Baterije, posebej tiste, ki jih je mogoče ponovno polniti, so zanimiva zadeva zato, ker so sposobne shraniti precejšnjo količino električne energije na relativno majhnem prostoru. Zato jih seveda uporabljamo v najrazličnejših napravah, kot so telefoni, prenosniki, prenosni predvajalniki, pa tudi v električnih avtomobilih. Težava pa je v tem, da se ti akumulatorji precej počasi praznijo in tudi polnijo, pa tudi njihova življenjska doba, torej število polnjenj, je dokaj omejena. V elektronskih napravah zato baterijam »pomagajo« kondenzatorji. Ti so v osnovnem principu delovanja dokaj podobni baterijam, saj se prav tako polnijo in so zmožni ta naboj oddati, imajo pa to prednost, da to lahko naredijo izredno hitro, hkrati pa je število polnjenj in praznjenj neprimerno večje. Slabost kondenzatorjev pa je v tem, da lahko napram baterijam shranijo le majhno količino energije.
Zato je v znanstvenih krogih že leta in leta razpisan lov na nekakšen hibrid med akumulatorsko baterijo in kondenzatorjem, ki bi znal iz obeh elementov potegniti najboljše – da bi znal shraniti veliko količino energije, se hitro napolniti in izprazniti, hkrati pa imeti uporabno dolgo življenjsko dobo. In če je verjeti kanadskim znanstvenikom, se rešitev skriva v materialu, ki ga srečujemo vedno, ko si pripravimo omleto, namreč jajcih. Znanstveniki so namreč ugotovili, da imajo membrane, ki jih pridobijo s segrevanjem jajčnih lupin pri temperaturi okoli 800 stopinj, zelo dobre kondenzatorske značilnosti. Celo superkondenzatorske, če uporabimo analogijo s superprevodnostjo. Ko so ta »jajca« uporabili pri izdelavi kondenzatorja so ugotovili, da material omogoča shranjevanje do trikrat več naboja kot ogljikovi materiali, vključno z nanocevkami in grafenskimi lističi, se prazni enako hitro kot običajno kondenzator, njegova proizvodnja pa je neprimerno bolj preprosta, saj se uporablja material, ki ga pravzaprav mečemo stran.
In zakaj je tako? Pri segrevanju jajčnih lupin se spremeni atomska mikrostruktura membrane lupin. V membrano se »zagozdijo« dušikove spojine, ki omogočajo shranjevanje dodatnega naboja, ogljikova vlakna c membrani pa so odlično prevodna, kar omogoča hitro polnjenje in praznjenje. Torej obetajoče lastnosti, ki lahko pomembno vplivajo na razvoj električnega avtomobila.
A kokoši pri celotni zadevi še niso rekle zadnje besede. Pred malo več kot enim letom so znanstveniki univerze v Delawaru ugotovili, da obstaja še en »del« kokoši, ki lahko pomaga pri shranjevanju električne energije. In to je – perje. Ko so peresa segreli, bolje rečeno pekli pri visoki temperaturi (vrednosti niso razkrili) so dobili material, ki omogoča bistveno povečanje zmožnosti shranjevanja vodika v gorivnih celicah. Razlog zato je podobna poroznost materiala kot pri »pečenih« jajčnih lupinah
Kdaj bosta oba materiala oziroma postopki za njihovo izdelavo tako dodelani, da bodo dobili komercialno uporabno vrednost je še prezgodaj napovedovati, vodja skupine raziskovalcev, ki se ukvarja z jajčnimi lupinami pa pravi, da precej hitro, saj je zadeva zelo aktualna. In takrat bo mogoče telefon, prenosnik pa tudi avtomobil napolniti v 45 sekundah, delovali pa bodo vsaj tako dolgo kot obstoječi.
