Kaj si želimo? Da bi imeli sistem, ki bi »mislil namesto nas«. Mobilni telefon je zelo osebna stvar, vsak ga ima vedno pri sebi. Zakaj ta naprava ne bi zaznala, da je uporabnik doma, kjer ima stacionarni telefonski priključek. Mobilni telefon bi doma postal »slušalka« brezvrvičnega telefona, pa naj bo ta telefonija IP ali PSTN. Pri klicanju bi ta sistem izbral najcenejšo možnost, če bi klicatelj uporabljal stacionarni telefon, prek tega sistema, če bi klicali mobilnega v isto omrežje in bi bilo to verjetno najcenejše, bi izbrali ta komunikacijski kanal. Enako velja za dostop do interneta. Doma smo že danes vsi priključeni na domači wi-fi in lahko da imamo tako internet kot mobilna razmerja z istim operaterjem. Zakaj potemtakem ne bi omogočil, da bi, ko ne bi bili doma, uporabljali mobilni internet, ne da bi za to morali dodatno plačati. Prav tako bi lahko razširili dojemanje naročniškega razmerja. Pri stacionarnih komunikacijah je naročnik vedno oseba, ki ima doma lahko v omrežju, kolikor naprav želi, pri mobilnih komunikacijah pa je to kartica SIM. Tudi tu ima lahko ena entiteta (oseba ali družina) več naprav, vendar mora za vsako posebej skleniti naročniško razmerje. Prihodnost je v združevanju, operaterji so ponudniki infrastrukture, s katero služijo. Vendar so nekateri poslovni modeli, ki se vlečejo že od prvih mobilnih omrežij, do neke mere že preživeti in zahtevajo spremembe. Konvergenca ne bi smela biti le na podlagi storitev in tarif, čemur smo priča danes pri nas, temveč nekaj veliko bolj kompleksnejšega in pametnega.