Dandanes uporabljajo pomnilne naprave, kot so trdi diski, za shranjevanje tako imenovane feromagnetne materiale, kjer so tako imenovani atomski spini poravnani v enaki smeri. IBM-ovi znanstveniki pa so uporabili dokaj nekonvencionalno obliko magnetizma, imenovano antiferomagnetizem, kjer so spini poravnani v nasprotnih smereh. Na ta način jim je uspelo izdelati zaenkrat eksperimentalen magnetni pomnilnik, ki je vsaj stokrat gostejši kot je v uporabi sedaj v trdih diskih in pomnilnih vezjih. In kako to, da so tukaj atomi tako blizu skupaj? Sedanja tehnologija deluje na principu poravnave železovih atomov enake polarizacije. Pri magnetizmu pa vemo, da se enaki polarizaciji odbijata, nasprotni pa privlačita. In prav to lastnost so uporabili pri IBM-u. »Izdelali« so atome, ki so nasprotno polarizirani, s čimer so dosegli, da se privlačijo in s tem bolj »stisnejo« skupaj.
Znanstveniki so začeli z enim samim železovim atomom, nato pa nadaljevali, dokler jim pri dvanajstih atomih ni uspelo shraniti enega bita magnetne informacije in ga nate preklopiti iz enega stanja v drugo (enica v ničlo) in nazaj. Celoten eksperiment je potekal pri nizki temperaturi 1 K oziroma -272 stopinj Celzija, pri višjih temperaturah pa zadeva ni delovala dovolj zanesljivo. Pri temperaturi 5 K (-268 C) se namreč že pozna vpliv termalne energije (toplote), ki povzroči, da se informacija samodejno preklopi iz enega stanja v drugi približno enkrat na minuto. Z večanjem števila atomov se veča tudi temperaturna odpornost in znanstveniki predvidevajo, da bi na sobni temperaturi za en bit informacije bilo dovolj 150 atomov.
S tem pristopom je prvič v zgodovini postavljen pod vprašaj tudi Moorov zakon. Ta namreč opisuje stremenje industrije k postopnemu krčenju komponent, hkrati z njim pa reševanju izzivov, ki jih takšno krčenje povzroča. Vendar zakon predvideva, da se osnovni koncept ne spreminja. to pa pomeni, da se mora Moorov zakon končati najkasneje pri enem atomu. In potem je prišel IBM in našel metodo, ki te atome drugače razporeja ter »zakon«, ki je veljal več kot 20 let, postavil na glavo. Pri tem je najbolj zanimivo to, da so strokovnjaki Moorovemu zakonu določili življenjsko dobo do leta 2014, Takrat naj bi se zadeva ustavila in naj se število tranzistorjev na površinsko enoto vezja ne bi več podvojevalo vsakih 18 mesecev, saj bi naleteli na fizikalne omejitve, ki jih ni mogoče hitro rešiti in zato naj bi se naraščanje hitrosti ustavilo. In se tudi je, pa še nismo v letu 2014. No, sedaj je IBM vse postavil na glavo, saj se lahko zgodi ne le to, da se bo miniaturizacija nadaljevala, lahko bomo celo deležni še hitrejšega tempa.
