Da vidimo ostro, mora očesna leča svetlobo lomiti tako, da se zbere ravno na mrežnici. Če leča svetlobo lomi premočno in se ta zbere že pred mrežnico, potem pa se do nje že nekoliko razprši, govorimo o kratkovidnosti. Daljnovidnost je obratna težava, ko je leča premalo prožna in ne uspe dovolj lomiti svetlobe, zato bi se ta zbrala v točki za mrežnico. V obeh primerih je rezultat enak - vidimo megleno, le da enkrat laže gledamo bližnje predmete, drugič pa bolj oddaljene. Medtem ko je daljnovidnost starostna nadloga, se kratkovidnost najpogosteje pojavi v puberteti ali adolescenci, ko oko raste. Zato pri statistiki govorimo o mladih odraslih - petletni malčki običajno pač niso kratkovidni.
Kratkovidnost in daljnovidnost sta seveda do neke mere genetsko pogojeni, kot vsi prirojeni defekti v človeškem telesu, a to ne more biti glavni razlog. Že leta 1969 so raziskovali kratkovidnost pri Inuitih in ugotovili, da je bila njena incidenca v izoliranih skupnostih manj kot dvoodstotna. Kar polovica vnukov teh ljudi pa je bila kratkovidnih, kar je močan dokaz, da se razlog skriva v okolju. Treba ga je bilo le še najti.
Pomislili bi, da so razlog dolge ure, ki jih moderni mladi ljudje preživijo pred knjigami in računalniškimi zasloni. Sliši se logično, saj je kratkovidnost najbolj razširjena prav v vzhodni Aziji, kjer so šolske obremenitve največje. Povprečen Kitajec v Šanghaju ima 14 ur domače naloge na teden, v Evropi in ZDA pa polovico manj. Problem je veljal za rešenega, ker so tudi nadaljnje raziskave potrjevale, da več branja knjig dviguje tveganje za razvoj kratkovidnosti. Razlaga je elegantna in logična, saj dolgotrajno ostrenje bližnje slike vpliva na rast zrkla in razvoj leče. Žal je razlaga tudi napačna.
Šele na prelomu tisočletja so nove raziskave pokazale, da je razlog drug. Kratkovidnost se razvije ob pomanjkanju preživljanja časa na prostem. Ker knjige navadno beremo v zaprtih prostorih, raziskave tega niso takoj ugotovile. Ko so kontrolirali za vrsto drugih spremenljivk, je postalo jasno, da je pravi razlog čas na prostem. Več smo zunaj, bolje vidimo.
Ni pa še zadovoljivo rešeno vprašanje, zakaj se to zgodi. Nekateri znanstveniki menijo - in ti so v večini - da je razlog sončna svetloba. Ni jasno kako, vendar naj bi močna svetloba omogočala pravilen razvoj očesa. Ne pozabimo, da so zaprti prostori tudi stokrat manj svetli v primerjavi s svetlobo na prostem, če sije sonce. Osumljenec je retinalni dopamin, ki se proizvaja podnevi, slaba osvetlitev pa inhibira produkcijo. Druga teorija je ostrenje slike na oddaljene predmete, ki jih je zunaj polno, v zaprtih prostorih pa smo v najboljšem primeru omejeni na nekaj deset metrov.
In koliko je zadosti? Dve do tri ure na prostem vsak dan bi moralo pri otrocih preprečiti nastanek kratkovidnosti, če sklepamo po rezultatih raziskav. Preprečiti ni najboljši izraz - to bi njeno razširjenost vrnilo na nivoje pred sto leti, kar bi bil že velik uspeh. Recimo, na Tajvanu so morali v raziskavi v eni šoli učenci vsak dan vseh 80 minut odmora preživeti na prostem. Incidenca kratkovidnosti čez leto dni je bila več kot dvakrat manjša kakor v drugih šolah, ki tega niso počele. Če je razlog svetloba, lahko posledice omilimo z močno in primerno osvetlitvijo prostorov. In spet pridejo na svoj račun dedki in babice, ki so nam zabičali, naj nikar ne beremo pri slabi luči, ker si kvarimo oči. Če pa je razlog kaj drugega, kar najdemo zunaj, pa ga notri ni, bo rešitev, da mladino naženemo nazaj na igrišča.
SloTech
