Novo poročilo Evropske komisije ugotavlja, da se večina evropskih ustanov za filmsko dediščino še ni prilagodila digitalni revoluciji in filmov še ne more ohranjati digitalno. Nekateri naši trenutni filmi so za prihodnje generacije nepovratno izgubljeni, podobno kot nemi filmi, od katerih se jih je ohranilo le 10 %. Hkrati pa obstaja nevarnost, da bodo tudi filmi z začetka digitalne dobe zaradi oblike in interoperabilnosti za vedno izginili.

Nove tehnologije odpirajo vrata za ljudi, ki bi želeli uživati v milijonu ur evropskega filma, trenutno zaprtega v kovinskih omaricah v arhivih. Vendar pa je zgolj 1,5 % evropske filmske dediščine komercialno ali prosto dostopne javnosti.

Le 1,5 % evropske filmske dediščine je digitalizirane. Digitalizacija je predpogoj za spletni dostop in brez nje bodo ljubitelji filmov še naprej prikrajšani za možnosti, ki jih ponuja splet. Do tega pa ni prišlo zaradi pomanjkanja zanimanja. Gledalci so si na primer na spletnem portalu „Filmski zakladi Evrope“, ki ga financira EU, od leta 2009 ogledali dva milijona filmov.

Trenutne ovire za digitalizacijo vključujejo omejena nacionalna in zasebna sredstva ter zapletenost pridobivanja pravic (čas in denar).