Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah prilagaja predpise EU o tradicionalni radiodifuziji digitalni dobi. Države EU so imele čas do 19. decembra 2009, da posodobljene predpise na področju evropske avdiovizualne industrije prenesejo v nacionalno zakonodajo. Direktiva vzpostavlja enoten trg za vse avdiovizualne medijske storitve, zagotavlja pa tudi pravno varnost za podjetja in varstvo potrošnikov.
Po izteku dveletnega obdobja, ki so ga imele na voljo države članice EU za prenos novih predpisov EU glede televizijskih in podobnih storitev, kot sta na primer video na zahtevo in mobilni video, so Komisijo o popolnem prenosu obvestile samo Belgija, Romunija in Slovaška. Danska, Francija, Luksemburg in Združeno kraljestvo so Komisijo obvestili o nekaterih ukrepih za prenos direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Zakonodajni postopek, ki ga je začela Madžarska, se je popolnoma zaustavil, potem ko parlament ni potrdil osnutka zakona. Direktivo so delno prenesle Avstrija, Nemčija, Irska, Malta in Nizozemska, vendar pa Komisije o tem niso obvestile. Nekatere države osnutek zakona še obravnavajo, druge so ga ravno objavile, v tretjih pa je še v javni razpravi.
V skladu z zakonodajo EU je direktiva za države članice zavezujoč pravni instrument, pušča pa jim svobodo glede tega, na kakšen način bodo uresničile cilje, ki jih zastavlja. Sodišče Evropske unije poudarja, da imajo lahko nekatere določbe direktive po izteku roka neposreden učinek v državi članici EU, tudi če še niso bile (ustrezno) prenesene, zato mora določati individualne pravice, biti pa mora tudi jasna, natančna in brezpogojna. V tem primeru lahko javnost od javnih organov zahteva, da spoštujejo te določbe direktive.
Novi predpisi EU na avdiovizualnem področju producentom in ponudnikom televizijskih programov omogočajo lažji dostop do financiranja s pomočjo novih oblik oglaševanja, na primer predvajanja oglasnih vsebin na razdeljenem zaslonu („split screen advertising“) ali promocijskega prikazovanja izdelkov, ki so dovoljene pri vseh programih, razen novic, dokumentarcev in otroškega programa. Izdajatelji televizijskih programov imajo zaradi ukinitve predpisa o obveznem dvajsetminutnem razmaku med posameznimi oglaševalskimi premori več svobode pri ustvarjanju programov. Novi predpisi EU krepijo evropsko televizijsko in avdiovizualno industrijo, saj zmanjšujejo pravne ovire in ustvarjajo enake konkurenčne pogoje za avdiovizualne medijske storitve „brez meja“. Zagotavljajo, da se pravila javnega interesa, na primer varstvo mladoletnikov in človekovega dostojanstva, uporabljajo za vse avdiovizualne storitve, tudi za video na zahtevo prek fiksnega, mobilnega ali satelitskega omrežja.
Komisija proti vsaki državi EU, ki je ne obvesti uradno o ukrepih za prenos direktive EU v nacionalno zakonodajo, začne postopek za ugotavljanje kršitev. V skladu z zakonodajo EU se lahko po dveh sodbah Sodišča Evropske unije izreče denarna kazen. Od 1. decembra 2009 lahko Komisija v skladu z Lizbonsko pogodbo državi članici naloži plačilo pavšalnega zneska ali denarne kazni, če v zvezi s tem vloži tožbo pred Sodiščem.
