Če smo bili še pred leti med vodilnimi v svetu na področju FTTH (Fiber To the Home), so nas marsikatere države ujele ali celo prehitele. Rezultati še vedno niso slabi, skrbi pa nas lahko dejstvo, da trenutno praktično ne napredujemo. Upoštevajmo tudi digitalno agendo, ki predvideva osnovni širokopasovni dostop do spleta do leta 2013 in hitrega do leta 2020. Z njo je povezano tudi razmišljanje o univerzalni pravici do interneta. Kje je torej rešitev? Vsak od operaterjev ne more dovolj hitro graditi potrebnih omrežij. Ena od realnih možnosti za rešitev, so odprta omrežja, do katerih imajo dostop vsi, konkurenčni boj za kupca pa naj bo na nivoju storitev. Zato je vedno bolj aktualna možnost, ko regionalne skupnosti in države gradijo omrežja. Primer takšnih uspešnih zgodb, lahko najdemo v Estoniji in mestu Stockholmu. V obeh primerih gradi država oziroma mesto omrežje, ki ga bo/je dalo na voljo zainteresiranim operaterjem. Država mora zagotoviti pogoje, da bodo lahko tudi domači operaterji enako kot v tujini skupaj gradili omrežja naslednje generacije. Jasno je, da investitorji vedno nosijo tveganja – zaradi nejasnih razmer pa čakajo (so pasivni) in so skoraj popolnoma zamrznili investicije na določenih področjih (optika). Kljub gospodarski krizi pa še vedno skoraj 200.000 uporabnikov čaka na priključitev širokopasovnega dostopa. Razlogi za to so pogosto tudi tehnične narave, saj bi bilo marsikje potrebno za želeni nivo storitve skrajšati dolžino bakrenega - lokalne zanke. Veliko težav bi lahko rešili tudi s pomočjo LTE 800. Področje 800 MHz, bi bilo lahko zelo uporabno, žal pa ga pri nas ne bo mogoče uporabiti do leta 2015. Tako bomo na tem področju med zadnjimi v EU.

Marko Koblar