Nekateri gledalci imajo težave z utrujenostjo oči (občutek napetosti) pri dolgotrajnem gledanju 3D-učinka, spet druge moti prekrivanje ali utripanje slike, v skrajnem primeru pa lahko pride tudi do omotičnosti ali slabosti. Razlogi za to so lahko različni, od slabega 3D- materiala, do posledic delovanja aktivnih očal. Zato jih nekateri zavračajo, čeprav se lahko opisane težave pojavijo tudi pri drugih dveh tehnologijah. Po podatkih nekaterih virov ima lahko s počutjem povezane težave med 5 do 20 odstotkov uporabnikov, da ne govorimo o tistih nesrečnikih, ki so stereo slepi in pri nobeni od omenjenih tehnologij ne vidijo 3D- učinka.

Tehnološko gledano je slabost pasivne tehnologije in avtostereoskopije v polovični ločljivosti slike, saj se sliki za levo in desno oko na zaslonu prikažeta hkrati, in ne zaporedoma kot pri aktivni tehnologiji. Ta torej lahko prikaže sliko v polni ločljivosti, se pa zato pojavi problem zmanjšanje svetilnosti (temnejši sliki). Uporabniki se pri uporabi očal tudi pritožujejo, da izgubljajo občutek skupinskega gledanja, saj jih nošenje očal sili v zaprt osebni prostor ter zmanjšuje interakcijo z drugimi. Za te bi bila avtostereoskopija torej pravi odgovor. Kot tudi za ljudi, ki med gledanjem skočijo stran od televizorja in jih očala lahko pri tem ovirajo. Starejšim osebam lahko temnejši pogled skozi očala zamegli pogled na predmet pod nogami in zato padejo. Pri aktivni tehnologiji ne moremo zanemariti cene očal. Ta niso ravno poceni, več ko je gledalcev, višji je strošek, da ne govorimo o možni okvari očal zaradi ne ravno nežnega rokovanja z njimi.

Razlogov za več sočasnih tehnologij ali pa le za eno samo je lahko še veliko več. Pomanjkanje vsebin je le še eden dodaten razlog. Bistvo pa obstaja. 3D-tehnologije so s tehnološkega vidika zanimive, z uporabniškega pa ne. Še nekaj let bo potrebnih, da se bo to morda spremenilo. Proizvajalci vidijo 3D kot pomembno funkcijo televizorja, čeprav je dandanes bolj ali manj jasno, da je večini uporabnikov zanjo malo mar.