Že kar nekaj različic sistema Windows uporablja tako imenovane Osebne mape. Gre za vnaprej določene mape, ki jih je Microsoft pripravil z namenom, da uporabniki vanje shranjujejo svoje osebne datoteke. To so mape Dokumenti, Glasba, Slike, Videoposnetki in podobne, sistem pa nam jih običajno ponudi, ko v kakšnem programu ukažemo shranjevanje datoteke. To, da te mape obstajajo, je čisto zabavno in koristno, ima pa tudi eno slabo lastnost – te mape so na sistemskem disku (običajno disk C), kar pa ni najbolj praktično. Preudaren uporabnik svoj sistem namreč raje konfigurira tako, da ima sistem in programe na enem disku, podatke pa na drugem. Takšna organizacija je boljša zato, ker je rezervno kopiranje neprimerno lažje in bolj pregledno, še bolj pa zato, ker če se sistemu »zmeša« do te mere, da ga je treba na novo postaviti, torej na novo formatirati sistemski disk, ni treba toliko razmišljanja o tem, ali smo res varno shranili vse podatke s sistemskega diska.