Po mnenju generalnega pravobranilca Pedra Cruza Villalona direktiva pomeni izrazito poseganje v pravico državljanov do spoštovanja zasebnega življenja.
Po njegovih besedah je mogoče z uporabo teh podatkov ustvariti zelo zanesljivo in izčrpno sliko o pomembnem vidiku ravnanja osebe, ki se nanaša izključno na njeno zasebno življenje, ali celo celovito in natančno sliko o njeni zasebni identiteti.
"Poleg tega obstaja veliko tveganje, da se bodo hranjeni podatki uporabili za nezakonite namene, ki bi lahko posegali v zasebnost ali bili, širše, goljufivi ali celo zlonamerni. Podatkov namreč ne hranijo javni organi sami, niti niso pod njihovim neposrednim nadzorom, temveč jih hranijo ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev," je zapisano v mnenju.
Poleg tega direktiva ne določa, da je treba podatke hraniti na ozemlju države članice. Zato lahko pride do kopičenja teh podatkov na nedoločenih krajih v kibernetičnem prostoru.
Direktiva po mnenju pravobranilca ni v skladu z listino unije predvsem zato, ker načel glede dostopa do zbranih podatkov ne določa dovolj jasno, državam članicam pa prepušča opredelitev in določitev teh ukrepov.
Direktiva tudi ni združljiva z načelom sorazmernosti, saj državam članicam nalaga, da morajo zagotoviti, da se podatki hranijo za obdobje največ dveh let, po mnenju pravobranilca pa ni razlogov, da hramba podatkov ne bi smela biti "krajša od enega leta".
Pravobranilec sicer meni, da se s to direktivo uresničuje "popolnoma legitimen končni cilj, in sicer zagotoviti dostopnost
zbranih in hranjenih podatkov za preiskovanje, odkrivanje in pregon hudih kaznivih dejanj". Zato pravobranilec predlaga, da se postopki proti direktivi ne uvedejo, dokler Evropski parlament ne sprejme potrebnih ukrepov za odpravo ugotovljene neveljavnosti, pri čemer je treba te ukrepe sprejeti v razumnem roku.
Cruz Villalon je eden od osmih generalnih pravobranilcev Evropskega sodišča. Njihova mnenja za sodišče niso zavezujoča, so pa večinoma upoštevana.
Sporna direktiva, ki do telekomunikacijskih operaterjev zahteva, da za namene pregona terorizma ali hujših kaznivih dejanj shranjujejo določene podatke o uporabnikih, je bila na evropski ravni sprejeta leta 2006.
V Sloveniji je direktiva uvedena z zakonom o elektronskih komunikacijah, v skladu s katerim morajo operaterji obvezno do 14 mesecev hraniti vse podatke o prometu in lokaciji ter z njimi povezane podatke o uporabi javne komunikacijske storitve, kar med drugim vključuje podatke o vseh telefonskih klicih, sporočilih ter dostopih do interneta in elektronske pošte.
Marca letos je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar na ustavno sodišče vložila zahtevo za presojo ustavnosti zakona o elektronskih komunikacijah v delu, ki se nanaša na hrambo podatkov. Obvezna hramba podatkov o uporabi javnih komunikacijskih storitev namreč posega v več človekovih pravic, ob tem pa ne daje pričakovanih rezultatov, je zapisala Musarjeva.
STA
