Visokohitrostna širokopasovna omrežja so steber telekomunikacij in širšega enotnega digitalnega trga, ki si ga Komisija prizadeva vzpostaviti. Njihovo izgradnjo trenutno upočasnjuje mozaik pravil in upravnih praks na nacionalni in podnacionalni ravni. Predstavljeni osnutek uredbe temelji na najboljših praksah, ki trenutno obstajajo v Nemčiji, Španiji, Franciji, Italiji, Litvi, na Nizozemskem, Poljskem, Portugalskem, v Sloveniji, na Švedskem in v Združenem kraljestvu, vendar organizacijska vprašanja v veliki meri prepušča državam članicam. Pravila bodo, potem ko jih bosta sprejela Evropski parlament in Svet, postala neposredno zavezujoča po vsej EU.
Komisija želi obravnavati štiri glavna problematična področja:
• zagotovitev, da obstaja v novih ali prenovljenih stavbah možnost namestitve visokohitrostne širokopasovne povezave;
• zagotovitev dostopa do infrastrukture, tj. obstoječih vodov, kanalov, vstopnih jaškov, omaric, stebrov, drogov, anten, stolpov in drugih podpornih objektov, pod poštenimi in razumnimi pogoji, vključno s ceno;
• odprava nezadostne usklajenosti gradbenih del tako, da se omrežnim operaterjem omogočijo pogajanja o sporazumih z drugimi ponudniki infrastrukture;
• poenostavitev zapletenih in dolgotrajnih postopkov za izdajo dovoljenj, zlasti za drogove in antene, z uvedbo standardnega roka šestih mesecev za obravnavo vlog za dovoljenje in vzpostavitvijo enotne kontaktne točke za predložitev teh vlog.
Trenutno je področje obstoječe fizične infrastrukture, ki je primerna za izgradnjo širokopasovnega omrežja, zelo slabo pregledno, ustrezna splošno uporabna pravila za izgradnjo teh omrežij po celotni EU pa ne obstajajo. Prav tako ni tržišča za fizično infrastrukturo in možnosti za uporabo infrastrukture, ki je v lasti drugih komunalnih podjetij. V nekaterih državah članicah predpisi celo odvračajo komunalna podjetja od sodelovanja s telekomunikacijskimi operaterji.
