Glavni cilj seminarja je bil predstaviti primere dobrih praks s področja e-zdravja, ki so jih razvile nekatere države članice EU in države Jugovzhodne Evrope in so lahko koristni tudi za slovensko državo, ki prav zdaj snuje strategijo e-zdravja.
Z uvodnim nagovorom ga je odprla ministrica za javno upravo Republike Slovenije gospa Irma Pavlinič Krebs, ki je poudarila, da mora Slovenija dosežke, znanje in zanos iz področja storitev e-uprave, ki ji jih priznava tudi Evropska Unija, prenesti tudi na področje e-zdravja. Tudi zato, je dejala, ker nas trenutni družbeno-ekonomski dejavniki silijo k iskanju novih učinkovitejših in racionalnejših rešitev v zdravstvenem sistemu.
Predstojnik Enote za IKT v zdravstvu pri Evropski komisiji, Ilias Iakovidis, ki se je v živo iz Bruslja oglasil preko spleta, je poudaril, da vprašanje e-zdravja ni tehnološko vprašanje, temveč družbeno-politični projekt, ki nikakor ne sme biti prepuščen zgolj političnim odločevalcem. Prav tako je izpostavil, da je za uspešen razvoj e-zdravja potrebna nenehna komunikacija med vsemi deležniki.
Danski zdravstveni portal sundhed.dk
Danski portal e-zdravje je »Enoten portal za državljane in strokovnjake« in je po ugotovitvah Evropske komisije, eden najboljših v Evropi. Uporabnikom omogoča tako naročanje pri svojem zdravniku, naročilo recepte in zdravil na dom ali pridobivanje zdravniških nasvetov kot tudi pregled nad čakalnimi vrstami in cenami za posamezne posege ter kvaliteto in dostopnostjo zdravstvenih storitev. Portal nudi tudi dostop do lastnih zdravstvenih podatkov in podatkov o predhodnem zdravljenju in še veliko drugih storitev. Kot je poudaril danski predavatelj Morten Elbǽk Petersen, je »cilj e-zdravja transparenten sistem zdravstvenega varstva od katerega bodo imeli največ koristi državljani«.
Primer slovaškega pristopa k e-zdravju
Temeljni cilj slovaškega programa e-zdravja je zmanjšanje deleža let življenja, izgubljenih zaradi bolezni in poškodb. Pri oblikovanju programa e-zdravja so se, kot je poudaril Michal Danilak svetovalec slovaškega ministrstva za zdravje, zgledovali prav po danskem portalu. Z vzpostavitvijo elektronske baze zdravstvenih podatkov, zagotavljanjem informacij o zdravstvenem varstvu in z drugimi storitvami pa želi Slovaška vsem državljanom zagotoviti enakopraven dostop do najsodobnejših zdravstvenih storitev.
Povezljivost, sodelovanje in postopnost
Na onkološkem inštitutu v Vojvodini so, kot je povedala Dubravka Štriber Devaja, veliko pozornost posvetili interoperabilnim rešitvam e-zdravja, torej rešitvam, ki se med seboj povezujejo in nadgrajujejo. Bolnišnični informacijski sistem IBH pa so lahko vzpostavili le, ker so sodelovali vsi: uprava, organizacijske enote, zdravniki, zdravstveno osebje in seveda informatiki .
Denis Reković, predstavnik Inštituta za varovanje zdravja, Republike Črne Gore, pa je podaril, da je ključen postopen razvoj zdravstvenega informacijskega sistema, saj le na ta način mogoče zagotoviti dosleden, vzdržljiv, transparenten in sodoben sistem zdravstvenega varstva.
Kje smo v Sloveniji?
Prioriteti slovenske vlade pri uvajanju projekta e-zdravje sta opolnomočenje državljanov ter transparenten in varen dostop do informacij in podatkov, je povedala predstavnica Ministrstva za zdravje Smiljana Vončina Slavec. Podobno kot Črna gora se je tudi Slovenija odločila za postopen razvoj sistema e-zdravja, tudi zaradi velikih stroškov, povezanih z informatizacijo zdravstvenega sistema na nacionalnem nivoju. Slovenija si, po zgledu številnih evropskih držav, pri projektu e-zdravje pomaga s sredstvi Evropske unije.
Nataša Pirc Musar, informacijska pooblaščenka Republike Slovenije je opozorila na pomen varovanja osebnih podatkov. »Pravo in zakonodaja nenehno zaostajata za razvojem informacijsko-komunikacijskih tehnologij, zato je v imenu pravic pacientov in državljanov še toliko pomembnejše, da so vprašanja zasebnosti in varovanja osebnih podatkov integralen del razvoja sodobnih informacijskih zdravstvenih sistemov.«
V zaključku so se udeleženci in predavatelji strinjali, da je pri vzpostavitvi sistemov e-zdravja ključnega pomena sodelovanje vseh deležnikov, od države, institucij EU, IKT industrije, medicinske stroke in medicinskega osebja, do pacientov in državljanov. Na podlagi predstavljenih primerov pa je moč sklepati, da so se evropske države sicer odločale za različne pristope, vendar pa so uspele le, v primerih, ko je imel glavni nosilec projekta na strani države za njegovo uveljavitev politično podporo vseh deležnikov.
