Tudi pri hitrosti zaporednega zajema je razlika − namesto 7 posnetkov na sekundo jih zmore 5. Gumbi so enako razporejeni, poleg tega jih ni prav veliko. V času med obema preizkusoma je Sony posodobil programsko opremo za fotoaparat in popravil nekaj malenkosti, ki so nas zmotile pri močnejšem bratu. Dva gumba sta dobila možnost lastnih nastavitev, kar močno olajša rokovanje s fotoaparatom, čeravno je treba sem ter tja še skočiti v meni. Kljub temu je s tem postal fotoaparat preprostejši za uporabo, saj nenehno skakanje v meni in brskanje nista ravno najpriročnejša. Tudi pri tem modelu lahko zaslon nagnemo, tako da če vas ne motita plastično ohišje in nižja ločljivost pri zajemu video posnetkov, je seveda glavna razlika le v ceni. S fotoaparatom smo dokaj na hitro opravili, posvetimo se še nastavkom. V igri sta dva, širokokotni in ribje oko. Oba sta narejena za 16 mm objektiv in se ne privijata kot večina ostalih, ampak imata poseben bajonet. To zelo pohitri njuno uporabo, saj ga le postavimo v pravilno lego, obrnemo za približno četrt obrata in že je pripravljen za uporabo. Oba dodatka sta narejena zelo kakovostno, leč je več, poleg tega je ohišje kovinsko. Širokokotni nastavek oziroma VCL-ECF1 ima faktor razširitve 0,75x, kar pomeni, da iz 16 mm objektiva dobimo 12 mm. Preračunano na format Leica to pomeni 18 mm. Popačenja pri tem je zelo malo, a kljub temu bo ostro oko opazilo rahel sodček, ki pa ni moteč. Drug nastavek, VCL-ECU1 ima faktor razširitve kar 0,56x, a cena za to je ribje oko oziroma zelo vijugaste linije. Tak objektiv ima svojo uporabnost, po eni plati zaradi izredno širokega vidnega polja, po drugi pa zaradi samega učinka. V primerjavi s pravimi objektivi »fisheye« se obnese dokaj dobro in čisto primerljivo, izdaja ga le povečana kromatska aberacija. Najšibkejši člen pri uporabi teh dveh nastavkov je seveda objektiv, za katerega bi si želeli, da bi bil ostrejši na robovih pri odprti zaslonki. Te napake se seveda seštevajo, tako da morate zaslonko, če želite dobiti ostro sliko od roba do roba, zapreti na vsaj f5,6. Pri tej vrednosti zaslonke bo velik del slike oster, le robovi utegnejo ostati rahlo zamegljeni. Če upoštevamo ceno teh dveh nastavkov, dobite ju za približno 120 evrov vsakega, ponujata odlično razmerje med ceno in kakovostjo. Poleg tega ne prispevata bistveno k velikosti fotoaparata in hitro ju lahko nastavimo in odstranimo. Za ljubitelje širokega kota vsekakor vredno razmisleka, saj širše pri fotoaparatih NEX za zdaj ne gre.