Človeštvo je sposobno shraniti na digitalne in analogne pomnilnike 295 eksabajtov podatkov. Da si boste lažje predstavljali: to je številka 295, ki ji sledi dvajset ničel. Število je 315-krat višje od števila vseh zrnc peska na svetu, a še vedno zgolj slab odstotek informacij, ki jih vsebujejo vse molekule DNK v človeku. Začetek tako imenovane digitalne dobe sega v leto 2002, ko je število digitalnih podatkovnih nosilcev preseglo število analognih. V letu 2007 je bilo že skoraj 94 odstotkov podatkovnih nosilcev digitalnih. V tem letu smo prek komunikacij, kot sta televizija ali GPS, prenesli 1,9 zetabajtov informacij – to je toliko, kot če bi vsak človek na planetu dnevno prebral 174 časopisov. Preko dvosmernih komunikacij (telefonija) smo si izmenjali 65 eksabajtov – vsak za 6 časopisov na dan. V letu 2007 so splošnonamenski računalniki izvedli 6,4 x 1018 ukazov na sekundo. Če bi jih izvajali »na roko«, bi potrebovali 2200-krat toliko časa, kot ga je poteklo od velikega poka do danes.

Med leti 1986 in 2007 je zmogljivost vseh računalnikov na planetu letno zrasla za 58 odstotkov, telekomunikacije so rasle za 28 odstotkov, zmogljivosti pomnilnikov pa za 23 odstotkov.