Točke, oziroma kot jih tudi imenujejo »prostorske točke« (angl. voxel – iz volumetric pixel, volumetrična točka), hologramskega zaslona oddajajo svetlobne žarke različne intenzitete in barve v različne smeri. Površina, ki lahko oddaja svetlobo, na kateri so te prostorske točke, deluje kot digitalno okno in lahko prikaže pravo 3D-sliko, ne zgolj bolj ali manj dovršen približek. Opazovalec ne potrebuje polarizacijskih očal.
Cilj projekta je bil izdelati komercialni sistem, avdio video osnovo za podporo skupinskemu delu med geografsko razpršenimi člani skupine. Tipični primeri so oblikovanje vozil, aplikacije v zdravstvu, učenje na daljavo in podobno. Osnova vsebuje sistem za prepoznavanje kretenj osebe pred zaslonom, tako da opazovalci vidijo, kot da bi manipulirala s 3D-objektom, ki navidezno lebdi v zraku pred zaslonom.
Zaslon je le del sistema, naredili so aplikacije, ki pokažejo ves njegov potencial. Tako ena aplikacija iz golih podatkov medicinskih naprav za slikanje, oblikuje in prikaže anatomski 3D-model. Aplikacijo je izdelalo podjetje CRS4 Visual Computing. Isto podjetje je izdelalo tudi programsko opremo za vizualno predstavitev, ki lahko odkrije skrivnosti starih umetnikov. Michelangelov kip David, skeniran in prikazan v 3D-obliki razkrije, da ima razmaknjene oči, česar pri pravem kipu zaradi njegove višine in drže leve rame ni vidno. Umetniški zgodovinarji pa razglabljajo, da je Michelangelo tako želel naenkrat prikazati dva različna obraza iste osebe. Druga aplikacija pa je namenjena avtomobilski industriji, kjer več ljudi hkrati sodeluje pri oblikovanju novih modelov vozil.
Raziskovalni projekt še ni končan, zdaj potekajo raziskave, kako sistem uporabiti za namene naftne industrije (iskanje zalog nafte v različnih slojih zemeljske skorje), kjer že zdaj uporabljajo 3D-zaslone. Sicer tiste običajnejše, pri katerih mora uporabnik nositi polarizacijska očala.
