Na včerajšnji novinarski konferenci je Jernej Vaupotič, predsednik Letalskega centra Maribor, ob prejemu čeka, v vrednosti 10.000,00 €, iz rok mag. Boža Emeršiča, MBA, predsednika uprave GRAWE zavarovalnice, optimistično zrl v prihodnost: »Z denarjem, ki nam ga je poklonila GRAWE zavarovalnica, bomo lahko v Letalskem centru posodobili nujno potrebno opremo. Načrtujemo namreč zamenjavo elektronike v sistemu za razprševanje reagenta, obnovitev agregatov za razprševanje tekočega reagenta ter nabavo dodatnih plamenic z vsebnostjo srebrovega jodida. Za Letalski center Maribor, ki z enim samim letalom pokriva 2900 km² veliko območje, je to zelo pomembno. Ocenjujemo, da bomo s temi tehničnimi pridobitvami lahko še uspešneje izvajali letalsko obrambo proti toči.«
Analiza Letalskega centra Maribor na primeru letalskega posredovanja v veliki nevihti 16. junija 2009 kaže, da sta se obseg in pojav toče ob letalskem posredovanju občutno zmanjšala. Dokaz za to je prisotnost reagentov v analiziranih zrncih toče, ki je manjša in se hitreje tali.

Letalsko posredovanje je uspešno, nujno potrebno vsaj še eno letalo

Ključne ugotovitve analize posredovanja proti toči v veliki nevihti 16. junija letos:
- letalsko posredovanje proti toči zmanjšuje točenosni potencial oblakov,
- toča, ki kljub posredovanju pade, je zaradi obdelanosti z reagenti manjša in
se hitreje tali,
- nujno je potrebno vsaj še eno, sodobnejše letalo, saj z obstoječim ni možno
pokrivati tako velikega območja (2900 km²).

Poročilo o letalski akciji obrambe proti toči z dne 16. junija

“Predfrontalna nevihtna gmota je z zahodnim prodorom prihajala od Celovca proti slovenski meji. Akcijo posipavanja smo začeli, ko je nevihtni oblak pred Radljami prešel mejo. Posipavali smo prednji rob oblaka, ki so ga tvorile tri nevihtne celice. Dviganja so dosegla več kot 7 m/s. Uspelo nam je znižati potencial nevihtnih celic z več kot 17.000 m na ca. 8000 m. Kot običajno smo imeli pri frontalnem potencialu težave zaradi baze oblakov, ki je v Dravski dolini segala do tal, tako da letalo ni moglo direktno pod oblak. Spet smo se znašli v situaciji, ko bi nujno potrebovali še kakšno letalo ali dve za pokrivanje tako velikih neviht, ki so iz leta v leto večje in intenzivnejše.“

“Nekaj po prvi nevihti smo že drugič poleteli proti Dravski dolini. Posipavali smo dokaj razvit oblak, ki je prav tako imel bazo do tal. Kljub posipavanju in posledično zniževanju potenciala je iz tega oblaka padlo nekaj toče po celotnem območju. Večinoma je bila v velikosti lešnika, a se je hitro talila, ker je bila obdelana. Polovili smo nekaj zrn toče in v vodi našli sledi reagenta. Akcijo smo zaključili, ko je oblak dosegel rob branjenega območja nekaj pred mejo.“