V tem trenutku je to najsvetlejši objektiv za mikro 4/3 in kljub visoki ceni iskan tudi pri vseh lastnikih teh fotoaparatov, tudi Olympusovih. V primerjavi z Olympusovim objektivom 17 mm f2,8 je svetlejši za eno in pol vrednosti zaslonke, pri objektivih s spremenljivo goriščnico pa tudi za dve in pol vrednosti. Če to prevedemo v uporabo: namesto pri ISO 1600 lahko s tem objektivom fotografiramo pri ISO 320. Za nameček je tu še zelo uporabna goriščnica, 20 mm oziroma prevedena na klasiko 40 mm. Malo pod standardnim 50 mm objektivom in malo nad zelo uporabnim 35 mm objektivom. Pri odprti zaslonki imamo celo globinsko neostrino, ki je dovolj izrazita, čeprav se ne more meriti s 35 mm objektivi pri istem zornem kotu. Objektiv se ponaša z veliko mero ostrine, v osrednjem delu slike že pri najbolj odprti zaslonki. Pri robu je malce slabše, a se z zapiranjem zaslonke tudi tu izboljšuje. Najslabši člen objektiva je ostrenje, ki je v primerjavi s 14–140 mm objektivom počasnejše in predvsem glasnejše. Za to ceno bi Panasonic lahko uredil tudi to malenkost. Manjka tudi pomoč ročnemu ostrenju z daljinomerom, kar bi še dodatno olajšalo ulično fotografiranje. Če sklenemo: po optični plati in velikosti odličen objektiv, le cena je dokaj visoka. A glede na povpraševanje je spust cene bolj kot ne pobožna želja, dokler ne bo Olympus ali kdo drug naredil podoben objektiv.

Panasonicov objektiv 7–14 mm f4 prinaša dodaten razlog za vstop v ta razred. Namreč, objektivov s spremenljivo goriščnico, ki pokrivajo ta kot, je zelo malo, so le štirje. Najbolj znan je Nikonov 14–24 mm f2,8, sledi mu Sigma 12–24mm f4,5–5.6, ki je sploh prvi in najširši tak objektiv. Na to področje je zakorakal tudi Olympus z objektivom 7–14 mm f4 in nazadnje Panasonic z enako goriščnico in zaslonko. Njihova glavna značilnost je velika sprednja leča, kar je najizrazitejše ravno pri Nikonu in Olympusu. Seveda so ti objektivi tudi veliki, tu zopet kraljuje Nikon. Ko mu ob bok postavimo Panasonicov objektiv, se hitro zavemo še ene od prednosti, ki jo ta sistem prinaša. Malček pokriva enak kot kot Olympusov objektiv za 4/3, a je tudi v primerjavi z njim veliko manjši. Ostrenje je notranje in je presenetljivo hitro. Panasonic se je optičnih težav lotil na moderen način, z obdelavo v fotoaparatu. S tem postane ta objektiv linearen, a če ga uporabimo na Olympusu, opazimo rahel sodček. Ostrina slike je dobra, tudi pri robovih, glavna težava pa so notranji odboji oziroma fotografiranje proti svetlobi. Sicer imajo s tem težave tudi drugi ultraširokokotniki, a jih ima ta objektiv več. Pri Panasonicu GH1 pa opazimo še eno posebnost: ko preklopimo v način fotografiranja 16 : 9, se vidni kot še malce poveča. Za konec preostane le še cena, ki je dokaj visoka. Prav nič razveseljivo za amaterski žep, a kot kaže, mikro 4/3 meri na nov sloj kupcev, ki želijo male in zmogljive fotoaparate. To pa jim ti fotoaparati in objektivi tudi ponujajo.