Cilj je bil čim prej preleteti progo, ki je vključevala prelete skozi obroče, ki so bili postavljeni na različnih višinah in medsebojnih oddaljenostih. Obroči niso bili pravi, temveč navidezni. Prava pilota sta njihov položaj videla na zaslonu, ki so ga v ta namen vgradili v njuni kabini. Igralec na zemlji pa je obroče, kakor tudi položaje pravih letal in svojega letala, videl na zaslonu računalnika. Rezultat: prvi je bil pilot, ki je v svetovni klasifikaciji akrobatskih pilotov trenutno četrti, igralec pa je dirko končal 1,5 sekunde za njim.

Da je bila zadeva, ki meša navidezno in realno resničnost sploh možna, je bilo treba vključiti različne tehnologije, ki so bile razvite za vojaško uporabo. Položaj pravih letal v prostoru so določili prek navigacijskega sistema GPS in inercijskega navigacijskega sistema (INS) ter jih v realnem času posredovali navigacijskima sistemoma letal ter računalniku na zemlji, ki je oblikoval navidezno resničnost dirke. Sistem INS so morali uporabiti zaradi slabosti sistema GPS pri hitrih manevrih akrobatskega letala.