O okolju je danes znanih nekaj podrobnosti. Razvijalci programov bodo lahko uporabljali zgolj Applov uradni aplikativno programski vmesnik (API), kar v praksi pomeni, da nekatere tehnike, ki so se jih razvijalci naučili pri razvoju z Applove strani nepotrjenih programov (torej programov pred izidom SDK-ja), ne bodo delovale. Programi neodvisnih razvijalcev prav tako ne bodo mogli zapisovati podatkov neposredno v druge aplikacije, kar je povezano z varnostjo celotnega iPhona, po drugi strani pa je onemogočeno tudi oblikovanje zanimivih »mashupov« (programov, ki združujejo informacije iz več različnih virov).

Zanimivo je tudi, da programi neodvisnih razvijalcev ne bodo mogli »teči« v ozadju. Na primer aplikacije za neposredno komuniciranje ne bodo zbirale informacij, ko boste iPhone uporabljali za kaj drugega (na primer telefonirali) in jih nato prikazale, ko boste imeli čas. Dokumentacija, priložena okolju SDK tudi kaže, da lahko iPhone prikaže le eno zaslonsko sliko aplikacije naenkrat, kar pomeni, da bodo razvijalci vložili veliko truda v razvoj aplikacije, ki se bo čim hitreje zagnala in ustavila. Ni popolnoma jasno, kje leži razlog tej omejitvi – govori se da iPhone ni dovolj zmogljiv za večopravilnost programov, kar nekateri zmogljivejši telefoni izvajajo brez večjih težav.

Pri vseh zadevi gre še za eno zanimivo opažanje, ki bo nekaterim (na primer Intelu) dalo misliti. SDK neodvisnim razvijalcem posredno sporoča naj, v kolikor imajo aplikacijo, ki že deluje na osebnem računalniku, te nespremenjene ne prenesejo v okolje mobilnih telefonov. Uporabniki mobilne aplikacije uporabljajo drugače (imajo tudi drugačna pričakovanja) od aplikacij, ki tečejo na osebnih računalnikih. Zakaj je to zanimivo? Ker Intel zagovarja naslednjo generacijo procesorjev za mobilne naprave (izpeljanke procesorjev Silverthorne in Moorestown), ki bodo sposobni poganjati katerokoli aplikacijo razvito za osebne računalnike.