Večina trgov držav članic je postala konkurenčnejših, vendar so to še vedno le nacionalni trgi. Poleg tega pa so med državami članicami velike razlike v konkurenčnosti. Evropski telekomunikacijski sektor je sicer dobro prestal finančno krizo leta 2009 (nična rast v primerjavi s 4,2-odstotnim gospodarskim upadom v EU), vendar je za njegovo nadaljnjo rast bistveno dosledno izvajanje obstoječih predpisov ter naložbe v inovativne storitve. V digitalni agendi za Evropo, ki je ena vodilnih pobud v okviru strategije EU 2020, Komisija spodbuja telekomunikacijski sektor in vlade držav članic EU, da s skupnimi prizadevanji vsem državljanom in podjetjem omogočijo visokohitrosten spletni dostop ter interaktivne storitve komuniciranja.
Telekomunikacijski trgi se uspešno spopadajo s krizo
Rast evropskega telekomunikacijskega trga je bila v letu 2009 nična, kar je v primerjavi s 4,2-odstotnim splošnim gospodarskim upadom sorazmerno dobro. Z vlaganjem v hitrorastoče inovativne storitve, kot so mobilne podatkovne storitve, lahko spodbudimo rast na področju telekomunikacij. Vendar je zaradi nedoslednega izvajanja predpisov EU evropski telekomunikacijski trg razdrobljen na nacionalne trge, zato podjetja ne morejo uživati prednosti enotnega trga.
Neenotna regulacija zavira nastanek enotnega trga
Med državami članicami so še vedno velike razlike v cenah tako pri prodaji na drobno kot na debelo. Razlika med najnižjimi in najvišjimi maloprodajnimi cenami telefonskega pogovora v mobilnem omrežju je nekajkratna, npr. 4 centi v Latviji v primerjavi s 24 centi na Malti.
To je delno posledica različnih regulativnih pristopov med državami članicami EU. Za potrošnike in podjetja je trg še vedno razdrobljen na 27 nacionalnih trgov. Nacionalni regulatorji telekomunikacij pogosto odložijo začetek izvajanja predpisov EU, včasih celo za nekaj let. Na veleprodajnih trgih širokopasovnih storitev nekateri nacionalni regulatorji nadzirajo optična omrežja uveljavljenih ponudnikov, nekateri pa regulirajo le konvencionalno tehnologijo, ki temelji na bakrenih žicah. Regulacija veleprodajnih trgov širokopasovnega dostopa pa je bistvena za konkurenco in določa cene ter kakovost širokopasovnih proizvodov za potrošnike in podjetja.
Telekomunikacijske predpise je treba izvajati dosledno za izgradnjo infrastrukture, kot so dostopovna omrežja naslednje generacije (NGA), ki zahtevajo intenzivne naložbe. Komisija bo še letos sprejela priporočilo o omrežjih NGA, kot je napovedala v digitalni agendi. Novi organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) bo Komisiji pomagal pri usklajevanju različnih regulativnih pristopov in zagotavljanju doslednega izvajanja predpisov EU v državah članicah.
Uporaba visokohitrostnega interneta narašča
Januarja 2010 je imelo fiksne širokopasovne priključke povprečno 24,8 % prebivalstva EU, kar je več kot 123 milijonov. Največ takih priključkov je na Danskem in Nizozemskem, kjer ima širokopasovni dostop skoraj 40 % prebivalstva. Stopnja razširjenosti mobilnih širokopasovnih storitev se je med januarjem 2009 in januarjem 2010 skoraj podvojila in znaša 5,2 %. Na Finskem, Portugalskem in v Avstriji presega 15 %.
Zaradi vse večjega povpraševanja po mobilnem širokopasovnem dostopu se bo pritisk na omejeni radiofrekvenčni spekter še povečal. Za odziv na povečan promet s podatki je treba okrepiti zmogljivosti.
Digitalna agenda določa posebne ukrepe, ki naj bi do leta 2013 vsem državljanom EU zagotovili dostop do širokopasovnih storitev. V okviru Agende je predviden program politike radiofrekvenčnega spektra, ki naj bi zagotovil, da bodo frekvence, sproščene zaradi prehoda z analognega na digitalni signal („digitalna dividenda“) na voljo novim storitvam, vključno z mobilnim širokopasovnim dostopom.
Nižje cene za potrošniške
Zaradi pavšalnih ponudb in hitrejših širokopasovnih povezav so se cene internetnih priključkov leta 2009 znižale. Potrošniki EU so v letu 2009 za telefonski pogovor v mobilnem omrežju plačali 7 % manj kot leto poprej, pri čemer se je povprečna cena na minuto znižala s 14 na 13 centov. Potrošniki so lahko tudi hitreje zamenjali ponudnika in obdržali isto klicno številko. V povprečju je bila takšna zamenjava v letu 2009 izvedena v 4,1 dnevu pri mobilni telefoniji in v 6,5 dneh pri stacionarni telefoniji v primerjavi z 8,5 dnevi oziroma 7,5 dnevi leto prej. Vendar je kljub napredku potrebnih še veliko prizadevanj za uresničitev cilja „zamenjave ponudnika v enem samem dnevu“, ki si ga je EU zastavila v novih telekomunikacijskih predpisih iz leta 2009.
