Angleški znanstveniki pod vodstvom dr. Adriana Owna in Adama Hampshira so se lotili izredno obsežnega projekta raziskave vpliva računalniških iger na inteligenco posameznika. V raziskavi, ki je trajala skoraj dva meseca, je sodelovalo kar 11.430 ljudi. Ključna ugotovitev znanstvenikov je bila, da standardne metode treninga možganov, ki jih pogosto oglašujejo igre, nimajo nobenega vpliva na rezultate preizkusov posameznikove inteligence.

So pa strokovnjaki prišli do ugotovitve, da takšno spodbudno gubanje možganske skorje prinaša rezultate, in sicer v igrah samih, saj postanemo boljši igralci, le pametnejši nismo. Raziskava, ki je zaradi lažje izvedbe potekala prek spleta, je več kot 11.000 sodelujočih razdelila v tri skupine. Prva skupina je bila deležna možganskih testov, ki so se osredotočili na reševanje problemskih nalog in logično sklepanje. Druga skupina je bila izpostavljena širšemu spektru preizkusov, ki so se osredotočili na kratkotrajni spomin, vizualno-prostorsko zaznavanje ter matematične naloge. Subjekti v kontrolni skupini pa so dobili nalogo, da preprosto prečešejo internet za odgovori na vprašanja s področja splošne razgledanosti.

Vse tri skupine so bile ob začetku in koncu raziskave deležne štirih preizkusov možganske aktivnosti in inteligence. Kot praktičen dokaz neučinkovitosti iger za razvoj človeških pomnilniških kapacitet so navedli preizkus, v katerem so si morali udeleženci raziskave zapomniti čim večje zaporedje naključnih števil. Preizkus so opravili na začetku in ob koncu raziskave, rezultata pa sta se razlikovala zgolj za 0,03 odstotka, kar ne sovpada s pričakovanji o linearnem višanju sposobnosti pomnjenja. S takim tempom bi si namreč dodatno število zapomnili šele po 4 letih. Za primerjavo naj navedemo, da je kontrolna skupina udeležencev, ki so namesto zahtevnih preizkusov veselo deskali po spletu, svoje rezultate izboljšala za 0,02 odstotka.

Moj mikro, Maj 2010 | Miran Varga