V Mojem mikru smo že večkrat pisali o tem, da je elektronska literatura izredno pomembna predvsem šolah. Najprej zato, ker osnovnošolcem, pa tudi dijakom, ne bi bilo treba več vsakodnevno nositi deset ali več kilogramov učbenikov, pa tudi zato, ker so elektronski učbeniki vsekakor cenejši od papirnih, saj odpade strošek papirja in tiska. A opozorila, priporočila ali kakor koli že imenujemo naše pisanje, so naletela na gluha ušesa. Razlogov za to je več, nekateri so upravičeni, drugi pa ne. Seveda za elektronske projekte v državi nikoli ni na voljo dovolj denarja. Zakaj ga pa ni? Med drugim tudi zato, ker je učbeniški posel dokaj dobičkonosen in založbe se kar tepejo, katera bo čim bolj »pri koritu«. In dobičkonosni posli se v dobrobit državljanov običajno ne spreminjajo, mar ne? In zato do konkretnih vprašanj, kot je recimo to, kje naj takšen material sploh »počiva« oziroma katere naprave bi v primeru zagona takšnega projekta učenci morali imeti, sploh ne pride. In bi bile tudi brezpredmetne, če niti za to, da bi se lotili elektronskih učbenikov, ni posebne želje. Kakor koli že, pri nas sprememb v smeri brezpapirne šole ni in jih verjetno še lep čas ne bo. Bo pa očitno v Južni Koreji.
Tamkajšnje oblasti so sporočile, da so zagnale projekt, po katerem naj bi se do leta 2015 v šolah rešili vsega papirja. V ta namen je država rezervirala okoli dve milijardi dolarjev, ki jih bo namenila razvoju digitalnih učbenikov, ki bodo na voljo na tabličnih računalnikih, ki jih bo vsak učenec dobil v šoli. Poleg materiala na tabličnih računalnikih bo izobraževalni material na voljo tudi v oblaku. Tako bodo lahko tudi na primer dijaki, ki so zboleli in niso mogli v šolo, preko sodobnih multimedijskih storitev deležni tako pouka kot tudi ostalih materialov, kot so vaje, predstavitev in podobno.
Upamo, da bo južnokorejski projekt uspel, da se bo po njem potem zgledovala tudi kakšna evropska država in dosegla, da se izda kakšna evropska smernica ali direktiva. Očitno bomo le tako tudi v Sloveniji deležni česa podobnega.