Zadnji dve leti ugotavljamo, da pri kompaktnih fotoaparatih z višanjem ločljivosti pada sama kvaliteta slike. Zrnatost se pojavi že pri najnižjih občutljivostih, ostrine ni prav dosti, čemu torej lov za višjo ločljivostjo? So se ujeli v začaran marketinški krog, ki narekuje nove in nove modele? Odgovora žal ne poznamo, a pri pregledu fotografij, narejenih s fotoaparati v letu 2005 in zdaj je razlika opazna in kvaliteta na strani prvih. Res je, hitrost delovanja, razpon goriščnice, možnost snemanja HD videa, vse to je na strani novincev. Ampak tisto najpomembnejše, kar šteje, sama kvaliteta posnetka je drastično padla. Poglejmo to še iz drugega zornega kota, gostota pik pri kompaktih se bliža 50 milijonom točk na kvadratni centimeter, medtem ko pri zrcalno refleksnih ostaja za zdaj okoli 5 milijonov točk na kvadratni centimeter. Mejo uporabnosti pri kompaktih je postavil Canon z modeloma G11 in S90, ki imata 23 milijonov točk na kvadratni centimeter. Morda pa odgovor leži drugje, v EVIL fotoaparatih. Olympusu in Panasonicu sta se pridružila še Samsung ter Sony, drugih verjetno ne bomo dolgo časa čakali. Majhni fotoaparati z tipali, kot jih imajo zrcalno refleksni fotoaparati in izmenljivimi objektivi so zelo zanimivi za marsikaterega fotografa, ne le začetnika, ampak tudi profesionalnega. In še priporočilo za konec, če ne boste delali velikih povečav (in praviloma jih ne) znižajte ločljivost na 12 in 14 milijonskih kompaktih na 8 ali 5 milijonov točk. Ne boste izgubili veliko, kvečjemu pridobili s prostorom na pomnilniški kartici.