Raziskava je postregla s tremi podrobnimi ugotovitvami. Največ izdelkov do zdaj (mišljene so predhodne tri raziskave) ne vsebuje plastike PVC, za katero je znano, da dolgo bremeni okolje, pa tudi ne negorljive materiale na osnovi broma, za katere je znano, da niso najprijaznejši zdravju. Kljub temu napredku pa so v izdelkih še vedno nekatere nevarne snovi. Ftalatov ter berilijevih spojin v mobilnih telefonih in monitorjih skoraj ne najdete več, drugje pa so še prisotni. Antimon in njegove spojine pa se najdejo v izdelkih iz vseh kategorij. Morda do neke mere zbuja skrb dejstvo, da globalni izdelovalci še ne upoštevajo evropske direktive RoHS, kot bi si Evropa to želela.

Večina upoštevanih izdelkov izpolnjuje ali celo presega obstoječe standarde Energy Star. A po drugi strani je očitno, da izdelovalci veliko več truda vlagajo v energetsko učinkovitost svojih izdelkov, malo ali pa celo nič pa v znižanje energije, potrebne za izdelavo in transport izdelkov ter njihovih sestavnih delov. Tako se globalno le drugače razporedi poraba energije, posredno pa tudi onesnaževanje. Ali drugače, razviti svet se bo hvalil z energetsko učinkovitostjo, izrabo obnovljivih virov in manjšim izpustom toplogrednih plinov, Kitajci pa se bodo utapljali v smogu.

Zadnja ugotovitev pa je povezana z upravljanjem z življenjskim ciklom izdelka. Ta je še vedno najšibkejši člen v verigi marsikaterega proizvajalca, saj ti uporabljajo zelo malo recikliranih materialov, predvsem plastike. Prav tako je problematična drža proizvajalcev, ki namesto, da bi podaljševali čas, ko je izdelek v uporabi, čas skrajšujejo. Želijo si, da bi kupci čim v krajšem času po nakupu izdelka to spet storili. Zato pa se kopičijo gore odvržene elektronike, za katero vemo, kje konča.

Podrobneje: www.greenpeace.org/international/en/publications/reports/Towards-green-e...