Res je, portali z igrami so. Res pa je tudi, da so na njih tuje igre in da je njihova dodana vrednost le morda krajši opis igre v slovenščini. Da bo mera polna, gre izbor igre nekako takole. Kar se pojavi na tujih portalih in če ni ravno res »ubijalsko«, se pojavi tudi na naših. Ne mislim se pretirano spuščati na »gamersko« področje, vendar me je k pisanju spodbudilo veselje, ki ga ima skupaj s sošolci moj osemletnik.
Verjetno vam ni treba povedati, da večina otrok njegove starosti še ne obvlada tujih jezikov, zato splet in spletne igrice odkrivajo skupaj s svojimi straši. Kar je za njihovo varnost vsekakor dobro. Štirje osemletniki so pred kratkim odkrili »pingvinji klub« (Club Penguin), Disneyjev navidezni svet, namenjen le otrokom, ki sem ga na teh straneh opisal že pred leti in nanj pozabil, dokler ni bil »ponovno« odkrit. Lahko na hitro ponovim? Svet, bolje rečeno otok, sestavlja nekaj mest, kjer se marsikaj dogaja, vedno pa so tu tudi preproste igre, take, ki jih otrok kljub nepoznavanju angleščine hitro razume in v katerih dobi denar. Tega lahko načeloma uporabi za nakup oblačil, opremljanje igluja ..., vendar le, če postane član. Član pa si, ko plačaš naročnino! Letna, kot ena izmed treh možnosti in hkrati najugodnejša, vas stane 50 evrov. Ni veliko, a nihče od staršev, s katerim sem se pogovarjal, pa tudi sam delim njihovo mišljenje, ni pripravljen plačati. Vem pa, da če bi plačal eden, bi se utrgal plaz in na koncu bi vsi pojedli svoje besede.
To mi je dalo misliti? Ali pri nas res nihče ne upa narediti česa podobnega? Ni težko. Orodja so, programirati znamo, strežnike tudi imamo. Če lahko podjetje Xlab naredi virtualni globus Gaea+ in se mu to kljub obstoju Google Eartha izplača, zakaj kdo drug ne naredi denimo Kekčevega kluba? Materiala je veliko. Namesto otoka, pokritega s snegom, dolina v Julijcih, obkrožena z bližnjimi vrhovi. Spodaj vas, sredi gozd in planinsko jezero, pa domovanja Bedanca, Pehte, Kosobrina ... Idej za igre tudi ni malo. Lahko bi z zmaji letali z vrhov, se sankali v dolino, se bojevali z Bedancem ter dobivali klobuke različnih barv. Namesto »puffija« bi posvojili svizca ...Vse to so neposredno analogije s pingvinjim svetom. Ni treba izumljati tople vode, poglejmo, kako so to naredili drugi, nato pa naredimo boljše in vsebinsko zanimivejše našim otrokom.
Poleg slovenščine bi ga prevedli še v jezike nekoč skupne države in potencialnih uporabnikom bi bilo več – marsikdo južno od Kolpe se Kekca še spominja. Naj bom še malce načelnejši. Če bi bil klub primerljiv s »pingvini«, prav tako varen, enako obširen in podobno zanimiv, sem pripravljen plačati omenjeni znesek. Če bi to naredilo le tisoč staršev v otrokovem imenu, verjetno pa se strinjate, da to ni preoptimistično, si sami izračunajte in ocenite, ali bi se projekt izplačal. Verjetno pa bi lahko za tako idejo dobili tudi evropski ali vsaj državni denar, namenjen projektom informacijske družbe. čemu se tega nihče ne spomni? Morda se kdo boji, da bodo pingvini začeli govoriti slovensko? Brez skrbi, očitno tega ne bomo dočakali. Ali pač
www.clubpenguin.com
Moj Mikro, Februar 2009
