Informacijski pooblaščenec s hudo zaskrbljenostjo spremlja poskus vlade, da kljub večkratnim odklonilnim stališčem Pooblaščenca povsem nekritično sprejme pobudo policije za spremembo Zakona o kazenskem postopku, ki naj bi omogočila množično pridobivanje prometnih podatkov o opravljenih telefonskih pogovorih. Policija namreč predlaga, da bi z odredbo preiskovalnega sodnika lahko pridobivali t. i. prometne podatke (kdo je koga klical, kje, kdaj in koliko časa je govoril) ne le za določeno komunikacijsko sredstvo (npr. določen telefon), temveč tudi za komunikacijsko opremo, kar pomeni celotno območje izbrane bazne postaje mobilnega operaterja. Še več, zahteva se glede na predlagano dikcijo lahko nanaša tudi na več baznih postaj, prav tako pa se lahko nanaša tudi na opremo, ki zagotavlja druge komunikacijske storitve, kot so elektronska pošta in svetovni splet. Vlada je ignorirala pripombe Pooblaščenca (še več – naše pripombe sploh niso navedene v predlogu) in takšen predlog poslala naprej.

Policija je v obrazložitvah zapisala, da so »učinkovit ukrep pridobivanja podatkov in usmerjanje preiskave tako podatki o celotni komunikaciji na določenem območju, saj se na podlagi tega lahko ugotovi, ali se je oseba nahajala [katera oseba?] na kraju storitve kaznivega dejanja oziroma se določi njeno gibanje v kritičnem času [torej osumljenca vendarle imamo!]. Tako se zmanjša krog osumljencev, omogočeno je odkrivanje in prepoznavanje drugih oseb [katerih drugih oseb, policiji torej že znanih ali tistih, ki so z osumljenimi komunicirale?!], vpletenih v priprave ali izvršitev kaznivih dejanj, ugotovljen vzorec komunikacij pa omogoča določanje razmerij med posamezniki, kar je pomembno pri preiskovanju organizirane kriminalitete.«

Obrazložitev Vlade je še bolj skopa: »Sprememba drugega odstavka je predlagana zaradi različnih tolmačenj te določbe v praksi o tem, kaj spada med elektronsko komunikacijsko sredstvo (konkretno, ali je to bazna postaja). Ker je tolmačenje operaterjev različno, je predlagana dopolnitev, ki predvideva izpis prometa za konkretno komunikacijsko sredstvo kakor tudi za konkretno komunikacijsko opremo.«

Ob polnem zavedanju nevarnosti, ki jo za družbo pomenijo organizirani kriminal in druga huda kazniva dejanja, menim, da cilji, ki jih zasleduje predlagani drugi odstavek 149.b člena ZKP, ne opravičujejo sredstva, ki je predviden za njihovo doseganje. Zahtevanje podatkov o vseh udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa (čeprav brez vsebine komunikacije) na eni ali celo več baznih postajah je nesorazmerno, saj pretirano posega v ustavno pravico do zasebnosti širokega in vnaprej neopredeljenega kroga posameznikov, ki bodo padli v izvrševanje prikritega preiskovalnega ukrepa povsem po naključju. Če osumljenci so, lahko policija že zdaj preverja prometne podatke za več njim že znanih telefonskih številk potencialnih osumljencev (in to ne glede na lokacijo bazne postaje), množično pridobivanje podatkov posameznikov, ki so zgolj slučajno v istem trenutku priključeni na bazno postajo, v bližini katere se je zgodilo kaznivo dejanje, pa kaže na t. i. fishing ekspedicijo, kar je absolutno nesorazmerno in nesprejemljivo z vidika temeljnih načel kazenskega prava.

Učinek posegov v zasebnost je včasih težko razložiti, zato se vnaprej opravičujem za populističnost opozorila v nadaljevanju. Na območju Ljubljane bi namreč za bazno postajo, ki je v bližini Državnega zbora, Vlade in ministrstev, policija lahko na podlagi take določbe pridobila tudi vse prometne podatke o opravljenih telefonskih klicih vseh poslancev, ministrov in vnaprej neznanega števila oseb, pa še vedeli ne bi za to. Iz tako pridobljenih podatkov bi potem lahko ugotavljala komunikacijske poti (katera telefonska številka govori s katero, koliko časa, kako pogosto v določenem času…) in s tem povezave med določenimi telefonskimi številkami. In ne pozabimo, za posredovane podatke so operaterji dolžni zagotoviti desetletno neizbrisno registracijo vsakega sporočanja hranjenih podatkov in v okviru tega roka tudi hraniti pridobljene in izročene podatke od dneva, ko so jih sporočili pristojnemu organu! Poudarjam, da gre za zelo zanimive podatke – podatke o tem, koga si klical, kdaj in kje si se takrat nahajal. Orwellov Veliki brat bi bil navdušen in razočaran, ker se tega ni spomnil sam.

Že ob prenosu t.i. data retention direktive se je Slovenija najprej odločila za najdaljši možni rok hrambe, uporabe podatkov ni omejila na hujša kazniva dejanja, kot predvideva direktiva, sedaj pa želi še razširiti dostop do podatkov, medtem ko nekatera evropska ustavna sodišča zavračajo že samo obvezno hrambo oziroma nekatere države takšne obvezne hrambe sploh niso uvedle. Bojim se, da bi bila dodelitev takšnih izjemnih pristojnosti nepovratna, saj je splošno znano, da je odvzem že pridobljenih pristojnosti policije sizifovo delo. Pooblaščenec je pripravljen konstruktivno sodelovati pri oblikovanju rešitev in bo z veseljem predstavil svoje pomisleke Odboru za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje.