Pri 3D-televizorjih je veliko govora tudi o tako imenovani avtostereoskopiji, ki pa je še globoko v razvojnih laboratorijih. Osnovno načelo je enako kot pri običajni stereoskopiji, kjer mora vsako oko videti svojo sliko, vendar za gledanje niso potrebna dodatna očala. Večina prototipnih ploskih zaslonov uporablja dodatno plast mikro povečevalnih leč ali paralaksnih ovir. Ker je kot, pod katerim gledamo zaslon z levim očesom, drugačen od kota gledanja desnega očesa, in ker te mikro plasti lomijo svetlobo glede na kot, pod katerim nanje gledamo, vidi vsako oko svojo sliko. Nekatere tehnike pa celo vključujejo sisteme za spremljanje položaja gledalčevih oči in temu primerno prilagajo sliko na zaslonu. Težava takih zaslonov ni samo možen občutek slabosti kot posledica dolgega gledanja, temveč tudi majhen kot gledanja, da ne govorimo o zmogljivih in temu primerno dragih tehnologijah, ki bodo vanje vgrajene.
