Chrome velja za hiter, če ne celo za najhitrejši brskalnik. To je verjetno tudi razlog, zakaj je pravzaprav edini od velikih, katerega priljubljenost raste. A to še ni razlog, da Google ne bi poskusil iztisniti še kakšno milisekundo. Sistem, ki so si ga izmislili sedaj in vključili v Chrome 17 imenujejo preemptive rendering, prevedli pa bi ga lahko recimo »vnaprejšnji izris«. Gre za to, da brskalnik začne neko spletno stran v ozadju izrivati še preden do konca zapišemo njen naslov. Ko začnemo pisati spletni naslov, ki bi ga radi obiskali, Google to primerja z zgodovino oziroma seznamom najpogosteje obiskanih spletnih strani. Iz tega seznama izbere najbolj verjetno stran in jo v ozadju začne nalagati oziroma izrisovati. Ko uporabnik pritisne Enter oziroma izbere stran iz seznama samodejnega zapolnjevanja, se bo stran opazno hitreje naložila, saj bo njen del že naložen. Tako na prvi pogled je razlika celo opazna.

Druga novost, ki jo najdemo v sedemnajstici pa je povezana z varnostjo. Po novem se vsaka datoteka, ki jo uporabnik prenese iz spleta, preveri glede na seznam znanih »dobrih« datotek in »založnikov« oziroma spletnih strani. Če datoteke ni na seznamu, se njen spletni naslov samodejno pošlje Googlovim strežnikov v »obdelavo«. Tam se izvede analiza datoteke in poskusi ugotoviti preko različnih parametrov, med katerimi je tudi ali je lastnik »zaupanja vreden«, ali je datoteka zlonamerna ali ne. Če Google ugotovi, da bi datoteka lahko bila tvegana, uporabnika o tem obvesti preko sporočila.

Seveda pa vsako tako skrivno preverjanje dogajanja hitro dvigne obrvi tistih, ki jih skrbi varovanje zasebnosti v spletu. Google je na svojem blogu zato kar hitro razložil, da se sistem uporablja izključno za odkrivanje neželene programske datoteke in za čisto nič drugega. Če sistem naleti na potencialno zlonamerno datoteko, se številka IP lastnika datoteke in metapodatki hranijo dva tedna, nato pa se samodejno zbrišejo iz Googlovih podatkovnih baz. Če pa kdo ne verjame tem zagotovilom, lahko tovrstno varovanje izključi.