Ne zavedamo se dovolj, kje vse končajo poštna sporočila, zapisi v družabnih omrežjih oziroma vse, kar storimo v internetu, predvsem pa se ne zavedamo, da so ti podatki zapisani (skoraj) za vedno in da jih bo prej ali slej lahko kdo brez naše vednosti ali dovoljenja prebral. Ne pomagajo niti klasični programi (storitve) za šifrirano komunikacijo, saj so uporabljeni šifrirni ključi stalni. Če nihče drug, jih lahko zahteva policija.

Skupina znanstvenikov univerze v Washingtonu je izdelala prototip sistema, dodatek Vanish za brskalnik Firefox, ki dobesedno omogoča legendarni stavek iz Misij nemogoče: »To sporočilo se bo samo uničilo čez …« Tudi v tem primeru gre za šifriranje podatkov, trenutno lahko zaščitimo vsako besedilo, ki ga tako ali drugače vpišemo v brskalnik, vendar sistem sam pri vsaki zaščiti oblikuje drugačen šifirirni ključ, ki ga ne pozna ne prejemnik ne pošiljatelj sporočila ne kdo drug. Pozna ga le sistem, zato je branje mogoče, vendar le za uporabnika, ki imate ob nameščen omenjeni dodatek. Uničevanje besedila gre prek uničevanja ključa. Ko sistem ključ oblikuje, ga razbije na delčke in razpošlje v naključno izbrane računalnike v omrežju P2P (omrežja za izmenjavo datotek). Ta omrežja niso stalna, saj se vanjo vključujejo in izključujejo računalniki, s tem pa posamezni delčki ključa postajajo stalno nedosegljivi. Ko je izgubljenih dovolj delčkov, je ključ za vedno uničen, z njim zaščiteno besedilo pa neberljivo. V prototipnem sistemu omrežni računalniki brišejo pomnilnik vsakih osem ur, to pa je tudi »življenjska« doba zaščitenega besedila.

V praksi sistem deluje tako, da prvi uporabnik napiše besedilo, ga označi in pritisne tipko »Vanish«. S tem je iz besedila nastal niz čudnih znakov. Drugi uporabnik pa označi ta neberljivi niz in ga dešifrira. To deluje osem ur, po tem času pa ključ ne obstaja več in besedilo postane neberljivo. Uporaba je možna v sistemih spletne pošte, spletnih storitvah (na primer Google Docs) in družabnih omrežij.

http://vanish.cs.washington.edu

Moj mikro, September 2009