Projekt sloni na analizi 250-tih empiričnih študij, ki so bile izvedene do danes na ravni Evropske unije oziroma v državah članicah ali kandidatkah za članstvo. Nekateri podatki so starejšega datuma, vendar to kaj dosti ne spremeni rezultatov, ki so jih podrobno razložili v 134 strani dolgem poročilu. V tabeli smo zbrali nekaj najzanimivejših podatkov, ki jih lahko beremo tudi kot primerjavo med stanjem pri nas in v nekaterih drugih državah.

Na splošno je za otroke značilno, da v večji meri uporabljajo internet, če ga uporabljajo tudi njihovi starši. Uporaba interneta raste z odraščanjem otroka, dokler ta prej ali slej ne preseže staršev. Za Slovenijo je značilno, da naši otroci internet bolj uporabljajo doma kot v šolah. Razlog je lahko slabša opremljenost šol ali to, da naši učitelji še ne razumejo interneta kot didaktičnega pripomočka pri podajanju znanja. Vendar so to zgolj špekulacije, kajti konkretnih podatkov za takšno razmišljanje nimamo. Kot se nam tudi ne sanja, kaj naši otroci počnejo v internetu, kajti konkretne raziskave, ki bi odgovorila na to vprašanje, pri nas še nismo naredili!

Na repu razpredelnice!

Slovenija je v poročilu označena kot država s srednjim deležem uporabe ter visoko stopnjo »online tveganj«. Kar se nas tiče, je to podatek, s katerim se ne moremo hvaliti in ki zahteva premislek, kako naprej. Če po eni strani velja, da namenjamo dovolj pozornosti ozaveščanju, to po drugi strani pomeni, da ozaveščanje ne doseže tistih, ki jim je namenjeno – staršev! Na to kaže dejstvo, da smo na repu razpredelnice pri starševskem nadzoru in uporabi filtrov in blokad neprimernih in nevarnih vsebin. So naši starši liberalnejši? Dvomimo! Bojimo se, da gre za brezbrižnost staršev do tega, kaj njihovi otroci počnejo v spletu. Pri tem pa ne pomaga sicer dobronamerno govorjenje nekaterih, katerih naloga je ozaveščanje staršev, da sta svetova dva, in ne eden! S tem hočejo staršem dopovedati, da morajo ti paziti in se pogovarjati z otrokom o nevarnosti interneta, vendar po našem mnenju to povzroča ravno nasproten učinek. Če sta svetova dva, bomo pazili, kako se otrok obnaša v realnem svetu, glede virtualnega pa nam je popolnoma vseeno, saj je večina dogajanja tam anonimnega! Pa ni tako preprosto. Svet je eden, virtualni je le nadaljevanje realnega, in kar otrok počne tam, je enako, kot če bi to počel tu.

Najpogostejše nevarnosti

Tako imenovana spletna (online) tveganja lahko po pogostosti razvrstimo v naslednjem vrstnem redu:

- razkrivanje osebnih informacij (približno polovica otrok in mladostnikov);
- srečanje s pornografijo (približno štirje od desetih otrok);
- srečanje škodljivih in nasilnih vsebin (ena tretjina najstnikov);
- biti žrtev nadlegovanja, zasledovanja, žaljenja (od ena do šest od desetih otrok);
- sprejemanje neželenih seksualnih komentarjev (do trije od desetih otrok);
- osebno srečevanje spletnih znancev in neznancev (eden od enajstih otrok).

Čeprav gre za povprečje v vseh 21. državah, ki so bile obravnavane v raziskovalnem projektu, si ne smemo zatiskati oči in sami sebe prepričevati, da je Slovenija varna, s tem pa naši otroci, in da se to pri nas ne dogaja. Po zadnjih podatkih storitve »spletno oko«, ki omogoča anonimno prijavljanje otroške pornografije in sovražnega govora, je bilo letos za skoraj 100 odstotkov več prijav. Kar kaže na žalostno dejstvo, da nismo več varen otok v spletu! A tudi na to, da vseeno bolj spremljamo, kaj se v našem delu spleta dogaja, in da prijavimo tisto, kar se nam zdi neprimerno, nevarno ali celo kaznivo.

Pomanjkanje vsebin

Izsledki projekta tudi kažejo, da otroci v Evropi internet uporabljajo v izobraževalne namene, za igranje iger in zabavo, za iskanje informacij, za sodelovanje v družbenih omrežjih in za izmenjavo informacij prek sistemov sporočanja. Značilno za slovenski spletni prostor pa je, da v njem premalo pozitivnih in varnih vsebin, ki bi otroke dejansko zanimale. Večkrat smo že zapisali, da država ali družba, prav vseeno nam je na katero »fiktivno« osebo pokažemo s prstom, zaostaja na dveh zelo pomembnih področjih informacijske družbe: pri digitalizacije kulturne in naravne dediščine in pri pripravi gradiv v digitalni obliki za e-izobraževanje. Ne moremo se otresti občutka, da se čaka na čudež, da bodo vsebine ustvarjali državljani, brezplačno in zaradi lastnega entuziazma in da niso potrebne državna spodbuda in sistemske rešitve. S tem problemom se otroci, pa tudi starejši, srečujemo vsakdan. Ko nas kaj podrobneje zanima iz matematike, biologije, zgodovine, kulture, kemije, fizike …, tega v slovenskem jeziku običajno ne najdemo. Najdemo pa polno rumene vsebine (seks in črna kronika), neprimernega obnašanja v forumih, žaljivih in, milo rečeno, neumnih komentarjev člankov in podobnega. Res mislite, da to po vzoru starejših, ki izlivajo svoje frustracije od dogodkih, ki jim niso pogodu, ne počnejo tudi naši otroci?