Pragmatizem prinaša rešitev tudi za to težavo. Vzemimo primer. Prek odjemalca za BitTorrent želi uporabnik prenesti datoteko MP3, ki je razbita na več delov, ti so lahko v sosedovih računalnikih ali pa v računalniku v Avstraliji. Omrežje tega ne ve, tako da se zgodi, da dobi uporabnik del datoteke od daleč, čeprav je njena kopija tudi pri sosedu. Strošek prenosa »od daleč« je za ponudnika veliko višje od stroška prenosa »od blizu«, še posebej če je to v njegovem omrežju. Uporabniki se tega seveda zavedajo in omenjajo novo tehnologijo (standard oziroma kakor koli že to imenujete). Kratica P4P pomeni Proactive network Provider Participation for P2P. P4P prenos podatkov iz servisov P2P optimira tako, da skuša ustvariti čim krajše povezave med deli datoteke. Prvi rezultati so pokazali zmanjšanje povprečne razdalje s skoraj 1700 kilometrov na 270 km, zmanjšanje povprečnih povezav prek pomembnejših vozlišč s 5,5 na 0,69 in zmanjšanje časa prenosa za 20 odstotkov. Težavi sta zgolj dve: ponudnik mora del informacij, ki opisujejo njegovo omrežje, dati strežnikom za sledenje (trackers), in drugič, lastniki zaščitenih del bi lahko v tem primeru tožili ponudnika, saj ta s to tehnologijo »aktivno« pomaga pri prenosu nelegalnih vsebin.
