Ti so do zdaj delovali po načelu primerjanja vzorcev – ko se ugotovi, kako je določen virus videti oziroma kakšna je njegova programska koda, doda podjetje, ki izdeluje protivirusni program, to kodo med vzorce za preverjanje. Od tega trenutka naprej protivirusni program ve, kako je virus videti in ga lahko odkrije. Do pred kratkim je metoda še lahko bila učinkovita, a v sodobnem času so se pokazale pomanjkljivosti. Prva je ta, da je treba vzorec virusa najprej dobiti. To gre, čeprav gre za vire zunaj podjetij, ki se ukvarjajo z zaščito, sicer dokaj hitro, a še vedno prepočasi. Sodobni virusi se z internetnimi tehnologijami širijo izredno hitro, in tudi če bil lahko bi reakcijski čas le nekaj ur, bi to lahko pomenilo več sto tisoč okuženih računalnikov. Druga težava je v številu teh vzorcev. Teh je že zdaj okoli 11 milijonov, kar predstavlja pomeni problem. Najprej ta, da je takšna količina precejšen zalogaj kar zadeva procesorski čas uporabnikovega računalnika, druga pa, da je treba te vzorce distribuirati uporabnikom. Če ima protivirusni program milijon uporabnikov in je vsaka datoteka z vzorci virusov velika 100 KB, to pomeni 100 GB spletnega prometa, ki se mora izvesti v zelo kratkem času in tudi dokaj pogosto (včasih tudi dnevno). To pa je že dokaj velik infrastrukturni problem. In napovedi kažejo, da bo samo še slabše. Orodja za izdelavo virusov in podobne zlonamerne programske opreme postajajo vedno bolj preprosta, kanali za distribucijo pa čedalje dostopnejši. Napovedi kažejo, da bo treba leta 2015 pregledati že okoli 26.000 vzorcev vsako uro, kar je številka, ki ne napoveduje nič dobrega. Za primerjavo povejmo, da smo zdaj pri številki okoli 1500. Zato si bo treba omisliti nekaj drugega. Nekaj, kar ne bo več temeljilo na primerjanju vzorcev, ampak bo vključevalo inteligentne mehanizme, ki bodo lahko razbrali, da gre za nekaj zlonamernega brez poznavanja vzorcev, da se bo zaščita vršila že v »oblaku«, kar bo onemogočilo zlonamerni programski opremi dostop do uporabnika.

In virusi so le ena od varnostnih težav, s katerimi se morajo spopadati sodobni uporabniki in podjetja. Tu so dostopnost sistemov, zaščita pred vdori, določanje varnostnih pravil, izobraževanje uporabnikov in še kaj. Računalniška varnost je postala izredno kompleksen pojem, kar vedno bolj spoznavajo tudi upravljavci informacijskih sistemov. Da je varnost skupek dejavnikov, ki postaja vse težje obvladljiv, so se varnostni strokovnjaki začeli zavedati že leta 2007. V ZDA so izvedli anketo med nekaj več kot 1000 varnostnimi strokovnjaki v podjetjih in že takrat jih je 49 odstotkov na prvo mesto med informacijskimi varnostnimi izzivi postavilo upravljanje varnostnih sistemov. Ta odstotek je v letu 2008 narasel kar na 62. To pa pomeni, da skoraj dve tretjini strokovnjakov skrbita koordinacija in upravljanje varnostnih mehanizmov, medtem ko so tehnične težave manj žgoče.