Zato bo odgovoren Albert² − najzmogljivejši evropski in tretji najhitrejši superračunalnik na svetu v tej industriji. Kar 512 procesorjev Intel Xeon 5160, več kot 12 bilijonov matematičnih operacij vsako sekundo in napajanje, potrebno male elektrarne, pa so zgolj srce najnaprednejšega sistema za simulacijo v zgodovini avto-moto športa, ki smo si ga konec preteklega leta ogledali na sedežu moštva, v švicarskem Hinwillu.
IME MI JE ALBERT² ...
Kako upravljati in opravljati poskuse, ki zahtevajo spremljanje več milijonov točk dirkalnika, kar skupaj nanese nekaj gigabajtov podatkov ob vsakem zagonu velikanskega vetrovnika, ki vsako sekundo v preizkušanca »zmeče« nekaj milijonov litrov zraka na sekundo? Z najzmogljivejšim tovrstnim računalnikom v Evropi, tretjim na svetu in 60. med vsemi superračunalniki sveta. Nič presenetljivega, ko pa hkrati v Albertu² pri taktu 3 GHz utripa 512 dvojedrnih procesorjev Intel Xeon 5160, ki so v eni sekundi zmožni opraviti 12.288.000.000.000 računskih operacij. K temu seveda izdatno pripomore tudi namenska programska oprema, ki je kombinacija odprtokodnih sistemov (Linux) in simulacijskih programov (Fluent). Zgolj za predstavo, kaj je ta skupek strojne in programske opreme zmožen: če bi želeli vsi prebivalci Münchna (1,3 milijona) izračunati isto število podatkov, bi moral vsak od njih vsake 3,5 sekunde zmnožiti dve osemmestni števili – pa še vedno bi za to potrebovali celo leto!!!
In tega več kot petkrat zmogljivejšega naslednika prvega Alberta − ki je star zgolj dve leti(?!) - so stlačili v »le« deset metrov dolgo in 2,3 metra visoko, vodno hlajeno in 21 ton težko »omaro«, ki za napajanje potrebuje 220 kW. Ta kot kocka lego leži ob vznožju gromozanskega vetrovnika, ki se ga zaveš šele, ko se ti pogled sprehodi tja, deset, dvajset metrov pod strop – celotna »proizvodna« hala je pravzaprav zunanji obod vetrovnika. Enega izmed najnaprednejših sistemov za simuliranje razmer, ki vladajo med dirkanjem v najhitrejšem športu na svetu.
... IN SLUŽIM BMW SAUBERJU
A kljub temu tudi ta istem do nedavnega ni več zmogel dohajati razvoja dirkalnikov F1. Vsako krilce, oblina, vijak, celo antena na nosu dirkalnika so oblikovani v skladu z najnovejšimi dognanji dinamike zračnega upora, tlaka in mehanike. In vsak od njih prispeva vsaj kakšno tisočinko sekunde hitrejši krog na dirki najnaprednejših štirikolesnikov na tem planetu; in tudi zato je držati stik z najboljšimi težko. »Vendar mi ne bomo gradili novega/dodatnega vetrovnika kot Ferrari in nekateri drugi tekmeci,« je začel Mario Theissen in jim suvereno vrgel rokavico v obraz: »Potem pa bomo videli, kdo se je odločil prav.« Zakaj taka samozavest. Thiessen je namreč prepričan, da jim bo Albert² odločno zmanjšal potrebe po ponovnem oblikovanju ali popravilih delov dirkalnika – tako naj bi se z večplastnimi in zahtevnejšimi navideznimi preizkusi močno približali končnim izdelkom. Nekaj različic pa bodo tako še preizkusili v vetrovniku, na 60 % velikem modelu pravega dirkalnika, in se nato odločili, katerega izmed njih bodo privijačili na bolid.
AH, KAJ BI TO!
In o tem, koliko takih delov je treba natančno oblikovati, izdelati in najbolj smotrno namestiti na dirkalnik, smo se lahko prepričali tudi sami. In to kar na hodnikih in v sobah vetrovnika, kjer je bila razstavljena večina materialov, polizdelkov in končnih sestavnih delov BMW Sauberjevih formul. Izredno prijazni in uslužni »vodiči« so bili kar tamkajšnji inženirji. Nič ni bilo prepovedano – nad enem izmed razstavljenih izdelkov je celo pisalo: »Prosim dotaknite se me«. Tako smo si lahko od blizu pogledali in otipali vsak razstavljeni sestavni del, drobovje (motor, podvozje) ali se kar zapeljali na četrtem bolidu. Pogon je bil nožni, pa tudi zadnjica ni hotela v tisto lupinico, ki ji vozniki pravijo sedež. A ostala je prvovrstna izkušnja vpogleda v srce dirkalnega moštva v tem prestižnem razredu in redek občutek uporabe sodobnih računalniških tehnologij v najrazburljivejši obliki.
Blaž Kovšca
