Na podlagi te Direktive države, tudi Slovenija, v svojem pravnem redu uredijo plačevanje nadomestil nosilcem avtorskih pravic za škodo oz. izpad dohodka, ki avtorjem nastane, ker zakonodajalec (v omejenem obsegu) dovoljuje domače kopiranje (oz. izdelavo "varnostnih kopij"). Na takšni podlagi se pri vsaki prodani opremi, namenjeni oz. sposobni takšnega reproduciranja (DVD snemalniki in mediji, glasbeni predvajalniki, trdi diski...), plača določen neprostovoljen prispevek.

Sodišče se je med drugim ukvarjalo z vprašanjem, ali evropski pravni red dopušča, da se takšno breme zavezancu naloži ne glede na namen, za katerega je takšna oprema nabavljena. Nadomestila so namreč najbolj sporna v primerih, ko indiskriminatorno bremenijo tako tiste, ki zakonsko upravičenje do zasebnega razmnoževanja izkoristijo, in tiste, ki ga ne; prav tako bremenijo tiste, ki avtorskih del ne razmnožujejo, pač pa jih ustvarjajo oz. razmnožujejo ne-avtorske vsebine.

Sodišče je tako kompromisno opredelilo da ni v skladu z Direktivo nacionalna ureditev, ki takšno breme (indiskriminatorno) nalaga v primeru opreme, ki jo uporabljajo pravne osebe. Je pa pravno ustrezna ureditev, ki breme (indiskriminatorno) nalaga posameznikom. Za te sodišče tako predpostavlja, da "se namreč utemeljeno domneva, da bodo v celoti uživali to razpolaganje in da bodo torej v celoti izkoristili funkcije te opreme, vključno z reproduciranjem."

vir: SloTech