IBM je skupaj s še štirimi univerzami (Columbia, Cornell, California in Wisconsin) in DARPO ustvaril prvi čip, katerega zasnova ni zasnovana na von Neumann-ovem modelu računalnika (procesor in spomin ločena ter povezana z vodilom), ampak je modeliram po vzoru človeških možganov (nevroni oz. živčne celice, služijo kot procesorji za izračun informacij; sinapse, ki služijo kot osnova za učenje in spomin in nevrite (aksone), ki povezujejo tkivo računalnika).

Problem von Neumann-ovih računalnikov je postala predvsem njihova nezmožnost rasti in posledično reševanje velikih problemov. Z razstjo namreč porabijo vedno več energije, z več energije pa pridejo tudi velikostne rede višje zahteve po natančnosti in posledično se to pozna tudi na ceni tehnologije. Z višjim številom komponent na enem čipu pa pridejo tudi višje izgube energije, tudi ko so te komponente v spanju.

V zadnjih 65 letih so računalniki, zasnovani po von Neumann-ovem modelu postali hitrejši preprosto s pošiljanjem in procesiranjem vedno več podatkov, pogosto pa je vodilo ozko grlo, saj morajo vsi podatki skozi le-to. V možganih, po drugi strani, pa se, vsaj po zadnjem (in še vseeno nekoliko omejenem) razumevanju, spomin in procesor nahajata skupaj. Hitrost takšnih procesorjev z integriranim spominom je sicer zelo nizka (komaj 10 Hz), a zaradi zelo visoke stopnje paralelizma (10 milijard nevronov in 10 bilijard sinaps) vse to prinese do zelo visoke stopnje računske moči.

vir: SloTech