Njegova zgodba se začne nekje pri enajstih letih, ko je srečal fanta s sosednje ulice, ki je znal marsikaj narediti s prenosnim telefonom. Kevin ga je seveda občudoval in ga imel za nekakšnega Hudinija. Ker so ga te stvari zanimale in predvsem, kako delujejo, se je nekaj let pozneje odločil, da se nekako dokoplje do izvorne kode Motorolinega telefona. S »socialnim inženiringom« se je dokopal do izvorne kode in bil pozneje zaradi tega tudi obsojen.

V pogovoru Kevin pove, da pred »njegovim časom« še ni bilo proti hekerskih zakonov. Spominja se časov, ko je v šoli zaradi znanja in iznajdljivosti prišel do marsikaterega gesla in bil za to tudi nagrajen z dobro oceno. Vendar se časi spreminjajo. Pri svojem »delu« je uporabljal najrazličnejše zvijače in metode, da je le prišel do želene informacije. Zdaj vse to razlaga z namenom, da bi bili ljudje pazljivejši in pozornejši oziroma bi znali prepoznati hekerske metode. Seveda so metode, ki jih razlaga, vedno nekoliko za tistimi najnaprednejšimi, ki so javnosti za zdaj še skrite. Kevin ima zdaj podjetje, ki se ukvarja s svetovanjem podjetjem s področja varnosti in zaščite podatkov. Ko smo ga vprašali, kaj se mu zdi pomembnejše, tehnična varnost ali socialni inženiring, je brez pomisleka odgovoril, da je oboje enako pomembno. Tudi hekerji uporabljajo obe tehniki. Če je tehnična zaščita na dovolj visoki ravni in bi vdor v sistem zahteval preveč truda, potem se bolj splača od koga od zaposlenih izvedeti geslo in tako priti v sistem. Tipično gre nekako takole. Pokličeš na oddelek za pomoč (help desk), ker oni so tako tam, da pomagajo. Predstaviš se z lažno identiteto in telefonsko številko. Operaterji, ki so praviloma izurjeni za prepoznavanje hekerjev, zelo hitro ugotovijo, ali kdo želi izvedeti preveč. V tem primeru se heker prijazno zahvali in odloži. Zagotovo bo poklical naslednji dan ponovno ob drugi uri, da bo naletel na drugega operaterja. In poskusil znova. Po Kevinovih besedah morajo biti operaterji posebej izurjeni, da znajo prepoznati vse sumljive klice, te pa je treba zabeležiti in o njih obvestiti tudi preostale operaterje, da bodo pozorni na morebitne klice hekerjev. Praviloma želi klicatelj nekaj tehničnih informacij, zato operater klic preveže do tehničnega osebja, ki praviloma ni poučeno o morebitnih napadih hekerjev. Tako heker razmeroma z lahkoto pridobi nekatere informacije, ki jih uporabi ob naslednjem klicu.

Tako je tudi Kevin prišel do izvorne kode Motorolinega prenosnega telefona. Na svojem predavanju je Kevin prikazal tudi način, kako vdreti v omrežje, ki je zaščiteno. Na svojem USB-ključku ima posebno aplikacijo, ki je ne zazna noben protivirusni program. Prek te aplikacije lahko mimo različnih požarnih zidov in podobnih tehničnih varoval pride kakor koli. Dovolj je le, da tak USB-ključek »izgubi« v preddverju podjetja, v katero želi priti. Zagotovo bo najditelj ključka dovolj radoveden, da ga bo vtaknil v svoj računalnik, saj ga bo zanimalo. kaj je na njem. V tem primeru se na Kevinovem računalniku pojavi zaslon, prek katerega ima dostop do namizja in celotnega računalnika. Tako preprosto je to.

Da je Kevin Mitnick legenda, kaže dejstvo, da je bil o njem posnet tudi film hollywoodske produkcije. Naslov je Takedown. Film so posneli pri Miramaxu. Zanimivo pri vsej zgodbi pa je, da so film snemali v času, ko je potekalo sojenje proti Kevinu. Njegovi prijatelji so se nekako dokopali do scenarija, v katerem je bilo zapisano, da je Kevin Mitnick obsojen, čeprav je proces še potekal. Njegovi odvetniki so s podjetjem Miramax dosegli poravnavo. Po drugi strani pa obstaja tudi dokumentarni film Freedom Downtime o Kevinovi zgodbi, ki so ga posneli njegovi prijatelji.