Panasonicov 50-palčni (127 cm) plazemski televizor je prvi z zmogljivostjo prikaza globinske slike (3DTV), ki ga je mogoče kupiti pri nas. Za okoli 2300 evrov dobi kupec poleg televizorja tudi dvoje očal. Kot zanimivost − v Ameriki je Panasonic oblikoval komplet s televizorjem, blu-ray predvajalnikom z možnostjo predvajanja 3D-vsebin ter očali. Vse to za 2400 evrov brez davka. Predvajalnik bo pri nas dosegljiv pozneje, ni pa še podatkov, kdaj bodo na voljo 3D-filmi na nosilcu blu-ray, brez katerih 3D domača izkušnja ni mogoča.
V javnosti ima tehnologija plazemskih televizorjev negativen predznak, predvsem zaradi večje porabe energije v primerjavi z LCD-televizorji. Panasonic ostaja tudi eden zadnjih izdelovalcev plazemskih televizorjev, a jih ne namerava ukiniti, kajti kot pravijo njegovi predstavniki, ima ta tehnologija tudi očitne prednosti. To so krajši odzivni čas, lepše barve in večjo kontrastno razmerje. Da pa bi bila poraba energije nižja, so razvili tehnologijo NeoPDP, ki vključuje nov filter, nov plin, ki je v celici, izboljšano fosforno plast ter preoblikovano celično strukturo. Poraba je še vedno nekoliko višja kot pri LCD-televizorjih, vendar razlika ni več tako zelo očitna. Panasonicov 3D plazemski televizor iz družine Viera vsebuje 600 Hz procesor, kar izboljša prikaz slike, predvsem pri hitro premikajočih se prizorih. Razlog za to je, da lahko procesor izračuna večje število sličic (do 12), ki jih vstavi med originalni sliki.
Občutek globine slike je dosežen z aktivno tehnologijo LCD-očal. Vsaka leča ima plast tekočih kristalov, ki so izmenično prosojni ali zatemnjeni. Pri tem televizorju to pomeni 60 sličic na sekundo za vsako oko (120 sličic na sekundo). Razočarani pa smo bili pri demonstraciji te tehnologije v živo, in to iz dveh razlogov. Prvi je, da Panasonic ni naredil dovolj kakovostnega predstavitvenega 3D-gradiva, ta pa je bil tudi občutno prekratek. Pri večini prizorov je bilo videti, kot da ima »slika« le dve ravni globine, objekte v ozadju in tiste v ospredju, vmes pa ničesar. Globina slike ni bila zvezna! Drugi razlog pa je čisto fiziološki. Dober občutek globine gledalec dobi le, če zaslon prekrije večino njegovega vidnega polja, tako kot to doživljamo v 3D-kinodvoranah. Čeprav je bila razdalja opazovanja manjša od enega metra, je bilo še vedno vidno preveč okolice, zato občutek globine ni bil tak, kot bi moral biti. Težave je toliko večja, kar tako majhne razdalje in hkrati popolne teme, kot je bilo v demonstracijskem prostoru, doma nikoli ne boste mogli doseči. Epilog je jasen. Za 3D-prikaz zaslon nikoli ni dovolj velik!
Moj mikro, Maj 2010
