Dejstvo pa je, da je naravnih virov vse manj ali pa so ti (redki elementi) skoncentrirani na razmeroma majhnih delih planeta. Greadel zato predlaga tudi spremembe pri oblikovanju elektronskih izdelkov. V povprečnem mobilnem telefonu je do štirideset različnih elementov, ki so v izdelkih prisotni v količinah med miligrami do enega grama. Pomnoženo z vsemi mobilnimi telefoni na svetu pa to pomeni omembe vredne količine. Poučen je tudi Intelov primer. To podjetje je leta 1980 pri izdelavi procesorja zanj uporabilo 11 elementov, leta 1990 15, danes pa več kot 60! Kaj storiti? Se vrniti na porabo iz leta 1980 ali iti naprej z istim tempom in brez sprememb, vse dokler nam nekateri elementi ne bodo več dosegljivi? A kar so količine v enem izdelku majhne, vprašanje pa je, ali so ti elementi za delovanje sploh nujno potrebni, je njihovo recikliranje predrago, da bi se splačalo. Vzemimo indij, ki je ključna kovina pri izdelavi svetlečih diod (LED) in prosojnih elektrod ploskih zaslonov. V tem letu so potrebe ocenjene na 1200 ton, do leta 2020 pa bo povpraševanje po njem preseglo 2400 ton, a manj kot en odstotek potrebnih količin prihaja iz recikliranih virov.
0,0016 grama zlata je v povprečnem mobilnem telefonu. Ker teh izdelajo vedno več, verjetno veliko več kot katerikoli drug elektronski izdelke, so ocene o zlatih rezervah črnoglede. Tega naj bi imeli le še za 20 let. Če ne bomo reciklirali zlata iz zavrženih telefonov, kar pa je zahtevno in drago glede na majhno količino. Nekatere druge redke kovine lahko porabi enako hitro zaradi novih zaslonskih tehnologij (AMOLED), fotovoltaike ….
1.214.000.000 mobilnih telefonov so v svetu prodali leta 2009. Temu je treba dodati še velike količine osebnih računalnikov, tablic, igralnih konzol, v katerih so procesorji in ploski zasloni, ki so največji porabniki redkih kovin. Svetovne prodajne količine pa le naraščajo. Problematičen bi lahko bil tudi litij, pa čeprav so trenutne znane količine še velike, saj je ta material osnova za baterije, te pa se kažejo kot najverjetnejši vir energije za električna vozila.
31,63 grama kovin bi lahko pridobili v povprečju iz enega mobilnega telefona. Gre za približno dvajset različnih kovin, največ bakra, železa, aluminija in cinka. Količine pa so tako majhne, da je recikliranje kompleksen proces. Zgovoren je še en podatek. Povprečno mobilni telefon uporabljamo leto in pol, nato pa jih večina konča v smeteh.
V periodni tabeli smo z rdečo označili tiste elemente, kjer so znane zaloge rudnin zaskrbljujoče, z oranžno pa tiste, kjer je stanje nekoliko boljše, a še vedno slabo. V obeh primerih pa je rešitev le v tem, da se poveča stopnja ponovne uporabe, stopnja recikliranja. Toliko bolj, ker je kovine najpreprosteje znova uporabiti in ker za njihovo recikliranje potrebujemo dvakrat pa do desetkrat manj energije kot za pridobivanje iz rudnin. Kar pomeni tudi manj obremenjevanja okolja z izpusti ogljikovega dioksida.
