Seveda se ne slepim, in vem, da o pedagogiki, didaktiki in podobnem nimam pojma. Imam pa oči. A začeti moram na začetku. Imam dva otroka, oba dijaka, gimnazijca. Hodita na isto šolo, eden v nacionalni program, drugi pa v program mednarodne mature. Ker me pač zanima, kaj v šoli počnejo, sem si malo ogledal učni program oziroma učbenike. Pri primerjavi obeh programov sem ugotovil, da pravzaprav niti ni čudno, da je funkcionalna pismenost pri nas na precej nizki ravni. Veliko predmetov, pravzaprav je takšnih kar večina, snov obravnava nekako od spodaj navzgor oziroma od podrobnosti proti celoti. Pri tem je teh podrobnosti velikokrat toliko, da ja na koncu celota v popolni megli. Recimo biologija prvega letnika, kjer se je pri celični biologiji šlo v podrobnosti, ki jih sicer spoznavajo šele študenti medicine in biologije (oboje so mi tudi eni in drugi potrdili). Podobno je pri zgodovini, geografiji in še kje. Načeloma s podrobnim znanjem ni nič narobe, gimnazija je vedno bila skoraj sinonim za to, težava pa je, ker pridemo do stanja, ko otroci vedo, od kdaj do kdaj je divjala tridesetletna vojna, ne vedo pa, zakaj je do nje prišlo in česa so se udeleženci iz nje naučili. Vedo, kakšna je formula za drugi Newtonov zakon, a je ne razumejo in je ne znajo uporabljati. Na pamet znajo formule odvodov, ne vedo pa, čemu je namenjen. Šolski program se pogosto tako podrobno ukvarja z enim drevesom, da učenci in dijaki zgrešijo pomen gozda. In zato dobimo iz šol otroke, polne faktografskega znanja, a funkcionalno nepismene.

In kakšno zvezo ima to z informatiko oziroma odprto kodo? Po mnenju pisca pričujočih vrstic precejšnjo. V informatiki se namreč obnašamo dokaj podobno kot v šolstvu. Tudi tu izhajamo iz podrobnosti, ki so marketinško tako izpiljene, da spretno skrivajo celoto. Pravimo, da imamo na primer Word, ki je namenjen pisanju besedil, imamo Excel, ki je namenjen tabelam, imamo Photoshop, ki je namenjen urejanju slik, imamo Google, namenjen iskanju in podobno. Ne rečemo pa, da urejamo besedila z na primer Wordom. Ne rečemo, da hočemo nekaj izračunati in bomo za to uporabili na primer Excel in tako naprej. Kaj je s tem narobe? Narobe je to, da je prišlo do sinonimizacije teh izdelkov. Word je postal sinonim za urejanje besedil, Excel za tabele, Photoshop za slike in tako naprej. Težava je v tem, da orodje za reševanje problema enačimo s problemom. Ste že kdaj recimo rekli sinu, da naj vam prinese »križni Unior«? Ne! Rekli ste mu, naj vam prinese križni izvijač! Zakaj? Zato, ker je na trgu ogromno proizvajalcev, ki izdelujejo izvijače in Unior je le eden od njih. Pa kaj se razburjaš, boste rekli, saj imamo tudi superge, žiletke in podobno. Ja, imamo. In tudi to seveda ni prav. A primerjati informatiko z britvicami je neumnost. Informatika je nekaj, kar je globoko vpeto v naša življenja in nam ga v veliki meri tudi kroji, kar za britvice in športne copate vsekakor ne velja. Zato se moramo po mojem mnenju sinonimizacije na področju računalništva bati. In to na vseh področjih – domačem, poslovnem, še posebej pa v šoli. Si lahko dopustimo, da bomo »sproducirali« učence in dijake, ki bodo znali oditi vijak samo z Uniorjevim izvijačem? Na mnogih šolah so učenci v težavah, če recimo predstavitev referata ali seminarske naloge prinesejo v kakšnem drugem formatu kot pa v PowerPointovem. Učitelji(ce) jih večinoma zavrnejo, saj »se s tem pač ne bodo zafrkavali«. Ja, ja, na načelni in verjetno tudi papirni ravni je zadeva seveda dorečena, v praksi pa žal ni tako. In podobno je z Wordom, Excelom in še s čim. In zato otroci pač težijo k »standardnim« izdelkom. Potem bodo pa končali šolo, prišli na delo, kjer jih bo pričakal kak drug sistem, pri čemer ne mislim le na odprtokodne rešitve, pač pa tudi spletne, in bodo izgubljeni. Učence in dijake torej učimo, da je mogoče naloge rešiti le z enim orodjem. Ne učimo jih, kaj je bistvo urejanja besedil z računalnikom in potem predstavimo različna orodja, s katerimi je to mogoče doseči. Namesto tega jim serviramo orodje in rečemo, da z njim lahko naredimo to in to. In potem otroci pač to orodje vzamejo kot sinonim za reševanje teh nalog.

In kaj ima to z odprto kodo? Pravzaprav nič. Odprtokodni izdelki so ta trenutek le edini, ki lahko konkurirajo obstoječim monopolom. Na področju pisarniške zbirke nimamo namreč nobene druge omembe vredne konkurence, prav tako pa ne na nekaterih drugih področjih. In zato je treba konkurenco podpreti. Iz strateško-sanitarnih razlogov. Da ne bomo funkcionalne nepismenosti širili še naprej.

Moj mikro, april 2011 | Zoran Banovič |