Direktor inštituta Jožef Stefan, prof. dr. Jadran Lenarčič je dejal, da imamo nekaj znanstvenikov v svetovnem vrhu in nekaj uspešnih podjetij. Vmes pa je po njegovem področju »področje nočne more« oziroma, kot ga je dopolnila prof. dr. Marija Kosec, »dolina smrti«. Do zdaj nismo naredili veliko –Lenarčič je uporabil besedo »ničesar« – da bi povezali ti dve področji. Oziroma kot pravi: »S strukturnimi sredstvi gradimo kolesarske poti in rekreativne površine in, kot kaže« se bomo po koncu krize vsi samo še rekreirali.« Bistvo njegovih besed bi lahko strnili takole: Radi govorimo o zmagovalcih krize, zmagal pa bo tisti, ki bo manj trošil in več investiral, predvsem v lastno znanje.
Kosceva je kljub podobnemu razmišljanju predstavila nekaj primerov dobre prakse iz področja nanotehnologij in nanomaterialov (centri odličnosti in tehnološke mreže), kjer je sodelovanje med znanostjo in gospodarstvom že obrodilo sadove. Med njimi so plastomagnetni oziroma kompoziti iz magnetnih delcev in polimerov, ki dobro absorbirajo elektromagnetna valovanja, senzorji za intenzivno merjenje krvnega tlaka na piezoelektriki, ki so natančnejši, a težje obvladljivi, ter elementi za tokovno zaščite (varistorji).
Omenimo še predavanje prof. dr. Slavka Amona s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljeni, ki je predstavil delovanje laboratorija LMSE (lmse.fe.uni-lj.si). Šlo je za tipično predstavitev znanstvenika, ki bi rad v skopo odmerjenem času predstavil čim več. Kar počnejo, je res zanimivo, nekatere zadeve dejansko sodijo v tako imenovano nano področje: mikromembrane, mikroročice, mikrokonice z nanostrminskim radijem, kjer pride do močnega električnega polja, ki tudi pri malih napetostih vlečejo elektrone iz materialov, mikrostolpi in druge mikrostrukture, porozni silicij in tako naprej. Manjkala pa je druga plat. Povedal je sicer, kje bi bilo to možno uporabiti, vendar se ne moremo znebiti občutka, da manjkajo ljudje, ki bi to znali prenesti v izdelke. To pa sodi v omenjeno »dolino smrti«.
Dogodki te vrste so dobra popestritev običajni praksi tiskovnih konferenc, ko želijo v lepši luči predstaviti izdelek ali dejstvo, saj hitro dobite občutek, da je znanstveniki res želijo spremeniti svet. Kljub vsemu pa bi veljalo razmisliti, da bi v prihodnje »dan« popestrili z razstavo, kjer bi lahko udeleženci nekatere dosežke videli v praksi. Morda pa se bo komu tako utrnila ideja, kako prenesti videno iz laboratorija v proizvodno halo!
Moj mikro, April 2009
