MONITORJI PODROBNEJE PLOSKI IN TELEVIZORJI stran 46 Je katodna cev pozabljena? Kako najceneje do novega monitorja? Je televizija LCD že nared za široko potrošnjo? november 2005 številka 11, letnik 21 cena 980 SIT NE UGAŠATE RAČUNALNIKA – MEČETE DENAR SKOZ OKNO? Izmerili smo, koliko nam računalnik poveča mesečni račun za elektriko. Naš izračun je pokazal, da strošek ni zanemarljiv! Kako se temu izogniti, kako narediti lasten sončni generator in podrobneje o gorivnih celicah, ki prihajajo na trg. DRUŽINA ATI X1000  Kako se nove grafične kartice obnesejo v primerjavi s konkurenco. Rezultati so zgovorni. Stran 54 SE JE V LETU DNI KAJ SPREMENILO? Kaj bo evropska direktiva o hranjenju podatkov pomenila za tiste, ki še vedno kradejo spletno glasbo ali filme? Kaj je glavni razlog, da filmov (še) ne moremo kupovati, kot lahko spletno glasbo? Stran 25 TISKALNIKI PREPOCENI, KARTUŠE PREDRAGE?  Pripravljajo standardizacijo, ki bo zaščitila porabnike in odpravila težave uporabe »neoriginalnih« kartuš. Lahko pričakujemo tudi znižanje cen kartuš za brizgalne tiskalnike? Stran 30 HEKERSKE METODE Onemogočanje strežnika Windows 2000. Kako napad učinkuje in kaj je mogoče ukreniti? Stran 38 ZELO PRAKTIČNO  2005 številka 11 Kako defragmentiranje diska resnično pospeši delovanje računalnika. Stran 80 Uskladitev filma in podnapisov � spajanje in ločevanje podnapisov. Stran 82 Izkoristite »odvečni« ISDN za dostop na internet med vikendi za 400 tolarjev na mesec. Stran 84 Naredite si lastni analogni filter CATV. Stran 86 Sam svoj mojster: poceni do dobrin analognega sveta. Stran 88 Stran 18 UVODNIK »KINEZI RADE ZA NAS« Piše : Marjan Kodelja T marjan.kodelja @ mojmikro.si he Gastrbajters so v osemdesetih peli »Rade Japanci za nas«. Češ, mi se hecamo, oni delajo in vsem nam je lepo. Dvajset let pozneje so se časi spremenili. Vsa zadeva se je preselila malce zahodneje in Japoncem so delo prevzeli Kitajci – ali Kinezi, da ostanemo v rimi in originalnem jeziku. Ja, ti Kitajci so pa od sile. Postajajo prava »strašila« za male ljudi. »Če ne boste pridni, bodo pa Kitajci prišli«. V devetih mesecih 9,5-odstotna gospodarska rast. Uh! Naša nebuloza je, da nas z »rumenim ljudstvom«, ki še vedno trdno verjame Marxovim, Leninovim in Maovim pridigam, ne strašijo zgolj naši politiki, temveč vse pogosteje tudi oni iz Evrope. »Če ne boste pridni in pametni, delali več, znali več in bili plačani manj, še tega ne boste imeli, kar imate danes.« In danes imamo razmeroma veliko, nam pravijo. In ker imamo veliko, nam želijo tudi več vzeti, mi pa, jasno, o čem takem niti pomisliti ne želimo. Nam gre res tako dobro, da nam bo kmalu šlo še slabše? V danes tako zaničevanem bivšem sistemu so nam vsaj govorili, da naj potrpimo, saj delamo za »blistavu bodućnost«. Eni so že tam, drugi morda tja še pridemo, večina, pa kot kaže, tja nikoli ne bo prišla. Za narodov blagor in za dobre uvrstitve na različnih mednarodnih lestvicah bomo morali marsikaj žrtvovati. Tudi kakovost življenja. In kot je dejal naš znani politik: »Nikoli ne bo več tako, kot je bilo.« Ko nam pravijo, da nam bodo kaj vzeli, zaboli. Še toliko bolj, če nam na drugi strani ne povedo, kaj bomo zaradi tega pridobili, in nam raje prodajajo meglo. Jasno in razumljivo, za vse »kaste« ljudi, in ne zgolj za tiste, ki so se v življenju naučili brati med vrsticami. Naši politiki s tem kažejo s prstom na Finsko, Estonijo, Irsko in še koga. Irska je zanimiva, saj se je iz dežele škratov, krompirja in Guinnessa prelevila v rajsko zeleno oazo informacijske tehnologije. Lepo, a nekaj kljub vsemu pozabijo povedati, predvsem to, kar nam je že pred leti povedal predstavnik tamkajšnje agencije za tuja vlaganja: Če Irska ne bi vstopila v EU, če geografsko ne bi bila tam, kjer je, če ne bi imela 40 milijonov razseljencev in če tam ne bi govorili angleško, potem bi bili še vedno tam, kjer so bili. Drugič. Irska je pred desetletji sklenila pakt z vsemi predstavniki ljudstva. Dragi moji, ne bo rasti plač, ne bo tega ali onega, ker boste čez 10 let zaradi tega dobili to in to. Torej jasno, razumljivo in preverljivo. Hkrati je Irska molzla oziroma še molze EU, kjer se le da – pametno so definirali svoje regije in zato so še vedno upravičeni do ogromne pomoči, pa čeprav so ena najbogatejših evropskih držav. Privoščim jim, saj so delali pametno. Niso gradili avtocest s svojim denarjem, in še tistih nekaj kilometrov, ki jih danes imajo, jim je v 85 odstotkih sofinanciral EU. Drugi primer, Estonija, je tudi zanimiva državica. Se je kdo kdaj vprašal, zakaj je tako uspešna in ima tako hitro rast, drugi dve baltski mikrodržavici, ki sta imeli pred desetletjem enaki izhodišči, pa ne. Nekaj prstov ima vmes prav gotovo politika s pametnimi odločitvami, morda tudi preprost davčni sistem. A glavni razlog leži nekoliko severneje. Finci imajo radi Estonce. Geografsko, jezikovno in kulturno so si blizu. Finska ve, kaj pomeni biti dolgo pod »škornjem tujca«, saj so bili dolgo časa pod Švedsko prevlado, zato Estoniji pomaga. Vlaga v tamkajšnjo gospodarstvo in pošilja svoje ljudi preko morja, da tam veliko trošijo. Pa ne le alkohola. Za grožnje so odločili tudi evropski politiki. Govorijo nam, da je največja grožnja Evropi daleč za vzhodu. Kitajska s svojim človeškim potencialom – beri: predvsem s skoraj suženjskim načinom dela. Kitajska veliko denarja usmerja v razvoj in znanje svojih ljudi, kar jim ni težko, saj naj bi bil letošnji trgovinski presežek težak vrtoglavih 100 milijard dolarjev. Da je temu tako, so predvsem kriva zahodna podjetja, ki so pač radi lastniki suženjske delovne sile. Vse, kar je lahko na Kitajskem ceneje − in ko je ceneje, je ceneje za nekaj konkretnih faktorjev −, so preselili tja. Kitajci se držijo pregovora: Ne daj lačnemu rib, nauči ga ribariti, da bo lahko sam zase poskrbel. Kitajci se tega še kako držijo, pa čeprav so sami prejemniki »rib«. Le prinesite tehnologijo in »know how«, bomo vse do potankosti preučili in nato začeli delati sami. In delavci v zahodni tekstilni industriji izgubljajo tla pod nogami. Jasno mi je, da ne bi bilo prav zavestno držati nekoga pod vodo in mu onemogočiti razvoja, pa čeprav to nekateri veselo počnejo z Afriko, a vseeno, jamo smo si skopali sami s svojim pohlepom po velikih dobičkih. Tepe nas globalizacija in to ne kar povprek, temveč takšna, ki temelji zgolj na ceneni delovni sili. Če bi hkrati težili k temu, da se v teh državah dvigne življenjska raven, da sprejmejo zahodna merila glede varstva okolja in človekovih pravic, potem najverjetneje Kitajci in Indijci ne bi delali za tako malo denarja. A tu smo že v politiki. Tega si namreč nihče niti ne želi. Dejstvo je namreč, da če bi Kitajci trošili toliko nafte na prebivalca, kot to počnejo Američani, bi obstoječe zaloge zadostovale zgolj za osem let! Kaj nam torej preostane? Pravijo, da vlaganje v znanje, s čimer bomo vedno korak pred konkurenco. A to je težko. In omejeno. november 2005, š tevilka 11, letnik 21 18 ELEKTRIČNA PORABA Zanimivo je, da marsikdo pozablja na stroške električne energije ter ob omembi le zamahne z roko, češ »naprave žrejo, kolikor pač žrejo, kaj pa tu morem …«. Vrhunec varčevanja z električno energijo se marsikomu zdi že vestno ugašanje luči za seboj. Sami smo vzeli stvar resno in v pričujoči raziskavi vam bomo pokazali, koliko energije porabi kakšna naprava, predvsem pa kje so razlike med njimi, koliko nas to stane in kaj lahko naredimo. Poudarek smo seveda zadržali na računalniškem področju! 30 BODO BARVILA RES DOSTOPNEJŠA? Da bi bilo težav v prihodnje čim manj, je evropska standardizacijska organizacija CEN (Comité Europeén de Normalisation) tudi na pobudo izdelovalcev združljivih kartuš začela postopek standardizacije barvil. V delovni skupini, ki je že pripravila osnutek standarda, so poleg izdelovalcev združljivih kartuš tudi predstavniki neodvisnih ustanov in izdelovalcev originalnih kartuš. Povsem jasno je, da bo standard zgolj kompromis, zato je njegova glavna naloga, da zagotovi varno uporabo združljivih črnil in barvil, torej takšno, ki ne bo poškodovala tiskalnikov ali negativno vplivala na zdravje uporabnikov. Naslovnica: Alan Orlič  4 vsebina MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 KAZALO AKTUALNO 6 Novice 17 V precepu 18 Koliko elektrike porabi računalnik? 20 Prihajajo gorivne celice 22 Kako izdelati sončni generator 20 PRIHAJAJO GORIVNE CELICE Teoretične osnove gorivnih celic so znane že več kot sto let. In če civilizacija ne bi bila tako »prekleto« odvisna od nafte in naftnih lobijev, bi verjetno že zdavnaj našle pot do uporabnikov. Tako pa se je razvoj celic prekinil in šele zdaj, ko so se pojavile večje energetske zahteve mobilnih naprav in višje cene nafte, spet več govorijo o tej tehnologiji. Škoda, saj imajo gorivne celice, kot bomo videli, kar nekaj prednosti pred drugimi viri električne energije. 25 SE JE V LETU DNI KAJ SPREMENILO? Evropska komisija je (bo) objavila predlog direktive, ki zapoveduje operaterjem komunikacij, da podatke o svojih uporabnikih in njihovih dejanjih hranijo dlje časa. Po najbolj črnem scenariju naj bi bili med temi podatki tudi podatki o spletnih straneh (ali storitvah), ki jih uporabniki obiščejo. To pa ni več tako nedolžno in tudi »uporabno« le v namen boja proti terorizmu, ki naj bi bil edini razlog direktive. Takoj vsaj pravijo v Evropi in predvsem v državah, ki so že bile tarče napadov in ki se celo zavzemajo za izredno dolgo hranjenje teh podatkov. Celo do štiri leta, čeravno je Evropski parlament te zahteve že zavrnil in, kot kaže, je verjetnejši čas enega leta. 46 CRT? KAJ JE ŽE TO? Zadnjih nekaj let je v svetu računalnikov stalnica postopen prehod s CRT- na LCD-monitorje. Zaradi udobja, majhne porabe prostora in manj škodljivega vpliva na naše zdravje, predvsem na vid � mimogrede pa so padle tudi cene. K A Z ALO OGL AŠEVALCEV ALP AGENCY 95 ALPRESS 97 ALTERNA 99 ANNI 7, 51 BAKUS 30, 31 CHS 59 DELO REVIJE 2 ELKOTEX 53 EMAIL 85, 89 FUJI 65 IGMA 31 IZID 87 KASPERSKY 43 KFM 79 LESTRA 9 LUKVEL 64 MICROSOFT 73 MIKROPIS HOLDING 27, 100 MEDINET 11 MOBITEL 16 MOTIF 91 NETGEAR 14 NOVIFORUM 77 SLOGA TEAM 61 SOPHOS 3 TIFT 81 TP TRBOVLJE 13 ZAK 69 YELLOGISTICS 31, 71 KONKRETNO 24 Požarni zid in (ne)varna spletna trgovina 25 Pregon nelegalnega prenosa vsebin 27 Splet 2.0 29 Socializacija spletnih uporabnikov 30 Standardizacija barvil 32 Slovenija � raj za spletne oglaševalce 34 E-novice kot marketinško orodje 38 Onemogočanje strežnika Windows 2000 44 Microsoftove štipendije za ustvarjalne študente PODROBNEJE O: Ploski monitorji in televizorji 46 Primerjava s CRT-monitorji 50 Da boste vedeli, kaj kupujete 51 Prihodnost ploskih monitorjev 52 Je ploski televizor že zrel za nakup? PREIZKUSILI SMO 54 ATI X1000 56 BenQ DV3250 Xoro HTL 2711W Gericom GTV 2702 57 Dell 2001FP AOC LM 2028 Dell Latitude X1 58 Canon Pixma iP5200 Olympus WS-200s in WS-100 Olympus WS-320 M 60 Epson Perfection 4990 Photo ATI X800 GTO 256 MB AverMedia AverVison 130 61 TrendNET TEW-611BRP TrendNET TK-EX2 62 Novi digitalni fotoaparati 66 Prenosni diski in pekači za fotografsko rabo 67 Zgodovina fotografije: Pentax 70 F-Secure Internet Security 2006 71 Panda Platinum 2006 Internet Security 72 Sibelius 4 74 Macromedia Fireworks 8 Dreamweaver 8 75 Ulead MediaStudio Pro 8 76 Igre Flash 77 Fahrenheit V PRAKSI 78 Dimenzije in OLAP 80 Defragmentiranje diska 82 Spajanje in razdruževanje podnapisov 84 Izkoristimo »odvečni« ISDN 86 Analogni CATV-filter po domače 88 Poceni do dobrin analognega sveta 92 Nenehno na zvezi 95 Glasbena produkcija 96 Računalništvo in šah 97 Nagradna križanka MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 5 NOVICE novice NAJBOLJŠI MONITOR ZA 49 TISOČAKOV Če imate nekoliko preveč denarja, natančneje 49 tisoč dolarjev (žal ne tolarjev), potem ste pravi, da si omislite 37-palčni monitor BrightSide DR-37P. Večina današnjih LCD-zaslonov je omejenih pri prikazu slike in so torej neprimerni za nekatere zahtevnejše profesionalce. Še največja omejitev je 8-bitna barvna globina posameznega barvnega razpona. Ker so LCD-zasloni v bistvu monokromatska (enobarvna) tehnologija, je vsaka vidna pika pravzaprav sestavljena iz treh pik, ki imajo pred seboj različne barvne filtre (rdeč, zelen in moder). Z 8-bitno globino lahko za vsako barvo prikažemo do 255 odtenkov te barve, z njihovim medsebojnim »mešanjem« pa skupno do 16,7 milijona barv. Omenjeni novi zaslon podjetja BrightSide naj bi dosegal barvno reprodukcijo 16-bitne barvne globine. Od tega sama LCD-matrika z standardno fluorescentno zadnjo osvetljavo zagotovi 8-bitno osvetljavo posamezne pike, dodatni svetlobni izvor v obliki LED-diod pa vsaki piki zagotavlja še dodatnih in dopolnilnih 8 bitov. Tehnologijo so poimenovali EDR (Extreme Dynamic Range), z njo pa naj bi po prepričanju proizvajalca prikazal skoraj takšno sliko, kot jo vidimo, če se obrnemo in pogledamo skozi okno. Tako drage naprave, ki je obenem še omejene serije, verjetno ne bodo prodali v Slovenijo, zato se moramo namesto na preizkušnjo zanašati na uradne podatke. Največja svetilnost zaslona je 3000 kandel na kvadratni meter, razmerje kontrasta pa zavidljivih 200.000 proti 1. Zaslon lahko zaradi fine natančnosti osvetlitve prikaže popolno črno barvo (kar zaradi konstantne osvetlitve iz ozadja ni običaj pri današnjih LCD-zaslonih), torej na piki ne prepusti niti malo svetlobe. Kot gledanja je 170 stopinj, ločljivost zaslona pa 1920 x 1080 pik. Zaslon za delovanje porabi 1680 W električne energije, kar ni malo. www.brightsidetech.com LASERSKI TISKALNIKI KOT VOHUNI Predvidevanja, da barvni laserski tiskalniki vsako izpisano stran označijo z na oko nevidno in šifrirano kodo, so bila potrjena in priznali so jih tako podjetje Xerox kot ameriške tajne službe. Dejstvo je, da koda obstaja ne toliko zaradi želja proizvajalcev kot zaradi konkretne zahteve ameriške administracije. Poleg Xeroxa so podobne kode našli še pri nekaterih drugih tiskalnikih (celoten seznam, način šifriranja/dešifriranja in podrobnosti o tehnologiji najdete na spodaj navedeni spletni strani), nihče pa ne ve, kdaj so podjetja začela to prakso. Nekateri predvidevajo, da celo že pred desetimi leti. Koda obstaja zaradi preprečevanja ponarejanja denarja, vrednostnih papirjev oziroma katerihkoli drugih dokumentov. Tako naj bi bilo preprosteje najti ponarejevalca in ga obsoditi (nihče pa še ni slišal, da se koda kot dokaz že pojavila v kakšnem sodnem postopku). Načeloma takšna zaščita ni problematična, če smo uporabniki o njenem obstoju seznanjeni in je jasen tudi njen namen. Skrb zbuja dejstvo, da so obstoj kode dolgo skrivali, nato zanikali, in jo priznali šele zdaj, ko je vztrajnežem uspelo dešifrirati kodo pri enem od Xeroxovih tiskalnikov. V tem primeru kodo sestavlja vzorec rumenih pik (vsaka je velika približno en milimeter), ki je viden le s povečevalnim steklom in pod »modro svetlobo«. Koda vsebuje podatke o času in datumu nastanka vsakega dokumenta ter serijsko številko tiskalnika, s katerim je bil dokument natisnjen. Kaj vsebujejo kode pri drugih tiskalnikih, si lahko le zamislimo. Lahko gre za podobne podatke, lahko pa je v kodo zapisano še kaj. Ker proizvajalec običajno ve, v katero državo je bil tiskalnik prodan, lahko sicer zelo na grobo, a vendarle določi geografsko mesto nastanka nekega dokumenta. Da ne govorimo o tem, da barvne laserske tiskalnike uporabljajo po svetu, med drugimi tudi državne službe, ki se jim niti ne sanja o označevanju dokumentov. Zanimivo orodje za ameriške vohunske organizacije, torej? www.eff.org ŠE ENO BIOMETRIČNO TIPALO? Finski znanstveniki predlagajo zanimiv način, kako preprečiti kraje mobilnih naprav, med katerimi so tatovom daleč najzanimivejši mobilni telefoni in prenosni računalniki. Predlagajo, da bi v te naprave vdelali tipalo, ki bi zaznalo gibanje uporabnikov v tridimenzionalnem okolju – preprosto povedano, svojega lastnika bi prepoznal po načinu hoje. Preizkusi so pokazali, da je zanesljivost sistema 90-odstotna. Če naprava ne prepozna gibanje lastnika, zahteva vpis gesla, in če tat tega ne stori, se samodejno zaklene in postane zanj neuporabna. DIGITALIZIRANI EVKLIDOVI ELEMENTI Evklid je okoli leta 300 pred našim štetjem napisal znamenito delo Elementi (Elements). V njem je zbral vse, do česar je antična Grčija prišla v dvesto letih na področju matematike. Predvsem izstopa način, kako je snov predstavljena. Najprej matematična teorija in nato njeno dokazovanje, kar je postalo zgled za marsikatero kasnejše znanstveno delo. Najstarejši še ohranjeni prepis Elementov na pergamentu iz leta 888 od leta 1804 hranijo v knjižnici Bodleian. Le redki posamezniki so imeli možnost, da so v živo videli to redko in predvsem dragoceno knjigo. Digitalizacija, pa ne Googlova, je tudi na tem področju prinesla napredek. Po skoraj letu dni dela je zdaj stari rokopis spremenjen v digitalno obliko in dostopen vsem na spodnjem spletnem naslovu. Žal ne brezplačno. www.octavo.com 6 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 NOVICE KJE SO MEJE MAGNETNEGA ZAPISA? Švicarski znanstveniki so nekoliko premaknili praktične meje gostote magnetnega zapisa na medije – najbolj običajni so trdi diski. Uspelo jim je narediti mrežo »otokov« iz kobalta, ki s podlage iz enega kristala zlata v višino »štrlijo« le za dva atoma. »Otok« v nobenem primeru ne vpliva na svoje sosede, zato lahko v vsakega shranimo po en bit podatkov. Zanimiva je gostota zapisa, saj ta za faktor 200 odstopa od gostote najboljših današnjih trdih diskov. Na en kvadratni palec (6,45 kvadratnega centimetra) gre namreč 26 trilijonov otokov oziroma toliko bitov podatkov. Je pa ena velika težava pri vsej zadevi. Magnetne lastnosti so stabilne in torej primerne za pomnjenje zgolj pri temperaturi -223 stopinj C. Če je temperatura višja, pomnilnik ne deluje. Zato so nadaljnja prizadevanja znanstvenikov usmerjena v iskanje materialov, ki bi dopuščali takšne ali vsaj podobne lastnosti pri sobni temperaturi. Pri tako visokih gostotah zapisa, pa tudi pri nekoliko nižjih gostotah, ki jih obljubljajo za naslednje generacije trdih diskov, bodo glave trdih diskov veliko bližje površini medija. Ker se te razdalje že zdaj merijo v nanometrih, bodo v bodoče zahteve po »gladki« površini še izrazitejše. Raziskovalci univerze v Cambridge so dognali, kako narediti izredno gladko, diamantu podobno plast ogljika, ki naj bi te težave odpravila. http://ipn2.epfl.ch/LNS/index.htm NAVIGACIJSKA ZAPESTNICA Raziskovalci na MIT-u predlagajo zanimiv način pridobivanja želenih informacij in ne nazadnje tudi upravljanja naprav. Bistvo sistema ReachMedia je zapestnica, v kateri sta bralnik oznak RFID in tipalo za prostorsko pozicioniranje (merilnik pospeška). Zapestnica je povezana z mobilnim telefonom, ta pa z izvorom informacij (zbirko ustreznih podatkov). Kot primer uporabe sistema si lahko predstavljamo nakup knjige, o kateri želimo izvedeti kaj več. Knjigo vzamemo s police. Bralnik prebere identifikacijo iz RFID-a v knjigi in na tej podlagi prek mobilnega telefona pridobi ustrezne dosegljive dodatne informacije. Uporabnik je prek zvočnega signala obveščen, da so te na voljo, zapestnica pa mu jih predvaja kot avdio posnetek. Druga funkcija zapestnice je namenjena preprostemu upravljanju, kjer funkcije, na primer »prejšnji«, »naslednji«, »izberi« dosežemo z gibom roke. V opisanem primeru gre za preproste premike, torej premik roke v levo, desno ali dol. Kot naročeno za današnji hitri tempo življenja, ko bi radi imeli informacije takoj, a hkrati se nam jih ne ljubi predolgo iskati. www.mit.edu POMNILNIŠKA PALIČICA Kot da še nismo dovolj zmedeni glede različnih standardov pomnilniških kartic � v začetku prihodnjega leta se nam obetajo še kartice Memory Stick Micro. Ta kartica je manjša od kartice Memory Stick Duo in meri 15 x 12,5 x 1,2 milimetra. Teoretično bi lahko imela zmogljivost 32 GB, vključuje pa tehnologijo zaščite pred kopiranjem Magic Gate. Možno jih je uporabljati v napravah, ki zagotavljajo 1,8 ali 3,3 volta električne napetosti. www.sandisk.com MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 7 NOVICE OPTIČNI DISKI PO POTI DISKET Medtem ko se za prevlado »tepeta« HD-DVD in Blu-ray, vse več analitikov napoveduje, da po letu 2010 optičnih diskov skoraj ne bomo več uporabljali oziroma bodo ti morda našli svoje mesto le v aplikacijah dolgotrajnega hranjenja podatkov (backup). Popolnoma pa bodo izgubili današnje poslanstvo, ko jih uporabljamo kot nosilce digitalnih vsebin. Japonska napoveduje, da bo do leta 2010 z optiko omreženih 60 odstotkov njihovih domov. Evropa bo morala, če seveda ne želimo zaspati, temu trendu slediti. Evropski načrt, o čemer smo pisali v prejšnji številki priloge Telekomunikacije, je nekoliko konzervativnejši in ne predvideva tako hitre rasti, a kljub vsemu predvideva večjo dosegljivost hitrih povezav za svoje državljane. Z drugimi besedami to pomeni, da bomo glasbo, filme in tudi programsko opremo legalno kupili v spletu in jo nato prek teh povezav prenesli v svoje osebne računalnike. S tem bodo optični diski izgubili svoje najpomembnejše poslanstvo nosilca vsebin oziroma bo to omejeno zgolj na področja, kjer hitrih povezav ne bo. Prav tako bodo, to pot na račun komunikacijskih vmesnikov, optični diski izgubili vlogo tudi na področju nosilcev za prenos podatkov med računalniško opremo in mobilnimi napravami. Tipičen primer so kamkoderji z vdelanimi trdimi diski in USB-vmesnikom, prek katerega hitro pretočimo vsebino. Podobno velja tudi za predvajalnike glasbe ali videa, kjer so se poleg trdih diskov uveljavili bliskovni (flash) pomnilniki. Še najbolj pa optične diske pri tej nalogi zamenjujejo USB-ključi. Tehnologija trdih diskov in bliskovnih pomnilnikov gre naprej s hitrimi koraki. Pričakovati je, da bo do leta 2010 zmogljivost trdih diskov dosegla 750 GB na eno pomnilniško ploščo. Kombinacija petih plošč v enem ohišju da pomnilnik, velik zavidljivih 3,75 TB, kar močno presega najbolj optimistične napovedi bodočega razvoja optičnih plošč. 3,5-palčne diske smo navedli zgolj kot primer, saj bodo podobno narasla tudi zmogljivost pomnilnika pri manjših, 1,8- oziroma 1-palčnih diskih (pri slednjih se napovedi vrtijo okoli 60 GB). Podobno velja tudi za bliskovne pomnilnike, kjer so napovedi, da bo zmogljivost do leta 2010 dosegla 128 GB ali vsaj 64 GB, kar napovedujejo nekoliko bolj pesimistični analitiki. Kot kaže, so edino področje, kjer bi optična tehnologija potencialno lahko obstala, sistemi za dolgotrajno hranjenje podatkov. A zgolj pod pogojem, da ji bo uspelo izriniti magnetne trakove, ki že danes optične diske vsaj za faktor 10 prekašajo po velikosti pomnilnika in hitrosti prenosa podatkov (400 GB in 640 Mb/s – standard LTO). Napovedi glede razvoja magnetnih trakov, so po svoje še zgovornejši. Leta 2015 naj bi bila njihova velikost 16 TB, hitrost prenosa pa zavidljivih 6,4 Gb/s. Bodo šli optični diski na smetišče zgodovine veliko hitreje kot diskete? Morda. Naj omenimo še načrte razvoja te tehnologije. Do leta 2010 naj bi velikost pomnilnika narasla na 1 TB (ena stran in ena plast), hitrost prenosa podatkov pa na 1 Gb/s. 802.11n ALI UWB? Danes je že jasno, da bodo bodoče naprave zabavne elektronike veliko pametnejše in se bodo bolj zanašale na brezžično omrežje, prek katerega bodo pridobivale digitalne vsebine iz različnih virov. Obstoječe brezžične tehnologije zaradi premajhne hitrosti prenosa podatkov (pasovna širina) niso primerne. Še posebej ne, če je govor o na primer televiziji visoke ločljivosti, HDTV. Več se pričakuje od tehnologij 802.11n in UWB (Ultra Wide Band). Možno je, da se bo med njima v prihodnjih letih razvil boj za prevlado, podobno kot danes govorimo o boju med dvema standardoma optičnega pogona naslednje generacije. To seveda za uporabnike ni najboljše, saj bodo morale naprave podpirati obe tehnologiji (zato bodo dražje) ali pa se bodo proizvajalci odločili za en standard in zavestno zanemarili drugega. Tehnologija 802.11n ima razmeroma velik doseg (200 m) in je dokaj univerzalna, saj je z njo mogoče zgraditi vse, od »hrbteničnega« domačega omrežja pa do povezave med osebnim računalnikom in drugimi napravami. Dokaj verjetno je, da se bo ravno zaradi tega standard razdelil na tri specifikacije. Prva bo zagotovila prenos signala televizije HDTV do avdiovizualne naprave (televizor, projektor); druga bo pokrivala področje poslovne uporabe in povezovanja dodatnih naprav v računalnik; tretja pa specifične zahteve povezave mobilnih naprav (mobilni telefoni, kamere). Od tega je odvisno, ali bo 8 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 POCENI MALI BARVNI ZASLONI Podjetja iščejo načine, kako izdelati prožne barvne ploske zaslone tako poceni, da bi te lahko »natisnili« kar na embalažo različnih izdelkov in bi lahko prevzeli naloge obveščanja uporabnikov. Tipičen primer so zdravila, kjer bi lahko uporabnik navodila za uporabo v več jezikih prebiral z zaslona. Možnih načinov uporabe pa je še veliko več, lahko bi dejali, kolikor hočete. Siemens je predstavil svoj zaslon, katerega prednost je v tem, da ga je mogoče s procesom tiskanja natisniti na papir ali folijo. Predvsem pa je tak zaslon veliko cenejši od na primer tehnologije tekočih kristalov. Prožni, nekateri jim pravijo tudi plastični zasloni, vsebujejo materiale, ki pod vplivom električne napetosti spremenijo barvo. Z drugimi besedami to pomeni, da moramo nadzirati električno napetost na vsaki točki zaslona, ker je bilo doslej izvedeno s polprevodniškimi elementi iz silicija. V Siemensovem primeru pa gre za prevodne oziroma polprevodne plastične snovi, zgornja površina je na primer iz prevodne prozorne plastike, ki jo je mogoče nanesti s tiskanjem. Razvoj zaslona bo šel naprej, predvsem pri povečevanju odzivnosti, tako da bo lahko prikazal tudi gibljive slike. Hkrati bo treba rešiti na prvi pogled ne tako velik problem � če bodo zaslone res vdelovali v embalažo, bo treba zagotoviti tudi dovolj zmogljiv energetski vir, ki se ne bo izpraznil v nekaj mesecih, kot na primer današnje velikostno primerljive baterije. www.siemens.com Opravičilo V oktobrski številki revije smo napačno zapisali, da je uvoznik prenosnikov Packard Bell podjetje Altech, d.o.o.. Dejansko prenosnike uvaža podjetje Izid, d.o.o. Za napako se opravičujemo. uporabljena tehnologija MIMO (multiple-input, multiple-output) ali pa ta sploh ne bo potrebna. Pri eni »sami anteni« se bo tehnologija 802.11n glede energetskih zahtev približala zahtevam tehnologije UWB. V vsakem primeru pa bo hitrost prenosa podatkov okoli 50 Mb/s Po nekaterih predvidevanjih bodo prihodnje naprave zahtevale veliko višje hitrosti, nekje med 500 in 600 Mb/s. Te hitrosti lahko na sicer manjši razdalji zagotovi tehnologija UWB, ki pa ima težave glede uporabljenega frekvenčnega prostora (članek o tej tehnologiji lahko najdete na naši spletni strani www.mojmikro.si v rubriki Članki) in s tem z vladnimi omejitvami. Probleme, povezane z dosegom, je pri tej tehnologiji moč rešiti z uporabo tehnologije MIMO. Trenutne zmogljivosti so hitrost 100 Mb/s na 10 m oziroma 480 Mb/s na 3 m. Po nepotrjenih podatkih so z izboljšano tehnologijo dosegli 100 Mb/s na 40 m. Ima pa tehnologija pred prej opisano eno prednost � manjše energetske zahteve. Specifikacija standarda 802.11n je bolj ali manj jasna, česar pa ne moremo dejati za tehnologijo 802.15 (pod to številko se skriva bodoči standard UWB). Tu se za primat bojujeta dva predloga, in sicer DS-UWB (Direct Sequence) in brezžični USB s tehnologijo OFDM (Orthogonal Frequency Division Multiplexing). NOVICE MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 9 NOVICE SMS-KNJIGA PRITOŽB Uporabniki, ki s čim nismo zadovoljni, lahko kritiko pošljemo prek SMS-sporočila, pri čemer nam je zagotovljena anonimnosti, hkrati pa imamo nekoliko več možnosti, da naša kritika tudi dejansko pride do prave osebe. Poslovna ideja v tem primeru je silno preprosta. Podjetje Adeptio je izdelalo neke vrste vmesnik med uporabniki in ponudniki blaga oziroma storitev, imenovan Povej. Uporabnik poda pritožbo, oni pa sporočilo posredujejo tistemu, ki mu je namenjeno. Seveda pod pogojem, da je prejemnik vključen v sistem in da uporabniki to tudi vemo. Recimo, kakšna ustrezna nalepka na vratih trgovin in lokalov, ne bi bila odveč. S stališča ponudnika storitve je ta za uporabnika brezplačna, če seveda zanemarimo strošek pošiljanja SMS-sporočila po ceniku operaterja. Tak mobilni sistem ima pred klasično knjigo pritožb eno očitno prednost, to pa je, da lahko podjetja, vključena v sistem, vzpostavijo stik s potrošnikom, ki se je pritožil. Pri tem pa je pomembno povedati, da ti ne vidijo vaše telefonske številke, saj jo pozna le skrbnik storitve. Vaša anonimnost je tako v celoti in ves čas zagotovljena. Uspeh sistema je močno odvisen od števila podjetij, ki se bodo odločila za sodelovanje. Zanje namreč to ni brezplačno. Tudi skrbnik storitve mora namreč od česa živeti. Če bo podjetij dovolj, bo dovolj tudi poslanih sporočil uporabnikov in podjetja bodo imela od tega tudi konkretne prednosti. V nasprotnem primeru storitev ne bo zaživela. Podjetje Adaptio bo moralo zagotoviti tudi varnost osebnih podatkov, čeprav gre zgolj za telefonske številke in poslana sporočila. Še zlasti ker je dokaj enostavno povezati vsaj tiste uporabnike, katerih številka je v telefonskem imeniku. Na prvi pogled nepomembno, a vsaka velika zbirka podatkov o posameznikov lahko postane jedro morebitnih zlorab. Če nič drugega, bi na primer podjetje hotelo vedeti, kdo neprestano nerga in pošilja pritožbe. DNK KOT TEHNOLOŠKI VZOR www.adeptio.si BRIZGALNA TEHNOLOGIJA ZA HDTV Wobulation je tehnologija, ki črpa iz tehnologij brizganja črnila na papir (brizgalniki), da izboljša sliko televizije visoke ločljivosti (HDTV) prek digitalnega projektorja. Bistveni in najdražji element projektorja, ki ustvari slikovne pike, je SLM – modulator prostorske svetlobe (Spatial Light Modulator). Omenjena tehnologija podvoji število slikovnih pik, ne da bi bilo treba podvojiti število pik na SLM-ju. Ali drugače, ni potrebe po uporabi dražjega SLM-ja za povečanje kakovosti slike oziroma lahko celo uporabijo cenejšega, do dosežejo določeno kakovostno raven. To pomeni, da gre za kompromisno tehnologijo, ki lahko povzroči padec cen teh izdelkov. Kot smo omenili, lahko izvor tehnologije Wobulation iščemo v tehnologijah brizgalnih tiskalnikov. Tu gre za tehnologijo doseganja večje kakovosti izpisa z natančnim prekrivanjem kapljic črnila na papirju. Podobno lahko prekrivamo tudi točke svetlobe. V konkretnem primeru prikažejo dve različici ene slike, pri čemer so razlike med njima povezane s prekrivanjem, ki je tako hitro in natančno, da človeško oko tega ne opazi. Eno piko tako dejansko razdelijo na dve, kar vpliva na kakovost slike. Kako očitna pa je ta, lahko nazorno vidite na zgornji sliki. www.hp.com EVROPA BO DIGITALIZIRALA SAMA Evropska komisija je napovedala strategijo, ki bo pripeljala do objave pisane in avdiovizualne dediščine v spletu. To lahko razumemo kot neposredni odgovor Američanom, natančneje Googlu in njegovemu projektu digitalizacije knjig. Digitalizacija kulturnega in zgodovinskega bogastva bo omogočila, da bo to bolj dosegljivo širšemu krogu uporabnikov. Dela pa seveda ne more opraviti komisija, saj je to naloga držav članic. Ker v Evropi že poteka nekaj med seboj nepovezanih projektov digitalizacije, je priporočljivo sodelovanje in izgradnja medsebojno združljivega sistema. Tudi v ta namen je komisija napovedala javno razpravo, ki bo trajala do 20. januarja. Končno priporočilo državam pa naj bi bilo dokončano do junija prihodnjega leta. Cilj je torej jasen, treba pa je razrešiti odprte probleme. Digitalizirati je treba zelo različne vsebine, knjige, filmske posnetke, fotografije, rokopise, posnete govore in glasbo. Tega pa ni malo. Ocene so, da je v Evropi 2,5 milijarde publikacij (knjig, revij ...) in na milijone ur zvočnih oziroma video posnetkov. Iz teh je treba izbrati tiste, ki jih bomo digitalizirali, jasno pa je, da bo projekt tekel vrsto let. Cilji so jasni: digitalizacija, javna dostopnost digitalnih vsebin in njihovo ohranjanje za prihodnje rodove. Na MIT-u so izdelali sistem, ki kopira »sestavljene verige preprostih elektomehanskih naprav« s pomočjo osnovnih delov, ki lebdijo v zraku. Vzor za sistem so našli kar v naravi, natančneje pri verigah DNK, ki se delijo na osnovi preprostih pravil in z malim naborom sestavnih delov. Sistem tvori kopije »osnovne« verige, vse dokler so v okolici na voljo sestavni deli. Ti elektromehanski delci se naključno premikajo, spajajo in ločujejo med seboj na osnovi preproste komunikacije med njimi. Ko se delček priključi na drugega, steče preverjanje, ali je povezava pravilna ali ne. Primer na sliki kaže, kako se osnovna veriga iz rumenih in zelenih trikotnikov samodejno kopira. Kot v podobnih primerih gre tudi v tem primeru za teoretične raziskave, cilj pa so naprave, ki se bodo pri okvarah samodejno popravile ali preoblikovale glede na nove naloge oziroma spremenjene okoliščine. www.mit.edu E-POŠTA KOT BIG MAC Vse večja uporaba elektronske pošte lahko, tako vsaj trdijo, vpliva na eksplozijo nesposobnih, neprilagojenih, predebelih uporabnikov! Je torej elektronska pošta tako nevarna kot buljenje v televizor in basanje s hitro prehrano? Osnovo za takšno trditev so našli v dejstvu, da se nam ne »da« narediti niti nekaj korakov do sosednje pisarne ali delovnega mesta in se pogovoriti s sodelavcem. Raje sedimo za računalnikom in mu pošljemo »mail«. Zadeva je šla celo tako daleč, da so v Angliji en petek celo predlagali za »dan brez elektronske pošte«. Svoj lonček so pristavili nekateri zdravniki, ki opozarjajo na konkretne nevarnosti takšnega početja. Skrbi jih, da takšni uporabniki ne porabijo energije zaužite hrane in se torej debelijo. Povprečni čas gibanja (porabe energije) takšnih uporabnikov je menda celo padel pod spodnjo priporočljivo mejo 40 minut na dan. 10 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 NOVICE »HALO, LEŽIM NEZAVESTEN ...« O tem, da bodo pametni avtomobili prihodnosti ob nesreči to samodejno sporočili, smo v Mojem mikru že pisali. Podjetje Texas Instruments pa gre še korak naprej. Njihova vloga za patent predvideva, da bi se tako obnašale tudi mobilne naprave, kot sta pametni telefon oziroma dlančnik. V ta namen naj bi imela naprava vdelano tipalo za merjenje pospeška. Če bo tipalo zaznalo neobičajen dogodek, bo dobljeni vzorec najprej primerjalo z vzorci, shranjenimi v pomnilniku. S tem bi odpravili morebitne lažne alarme, na primer če bi nam naprava zgolj padla na tla. Če bo naprava ocenila, da je lastnik doživel nesrečo, bo samodejno »poklicala« na ustrezno telefonsko številko (113) in predvajala posneto sporočilo. Naprave, ki bodo imele vdelan GPS-sprejemnik, bodo posredovale tudi točno lokacijo nesreče, kar bi reševalcem močno olajšalo reševanje. Dodatno varnost pred lažnimi alarmi bodo dosegli tako, da bo mobilna naprava pred klicem o tem obvestila tudi lastnika z zvočnim ali podobnim signalom, kar bo temu omogočilo, da alarm prepreči. Tehnično ni nikakršnih ovir, da bi mobilne naprave dobile to zmožnost. Nekateri prenosniki so že zdaj opremljeni s tipali, ki zaznajo padec prenosnika in zaklenejo glave trdega diska. Ima pa ideja tudi vsaj eno prednost. Sistem bo neodvisen od vozila in hkrati bo lahko reagiral tudi na nesreče, pri katerih je lastnik naprave udeležen zgolj kot pešec. Slabost ideje pa je vse večjem nezadovoljstvu ljudi z vsem, kar vsaj malo diši po Velikem bratu. Morda bomo kmalu podobne varnostne mehanizme videli tudi v avtomobilih na slovenskih cestah. Vlada je konec prejšnjega meseca sprejela sklep o pristopu k podpisu Evropske spomenice o strinjanju z izvedbo tako imenovanega e-klica iz vozila. Predvidoma najkasneje po letu 2009 naj bi bila nova vozila opremljena z napravo za nujne klice, ki bo ob nesreči samodejno poklicala številko za nujno pomoč in prijavila mesto nesreče. Da bo kaj takega sploh mogoče, bo morala biti v vozilu tudi naprava za ugotavljanje lokacije vozila. Naprava se bo, kot rečeno sprožila samodejno, mogoča pa bo tudi ročna sprožitev. www.ti.com UPRAVLJANJE Z MISLIMI Sisteme za upravljanje računalnika, ki deluje tako, da uporabnik na dejanje »pomisli«, je moč uresničiti na dva načina. Tako, da uporabniku v možgane namestimo majhno napravico, kar v praksi daje boljše rezultate, ali varneje, ceneje in ne tako strašljivo prek elektrod, ki merijo električne signale možganov. Dosedanje raziskave teh sistemov (elektrode) so dale slabše rezultate, saj so povprečne uporabnike lahko naučili le to, da so premikali kazalec po zaslonu. Angleški in avstrijski znanstveniki pa so pokazali, da ima tudi ta način več možnosti. Določili so razliko (vzorec) možganskih signalov, ko uporabnik na primer pomisli na hojo, in to prenesli v navidezni svet. Sistem razlikuje med signali, ki se sprostijo, ko pomislimo na različne tipe premikanja. Ti vključujejo premikanje desne in leve roke, nog in jezika. Vmesnik te signale pretvori v računalniku razumljive ukaze, ki jih ta izvrši na navidezni osebi v navideznem prostoru. Trije »testni zajčki« so tako, kot pravijo, brez večjih težav premikali svojo »figuro« naprej le tako, da so pomislili na hojo. Sistem oziroma računalniški vmesnik bo nekoč v prihodnosti lahko v veliko pomoč invalidnim osebam, predvsem tistim, ki se ne morejo premikati. MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 11 NOVICE iPOD GRE V HOLLYWOOD E-CESTNINJENJE PO NAŠE www.apple.com www.e-cestninjenje.si Kot se je napovedovalo, je Apple predstavil naslednji korak v razvoju predvajalnika iPod - model, ki lahko poleg glasbe in prikaza fotografij (slik) predvaja tudi video (MPEG-4). Novost je večji zaslon � namesto 1,5-palčnega so vdelali 2,5palčnega (6,4 centimetra) ločljivosti 320 x 240 pik. Na voljo sta model s 30 GB za okoli 60 tisočakov in 60 GB za 80 tisočakov, ki sta od predhodnikov nekoliko tanjša. Izbor video posnetkov (beri: filmov), ki jih lahko kupite v njihovi spletni glasbeni trgovini iTunes, zaenkrat še ni tako pester, kot bi si morebiti želeli. Kupite lahko glasbene spote (iz zbirke 2000 spotov) in nekatere že predvajane TV-oddaje postaje ABC, ki je v lasti Disneya, za okoli 400 tolarjev. Kot zanimivost � med njimi so tudi epizode serije Razočarane gospodinje. Ti videi imajo ustrezno zaščito avtorskih pravic (DRM) in so prilagojeni prikazu v prej omenjeni ločljivosti. O kakšni pestri ponudbi filmov ni bilo do zaključka redakcije ne duha ne sluha. Ima pa iPod tudi izhod, preko katerega ga lahko priključimo na televizor, vendar moramo dokupiti ustrezni kabel, ki pa ni v kompletu. Kot kaže, na novem iPodu ne bo mogoče predvajati filmov, »zripanih« z zaščitenih DVD-jev, lahko pa boste gledali filme, spremenjene v Applov format QuickTime, pa čeprav ste jih dobili iz nelegalnih spletnih storitev. Dodata možnost je predvajanje lastnih video posnetkov, pri čemer potrebujete Applovo programsko opremo iMovie. V prej omenjeni spletni trgovini boste našli tudi napovednike za nove filme in jih veselo predvajali na novem iPodu – na srečo so ti brezplačni, kar je logično, saj gre reklame. Apple je prestavil tudi domači medijski center, recimo mu raje računalnik iMac, ki tudi lahko predvaja video posnetke, kupljene v njihovi spletni trgovini. V junijski številki Mojega mikra smo v članku o sistemih za elektronsko pobiranje cestnin v prostem prometnem toku omenili, da se tudi pri nas obetajo pilotski ali vsaj preizkusni projekti. Imeli smo prav, saj se trenutno po Sloveniji vozi 20 avtomobilov, opremljenih z napravami OBU (on board unit), s katerimi v praksi preizkušajo delovanje sistema in iščejo morebitne težave. Ta projekt (vsaj doslej) ni bil neposredno podprt z državnim denarjem ali celo denarjem EU-ja, temveč gre za zasebni projekt slovenskih podjetij in obeh univerz. Osnova sistema je naprava OBE, pri čemer se niso odločili za nakup kakšne obstoječe, temveč so razvili svojo. Njena cena naj bi bila trenutno 80 evrov, predvidevajo pa, da bi lahko padla na 40 evrov. Njena prednost je v tem, da ima vnesen digitalni zemljevid, s tem pa tudi podatke o navideznih vratih, točkah, kjer vozilo vstopa ali izstopa v plačljiv odsek ceste. Podatke naprava pošilja v centralo prek mobilnega omrežja, kjer se shranijo v zbirko podatkov. Ti so potem osnova za izdajo mesečnega računa in jih lahko pregledujemo prek interneta. Opisani sistem v celoti temelji na satelitski tehnologiji, ki pa je zgolj ena izmed dveh s strani Evropske unije predlaganih tehnologij. Druga je mikrovalovna tehnologija, izboljšana različica obstoječega sistema ABC. V kratkem lahko pričakujemo preizkuse obeh tehnologij in potrebnih sestavnih delov, ki jih bo polovično sofinanciral EU. FILMARJI BEŽIJO PRED JOBSOM Applova prenovljena spletna trgovina iTunes, ki v omejenem obsegu ponuja tudi video vsebine, je zgolj prvi korak v smeri, ki ga je že prehodila glasbena industrija – legalna ponudba digitalnih vsebin. Prvi korak je bilo razmeroma lahko storiti, veliko težji bodo naslednji koraki. Filmska industrija se veliko bolj zagrizeno brani skleniti »dogovor s hudičem«, Jobsom, kot se je glasbena industrija. Glede na dokazano rast legalnih nakupov glasbe se je odločitev splačala. Po drugi strani pa filmska industrija niti malo ni v podobnem položaju kot glasbena, predvsem zaradi svojevrstnega prodajnega modela. Najprej dobijo denar od prometa v kinih, nato film izdajo na DVD-jih in nazadnje prodajo še pravice za predvajanje (na primer televizijskim postajam). Posredno to pomeni, da uporabniki trikrat plačajo isto – pa še veseli smo in se kaj dosti ne razburjamo. Ta prodajni model, ki seveda ne bi mogel delovati v svetu interneta, je glavni razlog, da jih Jobs ni mogel prepričati o zanesljivosti svojega modela varovanja avtorskih pravic. Še več. Kot kaže, legalno kupljene video vsebine ne smemo niti enkrat posneti na CD ali DVD. Vprašljivo je tudi, kako bo že tako omejeno ponudbo Applu uspelo prodajati tudi drugod po svetu. Že zdaj velja omejitev, da je epizoda nanizanke na voljo šele dan po predvajanju na televiziji. Ker drugod po svetu gledamo še starejše epizode (za eno ali celo več sezon) je jasno, zakaj ponudba ni globalna temveč zgolj lokalna. To je še en razlog, zakaj se bomo še načakali na spletno prodajo digitalnih filmov. www.itunes.com TV POVSOD Naprava Slingbox je namenjena ameriškem trgu in zaradi podpore standarda NTSC ni primerna za evropski prostor. Zanimiva pa je ideja, ki jo lahko z nekaj truda in nekaj znanja uresničite tudi sami, le malce več kot 50 tisočakov (kot velja izdelek) boste za to morali odšteti. Napravo priključite na eni strani v televizor, satelitski sprejemnik, video predvajalnik ali priključek kabelske televizije, na drugi pa v usmerjevalnik domačega omrežja. Prek takšnega sistema lahko program gledate na katerem koli računalniku znotraj domačega žičnega ali brezžičnega omrežja ali pa 12 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 celo z oddaljenega mesta (služba) prek hitrega internetnega priključka (tako, da vpišete IP-naslov usmerjevalnika). Poleg same naprave dobite še ustrezno programsko opremo, ki omogoča, da program gledate na računalnikovem zaslonu. Naprava večinoma analogni vhodni signal spremeni v digitalno obliko (v realnem času), primerno za prenos prek računalniškega omrežja. Podobno zadevo lahko naredite tudi sami, če delo naprave prevzame z ustrezno kartico opremljen računalnik in če najdete primerljivo programsko opremo. Izdelek sam po sebi ni nič posebnega, pritegnila pa nas je ideja. www.slingmedia.com pisarniško pohištvo NEX ERGONOMIJA IN FORMA INFORMACIJSKE DOBE Kako sodobno pisarniško mesto očistiti navlake in povečati funkcionalnost in udobje? Drzna rešitev je pisarniško pohištvo NEX. Informacijske tehnologije hitro in vztrajno mrežijo naša življenja, predvsem tistih, ki pri delu nenehno sprejemajo pomembne odločitve. Sodobno delovno mesto mora biti pripravljeno za uporabo raznovrstnih orodij – namiznega računalnika, prenosnika, žepnega računalnika, tiskalnika, morda celo digitalne kamere ali projektorja. Izkušnje kažejo, da ima uporaba teh sicer nadvse koristnih naprav tudi negativne posledice – kopica kablov, nenehno priklapljanje in izklapljanje, predvsem pa »onesnažen« delovni prostor. PRESTIŽEN PISARNIŠKI PROGRAM Avtorja Maja Tasič Demšar in Gašper Demšar, studio Demšar Arhitekti, sta zasnovala prestižen pisarniški program, ki preseneča s svojo navidezno zelo enostavno, a sofisticirano formo. Drzna, velikopotezna, v formi izjemno izčiščena, tehnično dovršena serija elementov za pisarno, za ozaveščene izbrance. Program NEX se odlično obnese pri delu v informacijsko bogatem okolju, pri čemer tehnologijo diskretno skriva. Naredi jo dostopno, prijazno in uporabno. Ponuja izčiščen delovni prostor, brez zmešnjave kablov, z vsemi priključki pri roki. Pomaga pri osredotočanju na pomembnejše stvari. Delovna in sejna miza sta opremljeni s standardnim naborom priključkov, vendar si lahko zaradi modularne rešitve vsak kupec izbere lastno konfiguracijo. Delovna miza (standardni nabor): 3x električni priključek, 2x telefonski priključek, 2x omrežni priključek, 2x univerzalni USB-priključek, VGA-priključek, 2x PS/2 priključek (tipkovnica, miška) Sejna miza (standardni nabor): 3x električni priključek, 2x telefonski priključek, 2x omrežni priključek, priključek VGA (digitalni projektor), avdio in video izhod IZDELOVALEC POHIŠTVA, PODJETJE TPT Začetki podjetja TPT (Tovarna Pohištva Trbovlje) segajo v leto 1952, ko so iz takrat še običajne mizarske delavnice začeli prihajati prvi kosi pohištva. V sedemdesetih letih se je podjetje začelo uveljavljati kot proizvajalec kakovostnega pisarniškega, pa tudi hotelskega, bolnišničnega in šolskega pohištva. In se vse do danes na tem trgu tudi dodobra usidralo. V preteklem letu je podjetje navezalo stike z mnogimi novimi partnerji, z nemškim proizvajalcem pohištvenega okovja Hettich, oblikovalskim birojem Demšar Arhitekti, podjetjem Vaj in drugimi. Pomembni pridobitvi v podjetju še nova linija za izdelavo furniranega pohištva, ki omogoča vrhunsko površinsko obdelavo ter nov poslovno informacijski sistem. Jan Kosmač jan.kosmac@mojmikro.com MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 13 NOVICE ZADNJI ŽEBELJ V PALMOVI KRSTI? Palmov pametni telefon Tero 700w je vsekakor prelomnica v življenju tega podjetja. Gre namreč za njihov prvi izdelek, v katerega niso vdelali lastnega operacijskega sistema, temveč uporabili sistem do pred kratkim njihovega največjega sovražnika, Microsofta. V telefonu tako z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi teče operacijski sistem Windows Mobile 5. Microsoftu, ki mu še pred leti na področju pametnih mobilnih telefonov ni kazalo najbolje, ostaja zgolj en sam tekmec, operacijski sistem Symbian. Kdo bi napovedal takšen razvoj dogodkov? In kaj to pomeni za Palm, ki v tem primeru postaja zgolj izdelovalec strojne opreme? Analitiki si niso na jasnem. No, vsi pravijo, da so napovedi običajno negotove. Težave podjetja Palm se vlečejo že leta in vsi napori v izboljšanje poslovanja so se izjalovili. Analitiki tako ne opažajo kazalcev, da se je spirala navzdol obrnila ali vsaj upočasnila. Kot kaže, je Microsoft zmagal še na eni fronti in naslednji nasprotnik je že omenjeni Symbian. Poleg že omenjenega telefona je Palm predstavil še dva dlančnika, lahko bi dejali po izredno ugodni ceni. Palm TX za okoli 60 tisočakov odlikujeta podpora tehnologijama bluetooth in wi-fi ter zaslon ločljivosti 320 x 480 pik, cenovno še ugodnejši pa je Zire 22, ki naj bi stal okoli 36 tisočakov in je namenjen začetnikom. www.palm.com ZNANJE IN MOBILNOST V KORAKU Z VISOKO MODO Knomovi oblikovalski skupini, ki ustvarjata v središčih visoke mode v Londonu in Parizu, sta odkrili nov način oblikovanja zunanjosti in notranjosti računalniških torb. Ta je odraz številnih raziskav potreb potrošnikov in prihajajočih trendov v svetu tehnologije prenosnih računalnikov. Posebnost je v tem, da ima vsaka torba svojo identifikacijsko številko, ki vam pri izgubi olajša iskanje torbe in pogrešanega prenosnika. Oseba, ki torbo najde, lahko pokliče na 24 ur dostopno mednarodno številko in poskrbljeno bo, da se bo hitro zopet znašla v varstvu svojega lastnika. Torbe so ročno izdelane iz naravnih materialov visoke kakovosti in obdane z dvojno plastjo (debeline 20 mm), kar dodatno ščiti prenosni računalnik. Opremljene so s snemljivo torbico, zatorej ni treba jemati s seboj celotne torbe, če potrebujete zgolj prenosni računalnik. V pomoč vam bo tudi dodatna torbica za kable. www.knomobags.com (promocijska novica) HITRI INTERNET PREK BALONOV V Veliki Britaniji so preizkusili prvi »balonski« sistem hitrega vstopa v internet. Cilj projekta je izdelati tehnologijo, ki bo nekoč omogočila hitrosti prenosa podatkov do 120 Mb/s in bo obenem vsaj desetkrat cenejša od satelitskega prenosa podatkov. Ustrezno opremo so obesili pod velik stratosferski balon in ga poslali 24 kilometrov visoko. Tam je ostal devet ur in v tem času dosegel hitrost prenosa podatkov 11 Mb/s. Prednost balonov pred sateliti je tudi v tem, da lahko zagotovijo višjo gostoto uporabnikov. Sistem je primeren za zagotavljanje hitrega vstopa v internet na podeželju, kjer običajno druge tehnologije niso na voljo. Predvidevajo, da bo en sam balon pokril področje premera 60 kilometrov, kar pomeni, da bi za pokritje Slovenije potrebovali le nekaj balonov. Tehnologija je še v povojih, prve komercialne sisteme je moč pričakovati v treh do petih letih. Predvsem bo treba razviti sisteme, ki bodo čim dlje zadrževali balon na določenem in predvidenem mestu. 14 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 NOVICE ORACLE OPENWORLD 2005 19. septembra je v San Franciscu v Kaliforniji Charles Phillips, predsednik podjetja Oracle, svečano odprl enega izmed večjih svetovnih dogodkov – Oracle OpenWorld 2005. Dogodka se je udeležilo kar 35.000 ljudi z vsega sveta. Tudi sam Phillips je presenečen uvodoma dejal, da je ponosen na tolikšno število udeležencev, ki jih je kar za konkretno mesto. Srečanje je potekalo v Moscone centru do četrtka 22. septembra. Tako velik obisk so dosegli z združitvijo več dogodkov, saj sta bili pod isto streho poleg Oracle Open Worlda konferenci še PeopleSoft Connect in Retek World. Na otvoritvi so v dvorani našteli okoli 11.000 obiskovalcev, ki so z zanimanjem prisluhnili, kaj bo Philips povedal glede nameravanega nakupa podjetja Siebel, ki je vodilni ponudnik rešitev za upravljanje odnosov s strankami (CRM). Med drugim sistem CRM uporabljajo tudi pri Microsoftu. Ravno ta novica, ki je bila objavljena pred kratkim, zelo močno odmeva med računalnikarji po vsem svetu. Phillips pa je govoril o storitveno usmerjeni arhitekturi � SOA (Service Oriented Arhitecture), projektu Fusion in programski opremi Oracle Fusion Middleware. V govoru je Phillips poudaril, kako pomembni so pri razvoju novih tehnologij odprti standardi. Oracle bo zagotovo tudi v prihodnje podpiral odprte standarde, ki zagotavljajo razvoj, drugače kot nekatera podjetij, ki uporabnike priklenejo na zaprto infrastrukturo. Del dogodka je tudi sejem, na katerem se predstavljajo večja podjetja, kot so na primer HP, Dell, IBM, AMD, Intel, SUN, Microsoft, Novell in še mnogo drugih. Skupaj jih je bilo kar 350. Drugi del srečanja je bil namenjen predavanjem, ki jih bilo preko 800, slušatelji pa so se lahko seznanili z novostmi, tehničnimi podrobnostmi in rešitvami v nekaterih podjetjih, seveda na Oraclovih rešitvah. Poseben del srečanja je bil namenjen tudi sedmim laboratorijem, v katerih so na voljo postavljene rešitve, ki so jih lahko obiskovalci sami preizkusili. Predvsem gre tukaj za Colaboration suite, Application Server, Database, Enterprise Manager, Business Intelligence in Data Warehousing. Priložnost predvsem za potencialne kupce, da v živo vidijo kako »middleware« deluje. In kaj sploh je Oracle Fusion Middleware? To je paket programskih rešitev, v katerega so združeni: Aplication Server, Business Integration, Business Intelligence, Content and Collaboration, Developer Tools, Identity Management, Portal in Web Services Management. Znotraj tega paketa je ogromno novosti v smislu povezovanja z obstoječimi aplikacijami in seveda kot posledica zniževanja stroškov vzdrževanja IT-infrastrukture. Vse to pa omogočajo prav odprti standardi. (ms) Zakaj Oracle kupuje podjetja? Mnogi se sprašujejo, kaj pomenijo tako pogosti Oraclovi nakupi nekaterih podjetij. Ker Oracle podpira izrecno odprtokodne rešitve, ti nakupi na prvi pogled niso nič slabega. Odprtokodne rešitve zagotavljajo, da se podjetjem ni treba vezati na določenega proizvajalca programske opreme, ki praviloma podjetje priklene nase in ga stiska z monopolno visokimi cenami. Pri uporabi odprtokodnih rešitev pa lahko največkrat uporabimo že obstoječe aplikacije in dokupimo samo, tisto kar potrebujemo. Z nakupi podjetij, ki razvijajo programsko opremo, si bo Oracle še povečal svoj že tako velik tržni delež programske opreme na trgu. Tukaj v San Franciscu so vsi, ki sodelujejo z Oraclom zadovoljni, še posebej to velja za Dell, IBM, in HP. Prek Oracla pridejo do novih strank, ki so praviloma pri denarju in pripravljene vložiti kar nekaj sredstev v računalniško infrastrukturo. Programske hiše, ki sodelujejo z Oraclom, imajo tudi svoj račun. Nekako je bolje, da jih kupi Oracle, kot da se postavijo po robu velikanu, ki jih lahko pripravi tudi do propada. Povsem drugače pa je zagotovo s tistimi, ki jih Phillips ne namerava kupiti. Njim je zagotovo najtežje, saj jim je Oracle velikanska konkurenca, ki jih s celotno ponudbo middleware kaj hitro izrine s trga. Zdaj pa se lahko vprašamo, kaj vse skupaj pomeni za kupce. Na dolgi rok to zagotovo ni najbolje, saj bo Oracle ob taki rasti hitro pometel s konkurenco, pod krinko odprtokodnih rešitev se lahko prelevi tudi v monopolista z ogromno premočjo. V segmentu sistemov ERP (Enterprise Resource Planning) je edina prava in resna konkurenca Oraclu le SAP. Očitno se pri Oraclu še niso odločili za nakup tega giganta, čeprav je slišati tudi tovrstne govorice ali bolje rečeno špekulacije. V svojem govoru je Charles Phillips poudaril, da je Oracle cenovno ugodnejša rešitev v primerjavi s SAP-om. Predstavil je celo poseben program, ki predvideva posebne popuste za tiste stranke, ki bodo prešle s SAP-a na Oraclu. Seveda so kaj hitro objavili, da je recimo korporacija Samsonite prešla z Oracla na SAP. Torej bitka še traja. AVTOMATIZACIJA PROCESOV V GORENJSKEM TISKU Hudi stroškovni pritiski so bili glavni povod, da se je menedžment v Gorenjskem tisku odločil za avtomatizacijo več procesov v podjetju. Mednje sodi tudi uvedba nove programske rešitve Predkalkulacija, ki po uspešno prestanem testnem obdobju že kaže oprijemljive koristi. Hitrejša odzivnost na trgu, natančnejše določanje cen in s tem tudi bolj dobičkonosno poslovanje – to je le nekaj glavnih pridobitev. Glede na dogajanje na trgu so ugotavljali, da je razlika med dejanskimi stroški in sámo ceno tako majhna, da že v začetku proizvodnega procesa potrebujejo zelo natančen vnaprejšnji izračun predvidenih stroškov, ki jih bo imelo podjetje pri izvedbi naročila. Poleg tega so želeli povezati program predkalkulacije, ki je bil prej nekakšen samotni otok, tudi z drugimi sistemi v podjetju. Izračun predkalkulacij poteka v dveh fazah. Komercialist na osnovi prejetega povpraševanja vnese v aplikacijo vse potrebne tehnične podatke, s katerimi nato predkalkulant izdela predkalkulacijo. Z določanjem lastnosti izdelka se samodejno izračunajo vrednosti, na podlagi katerih predkalkulant s pomočjo sistema pripravi nov dokument z izračuni in tehnološkimi specifikacijami, ta pa je v sistemu spet na voljo komercialistu. Druga faza obsega tehnološki razpis, ki pomeni osnovo za načrtovanje proizvodnje v tiskarni. Vse faze potekajo digitalno, tako da ni treba v nobeni fazi vnašati nekaj, kar je že bilo vneseno. www.go-tisk.si, www.abit.si (promocijska novica) MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 15 V PRECEPU AVTOMATI IN TETE, TAKO IN DRUGAČE P o vsakem daljšem obdobju intenzivnega dela me vedno prime, da pobegnem nekam na počitnice. V naravo. Kjer ni elektronskih rešitev, računalnikov, interneta, kjer bom samo v kočici ob jezeru slikarila in počela vse, kar me veseli. In potem, ko imam to priložnost, se zgodi ravno nasprotno. Iščem civilizacijo! Napredek. Tehnologijo. Ko dejansko izvedem ta pobeg, je to vedno nekam v sodobneje opremljene države, kjer z velikim zanimanjem raziskujem in odkrivam nove elektronske rešitve, za katere sem zelo hvaležna v tistem trenutku, ko mi nadomestijo tečnega uslužbenca in mi takoj postrežejo. Takrat mi samotna kočica niti na misel ne pride. To poletje je bila na vrsti turneja po Portugalski. Na večini železniških in avtobusnih postaj so nas že prehiteli po številu samopostrežnih avtomatov za nakup vozovnic. Tudi na avtobusih in tramvajih so elektronski terminali, ki dajo potem, ko prisloniš vozovnico k monitorju, z glasnim piskom vsem prisotnim na vozilu vedeti, ali si pošten in je kartica prava ali pa ji je veljavnost potekla oz. je karkoli drugega narobe. Doživela sem tudi to, da me je z glasnim signaliziranjem osramotila moja čisto veljavna in pravkar kupljena kartica, a ker je to mediteranski, flegmatičen narod, so mi vsi potniki dali vedeti, da tudi če goljufam, mi dajo kar prav, vozniku se pa tudi ni ljubilo vstati, da me preveri. Med temi hitrimi skoki iz avtobusov na tramvaj, spuščanjem v podzemno železnico in podobno sem premišljevala, ali morebiti vsi ti avtomati nadzorujejo gibanje imetnika kartice. Recimo, moja kartica s serijsko številko jim je dala vedeti, da sem jo prvi dan s prihodom na prekrasno postajo Oriente tam kupila in opravila tudi prvi skok na prevozno sredstvo, nato pa so sledile razne lokacije po Lizboni, prihodi, odhodi, različni deli mesta in okolice ter različne turistične točke. Gledala sem vsa ta potniška vozila na postajah in glede na nekajminutno pogostost odhodov in prihodov poskušala dognati, koliko je teh vozil in kolikšen je bil strošek iz mestnega proračuna, da so vsa vozila opremili z elektroniko za preverjanje vozovnic, vse lokacije za nakup vozovnic pa s primernimi napravami. Premišljevala sem tudi, kakšne dodatne stroške so imeli s tem. V večjih mestih je ogromno vozil, v turistični sezoni pa ogromno vozovnic. V dnevnem časopisju in sporočilih prebivalcev tukaj v Sloveniji velikokrat zasledim želje, da se na določenem območju uvede nova proga mestnega potniškega prometa. Če bi pri nas imeli omenjene rešitve z elektronskimi vozovnicami, bi lahko na to progo za določen čas poslali testno vozilo, prek kartic in njihovih serijskih številk bi videli pogostost obiskov na tej progi in na podlagi tega dognali, ali je uvedba nove proge na tem področju res potrebna. Isto bi lahko naredili, če bi želeli ugotoviti, ali je za določeno progo potreben daljši obratovalni čas. Ta nadzor bi recimo tokrat lahko šel tem prebivalcem v korist in ne bi bil samo nadležen. Seveda pa prinese uvedba nove proge še veliko novih stroškov. Za vse tiskano gradivo z novimi zemljevidi, recimo. Piše : Tanja Čavlovič tanja.cavlovic @ mojmikro.si Všeč so mi rešitve z nakupom ene vozovnice, ki velja za več različnih prevoznih sredstev. Podzemne železnice v Sloveniji sicer nimamo, toda za naše študente bi recimo lahko naredili mesečne vozovnice, ki bi bile veljavne za vlake in za avtobuse, da bi s tem imeli možnost pogostejših odhodov iz domačega mesta v mesto, kjer študirajo, in obratno. Zaradi redkih prevozov iz nekaterih ne tako nepomembnih mest tukaj pri nas v Sloveniji ob določenih časovnih terminih sem bila prav presenečena. Naj se spet povrnem k svojemu popotovanju, Nekega dne smo na eni od železniških postaj želeli pustiti prtljago, da nekoliko pohajkujemo po mestu in gremo isti dan popoldne naprej. Nekaj časa smo iskali sliko kovčka s ključkom, ki ponavadi kaže smer do tečne tete, ki prodaja ključe, ko smo nenadoma na svoji levi spet zagledali avtomat. Za avtomatom so bile omarice za zaklepanje in opazili smo, da je v ključavnicah odprtih in praznih omaric ključ. Hitro smo ugotovili, da če želiš tam pustiti prtljago, na avtomatu za kak evro kupiš žeton, nato odvlečeš svoje premoženje do omarice z največjimi vrati, zmečeš vse noter, zapreš, zakleneš, šele nato pa vržeš noter žeton, ki ti dovoli, da izvlečeš ključ in ga odneseš s seboj. Tako ti ni treba skrbeti, ali bo ob prevzemu prtljage – takrat, par minut pred odhodom vlaka – tam uslužbenec, ki ga potrebuješ, pa tudi ni omejitve na čas in ni doplačil. Ilustracija: Marko Škerlep Že prvi dan, zelo pozno zvečer sem naletela na še eno zanimivo napravo. Ob njej sem se spomnila na vse slovenske tetke, ki na blagajnah nakupovalnih središč v vrstah pred mano želijo pretihotapiti zeleno papriko za ceno rdeče ali poskušajo izvesti podobne trike. Le kaj bi šele storile tu? Namreč, pred mano je bila blagajna brez tete blagajničarke, kjer si sam naprtiš breme stroškov prehranjevanja in si sam zaračunaš toliko, kot je treba. No, ali pa toliko kot meniš, da si lahko zaračunaš, da te ne dobijo. Torej, samopostrežna blagajna s tekočim trakom, kjer zmečeš vse gor, odpelješ stvari do konca blagajne, vsako stvar zagrabiš eno po eno in jo daš čez okence, ki ti z s piskom signalizira, da je stvar prišteta k računu, na koncu pa vtakneš gotovino v režo ali pa zaupaš plačilno kartico avtomatu. Tokrat smo želeli preizkusiti, kako je, če plačamo z gotovino. In glej ga, zlomka − avtomat nam ni želel vrniti 20 evrov! Začeli smo se ozirati naokrog in premišljevali, kaj narediti, ko smo nedaleč stran zagledali teto v oblačilu varnostnikov, ki je, kot kaže, nadzorovala te blagajne. Zelo smo se je razveselili. Kdo drug se je najbrž ne bi. Sicer iz avtomata nismo dobili tistih 20 evrov, jih nam je pa dala ta prijazna blagajničarka višjega reda iz svojega žepa in omenila, da bo že ona poskrbela naprej. Uvedba te samopostrežne blagajne najbrž ni imela namena prihraniti stroške plače enega delavca, saj je bila gotovo zelo draga zadeva, pa tudi delavec je še vedno tam, le da njegovo delo opraviš namesto njega, on pa te pri tem gleda ...  MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 17 AKTUALNO poraba električne energije: izračuni MUHASTA ELEKTRIČNA PORABA Čedalje več nas je, ki ugotavljamo, da je poraba električne energije rastoč strošek v vse več modernih, o IT-ju osveščenih gospodinjstvih in podjetjih. S pridobivanjem pomena IT-ja in z usvajanjem novih tehnologij pa vse kaže, da se rast tega stroška šele dobro začenja. Smo pri tem docela nemočni ali lahko kaj ukrenemo? Piše : Jaka Mele jaka.mele@mojmikro.si Z animivo je, da marsikdo pozablja na stroške električne energije ter ob omembi le zamahne z roko, češ »naprave žrejo, kolikor pač žrejo, kaj pa tu morem …«. Vrhunec varčevanja z električno energijo se marsikomu zdi že vestno ugašanje luči za seboj. Sami smo vzeli stvar resno in v pričujoči raziskavi vam bomo pokazali, koliko energije porabi kakšna naprava, predvsem pa kje so razlike med njimi, koliko nas to stane in kaj lahko naredimo. Poudarek smo seveda zadržali na računalniškem področju! Poraba električne energije naprave ni tak bavbav, kot se zdi na prvi pogled. Večina naprav ima na zadnji strani oziroma na deklaraciji ali v uporabniškem priročniku (pod tehničnimi lastnostmi) navedeno povprečno porabo, kar je že dober kazalec oziroma dober okvirni podatek. Če se oddaljimo od računalništva in preidemo v gospodinjstvo, že nekaj let vidimo razporeditve gospodinjskih naprav (hladilniki, pečice, pomivalni in pralni stroji) v razrede, kjer razred A pomeni največjo učinkovitost, nato pa oznake zakorakajo v abecedo in označujejo čedalje razsipnejše modele. Višji ko je razred, dražji je navadno aparat, vendar nam na srednji in dolgi rok privarčuje več energije – če gledamo s tega vidika, je nakup najvarčnejšega aparata, četudi je najdražji, lahko že v letu dni povrnjena naložba! Poleg tega, da se nam nakup splača že samo s tega vidika, lahko ponavadi znesek nakupa te »zelene« naprave uveljavljamo tudi v olajšavi dohodninske napovedi. V svetu računalništva takih oznak žal še nimamo, je pa v zadnjem letu očitno nakazana smer v energijsko učinkovitejše in torej varčnejše naprave. Ta prehod so že pred leti nakazali pro- 18 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 izvajalci osnov (matičnih plošč, tehnologij za uporabljanje z energijo), ki so z zeleno nitjo povezali večino komponent s skupnim standardom EPA EnergyStar. Tako lahko danes računalnik večino komponent, od diskov do procesorjev, ob neaktivnosti samodejno prestavi v mirovanje in pozneje v spanje, kar pomeni konzervativno rabo energije. Prave opazne prihranke z energijo pa so najprej zaznamovali zasloni, kjer s prehodom iz tehnologije katodne cevi (CRT) v svet LCD prihranimo skoraj 50 % energije: Zaradi potrebe po varčevanju (zaradi daljše avtonomije) v svetu prenosnih računalnikov pa se je trend razširil tudi na namizne in strežniške procesorje osebnih računalnikov. Tako AMD kot Intel sta napovedala varčnejše procesorje, in če pogledate v tabelo z rezultati, boste najverjetneje kmalu našega mnenja, da bo to zelo dobrodošlo! Da je nižanje energijske porabe resnično postalo trend, nakazujejo tudi najnovejši grafični procesorji: ATI je s serijo X1800XT ob povečanju zmogljivosti za faktor 2 ohranil porabo na isti ravni, Nvidii pa jo je uspelo z družino GeForce 7 še malce znižati. KOLIKO NAS STANE ELEKTRIKA Odvisno od velikosti oziroma tipa in moči priključka na električno omrežje ter od vašega distributerja eleltrične energije cena porabljene kilovatne ure (kWh) variira . Po ceniku Elektra Ljubljana je za povprečno slovensko gospodinjstvo (II. stopnje, priključek 7 kW) cena 1 kWh z DDV po enotni tarifi vredna 20,49 SIT. Ta podatek smo tudi vzeli za izračun prikaza stroškov, seveda pa lahko vaša cena odstopa od te vrednosti. KAJ JE ODLOČILNO Neverjetne razlike med testnimi računalniki nam je uspelo razdrobiti na glavna nosilca – to sta procesor in grafični pospeševalnik. Intelova trenutna generacija procesorjev Pentium 4 je izredno energijsko potratna, kar priča že visoka zabeležena vrednost med mirovanjem računalnika, ko procesor praktično ni obremenjen z nikakršnim delom. Tako smo ob mirovanju sistemu Intel Pentium 4 3,6 GHz z grafično kartico srednjega razreda izmerili kar 153 vatov. Procesorji AMD, še zlasti vstopnega razreda Sempron, delujejo varčno, a so hkrati tudi veliko manj zmogljivi. Sodimo, da je na ravni Semprona oziroma nekaj vatov nad njim tudi Intelov Celeron. Najzanimivejša je primerjava porabe najmočnejšega dvojedrnega procesorja AMD X2 4800+, ki ob mirovanju skoraj ne daje vtisa najmočnejšega, saj z grafiko vred zahteva le 120 do 130 vatov, ter popolnega nasprotja najmočnejšega Intelovega dvojedrnika Intel Extreme Edition 840, ki v mirovanju »žre« konkretnih 280 W. Zanimive so tudi razlike med porabo grafičnih kartic, kar smo lepo dokazali na testnem sistemu AMD X2, kjer je razlika med najšibkejšo grafiko s pasivnim hlajenjem (ATI X550) ter najnovejšo in najmočnejšo ATI X1800XL čez 55 W. Velike Tabela porabe računalnikov oz. CPU in grafike: Stanje računalnika Mirovanje Računalnik INTEL P4 3.6GHz, grafika ATI X700Pro Računalnik INTEL Pentium D 820 (dvojedrni) 2.8GHz, grafika ATI X700Pro Računalnik INTEL Pentium EE 840 (dvojedrni) 3.2GHz, grafika ATI X700Pro Računalnik AMD Sempron 3100+, integrirana grafika Računalnik AMD Athlon X2 (dvojedrni) 4800+, grafika ATI X550silent Računalnik AMD Athlon X2 (dvojedrni) 4800+, grafika ATI X850 Računalnik AMD Athlon X2 (dvojedrni) 4800+, 2x grafika ATI X850 CrossFire Računalnik AMD Athlon X2 (dvojedrni) 4800+, grafika ATI X1800XL Računalnik AMD Athlon X2 (dvojedrni) 4800+, grafika Nvidia 7800GTX Računalnik AMD Athlon X2 (dvojedrni) 4800+, 2x grafika Nvidia 7800GTX SLI 153 W 265 W 280 W 68 W 113 W 130 W 137 W 161 W 136 W 140 W Obremenitev CPU 232 W 76 W 145 W 170 W 170 W 205 W 171 W 170 W Obremenitev HDD 160 W 101 W 122 W 142 W 144 W 169 W 147 W 147 W Obremenitev GFX 254 W 147 W 205 W 291 W 212 W 220 W 305 W Opomba: Vsi računalniki so bili opremljeni s trdim diskom SATA Seagate 300 GB, z 2x 512 MB pomnilnika DDR (DDR 2) ter operacijskim sistemom Windows XP. AKTUALNO poraba električne energije: izračuni S čim smo merili? Po dokaj neuspešnem poskusu merjenja s profesionalnimi napravami, ki pa so bolj kot za domačo uporabo primerna za energetska podjetja in za večje proizvodne obrate, smo skoraj obupali. Energijski merilnik, s katerim smo namreč najprej poskusili srečo, je bil v obliki klešč in je zahteval prevezavo določenih žil, medtem ko s kleščami objamemo celoten vod oz. kabel. Obljubljena natančnost je dobra za nazivne vrednosti več tisoč voltov, v okolju, kjer pa nas zanima nekaj voltov, vatov in razlike med že tako nizkimi vrednostmi, pa to ni bila prava rešitev. Prav tako je bilo to orodje za pisarniško in domače merjenje popolnoma prezahtevno. Nato smo nekaj časa iskali računalniške napajalnike z vdelanim števcem trenutne porabe moči, a smo naleteli na dve težavi. Na trgu je približno pet takih napajalnikov oz. podjetij, ki jih proizvajajo. V štirih od petih primerov imajo taki napajalniki analogni prikazovalnik, ki se izkaže kot le približno točen. Druga težava poleg visoke cene je, da je pet izmed petih takih napajalnikov nemogoče kupiti v Sloveniji. Ko smo že skoraj obupali, so nam pomagali v podjetju z elektronskimi pripomočki in napravicami E-trading, d.o.o.. V njihovi ljubljanski trgovini Conrad Electronic (www.conrad.si; tel.: 01/541 50 25) na Šmartinski cesti 15 v BTC-ju (kletna etaža Emporiuma), so nas oskrbeli z napravico Energy Monitor 3000 nemškega proizvajalca Voltcraft PLUS. Napravico enostavno vtaknemo med porabnika in električno vtičnico in že imamo podatke. E-trading ponuja dve napravici. Enostavnejša Energy Check 3000 (7890 SIT) zna zmeriti aktualni delovni učinek oz. delovno moč v W strošek električne energije na uro, delo v kWh, ter trajanje vklopa naprave v merjenem času. Naprednejši Energy Monitor 3000 (12.990 SIT) se ponaša s trojnim LCD-prikazovalnikom, poleg funkcij osnovnega modela pa zna izmeriti tudi delovni faktor CosPhi, ugotoviti tip obremenitve (induktivna ali kapacitivna) ter omrežno frekvenco. Naprava ima tudi lastno baterijo, tako da lahko do podatkov pridemo tudi, ko ni priklopljena v omrežje. Električne stroške zna izračunati tudi za teden, mesec in leto. Obe napravici imata območje merjenja delovne moči med 1,5 in 3000 W, natančnost je 0,1 W, merjenje porabe pa je od 1 Wh do 9999 kWh. Beleženje rezultatov oz. merjenje v eni seji lahko traja do 99 dni, dlje časa ko bo porabnik priklopljen, večjo natančnost podatkov dosegamo (primer je recimo hladilnik, ki se med delom izklaplja – dokaj točen podatek o povprečni porabi dobimo šele po dnevih merjenja). Z napravico smo dobili tudi vse navedene rezultate. In nekje smo bili prav presenečeni. Vsekakor pa lahko zaradi enostavnega procesa priporočimo uporabo naprave tako doma kot pisarni, saj boste hitro našli energijsko črno luknjo, ki »skrbi« za vaš velik električni račun. vrednosti smo spričo resnično močnih procesorjev današnjih grafičnih kartic (do 7x večja gola procesna moč kot osrednji procesor) pričakovali, a ne že v stanju mirovanja! V stanju mirovanja se najmočnejši novinec iz Nvidie obnese bolje od nove najmočnejše ATI-jeve rešitve. Seveda pa se stvari spremenijo, ko milijonska mravljišča tranzistorjev obremenimo. Najprej smo z programom PCMark 2005 obremenili osrednje procesorje preizkusnih računalnikov, nato pa s programom 3DMark 2005 še grafični del. Meritve so pokazale da pri testiranju grafičnega dela (čeprav je osrednji procesor daleč od polne obremenitve) sistem doseže večjo porabo, kar se sklada s porabo grafičnih procesorjev, ki je lahko višja od porabe osrednjih procesorjev. Ker v nobenem testnem primeru nismo dosegli sočasne popolne obremenitve tako osrednjega procesorja kot grafičnega jedra (kar pa se pogosto zgodi v aplikacijah, še raje pa v sodobnih igrah) in tako nismo izmerili porabe energije ob taki konici, ni težko resno vzeti priporočila proizvajalcev grafičnih kartic, naj imajo lastniki najmočnejših kartic, še zlasti pa tisti, ki poganjajo dve v navezi, vsaj 500 W napajalnik! Rekordna izmerjena vrednost je bila 305 W, ob obremenitvi naveze dveh Nvidiinh kartic 7800GTX (SLI). Glede na izmerjene rezultate ATI-jevih X1800XL (in po pričakovanjih še potratnejšemu X1800XT) pa lahko pričakujemo, da bo dvojna naveza teh (CrossFire) zlahka prebila to mejo. V vseh računalnikih smo imeli tudi 400 GB Seagatov disk, ki pa ni kazal večje porabe energije, saj se tudi ob popolni obremenitvi (nekaj sočasnih kopiranj velikih in majhnih datotek) poraba celotnega sistema ni dvignila preko 10 W. Pri računalniških zaslonih ni bilo presenečenj, saj velikost in tehnologija narekujeta porabo. Zanimivi so naprednejši LCD-zasloni, ki z vdelanim senzorjem svetlobe v prostoru določajo tudi porabo matrike. Če je prostor temen, je slika odlična že pri polovični osvetlitvi, v sončnemu prostoru pa je treba osvetlitev (in porabo) povečati do najmočnejše. Popolnoma drugačna zgodba so TV-aparati, saj je pri katodni cevi poraba na ravni računalniških CRT-monitorjev, pri LCD in plazemski tehnologiji pa zaradi velikosti oz. diagonale zaslona, ki je navadno precej večja od zaslonov za računalniško rabo, sorazmerno raste tudi poraba. Tabela mesečnih stroškov Čas dnevnega delovanja Enostavni računalnik (procesor srednjega razreda, 17-pačni CRT-monitor, integrirana grafika, laserski tiskalnik, modem) Multimedijski računalnik (boljši procesor, 19-palčni CRT-monitor, inkjet tiskalnik, ADSL, zvočniki, srednje dobra grafika) Zmogljiv računalnik (močan dvojedrni procesor, 20-palčni LCD-monitor, brizgalni tiskalnik , ADSL, močna grafika, WiFi usmerjevalnik) Periferija, kot so tiskalniki in kopirni stroji, optični bralniki ipd., rabijo že leta dokaj podobno količino energije. Največ zagotovo laserski tiskalniki, sledijo bralniki (luč) in na koncu brizgalni tiskalniki. Presenečeni smo bili tudi nad računalniškimi napajalniki, ki ne glede na svojo različno nazivno moč, ob priključitvi identičnega bremena, ne prikažejo različne porabe. Vsak napajalnik pobere nekaj odstotkov moči zase, kar se v številkah pri močnejših pozna bolj kot pri šibkejših … KAJ TOREJ IZBRATI Edini pravi odgovor je: odvisno od vaših potreb. Bolje ko poznate svoje potrebe in natančneje ko jih znate opredeliti, bolj optimalno konfiguracijo si lahko izberete. Če se ne igrate vsak dan, izberite preprosto grafično kartico, najraje s pasivnim hlajenjem (samo hladilno jedro, brez ventilatorja), kar navsezadnje prispeva tudi k hrupu v prostoru. Ključna je še izbira procesorja, kjer priporočamo predvsem najnovejše procesorje, saj tako AMD kot Intel vanje že vdelujeta tehnologije za dinamično dviganje napetosti glede na obremenitev (AMD Cool’n’Quiet, Intel SpeedStep in Advanced SpeedStep), dasiravno kaže, da AMD v tem oddelku dela bolje kot Intel.  Tabela porabe perifernih enot: LCD-monitor NEC 1980FX (19” S-IPS) LCD-monitor AOC 2028 (20” TN) LCD-monitor NEC 2170NX (19” S-IPS) CRT-monitor TARGA 15” CRT-monitor PHILIPS 15” CRT-monitor 17” CRT-monitor 19” CRT-monitor PHILIPS 21” TV SONY 73cm LCD TV XORO 27” LCD TV BENQ 32” 25–50 W (dinamično prilagajanje svetilnosti) 55 W 60 W 47 W 53 W 77 W 115 W 141 W 110 W 113 W 152 W USR SportSter 56k modem ADSL modem IskraTel MSI ADSL usmerjevalnik z WLAN modulom 10/100 8 vratno stikalo Stereo zvočniki Philips, sobna jakost 10 W 10 W 15 W 8W 15 W Brizgalni tiskalnik Canon i550 4–12 W (mirovanje, tiskanje) 5–15 W (mirovanje, tiskanje) 95–295 W (mirovanje, tiskanje) 60-990 W (mirovanje, tiskanje) Brizgalni tiskalnik Canon i5200 Laserski tiskalnik HP LaserJet 5PM Pisarniški kopirni stroj SHARP Prenosnik IBM R31 – polnjenje (mirovanje) 55 W Prenosnik IBM R31 – delovanje (mirovanje) 18 W Ocenjeno povprečje na uro 300 W 340 W 460 W 2 uri 370 SIT 420 SIT 570 SIT 4 ure 740 SIT 840 SIT 1140 SIT 8 ur 1480 SIT 1680 SIT 2280 SIT 24 ur 4440 SIT 5040 SIT 6840 SIT Opomba: Za izračune smo uporabili ceno 20,5 SIT (z vključenim DDV) za 1 kWh električne energije; naš mesec je sestavljen iz 30 dni. MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 19 AKTUALNO poraba električne energije: alternativni viri energije PRIHAJAJO GORIVNE CELICE Po napovedih bomo prihodnje leto priča prihodu gorivnih celic, namenjenih napajanju mobilnih naprav. Že zdaj je jasno, da gorivne celice vsaj naslednjih nekaj let zaradi svojih omejitev ne bodo zamenjale klasičnih baterij. Napovedana sta namreč dva možna načina uporabe: celice, s katerimi bomo le napolnili izpraznjene baterije, ali kombinirane naprave, kjer bodo celice zagotavljale stalno energijo, dodatne baterije pa kratkotrajne visoke zahteve. Marjan Kodelja in Zoran Banović marjan.kodelja@mojmikro.si, zoran.banovic@mojmikro.si T eoretične osnove gorivnih celic so znane že več kot sto let. In če civilizacija ne bi bila tako »prekleto« odvisna od nafte in naftnih lobijev, bi verjetno že zdavnaj našle pot do uporabnikov. Tako pa se je razvoj celic prekinil in šele zdaj, ko so se pojavile večje energetske zahteve mobilnih naprav in višje cene nafte, spet več govorijo o tej tehnologiji. Škoda, saj imajo gorivne celice, kot bomo videli pozneje, kar nekaj prednosti pred drugimi viri električne energije. Kemično–električna reakcija znotraj celice je obrnjena elektroliza vode (izgorevanja). Pri običajni elektrolizi s pomočjo električne energije na elektrodah pridobivamo kisik in vodik. Kot vam je znano iz osnovnošolske kemije, je vsaka kemijska reakcija obrnljiva. Tako tudi ta. Iz ki- Kako deluje idealna celica. sika in vodika lahko pridobimo vodo. Mogoča sta dva načina, hiter in počasen: hitri tako, da vsa zadeva eksplodira, počasen pa s katalizatorji. Seveda je zanimivejša slednja, s katero pridobimo proste elektrone – električni tok. Z drugimi besedami to pomeni, da je konstrukcijsko gorivna celica zelo podobna baterijam: dve elektrodi in med njima prevodna snov − elektrolit. A vseeno z veliko razliko. Baterije za pridobivanje elektrike porabljajo kovino (nikelj, cink, svinec ...), ki je v njih, gorivne celice pa vsaj potencialno veliko cenejša vodik in kisik. Vsaka gorivna celica, ki jo poznamo danes, deluje na osnovni ravni po opisanem teoretičnem postopku. Na obeh elektrodah je katalizator, ki nadzoruje potek kemične reakcije. Na anodo dovajajo vodik (gorivo), kjer se ta razcepi na vodikove ione (protoni) in proste elektrone. Pri eni molekuli vodika (H2) dobimo dva prosta VRSTE GORIVNIH CELIC Elektro-kemične reakcije znotraj celic različnih tipov PEM (Polymer Electrolyte Membrane) Ta tip celice omogoča razmeroma visoko energetsko gostoto, hkrati pa je lahko majhna in lahka. V njenem primeru naloge elektrolita prevzame membrana iz trdega polimera (plastika), ki prepušča protone (jedro vodika). Elektrode so iz poroznega ogljika, prevlečene s plastjo platine. Kot gorivo celica uporablja čisti vodik, ki ga dobi neposredno iz skladiščne posode ali ji ga dobavlja dodatna naprava, ki vodik pridobiva iz energetsko bogatejšega in za skladiščenje manj problematičnega goriva. Kisik pa celica dobi neposredno iz zraka. ZA: Prednost te celice je v nizki temperaturi delovanja (80 stopinj C), kar pomeni krajši čas prehoda iz stanja nedelovanja v stanje delovanja, torej čas, ki je potreben, da se celica ogreje na delovno temperaturo. Ker je temperatura nizka, ni negativnega vpliva na druge elemente celice, kar se običajno kaže v daljši življenjski dobi teh celic. PROTI: Celica zahteva katalizatorje iz dragih plemenitih kovin (največkrat platina), ki atomom vodika odvzeGorivne celice se med seboj razlikujejo po uporabljenem elektrolitu. Ta določa, kateri katalizator potrebujemo, kar seveda vpliva na ceno celice, temperaturni razpon (temperatura, pri kateri je elektrolit primerno prevoden) in katero gorivo uporablja (vodik ali druga z vodikom bogata snov). V razvojnih laboratorijih razvijajo več tipov celic, v nadaljevanju pa si bomo ogledali zgolj tiste, ki največ obetajo. 20 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 majo elektrone. Platina je draga, kar vpliva na ceno celice in je hkrati občutljiva na ogljikov monoksid (CO). Če ima celica napravo za pridobivanje vodika iz druge snovi (na primer alkohol), mora biti ta proces izredno čist, da ogljikov monoksid ne razjeda plasti platine na elektrodah. Tudi slednje vpliva na ceno celice. PAFC (Phospheric Acid) Ta celica je podobna prej opisani, le da za elektrolit uporablja tekočo fosforno kislino, ki je v »sendviču« (membrane) iz silicijevega karbida. Tudi tu je katalizator iz dragih kovin, kemična reakcija pa oksidacija vodika (obrnjena elektroliza vode). ZA: Celica je veliko manj občutljiva na nečistoče v procesu pridobivanja vodika iz drugih snovi. AKTUALNO poraba električne energije: alternativni viri energije elektrona. Elektroni »tečejo« prek električnega kroga na katodo (elektrika), na kateri se vodikovi ioni, elektroni in kisik (oksidant) združijo v vodo, pri čemer se sprošča tudi toplota. Hitro, učinkovito in predvsem čisto. Katere kemične reakcije dejansko potekajo znotraj celice, koliko prostih elektronov se sprošča in kaj prehaja prek elektrolita, pa je odvisno od tipa celice (glej okvir). Te pa imajo svoje prednosti in slabosti – ene same univerzalne celice pač ni. KAKO CELICA PROIZVAJA ELEKTRIKO V teoretičnem primeru bi imeli dva skladiščna prostora, enega za čisti vodik in drugega za čisti kisik. Hranjenje vodika je problematično zaradi tehničnih zahtev in strahu uporabnika, da vsa zadeva ne bi nepričakovano eksplodirala. V praksi se zato uporabljajo z vodikom bogata goriva, ki so primernejša za hranjenje. Vodik, ki je osnova za obrnjeno elektrolizo vode, je torej treba iz njih izločiti, preden ga dovajamo v celico. Pri večini celic, ki delujejo z nižjimi temperaturami (izjema je le celica DMFC) to nalogo izvaja dodatna naprava, imenovana gorivni procesor (fuel processor). Pri celicah z višjimi temperaturami pa ta proces poteka kar znotraj njih samih brez potreb po tej dodatni napravi. Izjema v tem pravilu so celice DMFC, ki kot gorivo neposredno v celico dovajajo metanol in delujejo pri nižjih temperaturah. Ker bodo te celice največkrat uporabljene kot napajalnik za mobilne naprave, potrebujejo nekaj dodatne razlage, čeprav gre tudi v tem primeru posredno za oksidacijo vodika. Kemična reakcija na anodi: CH3OH + H2O=>CO2 + 6H + 6eKemična reakcija na katodi: 3/2O2 + 3/2H+ + 6 e- => 3H2O Pri razpadu ene molekule metanola dobimo 6 prostih elektronov namesto dveh, ki jih sprošča razpad ene molekule vodika. Hkrati je metanol veliko gostejši, kar pomeni, da pri določeni temperaturi zasede manj prostora kot vodik. Načeloma bi lahko dejali, da ima metanol višjo energetsko gostoto hranjenja. CELICE NISO TOPLOTNI STROJI Najočitnejša prednost gorivnih celic, če na prvo mesto ne postavimo veliko večje prijaznosti do okolja, pred drugimi izvori električne energije je njihov velik izkoristek. Fizikalno je izkoristek razmerje med delom, ki ga stroj opravi, in energijo, ki jo vanj vložimo. Motorji z notranjim izgorevanjem so glede tega zelo potratna zadeva, saj pri njih izkoristek v večini primerov ne preseže 30 odstotkov. Dve tretjini energije goriva se kot toplota zgubi v okolico. Vsi klasični izvori električne energije (termoelektrarne in če hočete tudi jedrske) energijo goriva najprej pretvorijo v toploto in nato to v mehansko energijo (parna turbina), ki poganja generator. Fizika je dokaj jasna, za kaj je tako. Vsi toplotni stroji (torej vse, kar za pridobivanje mehanske energije uporablja obvoz prek toplotne energije) so omejeni z entropijskim zakonom, ki pravi, da je izkoristek podvržen formuli 1-T1/T2 (razmerje med temperaturo okoliškega zraka in temperaturo gorivnih plinov). PROTI: Njene poglavitne slabosti so v nižjem neposrednem izkoristku, kar v praksi pomeni, da pri enaki velikosti in teži proizvajajo manj električne energije. Že pri opisu celice PEM smo omenili visoko ceno takšnih celic. Konkreten primer: cena celice PAFC se giblje med 4000 in 4500 dolarji za kilovat. Alkalne celice (AFC) Alkalne celice uporabljajo v ameriškem vesoljskem programu, kjer proizvajajo električno energijo in vodo. Elektrolit je zmes kalijevega hidro oksida in vode, kot katalizator pa je moč uporabiti različne, tudi dokaj cenene kovine. Temperaturno območje delovanja celic v vesoljskih plovilih je med 100 in 250 stopinj C, novejše pa dobro delujejo tudi v območju med 23 in 70 stopinj C. ZA: Gre za visoko zmogljive celice, zaradi hitrosti kemične reakcije, ki poteka znotraj nje. Dokaj visok je tudi njihov izkoristek, ki je blizu 60 odstotkov. PROTI: Njihova slabost je občutljivost na ogljikov dioksid (CO ). Že najmanjša 2 koncentracija tega plina v celici vpliva na njeno delovanje (izkoristek). To pomeni, da morata biti tako vodik kot tudi kisik, ki ju dovajamo v celico, izredno čista. Postopek čiščenja pa ni ravno poceni, kar vpliva na ceno celice. Kako v naslednjih letih? Vsi analitiki za naslednje leto napovedujejo začetek vzpona gorivnih celic kot virov električne energije za mobilne naprave. Na začetku svojega pohoda na trg še ne bodo popolnoma zamenjale klasičnih baterij. Pojavile so bodo v dveh oblikah. Kot polnilnik izpraznjenih baterij, ki ga bo moč uporabiti, ko ne bomo imeli na voljo električnega omrežja, ali v kombiniranih rešitvah. Pri slednjih bodo celice zagotavljale stalno energijo dlje časa, baterije pa bodo zadostile trenutnim velikim energetskim zahtevam (na primer pri fotografiranju). Tako naj bil bilo po prepričanju analitikov vsaj do leta 2010, ko bomo še vedno večinoma govorili o kombiniranih virih električne energije za mobilne naprave. Res pa je, da zadnjega pol leta ne mine mesec, ko kakšno podjetje ne bi predstavilo svoj prototip gorivne celice, kar kaže tudi na postopno pripravo na tržno predstavitev uporabnih izdelkov. Tudi pri delovanju gorivnih celic se sprošča toplota, a celice kljub vsemu niso toplotni stroji, saj električno energijo pridobivajo neposredno. Izkoristek gorivnih celic je odvisen od tipa celice, a tudi pri najslabših ne pade pod 30 odstotkov. Zgornja meja brez dodatne uporabe sproščene toplote pa se giblje okoli 60 odstotkov. Če za pridobivanje električne energije uporabimo tudi sproščeno toploto (pridobivanje pare in pogon parnih turbin), pa se ta dvigne celo do 85 odstotkov. MCFC (Molten Carbonate) Teh celi prav gotovo ne boste srečali v avtomobilih, bodo pa svoje mesto našle pri proizvodnji električne energije, v industrijski uporabi in seveda v vojaške namene. Bistvena razlika z do zdaj opisanimi celicami je v tem, da ne potrebujejo dodatne zunanje naprave za izločanje vodika iz drugih, energetsko bogatejših in za skladiščenje primernejših snovi. Ta proces zaradi visoke temperature delovanja (600–1000 stopinj C) poteka neposredno in samodejno v celici. Elektrolit je iz staljene karbonatne soli v sendviču (membrane) s poroznim litij-aluminijevem oksidom. ZA: Ker je temperatura delovanja visoka, ni potrebe po katalizatorju iz dragih plemenitih kovin. Visok je tudi neposredni izkoristek, ki je blizu 60 odstotkov. Ta celo naraste na 85 odstotkov, če odvečno toploto uporabijo za dodatno pridobivanje električne energije. Te celice tudi niso občutljive na ogljikov monoksid ali dioksid, še več, ta plina lahko uporabljajo kot gorivo. PROTI: Največja slabost celice MCFC je njena majhna vzdržljivost (življenj- ska doba), kar je neposredno povezano z visokimi temperaturami delovanja in korozivnim elektrolitom, ki ga uporabljajo. MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 21 AKTUALNO poraba električne energije: alternativni viri energije Velika prednost gorivnih celic, v času globalnega segrevanja ozračja celo poglavitna, pa je dejstvo, da te veliko manj obremenjujejo okolje kot drugi stroji. V idealnem primeru uporabe zgolj vodika in kisika nastane le neškodljiva voda, ki jo mimogrede lahko uporabimo za zalivanje vrta. Tudi pri tistih celicah, ki sproščajo škodljive pline, je njihova količina bistveno manjša kot na primer pri motorjih z notranjim izgorevanjem. ŽAL VSE NI TAKO OPTIMISTIČNO Zakaj torej gorivne celice še niso izrinile motorjev z notranjim izgorevanjem? Krivda za to tiči v razmeroma nizki ceni nafte (zadnje čase ni več tako), kar je za nekaj desetletji zavrlo razvoj gorivnih celic. Drug problem je hranjenje goriva. Največja težava je hranjenje vodika in ne nazadnje tudi njegovo pridobivanje. Če za to uporabimo elektrolizo vode, pri čemer uporabimo energijo iz termoelektrarn, verjetno nismo storili veliko, ne pri ceni tako pridobljene energije ne pri varovanju okolja. Vodik je moč pridobivati tudi iz fosilnih goriv in nekaterih organskih snovi. Optimalno ta hip je njegovo pridobivanje iz zemeljskega plina, kjer plin reagira z vodno paro in tvori čisti vodik in ogljikov dioksid. Več obetajo gorivne celice DMFC, saj metanol nastaja pri fermentaciji rastlinskega škroba in sladkorja. Pridobivanje tega pa je okolju lahko prijazno in načelom pri dovolj veliki količini tudi poceni. Predvsem pa gre v tem primeru za obnovljivi vir, česar ne moremo trditi za fosilna goriva. Delno je lahko problem tudi v energijski gostoti hranjenja vodika, ki se kot gorivo uporablja v gorivnih celicah. Bencin na prostorninsko enoto za- poraba električne energije: sončna energija gotavlja več energije kot vodik, zato gorivna celica (vsaj današnje tehnologije) ne morejo zagotavljati niti približno enake specifične moči na kilogram motorja. Načeloma to niti ne bi bil velik problem, če avtomobil ne bi bil statusni simbol, pri katerem je najpomembnejši dejavnik velika moč, pa čeprav je sploh ne potrebujemo. Energijska gostota zahteva dodatno razlago. Dejstvo je, da je vodik najlažji naravni element in kot tak ponuja najboljše razmerje med energijo in težo. Problem je, da ima po drugi strani vodik nizko gostoto hranjenja, saj je plin. Ali če hočete nazorno: V posodo lahko nalijete pri sobni temperaturi veliko več »molekul« bencina kot molekul vodika. Hranjenje vodika v tekoči obliki (pri temperaturi -253 stopinj C) ali pod visokim pritiskom pa je danes še (pre)velik problem za množično uporabo. Gorivne celice se v javnosti največkrat omenjajo kot izvor energije za vozila in v zadnjem času tudi za mobilne naprave. A to še zdaleč ni njihovo najpomembnejše področje. Velike celice bi bile lahko srce elektrarne, ki bi tako proizvajala veliko čistejšo energijo. Obstaja pa še eno področje, o katerem je vsaj danes še zelo malo znano. Namreč, gorivno celico bi lahko imela vsaka hiša (stanovanje) ali tovarna, kjer bi z njeno pomočjo sami proizvajali električno energijo in hkrati ogrevali prostor in vodo. Za kaj takega je osnovni pogoj, da bi bila cena tako proizvedene energije nižja od drugih virov, delno pa tudi pomoč države pri nakupu takšnih (dragih) domačih celic. Lahko bi šli še korak dlje in bi presežke tako pridobljene električne energije prodajali. Vsa država ena sama virtualna elektrarna, ki ne obremenjuje okolja! Prelepo, da bi bilo resnično?  SIJAJ, SIJAJ SONČECE Sonce sije zastonj. In nam daje zastonj energijo, če seveda zanemarimo strošek nakupa sistema za proizvodnjo električne energije iz »sončnih žarkov«. Zakaj torej »od boga« dane energije ne bi uporabili tudi za kaj koristnejšega, kot je vsakoletno nastavljanje sončnim žarkom v želji po čim bolj zagoreli koži? Pišeta : Marjan Kodelja, Zlatko Matič marjan.kodelja@mojmikro.si, zlatko.matic@mojmikro.si S ončnih celic v naši deželi, razen redkih izjem na navtičnih plovilih ali na oddaljenih počitniških hišicah, ne srečujemo pogosto. A sonce je lahko dober vir energije bodisi za neposredno napajanje računalnika ali vsaj za polnjenje izpraznjenih baterij. DMFC (Direct Methanol Fuel Cell) Do zdaj opisane gorivne celice niso ravno primerne za napajanje mobilnih naprav – zaradi njihove velikosti, visoke temperature delovanja in težav s skladiščenjem in prenosom goriva (predvsem vodika). Veliko primernejše so celice, ki kot gorivo neposredno in brez dodatnih naprav za izločanje vodika uporabljajo metanol (DMFC), hkrati pa njihove temperature delovanja niso previsoke. Te celice so konstrukcijsko zelo podobne celicam PEM, ki kot elektrolit uporabljajo prepustno membrano, prek katere potujejo protoni, a kot gorivo ne uporabljajo vodika, temveč metanol. ZA: Temperaturno območje delovanja celice je med 50 in 120 stopinjami C, njihov izkoristek pa je okoli 40 odstotkov. Kot smo omenili, so zaradi svoje velikosti kljub razmeroma nizkemu izkoristku primerne za napajanje mobilnih naprav, kot so na primer mobilni telefoni. SOFC (Solid Oxide) Celica SOFC ima elektrolit v trdi neporozni obliki, podobni keramiki (oksid), kar je velika prednost pri izdelavi in obliki celice. Prav tako deluje pri visokih temperaturah, omogoča samodejno izločanje vodika v celici, ne zahteva dragih katalizatorjev in ima neposredni izkoristek med 50 in 60 odstotkov. ZA: Gre za eno redkih celic, ki je manj občutljiva na žveplene primesi – poleg tega, da je neobčutljiva na ogljikov monoksid in dioksid. PROTI: Tudi pri tej celici je njena največja slabost visoka temperatura delovanja, ki vpliva na krajšo življenjsko dobo in daljši čas prehoda in nedelujočega v delujoče stanje. 22 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 PROTI: Nizka temperatura delovanja je tudi poglavitna slabost. Pretvorba metanola v vodikove ione (protone) in ogljikov dioksid pri nizkih temperaturah zahtevata aktivne katalizatorje. Z drugimi besedami, to pomeni večje količine plemenitih kovin (platine) na elektrodah – kar seveda pomeni višjo ceno celice. Problem je tudi v metanolu samem, ki je strupen in zato morebiti ni tako primeren za množično rabo. Celice prihodnosti, torej tisto kar bomo srečevali pri mobilnih napravah. Elektrolit Temperatura delovanja (stopinj C) Izkoristek (%) Največji izkoristek (%) s kogeneracijo Tipična izhodna moč Področja uporabe AFC Kalijev hidroksid MCFC Tekoči karbonat 60�90 DMFC Plastična (polimer) membrana 60�130 nad 650 PAFC Tekoča fosforna kislina 200 PEMFC Plastična (polimer) membrana 60�100 SOFC Trdi kovinski oksid (keramika) Nad 1000 45�60 � 40 � 45�60 85 35�40 80 40�60 60 50�65 85 20 kW Podmornice, vesoljska plovila < 10 kW Mobilne naprave > 1MW Elektrarne > 50 kW Elektrarne 250 kW > 220 kW Vozila in Elektrarne gospodinjstva AKTUALNO poraba električne energije: sončna energija Kako velika akumulator in sončna celica? Zastavili smo si preprosto vprašanje: Kako velika morata biti akumulator in sončna celica, da bi lahko pet ur neprekinjeno delali z računalnikom moči 240 W, pri predpostavki, da akumulator polnimo 8 ur? Pri 12-voltnem akumulatorju to pomeni 20 A (240 W/12 V), kar pri petih urah dela pomeni, da mora akumulator zagotoviti 100 amperskih ur (100 Ah). Takšen akumulator ni majhen, po velikosti ga lahko primerjamo s tistimi, ki so vdelani v tovornjake. Poglejmo še korak naprej. Celotna energija, ki jo v tem času porabi računalnik je 1200 Wh (5 ur*240W). Iz fizike vemo, da pretvorba energij ni brez izgub. Recimo, da je pri manipulaciji izgubimo 20 odstotkov, kar pomeni, da za pet ur delovanja potrebujemo 1440 Wh energije. Koliko velika mora biti sončna celica, da je v doglednem času sposobna shraniti tolikšno količino energije, je močno odvisno tudi od tega, koliko ur dnevno bo nanjo sijalo sonce. Pa tudi tu ne gre brez zapletov, saj je pomemben kot, pod katero na celico »padajo« sončni žarki. Najboljši način je, da celica ni fiksno postavljena, temveč da ima ustrezen mehanizem, s katerim celica sledi poti sonca po nebu (kot sončnica, bi lahko dejali). Tega si verjetno doma ne bomo omislili, saj je celotna zadeva prezapletena. Pri fiksni postavitvi pa je efektivna površina celice zmanjšana za kosinus kota, ki ga tvorita pravokotnica na površino celice, in kot, pod katerim nanjo padajo sončni žarki. Predpostavimo, da je kosinus kota v povprečju 0,5, kar v praksi pomeni, da povprečno žarki na celico padajo pod kotom 60 stopinj. Z upoštevanjem tega popravka mora sončna celica v času polnjenja zagotoviti 2880 Wh energije (1440 Wh/0,5). Nekaj manj, če akumulator polnimo v najboljših dnevnih časih, ko je kosinus kota večji od 0,5. Če torej želimo, da celica napolni akumulator v osmih urah, to pomeni, da mora imeti izhodno moč 360 W (2880 Wh/8h). Manjša celica bo dlje časa polnila akumulator ali pa bomo shranili manj energije, kar pomeni, da bo čas neprekinjenega delovanja našega računalnika nekoliko krajši. V spletu smo našli preprost primer samogradnje, kjer je lastnih uporabil celico velikosti 60 x 20 centimetrov, za kar je plačal 60 tisočakov. Sistem, izdelan po našem teoretičnem izračunu, pa bi bil dražji, odvisno od cene celice, morda bi prišli »skozi« za okoli 300 tisočakov. Najdražji element so sončne celice in vse je odvisno od tega, kako poceni nam bi jih uspelo dobiti – pri nas ali v tujini. MAČEHOVSKA DRŽAVA Še prijetneje bi bilo, če bi nam država tako ali drugače subvencionirala nakup ali izgradnjo takšnega sistema, saj navsezadnje s tem delamo za narodov blagor. Manj elektrike ko porabimo, manjši je naš mesečni račun (videli smo, da ta kljub vsemu ni zanemarljivo majhen) in manj je potreb po izgradnji velikih in okolju škodljivih elektrarn. Sicer je nekatere ekološke kredite mogoče dobiti, a ti so bolj zato, da ima država kaj pokazati, kot pa da bi prinašali velike koristi. Če na primer za okolju manj prijazen sistem porabimo 100 denarnih enot, za prijaznega pa 200, nam ugoden kredit za teh 200 enot niti ne pomeni veliko. Veliko več bi pomenilo, če bi država nekako subvencionirala tistih 100 enot razlike in oba sistema izenačila. S tem bi privarčevala na drugih področjih, kot so recimo fosilna goriva, okolje bi bilo manj obremenjeno, pa še izdatki za zdravstvo bi bilo manjši, saj bi ljudje živeli v bolj zdravem okolju. Zdaj pa je celo tako, da marsikje ni dovoljeno imeti sončnih zbiralnikov, saj ti, zlasti v starejših vaških naseljih »kazijo« videz. A to je že politična debata, ki se nanaša bolj na cene ogrevanja. Kaj pa elektrika? SKROMNA PONUDBA V SPLETU Na hitro smo preiskali splet, da bi videli, kakšna je ponudba na področju zbiranja in pretvorbe sončne energije v električno. Ni ravno pestra, če zanemarimo ponudbo za navtike, kar kaže, da je potencialnih uporabnikov bore malo. Razen popotnikov in novinarjev, ki delajo na področjih, kjer električne vtičnice niso nekaj popolnoma običajnega, drugih zemlja- nov, kot kaže, ti sistemi ne zanimajo. Skromna ponudba, visoke cene. Verjetno si večina od nas ne bi omislila sončnega generatorja, ki bi veljal okoli milijončka. Čeprav bi brez težav deloval 25 let (običajna garancija na sončne celice) in bi bila njegova moč zavidljivih 2000 W. V sončnem dnevu na primer dovolj, da brez težav deluje domači računalnik z vso običajno dodatno kramo. Milijonček ta trenutek namreč pomeni okoli 7 let cene električne energije za celotno gospodinjstvo (avtor prispevka plačuje slabih 12 tisočakov mesečno). Kupiti nekaj, kar naj bi čez sedem let znižalo stroške računa za elektriko za recimo slabega tisočaka mesečno, pa ni ravno privlačna naložba. NAREDI SAM Z malce iznajdljivosti in nekaj sestavnimi deli, ki jih je mogoče dobiti v vsaki bolje založeni navtični ali tehnični trgovini, si lahko podobno zadevo sestavite tudi sami. Naj omenimo, da generatorja (še) nismo sestavili, čeprav nas to mika (morda pozimi, ko bo več časa ). Če nič drugega, pa tako za šalo, da vidimo, ali je zadeva mogoča in preverimo, koliko je naša dežela primerna za takšen podvig. Osnova sistema, ki ga imamo v mislih, je sončna celica, ki jo namestimo na streho oziroma tja, kjer pričakujemo, da bo kar se da veliko časa obsijana s sončnimi žarki. Večja ko je, bolje je, saj je tako njena moč večja in več energije bo mogoče shraniti. Z večanjem površine celice (ali dodajanjem novih celic) se dviga tudi njihova cena, zato je treba najti optimalno velikost, ki je še stroškovno sprejemljiva. Naslednji pomembni del je 12 V akumulator. Avtomobilski ni primeren, saj ta zagotavlja visoko moč zgolj kratek čas, potreben za zagon motorja. Potrebujete akumulator, ki vseskozi zagotavlja konstantno in dovolj visoko izhodno moč. Kolikšna je ta, je močno odvisno od namena uporabe in od zahtev naprav, ki jih boste v sistem tako ali drugače priključili. Potrebujete še preprost in cenen merilnik napetosti (ljudsko: voltmeter), nekaj kabla in pretvornik enosmernega toka akumulatorja v izmenični tok, ki ga zahteva večina domačin naprav. Ni pa to pogoj, saj večina naprav dejansko potrebuje za delovanje enosmerni tok in imajo v sebi ali poleg sebe (prenosniki imajo napajalnik izven ohišja) ustrezen pretvornik, ki izmenični tok pretvorijo v enosmerni. Če želite na sistem priključiti zgolj takšne naprave, pretvornika ne potrebujete, dovolj so že ustrezni priključki (konektorji) in seveda malce predelave, da obidemo pretvornike znotraj naprav. S takšnim sistemom lahko shranimo nekaj sončne energije, ki jo pozneje uporabimo za napolnitev izpraznjenih baterij ali priklop energijsko nezahtevnih naprav. Če pa bi hoteli narediti sistem, ki bi bil sposoben stalnega napajanja, bi potrebovali veliko površino sončnih celic na strehi hiše in tudi večje število akumulatorjev, ki bi vso zadevo napajali tudi ponoči ali ob oblačnem dnevu, ko je izkoristek sončnih celic slabši. Takšen sistem pa bi bil drag, težji za vzdrževanje in, kot kaže izračun, se takšna naložba povrne v približno dvajsetih letih.  MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 23 KONKRETNO varnost spletnih aplikacij v Sloveniji POŽARNI ZID IN (NE)VARNA SPLETNA TRGOVINA Pred dnevi se je pri meni oglasila stranka, ki je slišala za moje podvige pri preverjanju varnostnih slabosti informacijskih sistemov in hotela preveriti svojo spletno trgovino … Piše : Tomaž Bratuša tomaz.bratusa@mojmikro.si N a začetku me je stranka opozorila, da njegovo spletno trgovino in strežnik za gostovanje spletnih strani varuje dobro konfiguriran požarni zid, zaradi česar misli, da so moje možnosti pri razkritju varnostnih pomanjkljivosti minimalne. Pa je to res? Delati sem začel ponoči, saj nisem imel namena ovirati kupcev pri spletnih nakupih. ODKRIVANJE PODATKOV Na začetku sem rutinsko pregledal vse dostopne podatke o stranki, pri čemer sem pridobil tudi podatke spletnih forumov, na katerih je stranka poizvedovala o možnostih konfiguriranja požarnega zidu M0n0wall in nastavitvah omrežja. Tovrstni podatki so mi razkrili obseg spletnih naslovov, pri čemer sem odkril sistem Solaris z dostopnim priključkom 80 (web), na katerem je tekel spletni strežnik Apache, drugi sistem pa je bil Linux, na katerem je bil dostopen priključek 443 (SSL) in 80 (web) in je ravno tako uporabljal Apache. Če ste prebrali vsaj nekaj prejšnjih člankov o hekerskim metodah v Mojem mikru, potem veste, da lahko ta priključka postaneta lahek plen, če ne poskrbimo za njuno primerno varovanje. ISKANJE ŠIBKIH TOČK Najprej sem se lotil sistema Solaris in iskal šibke točke, ki bi se lahko uporabile za napad s spleta. Položaj je bila takšen, da so bile na 24 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 tem sistemu nameščene samo statične spletne strani, ki praktično niso dajale priložnosti za zlorabo, pri čemer imam med drugim v mislih tudi odkrivanje: znanih varnostno vprašljivih datotek, izvorne kode spletnih aplikacij (morebitna gesla …), oddaljenega preplavljanja medpomnilnika, pomanjkljivega preverjanja vhodnih podatkov, ranljivosti znakovnih nizov za formatiranje, možnosti pošiljanja datotek strežniku in ponarejanje identifikatorja seje. V tem strežniku ni bilo strani, ki bi preverjala identiteto obiskovalcev, zato sem se v dobri veri obrnil k drugemu aktivnemu sistemu, Linux. Znanih je vrsta tehnik preplavljanja medpomnilnika, s katerimi lahko napademo Apache, vendar v strežniku ni bilo najti nobene, saj je skrbnik izkušen profesor računalništva. Skrbnikovo izkušenost nakazuje tudi njegova sposobnost namestitve in konfiguriranja požarnega zidu M0n0wall, ki je okrnjena različica operacijskega sistema BSD. RAZPOKE SE PRIKAŽEJO ditnih kartic in drugih osebnih podatkov kupcev ter spreminjanje vsebine spletne trgovine. V tem trenutku bi se zlobni hekerji zasmejali, v glavi pa bi se jim prikazal stavek: »We own your ass!« NOČNA MORA VSAKEGA SKRBNIKA … Na tej stopnji ogroženosti sem bil seveda takoj prisiljen poklicati stranko, čeprav je bila ura ena ponoči. Razložil sem mu problem in položaj se mu je zdel praktično nemogoč. Streznil se je šele, ko sem mu po elektronski pošti poslal datoteko z gesli in povezavo, prek katere lahko obišče stran za upravljanje spletne trgovine brez vnosa uporabniškega imena Naenkrat sem med pregledovanjem Spletna stran, namenjeno upravljanju spletne trgovine paketa osCommerce, spletne aplikacije naki trpi za opisano ranljivostjo. letel na znano ime osCommerce, ki je priljubljena aplikacija, ali gesla. Uresničila se mu je najhujša nočna namenjena spletnemu trgovanju. Ker je simora vsakega skrbnika. stem uporabljal PHP Shell 1.5 (v sklopu PHP V eni uri je bil tako v celoti kompromitiran 4.1.2), ki ni bil ustrezno varovan, sem lahko z sistem spletnega trgovanja, pri čemer strokovuporabo naslednjega URL-ja prešel v delovni no nameščeni požarni zid in IDS nista odigraimenik spletne aplikacije: la svoje vloge. Z dostopom na ravni skrbnika http://www.zrtev.si/catalog/images/zclass. (administratorja) ni bilo težko odkriti upophp?work_dir=%2F&command=1 , kjer sem rabniških imen in gesel za dostop do FTP- in lahko z uporabo naslednjega (shell) ukaza HTTP-strežnika, na katerega stranke namešpridobil seznam uporabniških imen in gesel čajo svoje spletne mojstrovine, namenjene spletnega strežnika: spletnemu gostovanju. Če bi tovrstne pomanjkljivosti odkril zlonameren heker, bi lahko v work_dir=%2Fhome%2Fe-smith%2Ffitrenutku spremenil več kot 150 spletnih strani les%2Fibays%2Fshop%2Fhtml&commanv Sloveniji in imel dostop do velikega števila d=+%0acat%20+/etc/passwd%0a&submit_ podatkov o kreditnih karticah. btn=Execute%20Command&stderr=on Naenkrat varnost spletnega strežnika ni samo stvar sistemskega skrbnika, temveč ima Gesla so bila seveda v šifrirani obliki, vendar lahko tudi širše posledice, ki se jih Slovenija v to ni ovira, saj dobro vemo, kako domiselna tem trenutku še ne zaveda. gesla uporabljajo stranke pri spletnem nakupovanju oz. v tem primeru pri gostovanju spletO DAY EXPLOIT nih strani. Podrobnosti o odkriti pomanjkljivosti (gre Istočasno sem ob pregledu odkril tudi varza 0 Day Exploit) spletne aplikacije osComnostno pomanjkljivost, ki pod določenimi pomerce bom predstavil na eni od predstavitev goji omogoča dostop do spletne aplikacije na knjige Hekerski napadi in zaščita, ki je v okravni skrbnika, in to brez kakršnegakoli overjatobru izšla pri založbi Pasadena. V mislih imejte nja oz. lomljenja predhodno pridobljenih gesel. predvsem to, da je tovrstnih ranljivih trgovin Verjetno vam ni treba posebej poudarjati, da trenutno več kot 63.000 po vsem svetu. dostop na tej ravni omogoča ogled številk kre KONKRETNO pregon nelegalnega prenosa vsebin SE JE V LETU DNI Pred enim letom smo objavili zelo odziven članek o pregonu nelegalnega presnemavanja avtorskih del v Sloveniji. Prav veliko se od takrat ni spremenilo in vsaj do danes v Sloveniji še ni bilo tožbe proti uporabnikom, ki »kradejo« spletno glasbo ali filme. Tudi v letu 2006 tega ne pričakujemo! KAJ SPREMENILO? Piše : Marjan Kodelja marjan.kodelja@mojmikro.si A preden pogledamo, zakaj je tako, si poglejmo drugo dejstvo, ki ima lahko velik vpliv na področju boja proti kraji avtorskih del. HRANJENJE PODATKOV O UPORABNIKIH? Evropska komisija je (bo) objavila predlog direktive, ki zapoveduje operaterjem komunikacij, da podatke o svojih uporabnikih in njihovih dejanjih hranijo dlje časa. Po najbolj črnem scenariju naj bi bili med temi podatki tudi podatki o spletnih straneh (ali storitvah), ki jih uporabniki obiščejo. To pa ni več tako nedolžno in tudi »uporabno« le v namen boja proti terorizmu, ki naj bi bil edini razlog direktive. Takoj vsaj pravijo v Evropi in predvsem v državah, ki so že bile tarče napadov in ki se celo zavzemajo za izredno dolgo hranjenje teh podatkov. Celo do štiri leta, čeravno je Evropski parlament te zahteve že zavrnil in, kot kaže, je verjetnejši čas enega leta. Vpogled v te podatke bi želele imeti tudi organizacije za zaščito avtorskih pravic (na primer RIAA) in hitro bi našle pravno podlago, ki bi jim to omogočila. Vsa zadeva je v tem trenutno še zelo hipotetična, saj še nekaj časa ne bo popolnoma jasno, katere podatke (če sploh katere) bodo operaterji morali hrani- ti. Če bo med njimi tudi zgodovina obnašanja uporabnikov v spletu (obiski spletnih strani), bo to kot voda na mlin omenjenim organizacijam. Njihovi pravni postopki (tožbe) bodo podkrepljeni s konkretnimi podatki in usmerjene le na tiste posameznike, ki jim po eni strani »delajo največ škode«, po drugi pa tudi največ pomenijo za spletno skupnost. Zdaj se namreč kljub vsemu dogaja, pa čeprav to zanikajo, da tožne niso usmerjene le na uporabnike, ki datoteke v spletu objavijo, temveč tudi na one, ki jih le nelegalno prenašajo v svoje računalnike. O tem, ali je to lepo oziroma ni lepo, smo na teh straneh že velikokrat pisali, zato se to pot ne mislimo ponavljati. Dejstvo pa je, pa čeprav želimo biti še tako pravični, da kar je dobro za te organizacije, po drugi strani ni dobro za uporabnike. NELAGALNI KANALI KOT PRITISK NA MONOPOLISTE Nihče si namreč ne upa jasno in glasno povedati naslednje hipoteze: »Ker je na voljo nelegalni kanal, so cene legalnih kanalov veliko bolj uporabniško naravnane, kot bi bile, če prvega sploh ne bi bilo.« Zavedati se je namreč treba, da so glasbene založbe monopolisti, ki niso podvrženi konkurenci na trgu. Nismo še namreč slišali, da bi isti glasbeni album enega izvajalca izdalo več založb. Zgodovinsko gledano založbe zelo dolgo niso hotele ali zna- le sprejeti spleta kot svojevrstnega prodajnega kanala. Šele nelegalno presnemavanje jih je prisililo, da so se odzvale. Po našem mnenju bi tudi v primeru, da nelegalnega početja ne bi bilo, imeli spletne glasbene trgovine, vendar cenovno ponudba ne bi bila takšna, kot je danes. Z veliko verjetnostjo lahko predvidevamo, da bi bile cene enake tistim iz trgovin (nakup CD-plošče), nakup le posameznih skladb pa bodisi ne bi bil mogoč bodisi bi bile cene višje. V prid naši hipotezi govorijo tudi najnovejši uradni podatki, ki kažejo, da se je padec prodaje klasičnih medijev nekoliko upočasnil, hkrati pa je izredno narasla legalna spletna prodaje skladb. To kaže na še eno zanimivo dejstvo. Sodni pregoni in »okužbe« spletnih storitev z lažnimi datotekami (članek o tem lahko pogledate na naši spletni strani – mesec maj) so uspešna metoda v boju proti piratom le, če so podkrepljene tudi z legalno možnostjo poceni spletnega nakupa. Če slednjega ne bi bilo, tudi druga ukrepa ne bi dosegla svojega cilja. SPLETNA GLASBA JE VSAJ DELOMA UREJENA Področje spletne glasbe so vsaj delno uredili, pa čeprav tudi tu ni moč najti vsega, kar želimo. Še več, prikrajšani so predvsem tisti, ki iščejo starejše skladbe, ki jih sploh ni moč kupiti v trgovini. Da ne govorimo o tem, da MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 25 KONKRETNO pregon nelegalnega prenosa vsebin Slovenci še vedno ne moremo kupovati v nekaterih tujih spletnih glasbenih trgovinah, ki so veliko cenejše od naših – no, resna je zgolj ena. Po čudni logiki moramo torej plačevati več in se zadovoljiti z manjšo ponudbo, kar naše uporabnike sili v nelegalno početje. Še bolj problematično je področje nakupa filmov in nadaljevank. Svetovna filmska industrija še ni stopila na pot glasbene industrije, kar je tehnično gledano morebiti celo razumljivo, poslovno pa nikakor ne. Založbam (studiem) ostajajo le tožbe in lažne datoteke. In če zadnje časa vprašate prijatelje, kaj »downloadajo« iz spleta, bo večina odgovorila, da filme.  Sodni pregoni so uspešna metoda v boju proti piratom le, če so podkrepljeni z legalno možnostjo poceni spletnega nakupa. FILMSKI »SNEMALCI« NIMAJO SVOJE TRGOVINE Zdaj pa se lahko vrnemo na osnovno vprašanje, ki vas najbolj teži. Ali boste zaradi svojega nelegalnega početja lahko na očeh represivnih organov? Večina vas ni zakrivila izvirnega greha oziroma niste tako ali drugače prvi objavili določene skladbe ali filma. Po spletu zgolj iščete in iskano presnemavate v svoj računalnik. To, da so te datoteke potem na voljo tudi drugim, ni dovolj velik razlog, da bi vas »zagrabili za vrat in vrgli v ječo«. Preprosto povedano, ne delate dovolj velike škode, da bi se vas splačalo preganjati. Tiste redke posameznike, ki so skrbeli za strežnike, pa so tako ali tako prestrašile grožnje po elektronski pošti in so se sami umaknili. Bistvo zapisanega ni opravičevanje in spodbujanje kraje avtorskih del. Opozorili smo le na tiste segmente, ki po našem mnenju to početje spodbujajo, za kar pa niso krivi zgolj potrošniki. Namreč to, da moramo čakati, da določen film pride v trgovine (če sploh) in ga potem še razmeroma drago plačati, ni ravno v prid cilju, da nelegalnega početja ne bi bilo. Še bolj problematičen in podobno težak je nakup nadaljevank, še zlasti tistih, ki jih naše televizije ne kupijo. Kaj torej manjka? Preprosto: spletna trgovina s filmi v digitalni obliki s podobno poslovno filozofijo, ki so jo prevzele glasbene spletne trgovine. In zakaj je še ni na obzorju?  Zakonska podlaga pregona Ponovimo vajo iz lanskega leta zgolj zato, da vam še enkrat pokažemo, kaj se vam lahko pripeti, če se kdo odloči, da vas bo tožil – kazensko ali civilno. Kaj se lahko obeta slovenskemu državljanu, ki bi se znašel med obdolženci za protizakonit prenos datotek preko interneta? Kaj lahko pričakuje med preiskovalnim postopkom? Franc Stanonik, ministrstvo za pravosodje: »V Republiki Sloveniji bi lahko s takšno dejavnostjo storili kaznivo dejanje kršitve avtorske pravice (158. člen Kazenskega zakonika), kaznivo dejanje neupravičene uporabe avtorskega dela (159. člen Kazenskega zakonika) ter kaznivo dejanje kršitve avtorski sorodnih pravic (160. člen Kazenskega zakonika). V 158. členu KZ sta za temeljno obliko tega kaznivega dejanja predpisana denarna kazen in zapor do enega leta, v 159. členu zapor do treh let, v 160. členu zapor do treh let, za hujše (kvalificirane) oblike navedenih kaznivih dejanj pa so predpisane višje kazni zapora. Sodni preiskovalni postopek v teh primerih se ne razlikuje od katerihkoli drugih sodnih preiskav, razen da je v teh primerih verjetno, da bosta tako preiskovalni sodnik kot sodeči senat potrebovala sodelovanje sodnih izvedencev za področje elektronskih komunikacijskih storitev.« Uh. Smo omenili, da gre tukaj zgolj za kazenski pregon? Do civilne oziroma odškodninske tožbe, o kakršnih je govor v svetu, sploh še nismo prišli. Tožnik lahko sproži odškodninsko tožbo pred uvedbo postopka, med njim ali po njem. Kljub vsemu pa močno dvomimo, da bi kršitelja lahko obsodili kar po vseh treh členih. Najbrž bi šlo za 159. člen, dokazan bi moral biti direktni naklep pridobitve protipravne premoženjske koristi, vprašanje je, ali bi bile izrečene tako visoke kazni, a to so že pravne podrobnosti, v katere se kot laiki ne bomo spuščali. Pomembno je, da vemo, da je takšno početje kaznivo. Kakšne so pristojnosti slovenskih preiskovalnih organov in pravosodnega sistema nasploh v takšnih primerih? Katere podatke lahko zahtevajo od ponudnikov dostopa do interneta in drugih vpletenih strank? Kako je z varovanjem zasebnosti? »Zakon o kazenskem postopku v 149.b členu določa, da lahko v pri- 26 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 meru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca treba pridobiti podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca odredi operaterju določenega elektronskega komunikacijskega omrežja, da mu sporoči podatke o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa, kot so številka ali druga oblika identifikacije uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, vrsta, datum, čas in trajanje klica oziroma druge elektronske komunikacijske storitve, količina prenesenih podatkov in kraj, iz katerega je bila elektronska komunikacijska storitev opravljena. V drugem in tretjem odstavku so nekatere dodatne določbe, pomemben pa je četrti odstavek 149.b člena, ki določa, da operater elektronskih komunikacijskih omrežij svoji stranki ali tretji osebi ne sme razkriti, da je ali da bo določene podatke posredoval preiskovalnemu sodniku ali policiji.« Temu lahko rečemo pravni odgovor na tehnično vprašanje. Namreč, ali organi pregona lahko odkrijejo kršitelja. Anonimnost si lahko zagotovijo samo pravi hekerji in pirati, ti pa, kot smo že ugotovili, niso na prioritetnem seznamu glasbene industrije. Še to: Ministrstvo za pravosodje od mednarodnih organizacij iz tujine do zdaj še ni prejelo informacij o podobnih akcijah v Sloveniji. Hkrati velja pripomniti, da organi pregona zaradi varovanja tajnosti predkazenskega postopka informacij v zvezi s postopkom odkrivanja oziroma zbiranja informacij ne morejo podati, dokler se ne začne kazenski postopek. Tako. Zdaj smo se naučili, kako se stvari odvijajo, ko se odvijajo. Pa bi se res tako odvijale? Najbrž ne. To bi bil že res najbolj črn scenarij. Vsaj kar zadeva tako visoke zaporne kazni. Priznati kaj takega že skoraj pomeni včlanitev v Klub ljubiteljev teorij zarot. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da je vse skupaj treba jemati z levo roko. Gre za povsem jasno kršitev zakona z zagroženimi visokimi kaznimi, pa naj se nam to zdi prav ali ne. In ne pozabimo na civilne oziroma odškodninske tožbe! Avtorske in sorodne pravice je treba spoštovati, ne glede na to, da bomo v prihodnosti najbrž − če bo veter ugoden in luna polna – doživeli še precej sprememb na tem področju. Tehnološke spremembe bodo namreč zahtevale prilagoditve zakonodaje in tržne politike po vsem svetu. (v.o.) PRIHAJA SPLET 2.0 Pri programih in sistemih smo povsem vajeni različic. Zato se morda sprašujete, kdo za hudiča si upa prilepiti številko različice svetovnemu spletu? Piše : Mitja Mavsar mitja.mavsar@mojmikro.si N o, odkar je pojem prvikrat izustil neki spletni strokovnjak, se o tem res veliko govori. Spletni portali in blogi so polni debat o aplikacijah, ki naj bi naznanjale trend k drugačnemu spletu, ki ga ne sestavljajo več posamezne spletne strani, pač predvsem množica aplikacij, ki delujejo na podlagi prepletenih podatkov z množice spletnih mest. V spletu 1.0 je majhno število piscev ustvarjalo posamezne spletne strani za veliko število uporabnikov. Splet so sestavljali posamezni ločeni dokumenti, ljudje pa so se navadili, da gredo po informacijo neposredno na spletno mesto določenega podjetja ali organizacije. Sčasoma je spletno objavljanje postalo tako enostavno, da so ljudje začeli spletne vsebine redno objavljati, ne le brati, kar so drugi napisali. Do danes, ko si lasten spletni dnevnik (blog) ureja že skoraj vsak računalniško pismen osnovnošolec, pa je na vsakem področju »naspletnjenih« že toliko vsebin, da nikakor ne moremo obiskati in prebrati vseh relevantnih spletnih mest. Rešitev tega preobilja spletnih vsebin prinašajo aplikacije z značilnostmi spleta 2.0. Gre za aplikacije in vire podatkov, ki jih uporabniki uporabljajo drugače, saj do njih dostopajo, ne da bi sploh obiskali spletno mesto, od koder podatki izvirajo. Podatki se v spletu 2.0 pojavljajo v takšni obliki in na tistem mestu, kjer bralec to hoče, ali pa so poljubno (pre)urejeni v popolnoma drugačnem kontekstu in v povezavi z drugimi informacijami. LOČITEV STRUKTURE, OBLIKE IN VSEBINE Splet druge generacije zahteva upoštevanje najnovejših tehničnih standardov. Oblikovanje s tabelami in animiranimi datotekami gif se je s prihodom teh aplikacij dokončno uvrstilo v zaprašeni del spletne zgodovine. Standard spletnega oblikovanja je že nekaj časa označevanje CSS, torej s slogovnimi datotekami, s katerimi na enem mestu določimo prav vse oblikovne komponente spletnega mesta. Ta ločitev poenostavi oblikovanje, olajša namestitev sistemov za upravljanje vsebin in hkrati omogoči osredotočenje na vsebino spletnega mesta. Vsebino v dobi spleta 2.0 je treba strukturirati tako, da je mogoče tržiti in »prodati« tudi le del informacij spletnega mesta, ne le celotno spletno mesta, kot je bilo to običajno v spletu prejšnje generacije. Ključno je programiranje kakovostnih spletnih aplikacij, zagotovitev urejevalnika vsebin in ne nazadnje ustvarjanje vsebin! Dobri ustvarjalci vsebin, ki se znajdejo v spletnem okolju, postajajo čedalje pomembnejši. AVTOR, PROSTOR IN OBLIKA SE UMIKAJO VSEBINI V spletu 1.0 se je spletna mesta komuniciralo v celoti, saj so bila zgrajena statično, povsem po vzoru tiskanih brošur. Zelo pogosto je bila edina vsebinska sprememba teh spletnih mest njihov nastanek! Dandanes spletna mesta brez rednih zanimivih sprememb dosegajo izjemno nizko število obiskov, nepomembna pa se zdijo tudi iskalnikovim robotom. Eden glavnih ciljev lastnikov spletnih mest prve generacije je bil čim dlje zadržati obiskovalca in nanj kar najhitreje napraviti učinkovit vtis. Spletna mesta so se zato izjemno trudila z oblikovanjem in animacijami. Običajna strategija je bila: 1. Oblikuj lepo spletno mesto s privlačno uvodno stranjo. 2. Ustvari spletni oglas, ki prinaša promet na tvojo stran. Po novem je stvar drugačna. Čedalje več je zahtevnih uporabnikov, ki točno vedo, kaj hočejo in to hočejo takoj. Oglasov ne gledajo in ne berejo, zaupajo le neodvisnim povezavam spletnih iskalnikov in portalov, hkrati pa znajo na različne načine povsem obiti obliko spletnega mesta. Uporabniki RSS-prikazovalnikov lahko na primer povsem po svoje prikrojijo pogled na elemente našega spletnega mesta. Tovrstnim spletnim uporabnikom, ki jih je vse več, je vsebina postala tako zelo pomembna, da sta tako vir informacije kot njegova oblika skoraj povsem izgubila pomen. Informacije imajo v spletu 2.0 prosto pot. Isti podatek je lahko hkrati uporabljen na 100 različnih spletnih mestih in vsakemu uporabniku prikazan v prilagojeni obliki. Bolj kot lokacija informacij in njihovo avtorstvo je zato postala pomembna vsebina. Spletna mesta 2.0 svoj uspeh gradijo tako, da ves čas raziskujejo, katere vsebine obiskovalce zanimajo, nato pa te vsebino prikazujejo, kjerkoli v spletu je to mogoče. Če so informacije res kakovostne, jih niti ni treba »prodajati«, pač pa se upravljavci spletnih mest sami oglasijo s prošnjami za njihovo uporabo. USPEH JE V ROKAH UPORABNIKA Zdi se, kot da uporabnik še nikoli ni bil tako močan. RSS-dostop, mobilni internet, televizija TiVo in mnoge druge sodobne tehnologije so povzročile revolucionarne spremembe. Uporabnik si sam poljubno izbira trenutek in obliko, v kateri se mu bo prikazal določen podatek ali pa na primer film. MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 27 KONKRETNO spletni trendi  Uporabnik postaja razvajen princ in pričakuje spletni servis s kakovostnimi informacijami, ki so na njegov klik in samo zanj v trenutku zbrane z vsega sveta. Dober primer je krmarjenje po spletnem mestu. Spletne analize v zadnjem času kažejo opuščanje poti krmarjenja, ki jih je predvideval spletni načrtovalec. Vse večji delež uporabnikov na posamezno spletno stran prispe s povezav na portalih, iskalnikih in ostalih agregatorjih vsebin. Ker se delovanje spletnih mest vse bolj odvisno od zbirk podatkov, je v prihodnosti mogoče pričakovati čedalje več krmarjenj, ki se samodejno oblikujejo na podlagi vsebin in pretekle uporabe. Zametek tovrstnega krmarjenja so na neki način Googlovi besedilni oglasi (storitvi AdWords in AdSense), ki se prikazujejo na podlagi prikazane vsebine. V storitvi Gmail se na primer prikazujejo ob vsebini e-pošte: oglasi za popust pri nakupu avtomobila znamke Mercedes. • Ko sem se po elektronski pošti dogovarjal za gostovanje nekega spletnega mesta, so se mi ob strani pojavili trije konkurenčni oglasi ponudnikov prostora. • Ko mi je prijatelj poslal šalo na temo avtomobila mercedes, so se mi ob njegovem elektronskem sporočilu izpisali Čimprejšnje spremembe v našem spletnem delovanju so nujne. Uporabnik ni več zgolj kralj, temveč postaja razvajen princ, ki priča- Zanimiv prijem, ki uporabniku pravo stvar ponudi ravno takrat, ko jo išče, o njej razmišlja, bere ali piše. IN KAJ UKRENITI? kuje spletni servis s kakovostnimi informacijami, ki so na njegov klik in samo zanj v trenutku zbrane z vsega sveta. Vse kaže, da bodo v prihodnosti uspešna in obiskana resnično interaktivna spletna mesta. Ustvarjati bo treba takšne spletne storitve, ki prikazujejo bogate informacije izključno po meri uporabnika. Zapolniti bo treba informacijske niše in po okusu ciljne skupine namešati koktajl iz pravih informacij. Samostojne spletne aplikacije bo treba zavoljo večje uporabnosti povezati z oddaljenimi zbirkami in, ne nazadnje, resno se bo treba lotiti vsebin in držati pesti, da konkurenca tega ni storila že prej in bolje. Preproste, povezane in učinkovite spletne storitve. Splet 2.0 ni bavbav, temveč le dokaz, da se internet razvija. Postaja pametna, samoučeča se osnova, ki vse bolj posluša uporabnika.  Zgledi spletnih servisov 2.0 Da bo vsaj približno jasno, za kaj pri stvari gre, si poglejmo nekaj primerov: Amazon (www.amazon.com), največja knjigarna na svetu, ponuja vsakomur, da prodaja njihove izdelke. Ne zanima jih, kako bo svojo knjigarno oblikoval, niti katere knjige bo prodajal ... Kdor koli želi, lahko na svojem spletnem mestu za določeno provizijo popolnoma po svoje uporabi sveže podatke o Amazonovih knjigah. Na sliki je zgled − Amazon Lite. Nekomu se je zazdelo, da je Amazonova trgovina prekompleksna, pa je ustvaril preprostejšo različico. Posamezniku prilagojena vstopna stran (www.google.com/ig), priložnost, da si sami oblikujete svoj spletni vstopni portal. Uporabnik na sliki ima nastavljen prikaz zadnjih devetih novic časnika Delo, zadnjih štirih vesti s 24ur.com, zadnjih devetih elektronskih sporočil ter aktualnosti s štirih različnih blogov. Google Maps (maps.google. com), interaktivni zemljevidi in natančen satelitski posnetek planeta, ki ga lahko vsak razvijalec spletnega mesta vključi v svoje mesto in z njim nazorno prikaže poljubne podatke. Primer uporabe je www.chicagocrime. org � prikaz podatkov o kriminalnih dejanjih v mestu Chicago. Slika prikazuje lokacije vlomov v zadnjih treh mesecih. 28 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Najdi.si Novice (http://novice.najdi.si). Servis, kjer lahko na enem mestu spremljate objave pomembnejših slovenskih medijev. Preverite lahko več novic istega dogodka in na primer ugotovite, kateri medij je novico objavil hitreje in bolj kakovostno. KONKRETNO socializacija spletnih uporabnikov POKAŽI MI SVOJE PRILJUBLJENE, IN POVEM TI ... Ne glede na v osnovi nedružabno naravo brskanja po spletu pri tem zadnje čase prihaja do vse večjih izrazov socializacije uporabnikov, kamor sodijo »social bookmarking« ali javno objavljanje seznamov priljubljenih strani in druge oblike povezovanja. Piše : Bojan Amon bojan.amon@mojmikro.si M ed že dokaj uveljavljenimi možnostmi je denimo pletenje socialnih omrežij prek spleta, kar ponujajo portali, kot je Orkut (www.orkut.com). Tu vsak uporabnik s profilom, ki si ga je ustvaril in po želji posodabljal, plete mrežo s popolnimi neznanci, s katerimi ga družijo bodisi interesi bodisi pripadnost določeni referenčni skupini ali pa zgolj gola človeška osamljenost in radovednost. Posebnost tovrstnega navezovanja stikov je, da nimamo le dostopa do lastnih stikov, ki jih na portalu zabeležimo, temveč tudi do »stikov naših stikov« in tako naprej, tako da smo dejansko vsi uporabniki tega portala povezani v ogromno omrežje, prepleteno kot kakšna kašmirska preproga. Ker so možnosti za razvoj socialnih vzorcev, ki jih poznamo že iz nespletnega življenja, praktično neomejene, je skupna raba seznamov priljubljeni strani, o čemer bo tekla beseda v nadaljevanju, le ena od »novosti« na tem področju. SEZNAM PRILJUBLJENIH � NAŠE OGLEDALO Vsi gotovo poznamo trenutke, ko nam je nam je pri spletnem brskanju kakšna stran še posebej všeč in je nikakor nočemo pozabiti, izgubiti ali znova iskati, saj smo do nje prišli bodisi po srečnem naključju bodisi po težavnem in dolgotrajnem iskanju. Spletni brskalniki zato že od začetka ponujajo možnost shranjevanja tovrstnih strani v naš osebni seznam priljubljenih strani (bookmarks, favorites). Vsak od nas ima ima v svojem računalniku bržkone vsak dan obsežnejši seznam strani, ki nedvoumno zrcalijo področja zanimanja našega spletnega brskanja oziroma naše vzorce spletnega vedenja. Na podlagi slednjega cvetejo nekatera tržna orodja čedalje vsiljivejših spletnih oglaševalcev in prodajalcev, kot so na primer piškotki in neželena elektronska pošta, ki je ponavadi neločljivo vezana na tematike spletnih vsebin, ki jih najpogosteje pre- gledujemo. Uporabniki, ki so vedno znova presenečeni nad ponudbami preparatov za pestrejše spolno življenje, tako nimajo več pravega razloga za negodovanje. VEČ UPORABNIKOV � VEČJA TEŽA Že pred nekaj leti se je v spletni stroki porodila ideja, da vsebine, ki so pomembne za veliko število uporabnikov, prinašajo s seboj velik potencial. Vsebine, ki si jih ogleda ogromno uporabnikov, namreč že s številom ogledov kažejo bodisi na globlji pomen bodisi na verodostojnost, ki je v spletu prej izjema kot pravilo. Prav zaradi slednjega splet še vedno ni in najbrž tudi nikoli ne bo ustrezna referenca v znanosti, zlasti v primerjavi s strokovno (tiskano) literaturo znanih založniških hiš. IZMENJAVA PRILJUBLJENIH cial bookmarking pa bosta najverjetneje odigrala ključno vlogo pri njegovemu nadaljnjemu razvoju kot tudi ter (že opaznemu) razvoju aplikacij, ki vedno množično sledijo rojstvu novega spletnega uporabniškega koncepta. CollaborativeRank (http://collabrank.web. cse.unsw.edu.au/del.icio.us) je iskalnik strani del.icio.us, ki daje ogromen poudarek rezultatom, ki jih visoko ocenijo »priznani« spletni deskarji. Gre za podoben algoritem, ki poganja tudi spletni iskalnik Google (PageRank), kjer se med rezultati iskanja najprej pojavijo najbolj obiskane in s tem verodostojne spletne strani. Pri CollaborativeRanku so med »najboljšimi« rezultati prav strani, ki jih označijo uporabniki, najvišje ocenjeni na strani del.icio.is, kjer so shranjene priljubljene strani milijonov uporabnikov. MREŽENJE BLOGOV Omenjena stran ni edina, ki gradi na hipotezi, da je pomembnost spletne strani odvisna od števila povezav, ki kažejo nanjo. Spletna stran Technocrati (www.technocrati.org) sicer ta mehanizem razvrščanja usmerja na področje blogov, kjer so povezave morda še pomembnejše kot pri običajnih spletnih straneh. Mehanizem za omenjeno stranjo v realnem času spremlja dogajanje v svetu blogov, saj beleži število povezav in zaznano pomembnost blogov. To po besedah ustvarjalcev tega portala ustvarja občutek živega sporočanja, saj avtorji blogov skorajda po pravilu v pogosto dodajajo povezave na druge bloge. S spremljanjem dinamike blogov tako Technocrati ponuja realen podatek, kdo je s kom povezan in kako so med seboj povezane tudi določene vsebine. Gre za »medij« z ogromnim povezovalnim potencialom, saj zadnji rezultati vodilnega svetovnega raziskovalnega procesa Pew Internet Study (o katerem smo že pisali tudi v Mojem mikru) kažejo, da 11 odstotkov oziroma 50 milijonov uporabnikov spleta redno spremlja bloge. Rezultati so nadalje pozitivni ob dejstvu, da vsake 7,4 sekunde v spletu nastane nov blog, torej več kot 10.000 novih blogov dnevno, ki jih avtorji tudi bolj ali manj redno posodabljajo. Na tem področju je vse pogostejša tudi posebna spremljevalna programska oprema, ki se skriva na primer za portalom. Uporabnikov že nekaj časa ne zanimajo le vsebine, ki jih spremljajo sami, temveč tudi vsebine, ki jih spremljajo drugi, predvsem uporabniki, ki v spletu nekaj veljajo. Omenjeni premiki so ponudili izvrstno podlago za razvoj spletnih strani, kot je del.icio.us (http://del.icio.us), kjer lahko uporabniki v spletu shranijo svoj seznam priljubljenih strani in si ga delijo z znanci, prijatelji in drugimi uporabniki svetovnega spleta. V spletni enciklopediji Wikipedia (http://en.wikipedia.org/wiki/Social_bookmarking) social bookmarking opredeljujejo kot dejavnost, ki uporabnikom na podlagi spleta omogoča shranjevanje in kategorizacijo osebnega seznama priljubljenih spletnih strani, ki ga uporabniki delijo z drugimi. Gre za tako imenovane osebne sezname upravljanja znanja oziroma vedenja. Navzlic vidnim potencialom za povezovanje posameznikov, širjenje vedno potrebnega znanja in podružabljanje spleta marsikdo tovrstnemu dostopu do spletne intime posameznika očita poseg v zasebnost, saj si lahko na podlagi obiskanih spletnih strani določenega posameznika ustvarimo dokaj realno sliko o njem/ njej. Prav tako se poraja vprašanje omejitev tega koncepta v smislu hierarhije navedenih strani ter  neustreznih mehanizUporabnikov že nekaj časa ne zanimajo le vsebine, mov kategorizacije. Prijaznost in enostavki jih spremljajo sami, temveč tudi vsebine, ki jih nost prilagoditve upospremljajo drugi, predvsem uporabniki, ki v spletu nekaj veljajo. rabnike konceptu so-  MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 29 KONKRETNO standardizacija barvil BODO BARVILA RES DOSTOPNEJŠA? Se vam zdi nenavadno, da je mogoče brizgalne tiskalnike kupiti že za dobrih deset tisočakov, laserske pa le za nekaj več? Najbrž se začudenje še poveča, ko je treba prvič zamenjati kartušo z barvilom (tonerjem). Dobite jo za skoraj enako ceno kot tiskalnik. Na trgu je torej nekaj narobe. Tiskalniki so (pre)poceni, kartuše predrage. Izrazoslovje Piše : Boš tjan Okorn bostjano@mojmikro.si I zdelovalci tiskalnikov nam seveda ne bodo pritrdili, a dejstvo je, da jim danes naprave, torej tiskalniki prinašajo le desetino vsega prihodka, posel s kartušami in barvili pa preostalih 90 odstotkov. Pred dvajsetimi leti je bilo razmerje praktično obrnjeno, takrat so tiskalniki pač stali celo premoženje, uporabnikov, ki bi redno menjali barvila, pa je bilo malo. Prav nič čudnega ni, da so se na trgu pojavili številni izdelovalci neoriginalnih oziroma združljivih barvil. Enako logičen je odziv nekaterih izdelovalcev, ki uporabo združljivih barvil vsaj odsvetujejo, če ne celo prepovedujejo − slednje predvsem v povezavi z garancijo, ki naj ne bi veljala, če je bilo v tiskalniku neoriginalno barvilo. Temu oporekajo pri evropskih potrošniških organizacijah, saj trdijo, da je potrošnik zaščiten tudi pri uporabi združljivih barvil. Izdelovalec tiskalnikov mora ob zavrnitvi garancijskega zahtevka namreč dokazati, da je okvara nastala zaradi uporabe neoriginalnih kartuš (o pravicah potrošnikov smo pisali v prejšnji številki Mojega mikra). Tudi če mu to uspe, lahko potrošnik vso morebitno škodo še vedno izterja od izdelovalca neoriginalnih kartuš. 30 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Originalno barvilo ali toner izdeluje in pod svojo znamko prodaja podjetje, ki je izdelalo tiskalnik. Vsa druga ponudba sodi na področje združljivih oziroma obnovljenih kartuš. O združljivih govorimo v povezavi s celotnimi kartušami, namenjenimi uporabi v tiskalnikih z vdelano tiskalno glavo. Obnovljena kartuša je samo dopolnjena z novim barvilom, tu gre za kartuše, namenjene uporabi v tiskalnikih, pri katerih je tiskalna glava vdelana v kartušo. Takšne kartuše prenesejo največ pet polnjenj, pred polnjenjem jo preizkusijo, ali je sploh uporabna za obnovo. Kartuše (z glavami) so elektronski odpadek Tiskalna kartuša naj bi v Evropski uniji veljala za elektronski odpadek, a pri nas ta zapoved zaenkrat še ne velja. Z vidika varovanja okolja so zato dobrodošli projekti, ki omogočajo zbiranje porabljenih kartuš, pa naj bo za strokovno uničenje ali za ponovno uporabo. Kot zanimivost omenimo projekt rdečih noskov, ki ga podpira podjetje Emba in na podlagi katerega od vsake zbrane kartuše rdečim noskom (klovnom zdravnikom) namenijo en evro. Neoriginalno ni kakovostno? Neodvisni test barvil mednarodne potrošniške organizacije je pokazal, da glavni magnet pri nakupu združljivih barvil ni nujno samo nizka cena. Pri primerjavi barvil za najbolj prodajane Epsonove in Canonove tiskalnike so namreč ugotovili, da je kar nekaj združljivih barvil kakovostno vsaj tako dobrih, če ne celo boljših od originalnih, pri čemer je prihranek pri nakupu lahko tudi več kot 40-odstoten. Zanimivo je, da je v primerjavi barvil za Hewlett-Packardove tiskalnike original precej boljši od združljivih konkurentov, hkrati pa je tudi cena združljivih barvil le do 20 odstotkov nižja od originalnih. Podpora enemu, ne pa vsem standardom Pri Hewlett-Packardu so nam razložili, da uvedbe evropskega standarda za neoriginalna barvila načeloma ne podpirajo, saj menijo, da ne ustrezajo zahtevnejšim mednarodnim standardom. Enako velja za podoben severnoameriški standard STMC. Povsem drugače pri HP-ji razmišljajo o standardu ISO za ocenjevanje učinkovitosti črno-belih tonerjev laserskih tiskalnikov. Pri izdelavi tega standarda je HP aktivno sodeloval. KONKRETNO standardizacija barvil STANDARDIZACIJA? Da bi bilo težav v prihodnje čim manj, je evropska standardizacijska organizacija CEN (Comité Europeén de Normalisation) tudi na pobudo izdelovalcev združljivih kartuš začela postopek standardizacije barvil. V delovni skupini, ki je že pripravila osnutek standarda, so poleg izdelovalcev združljivih kartuš tudi predstavniki neodvisnih ustanov in izdelovalcev originalnih kartuš. Povsem jasno je, da bo standard zgolj in samo kompromis, zato je njegova glavna naloga, da zagotovi varno uporabo združljivih črnil in barvil, torej takšno, ki ne bo poškodovala tiskalnikov ali negativno vplivala na zdravje uporabnikov. Standard naj bi hkrati zagotovil, da bo uporabnik z ustrezno združljivo kartušo natisnil toliko strani, kot zagotavlja izdelovalec za originalno kartušo. S tem želijo izničiti cenene ponudbe, ki temeljijo na manjših količinah barvila oziroma tonerja. Poudariti velja, da standard ne govori o kakovosti barvil ali njihovi sestavi, niti kakovosti izpisov in da naj uporabniki tudi po sprejemu standarda ne bi tiskali z barvili različnih izdelovalcev.  Standard naj bi tudi zagotovil, da bo uporabnik z ustrezno združljivo kartušo natisnil toliko strani, kot zagotavlja izdelovalec za originalno kartušo. tudi potrošniki, ki so se v preteklosti morda že opekli zaradi slabega barvila. Dejstvo namreč je, da obstajajo številne neodvisne in »neodvisne« raziskave, ki dokazujejo, da nakup cenejšega materiala za tiskanje ne prinese nujno tudi cenejšega tiskanja. Jasno je, da takšne raziskave prihajajo predvsem iz vrst izdelovalcev originalne opreme, od koder poročajo tudi o številnih zapletih zaradi uporabe neoriginalnih barvil. Po nekaterih podatkih naj bi bilo kar 40 odstotkov popravil tiskalnikov povezanih z neoriginalnimi kartušami, med napakami pa omenjajo uničene tiskalne glave, zamašene šobe in iztekanje barvila na elektronske dele tiskalnika. Ali bo standardizacija vendarle zakopala bojno sekiro med originalnimi in neoriginalnimi izdelovalci barvil in omogočila njihovo sobivanje na konkurenčnem trgu? Lepo bi bilo, saj res ni nobenega razloga, da bi dvomili v dobro voljo snovalcev standarda, na drugi strani pa si potrošniki vsekakor želimo, da bi bila potrošna oprema za tiskalnike bistveno cenejša kot do zdaj.   Novi standard CEN naj bi zagotovil varno uporabo združljivih črnil in barvil, torej takšno, ki ne bo poškodovala tiskalnikov ali negativno vplivala na zdravje uporabnikov. Trenutno sprejeta delovna različica standarda je namenjena izdelovalcem barvil in črnil in bo naslednjih devet mesecev na nekakšni javni obravnavi po nacionalnih združenjih za standardizacijo. Morebitne pripombe bodo zbrali do konca poletja 2006, tako da je najbolj realno pričakovati začetek veljavnosti standarda v začetku leta 2007. Kdor bo izdeloval barvila, ki ustrezajo standardu, bo to lahko označil na embalaži, preizkuse bodo opravljali neodvisne ustanove. Veliko, predvsem večjih izdelovalcev združljivih kartuš, večinoma že izpolnjuje zahteve prihajajočega standarda, v vmesnem času je pričakovati, da se bodo prilagodili predvsem tisti, ki še uporabljajo zdravju oporečne sestavine barvil oziroma barvilo, sestavljeno iz prahu različne velikosti, ki ga vdelani filtri prepuščajo. PRILOŽNOSTI CEN v svojem letnem poročilu standardizacijo barvil omenja tudi z vidika nekaterih poslovnih priložnosti. Tu izpostavlja mala in srednje velika podjetja, ki bi laže vstopila na trg potrošne opreme, vsaj delno (z odkupom porabljenih kartuš) poskrbela za varstvo okolja in, ne nazadnje, tudi za znižanje cene kartuš in barvil. Ta vidik standardizacije je trenutno še precej sporen, saj ni jasno, kako se bodo na novo stanje odzvali izdelovalci originalne opreme, pa MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 31 KONKRETNO spletno oglaševanje v Sloveniji RAJ ZA SPLETNE OGLAŠEVALCE Sliši se absurdno, a upamo si trditi, da je Slovenija trenutno raj za spletne oglaševalce. S svojim mizernim enim odstotkom celotnega oglaševalskega kolača in veliko večjo ponudbo kot povpraševanjem namreč ponuja izjemno nizke cene za vse, ki se tega znajo lotiti na pravi način ... Piše : Vasja Ocvirk vasja.ocvirk@mojmikro.si S eveda tako ne bo v nedogled, toda tisti oglaševalci, ki bodo znali izkoristiti priložnost, bodo oglasne zmogljivosti še nekaj časa lahko zakupovali po smešno nizkih cenah. Zakaj slovenski oglaševalci tako malo sredstev namenijo spletnemu oglaševanju? Stara lajna pravi, da oglaševalci še vedno ne zaupajo svetovnemu spletu, oglaševalske agencije niso zainteresirane zaradi nizkih dobičkov ali pa niso dovolj izobražene in z redkimi izjemami jemljejo vse skupaj zgolj kot nujno zlo. To smo v zadnjih letih zapisali že velikokrat. Vendar pa je poleg tega pri nas pomemben še en dejavnik, ki je pravzaprav eden izmed glavnih zavornih mehanizmov razvoja spletnega oglaševanja. Večina oglaševalskega prometa se namreč suče zgolj znotraj kroga peščice največjih in vodilnih spletnih medijev, tudi specializiranih, ter okrog nekaj največjih oglaševalcev in njim pripadajočih agencij. In ker takšno stanje traja že nekaj let, je jasno, da napredka ne more biti. Manjša podjetja, ki nimajo velikih oglaševalskih proračunov in potrebnega znanja, s katerim bi lahko izvajali majhne, a učinkovite oglaševalske akcije, ostajajo pasivna, zaradi česar nikakor ne more priti do preboja kritične mase oziroma zares množičnega izkoriščanja tega nespornega oglaševalskega potenciala. JE GLAVNO MERILO RES NAKLADA? Zdi se, da večina oglaševalcev v Sloveniji o spletnem oglaševanju še vedno razmišlja skozi analogijo s klasičnimi mediji. Torej, oglas v mediju z največjo naklado bo prinesel največji donos. Naj gre za utrjevanje blagovne znamke 32 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 ali za ciljno prodajo točno določenega izdelka, v vsakem primeru se oglaševalci lotevajo spletnih akcij, ne vedoč, da je prikaz oglasa v mediju, pa naj bo specializiran ali ne, enakovreden prikazu na drugem sorodnem, manj obiskanem mediju in da tehtna prerazporeditev oglasa na več medijev pomeni večje pokritje in s tem tudi boljše rezultate. Seveda ta podatek ne ustreza največjim igralcem tega trenutka, kar jim pravzaprav niti ne smemo zameriti. Končno, le kdo bi se odrekal zaslužka v korist drugih? Tudi prepričevanja oglaševalcev, da je zgolj oglaševanje v njihovem mediju edina prava rešitev, ne smemo obsojati. Vsak dober trgovec svoje blago hvali, kajne. Je pa zanimivo, kako naivni so oglaševalci, da takim trditvam sploh verjamejo. In tako počasi pridemo do srži problema, točneje, do izjemne oglaševalske priložnosti na sončni strani Alp. Slovenija je kljub vsemu dokaj bogata kar zadeva spletne medije. Poleg omenjene desetine najbolj obiskanih medijev je namreč v našem spletnem prostoru še vrsta manjših, a solidno obiskanih medijev, ki pa zaradi svoje majhnosti ne pridejo niti do tiste enoodstotne rezine dohodka. Zaradi tega so pripravljeni na razprodajo svojih oglasnih zmogljivosti, kar pa ne pomeni, da je njihov oglasni prostor ničvreden. Nasprotno, zaradi nizke cene lahko iznajdljiv in dobro poučen oglaševalec iz oglaševalske akcije z enakimi sredstvi pridobi veliko več, kot bi sicer. Prikaz oglasa v določenem demografskem segmentu je še vedno  prikaz, ne glede na dejstvo, da bo manjši medij lahko izvedel manj prikazov. Manj prikazov pomeni zgolj manjši finančni vložek na enem samem mediju, ne pa slabše kakovosti samega prikaza. Razporeditev oglasa na več medijev v isti skupni vednosti je lahko le prednost. Pravzaprav je polaganje celotnega vložka izključno na enega ali dva konja nespametna poslovna odločitev, razen če ne gre za kak zares strogo specializiran gospodarski segment. KDOR ZNA, TA ZNA Eden izmed primerov, ki dokazuje, da je moč z ustreznim načrtovanjem in dovolj široko razpršitvijo oglaševanja doseči odlične rezultate, je raziskava, ki sta jo na podlagi skupne akcije izvedli podjetji Studio Moderna in spletna oglaševalska mreža Iprom. Šlo je za oglaševalsko akcijo za Top Shopov portal Fit-on.net. Čeprav je raziskava namenjena optimiranju spletne prodaje z analizo vplivov spletnega oglaševanja, ki zajema spremljanje kar 67 parametrov, lahko iz nje izpeljemo nekaj pomenljivih sklepov tudi za naše trditve. Prvi je nedvomno ta, da so oglaševalsko akcijo izvedli na 85 spletnih medijih v Sloveniji. Razpršitev oglasov po tako širokem omrežju prinaša nedvomno prednost pred koncentracijo na peščici vodilnih spletnih medijev. Drugi sklep analize pa je skoraj revolucionaren in odpira nova obzorja spletnemu oglaševanju. Uporabniki, ki so izvedli spletni nakup, so bili namreč v povprečju skoraj sedemnajstkrat izpostavljeni prikazu določenega oglasa, od prvega prikaza oglasa do nakupa pa je minilo v povprečju 12,4 dneva. Kaj nam to pove? Iz navedenih podatkov lahko najprej izluščimo misel, da je za uspešno konverzijo (v tem primeru nakup) potrebnih več prikazov istega ali sorodnega oglasa uporabniku, kot je bila praksa doslej. Še nedolgo tega je veljalo, da je optimalna frekvenca prikazov nekje okrog sedem ali še manj, odvisno od namena. V zgodnjih letih spletnega oglaševanja je celo veljalo, da so trije prikazi istega oglasa uporabniku dovolj za grajenje blagovne znamke, kar se je seveda izkazalo kot nesmisel. Do danes so se stvari seveda spremenile in nekateri analitiki sicer pogumno svetujejo deset do dvanajst prikazov, toda povprečje sedemnajstih prikazov pomeni veliko zvišanje glede na ustaljene metode. Z ene strani to pomeni višje stroške, z druge pa natančno tisto uspešnost, ki jo spletnemu oglaševanju očitajo skeptiki. Dejstvo, da so uporabniki v povprečju potrebovali skoraj dva tedna od prikaza prvega oglasa do dejanskega nakupa nekega izdelka, dokončno razblinja mit o hipnem nakupu prek spleta. Uporabniki so postali preudarnejši, hkrati pa spletnih oglasov ne opazijo takoj, kar spet zahteva večjo vztrajnost oglaševalca. Spletno Oglaševalci se pri nas premalo zavedajo, da tehtna prerazporeditev oglasa na več medijev pomeni večje pokritje in s tem tudi boljše rezultate. KONKRETNO spletno oglaševanje v Sloveniji oglaševanje torej je uspešno, a pod pogojem, da se ga lotimo na pravi način. In to zahteva tudi višja sredstva, toda še vedno velja napoved, da bi oglaševalec z nekajodstotnim zvišanjem vložka v internet pridobil skoraj enkrat toliko pri skupni vrednosti medijskega spleta. RAZPRODAJA Toliko o uspešno zasnovanih oglaševalskih akcijah, ki se ne opirajo zgolj na nekaj spletnih medijev. In zakaj smo v uvodu govorili o raju za spletne oglaševalce? Zaradi tega, ker lahko oglaševalec z malce sreče in spretnosti zakupi tako imenovani »neprodani oglasni prostor«. V tem primeru spletni medij odstopi neprodane zmogljivosti, ki jih je prej ponujal po polni ceni, denimo, po modelu cene na prikaz, tokrat pa jih ponuja po ceni na klik. Cena se tako lahko prepolovi ali pa celo zmanjša na petino izhodiščne cene. Druga možnost je partnerski program, kjer je uporabnik plačan glede na količino prodanega blaga ali storitev. Tehnologija namreč že dlje časa omogoča sledenje kupcu, točneje, lociranje vira, od koder je kupec dobil priporočilo za nakup izdelka. Stvar je sicer malce zapletena, saj imamo možnosti odloženega nakupa, prvega priporočitelja, neposrednega nakupa in podobno, a vendar deluje. Tu se cene oglaševanja v primerjavi s ceno na prikaz znižajo celo do razmerja ena proti petindvajset. Seveda tega spletni mediji ne  Uspešna oglaševalska akcija podjetja Studio Moderna in mreže Iprom za Top Shopov portal Fit-on.net je potekala kar na 85 spletnih medijih v Sloveniji. počno radi, a glede na trenutno porazno stanje v slovenski spletni oglaševalski industriji, kjer se večina denarja vrti okrog peščice glavnih akterjev, bo marsikdo pripravljen na kompromis. Vsaj do takrat, ko se bo delež spletnega oglaševanja povišal do normalne mere in bo prihodek bolj enakomerno porazdeljen po celotnih oglaševalskih kapacitetah. Poleg tega velja omeniti, da je partnerski način oglaševanja primeren predvsem za velike spletne trgovine, kakršna je pri nas na primer Gambitova EnaA, ali pa za natančno ciljane trge in izdelke. Partnerskih rešitev je predvsem v ZDA ogromno, a se v podrobnosti tokrat ne bomo spuščali. PRIMERJAVE S KLASIČNIMI MEDIJI Na tem mestu raje izvedimo smiselno primerjavo s klasičnimi mediji. Cena na prikaz je dejansko poslovni model, kakršnega poznamo pri oglaševanju v tisku, na televiziji in radiu. Breme naložbe leži na plečih oglaševalca, od njega in njegove oglaševalske agencije je odvisno, koliko bo iztržil, kakšna bo donosnost naložbe (return on investment − ROI). Pri ceni na klik se breme bolj ali manj sorazmerno porazdeli med oglaševalca in spletni medij, čeprav se tehtnica tu že bolj nagiba na stran in v škodo spletnega medija, saj je število klikov odvisno od ka-  Stanje bo normalno takrat, ko bo spletno oglaševanje tudi pri nas doseglo pet odstotkov celotnih oglaševalskih prihodkov in bodo oglaševalci spoznali prednosti razpršitve oglasnega prostora. kovosti ponudbe in idejne ter grafične rešitve oglasov. Pri slabi rešitvi in ponudbi, ki je krivda oglaševalca, bi torej kratko potegnil spletni medij. Pri partnerskem programu pa celotno breme naložbe pade zgolj na spletni medij. Prihodki spletnega medija so odvisni od tega, kako uspešna bo idejna in kreativna rešitev oglasa, na kar povečini nima vpliva, tu so še cene izdelkov, uporabniška izkušnja na spletni strani oglaševalca in še kaj bi se našlo. Prav zaradi tega je lahko partnerski program v naših, omejenih razmerah, za spletni medij zanimiv zgolj kot dodatni vir prihodkov, nikakor pa ne more iz tega naslova vzdrževati svoje eksistence. Pri obstoječih stopnjah konverzije bi namreč moral za milijon tolarjev mesečnega bruto prihodka izvesti približno 25 milijonov prikazov oglasov. Prav zaradi tega partnerski programi ponujajo že izdelane rešitve v obliki HTML-pasic, ki jih upravitelji spletnih strani brez težav vključijo na svoje strani in ponujajo iskanje po spletnih trgovinah, kar prinaša nekoliko višje stopnje konverzije. Opisano stanje vsekakor ni spodbudno za večino spletnih medijev, zato pa ponuja nekatere priložnosti tistim oglaševalcem, ki imajo dovolj znanja in sredstev, da jih lahko izkoristijo. Toda če pogledamo širšo sliko, se bomo o normalnem stanju lahko pogovarjali šele takrat, ko bo spletno oglaševanje tudi pri nas doseglo pet odstotkov celotnih oglaševalskih prihodkov in bodo oglaševalci spoznali prednosti razpršitve oglasnega prostora. Takrat bomo lahko tudi govorili o zdravem trgu spletnega oglaševanja, ki bo posledično sprožil hitrejši in kvalitetnejši razvoj spletnih storitev. Ne smemo pozabiti namreč, da je velika večina spletnih servisov vsaj do neke mere, če ne kar v celoti, brezplačna, z nazadovanjem spletnega oglaševanja na srednjih in malih spletnih medijih pa se postavlja pod vprašaj vsaj njihov razvoj, če že ne sam obstoj. PORAZNE PRIMERJAVE S TUJINO Zakaj govorimo o nazadovanju? Poglejmo dejstva: število spletnih strani v Sloveniji letih se je v zadnjih treh podvojilo (govorimo o okvirnih številkah), enako velja za uporabnike, ki uporabljajo internet vsaj enkrat mesečno, medtem ko je vrednost celotnega oglaševanja pri nas zrasla za tretjino. Spletno oglaševanje pa se še vedno giblje okrog enega odstotka. V odnosu na leto 2002, torej pred štirimi leti, je ta delež zrasel za pičlih dvajset odstotkov, kar je porazno v primerjavi z rastjo v Veliki Britaniji, kjer so samo v enem letu dosegli 62-odstotno rast. Ker se slovenski strokovnjaki in analitiki vsako leto na novo tolažijo z upanjem, da bo naslednje leto tisto, ki bo Slovenijo končno potegnilo z repa spletne oglaševalske kolone, bi bil nemara zdaj pravi trenutek za premislek. Končno gre za panogo, ki preverjeno prinaša občutne prednosti vsem vpletenim stranem. Premislek, torej, na strani oglaševalcev in agencij, kakor tudi na strani spletnih medijev. Malih, srednjih in velikih. MOŽNE REŠITVE Da pa ne bo vse ostalo zgolj pri jadikovanju nad dejanskim stanjem, lahko za pokušino ponudimo nekaj možnih izhodov. Kot smo že omenili, noben izmed plačilnih modelov ne zadosti vsem vpletenim stranem. Poglejmo še enkrat: cena na prikaz je trn v peti oglaševalcev. Čeprav so sicer pripravljeni brez pomisleka plačati oglasni prostor v klasičnem mediju, pa naj gre za tisk, radio ali televizijo, jih model cene na prikaz moti, ker naj ne bi vedeli, kaj s tem dobijo, ne glede na dejansko ceno. Naj bo ta pogled še tako čudaški in absurden, moramo dati prav oglaševalcem, ko hočejo za čim manj vložka dobiti čim več izplena. Pri ceni na klik se pojavi problem slabe kreativne rešitve. Če želi namreč oglaševalec predvsem utrjevati blagovno znamko, bo na primer izdelal tako zanič pasico, da ne bo nanjo kliknil nihče, kljub temu pa se bo ime blagovne znamke prikazalo v velikem številu, uporabniki pa bodo to hote ali nehote opazili in si ime zapomnili. In oglaševalec bo za to z veseljem odštel drobiž, kolikor ga bo prišlo tistih nekaj klikov. Tukaj moramo razumeti spletni medij, ki nad takšno razprodajo oglasnega prostora ne bo navdušen. Sicer mnogi spletni mediji in oglaševalske mreže v tujini že vdelujejo varovalke, ki začnejo zaračunavati prikaze, ko CTR (Click Through Rate) pade pod določeno mejo, toda tu gre za administrativni poseg, ki zopet ne pušča dobrega vtisa pri nobenem od vpletenih. Tretja možnost je še slabša za spletni medij. S prikazi oglasa bo naročniku brezplačno utrjeval blagovno znamko, hkrati pa bo plačan zgolj za dejanski nakup, ki ga bodo uporabniki izvedli pri oglaševalcu. In če mu bo sreča mila, mu bo slednji morda naklonil kaj več od smešno nizke provizije. Kakorkoli že, v nobenem primeru nimamo položaja win-win. Kaj torej storiti? Ena izmed možnih rešitev je v kombiniranih modelih, kjer naročnik sicer plača prikaz, a po veliko nižji ceni kot sicer, hkrati pa plača tudi klik ali provizijo od izvedenega nakupa, ki pa sta cenejša. Tako se sodelovanje splača vsem. Stvar se sliši preprosto, a ni povsem tako. Pri homogenih modelih mora v kislo jabolko zagristi samo eden izmed partnerjev in običajno je to tisti, ki je tako ali drugače prisiljen v sodelovanje. V tem primeru pa si morajo čevlje zmočiti vsi in poiskati tisti kompromis, ki bo vsakemu prinesel določene ugodnosti. To je precej naporen proces, ki pa ne bo uspel, če ne bomo pri nas začeli dejansko zaupati rezultatom spletnega oglaševanja. Sicer nas čaka zgolj ponavljanje tujih vzorcev, pod tujimi licencami in, jasno, tujim kapitalom in dobičkom.  MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 33 KONKRETNO e-novice kot marketinško orodje E-PROMOCIJA ALI E-SMETENJE? Kakšne so prednosti izdajanja e-novic ali e-mesečnikov, zakaj vse manj ljudi odpira e-pošto, kako je zakonsko urejeno pošiljanje e-pošte, kako se lotiti projekta izdajanja e-novic, kako zbirati e-naslove, na kaj je treba biti pozoren pri pripravi vsebine in oblikovne podobe e-novic, kako meriti učinkovitost poslanih e-novic? Piše : Radoš Skr t rados.skrt@mojmikro.si D nekoliko vprašljivi, saj mnogo prejemnikov za prebiranje e-pošte uporablja programe, ki blokirajo odpiranje slik v posredovani e-pošti, kar pomeni, da blokirajo tudi tehnologijo, ki ugotavlja, ali je bilo sporočilo odprto ali ne. rugače kot pri klasični dostavi propagandnega materiala v poštne nabiralnike, ki je povezana z visokimi stroški E-NOVICE (oblikovanja promocijskega gradiva, Kljub pomanjkljivostim, ki so povezane z tiskanje, poštnina in dostava), organizacijskimi uporabo e-pošte v komercialne namene, pa lahproblemi in s časovnimi izgubami, je razpošiljako z njeno pravilno in etično uporabo še kako nje komercialnih sporočil prek e-pošte veliko dobro obirate sadove prednosti, ki jih komunibolj ekonomično v več pogledih. Žal pa ni vse ciranje prek e-pošta ponuja. Če želite s pomočjo tako rožnato, kot se zdi na prvi pogled. Dejstvo e-pošte povečati prodajo in okrepiti medsebojje namreč, da se tako klasična kot e-pošta srečune odnose s strankami, potem je zelo priporočjeta s podobnim problemom – z vse bolj negaljivo, da začnete izdajati e-novice. Tako boste tivnim odnosom uporabnikov do prejemanja lahko na eni strani veliko laže komunicirali s nenaročenih komercialnih sporočil, kar seveda prejemniki (še zlasti takrat, ko bo govor o vaših sploh ni čudno, saj imamo v realnem svetu zaraprodajnih aktivnostih), po drugi strani pa bodo di omenjenih sporočil zatrpane poštne nabiralprejemniki vaših e-novic veliko bolj odprti tudi nike, v virtualnem svetu pa poštne predale. Žaza vsa druga vaša promocijska sporočila. Z redlostno je, da so v bistvu ravno prednosti, ki jih komuniciranje prek epošte ponuja, pripeljale do njenega neetičnega izkoriščanja za komercialne namene in posledično tudi do vse večjega nezadovoljstva uporabnikov zaradi vsakodnevnega prejemanja številnih neželenih sporočil. Po podatkih podjetja MessageLabs je neželena elektronska pošta julija letos obsegala že več kot 65 odstotkov Rast deleža neželene pošte (Vir: www.messagelabs.com) vse poslane e-pošte. Zaradi tega e-pošta iz leta v leto izgublja učinnim izdajanjem e-novic lahko tako vzpostavite kovitost, saj zaradi boja proti neželeni pošti in pristnejši stik s strankami, boljšo medsebojno obrambe pred morebitnimi virusi ne dosega več komunikacijo in okrepite zaupanje strank do tako velikega odziva pri prejemnikih. Ti namreč vašega podjetja, kar lahko pripelje do veliko zbrišejo iz prenatrpanih poštnih predalov vse boljših prodajnih rezultatov. več sporočil, še preden jih sploh preberejo. To Pred pričetkom izdajanja e-mesečnika oziropotrjuje tudi raziskava podjetja DoubleClick, ki ma e-novic se je treba vprašati, ali vam lahko ugotavlja, da se nadaljuje upadanje deleža preizdajanje redne e-publikacije kakorkoli koristi jemnikov, ki odpirajo komercialna e-sporočila. pri poslovanju. Če je odgovor pritrdilen, poV drugem četrtletju tega leta je delež odprtih tem lahko začnete načrtovati izdajanje e-nokomercialnih e-sporočil namreč padel na novo vic. Toda kje sploh začeti? Svetujemo vam, da najnižjo raven in dosegel 27,5 odstotka. Analinajprej opredelite namen in cilje izdaje breztiki pripisujejo vse manjšo stopnjo odpiranja eplačnega e-mesečnika (npr. povečanje prodaje, pošte dejstvu, da množica neželene pošte zaradi vzdrževanje odnosov s strankami, promoviranje potrebnega pregledovanja krade tako dragoceni novih izdelkov oziroma storitev, povečanje občas kot tudi prostor v elektronskem poštnem iska na spletni strani, itd). Odločite se tudi ali predalu. So pa rezultati tovrstnih raziskav tudi bi radi z e-novicami izobraževali svoje stranke 34 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 (npr. z nasveti, članki), jih zabavali (šale, nagradne igre), jih informirali (aktualne novice, sporočila o dogodkih) ali pa jih spodbujali k potrošnji (aktualne in promocijske ponudbe izdelkov in storitev). V naslednjem koraku določite ciljno občinstvo, ki ji bo vaša e-publikacija namenjena. Ne glede na to, ali bo vaša e-publikacija namenjena širšemu segmentu uporabnikov ali pa ozki ciljni skupini, je izbira ciljnega občinstva še posebej pomembna, saj je uspešnost trženja izdelkov in storitev neposredno povezana s pravilnim izborom potencialnih strank in poznavanjem njihovih potreb ter želja. Bolj ko boste spoznali in razumeli svoje stranke, boljše prodajne rezultate boste dosegali. KAJ BO PRITEGNILO PREJEMNIKE? Temeljito premislite, kakšno vrsto e-publikacije bi lahko ponudili obiskovalcem svoje spletne strani. Ali jih bodo pritegnile k branju informacije o aktualni ponudbi, nasveti povezani z uporabo vaših izdelkov, informativni članki, ki pokrivajo dejavnost, s katero se ukvarjate, obvestila o dogodkih, ki jih prirejate ali kaj drugega? Dejstvo je eno − nezanimivih in dolgočasnih e-novic si nihče ne želi prebirati. V praksi se največkrat uporabljajo e-novice, ki so sestavljene iz nasvetov in člankov, ter enovice, ki vključujejo informacije o aktualni ponudbi. Prvi tip novic, ki vključuje informativne ter uporabne članke in nasvete, je zelo primeren za gradnjo dolgoročnih odnosov s strankami, za prikrito promocijo vaših izdelkov in storitev, za gradnjo vaše verodostojnosti in za vaše pozicioniranje kot zaupanja vrednega strokovnjaka na področju, ki ga vaša dejavnost pokriva. Seveda morate za uresničitev teh ciljev poskrbeti, da so članki ali pa njihovi povzetki, ki jih objavljate v e-novicah relevantni za prejemnike, da so dovolj zanimivi, da izobražujejo, da so izvirni in da niso predolgi. Če se npr. ukvarjate z izdelavo stavbnega pohištva, bi lahko prek e-novic posredovali nasvete o tem zakaj je treba varčevati z energijo, kako lahko dosežemo toplotne prihranke, koliko več denarja porabimo za ogrevanje, če nam okna ne tesnijo dobro ... Na koncu vsebinskega dela e-novic seveda omenite tudi svojo ponudbo oken. E-novice lahko popestrite tudi z vključitvijo kratkih informativnih novic s področja, ki ga pokrivate (če so npr. vaše novice posvečene internetnemu oglaševanju, lahko vanjo vključite zanimive novice iz različnih tiskanih in e-medijev, ki pokrivajo omenjeno področje). Pri teh vrstah novic gre v bistvu za neprodajna sporočila z veliko informativno vrednostjo, kar znajo prejemniki seveda ceniti. Poleg izbire tematike svojih e-novic morate seveda poskrbeti tudi za tisto najnujnejše – za pisce vsebin. Kdo bo sodeloval pri nastajanju vsebine in kdo bo odločal o tem, kaj se bo ob- KONKRETNO e-novice kot marketinško orodje javilo in kaj ne? Izdajanje novic zahteva tudi odgovore na naslednja vprašanja: Komu boste zaupali oblikovanje e-novic, kako jih boste razpošiljali, kakšne so zakonske omejitve pri pošiljanju e-pošte, kako boste pridobivali e-naslove, kje jih boste hranili, kdo bo skrbel za komunikacijo z naročniki, koliko finančnih sredstev boste namenili za izdajanje e-mesečnika, kako boste merili in vrednotili učinkovitost posredovanih e-novic? Šele ko boste našli odgovore na vsa našteta vprašanja, lahko resno začnete uresničevati projekt izdajanja e-novic. KAKO PRIDOBITI ČIM VEČ PRIJAV NA E-NOVICE? Izdajatelj e-publikacije mora poskrbeti, da bo na vidnem mestu na svoji spletni strani, namestil obrazec za prijavo na e-novice, kamor bodo lahko uporabniki vnesli svoj e-naslov. Pri prijavi lahko izdajatelj novic poleg e-naslova zajema tudi druge podatke uporabnikov (npr. ime, naslov, rojstni datum, omrežna skupina, izobrazba, poklic), kar mu lahko pride zelo prav pri ciljnem trženju, ko meri na točno določene segmente uporabnikov (npr. samo moški, samo uporabniki iz omrežne skupine 03, uporabniki, starejši od 30 let, ipd.). Priporočljivo je, da se obrazec za prijavo na e-novice pojavi na čim več straneh spletne predstavitve, saj se tako znatno poveča možnost, da bodo obiskovalci spletne strani obrazec opazili in ga tudi izpolnili. Izkušnje izdajateljev e-novic Kaj menite o e-novicah kot dodatnemu pripomočku pri promociji vaših izdelkov in storitev? Boštjan Štrukelj, Nevtron & Company, d.o.o.: Po naših izkušnjah je to zelo pozitivno, saj lahko hitro in poceni obvestimo širok krog ljudi. Seveda je pri tem treba imeti pravilno mero in dobro negovano in ažurno zbirko naslovnikov. Namreč, če v zbirko vpisujete elektronske naslove brez soglasja uporabnikov, utegne to biti prej negativno kot pozitivno. Ker pa se pri nas to ne dogaja, beležimo pozitivne rezultate. Za »mailing« se porabi približno urico časa, pri isti količini poslanih obvestil po pošti pa bi bil strošek za dobrih 16.000 naslovov približno 1.600.000 tolarjev, odzivi na mailing pa so približno enaki. Torej zelo dobro plačana ura! Tomaž Leskovšek, Klub CIKCAK: E-časopis ali e-novice so izjemno učinkovito marketinško orodje, ki ga podjetja dandanes zagotovo ne uporabljajo v zadovoljivi meri, če pa že, velikokrat tudi na povsem napačen način. Petra Gomboc, Dvorec Trebnik: E-novice so vsekakor koristen dodatni pripomoček pri promociji naših izdelkov in storitev. Skozi naše Trebniške e-novičke predstavljamo vso svojo dejavnost, vse produkte, obenem pa prejemnikom ponudimo tudi prijetno branje, nove in zanimive informacije, vedno pa tudi nekaj za »umsko telovadbo« in lepši dan. dovati podatke, ki jih boste želeli od njega pridobiti. Pri pridobivanju e-naslovov pa nikar ne bodite osredotočeni samo na internet. Naslove lahko namreč pridobivate tudi pri strankah iz osebljenih e-sporočil) kot tudi za izvedbo klasičnih promocijskih akcije prek navadne pošte (možnost tiskanja poosebljenih pisem in nalepk z naslovi). Da bi si zagotovili kar se da ažurne  Z rednim izdajanjem e-novic lahko tako vzpostavite pristnejši stik s strankami, boljšo medsebojno komunikacijo in okrepite zaupanje strank do vašega podjetja, kar lahko pripelje do veliko boljših prodajnih rezultatov. Obrazec za prijavo na Kiine novice Uporabniki vam bodo prej zaupali svoj naslov, če jim boste v zameno za posredovanje enaslova ponudili poleg rednega obveščanja še kaj konkretnega, npr. udeležbo v nagradnem žrebanju, 10 % popust pri nakupu vaših izdelkov, brezplačno e-knjigo, uporabni program ipd. Ob prijavi na e-novice nikar ne pozabite uporabnike seznanite s tem, kaj jim boste pošiljali in kako pogosto boste to počeli. Naslove in druge podatke o obiskovalcih lahko pridobivate tudi tako, da je določen del vaše spletne predstavitve dostopen le obiskovalcem, ki se registrirajo. Obiskovalec vam bo moral za pridobitev gesla in uporabniškega imena posre- »fizičnega sveta«, in sicer prek nagradnih iger, ob prijavi v vaš klub kupcev, ob nakupu izdelka ipd. Vsako stranko lahko prosite za njen e-naslov, ki vam bo omogočil, da ji boste lahko periodično pošiljali komercialna sporočila prek-pošte. Kot vidite, je načinov in oblik zajemanja e-naslovov res veliko, tako da se res splača potruditi, da boste pridobili čim več e-naslovov. Pridobljeni e-naslovi in podatki o uporabnikih imajo namreč veliko uporabno vrednost, saj vam jih bodo dale osebe, ki se zanimajo za vaše izdelke in storitve, kar pomeni, da bodo precej verjetno kdaj pozneje od vas tudi kaj kupili. Poleg varnosti in stabilnosti zbirke, v katero se bodo zapisovali pridobljeni podatki, je priporočljivo tudi to, da vam zbirka omogoča razvrščanje uporabnikov po različnih kriterijih (spol, starost, kraj, ipd.) in enostaven izvoz podatkov, ki jih boste potrebovali tako za izvajanje akcij e-poštnega marketinga (možnost pošiljanja po- podatke o uporabnikih, jim omogočite, da prek spletne strani dostopajo do svojega profila in po potrebi spreminjajo svoje podatke. NASLOV IN VSEBINA SPOROČILA Če za sporočila, ki jih dobimo od znancev, sodelavcev in iz naslovov, ki jih poznamo, velja, da jih v večini primerov odpremo, pa za sporočila, ki prihajajo z manj poznanih ali pa neznanih naslovov, tega ne bi mogli trditi. O tem, ali bomo tovrstna sporočila sploh odprli, se največkrat odločimo na podlagi naslova. Zaradi tega je še kako pomembno, kakšen je naslov sporočila, saj je ravno od njega v veliki meri odvisen uspeh akcije z e-pošto. Dejstvo je, da mora pošiljatelj izbrati takšen naslov, ki bo takoj pritegnil pozornost prejemnika. Če mu to ne uspe, obstaja velika verjetnost, da po prejemnik zbrisal sporočilo, še preden ga bo odprl. Ali bo prejemnik sporočilo prebral v celoti, pa je odvisno tako od same vsebine kot tudi od oblikovne podobe sporočila. Ker ponavadi prejemnik že po nekaj sekundah in prebranih besedah vidi, ali ga poročilo zanima ali ne, je pomembno da so začetni stavki kar se da učinkoviti in udarni. Ne slepomišite in ne filozofirajte. Že takoj na začetku podajte bistvo svojega sporočila. Priporočljivo je, da je vsebina kratMOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 35 KONKRETNO e-novice kot marketinško orodje ka, jedrnata, zanimiva in uporabna. Vsebina naj ne bo predolga, saj nihče ne bere rad dolgih besedil prek zaslona. Če je posredovana vsebina e-novic dalj časa aktualna (npr. članki, nasveti), je priporočljiva vzpostavitev arhiva novic na spletni strani, ki bo uporabnikom omogočal pregled tudi starejših izvodov e-novic. Če želite doseči dobro učinkovitost svojih sporočil, ki se meri z odzivnostjo uporabnikov in njihovimi nadaljnjimi akcijami, ki so posledica prejetega sporočila, potem je pomembno, da je vsebina, ki jo pošiljamo, relevantna za prejemnika. Natančneje izbrana ko bo naša ciljna skupina in bolj ko bo sporočilo prilagojeno prejemniku, boljši odziv lahko pričakujemo. Za doseganje čim večje učinkovitosti novic je zaželeno tudi to, da prejemnika sporočila spodbujate k določeni akciji oziroma k takojšnjemu odzivu (klik na povezavo, klic prek telefona), s katerim lahko dosegate različne cilje − pozivanje k neposrednemu nakupu, vzbujanje zanimanja za izdelek, pozivanje k nakupu prek spletne strani, spodbujanje posredne prodaje prek fizične trgovine ipd. Če pozivate prejemnika k nakupu prek spletne strani, potem mora s klikom na povezavo v sporočilu priti neposredno na stran, kjer je predstavljen izdelek in kjer se bo izvršila prodaja. Nikakor ga ne skušajte privabiti na začetek spletne predstavitve, kajti to bo odvrnilo njegovo pozornost od nakupa.  Najprej opredelite namen in cilje e-novic, nato pa določite ciljno občinstvo, ki mu bo vaša e-publikacija namenjena. OBLIKOVNA PODOBA SPOROČILA Dobra oblikovna podoba posredovanega sporočila nam lahko pomaga še dodatno pritegniti pozornost uporabnika. Če boste poskrbeli za profesionalen videz sporočila, bo tudi zaupanje prejemnikov sporočila do vas večje. Pomislite, kaj bi si o vas mislili prejemniki, če bi jim poslali sporočilo, ki bi bilo zaradi različnih velikosti in tipov pisav, številnih poudarjenih delov in slabih fotografij videti kot novoletna jelka? Zavedajte se, da lahko slogovno preveč raznoliko sporočilo deluje popolnoma amatersko in neestetsko, kar nima ravno ugodnega vpliva na vaš imidž. FORMAT SPOROČIL Pošiljatelj ima možnost da razpošlje e-novice v besedilnem ali v HTML-formatu. Če je še pred nekaj leti obstajala dilema, v katerem formatu je boljše poslati sporočilo, predvsem zaradi tega, ker naj bi se zaradi slabih modemskih povezav HTML-sporočila dolgo pretakala v poštni predal prejemnika, pa te dileme v času širokopasovnih povezav ni več. Tudi številne raziskave so pokazale, da je odzivnost na sporočila v HTML-formatu nekajkrat večja kot na navadna besedilna sporočila. Ne glede na to, kaj pravijo raziskave, pa so okusi uporabnikov še vedno precej različni. Zaradi tega morda ne bi  Že na začetku podajte bistvo svojega sporočila, vsebina pa naj bo kratka, jedrnata, zanimiva in uporabna. E-novice v HTML-obliki Zabavno usmerjene e-novice Večjo odzivnost in večje zadovoljstvo pri prejemnikih sporočil boste dosegli, če boste vsebino sporočila prilagodili posameznim uporabnikom ali posameznim ciljnim skupinam. Priporoča se tudi osebni odnos in poimensko naslavljanje v besedilu, kar pomeni, da boste naslavljali prejemnike z imenom in priimkom. Ker delujejo poosebljena sporočila v slogu »Spoštovani Janez Novak« veliko bolj pristno in osebno kot sporočila tipa »dragi kupec«, obstaja veliko večja verjetnost, da bodo prejemniki prebrali sporočilo do konca. Osebno naslavljanje v sporočilih lahko tako v precejšnji meri pripomore k večji odzivnosti na sporočila in k večjemu zadovoljstvu strank, kar se ne nazadnje pozna tudi pri večji prodaji. 36 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Poleg grafičnih elementov, ki jih bo vsebovalo posredovano sporočilo, je treba poskrbeti tudi za obliko samega besedila. Nikar ne uporabljajZabavne e-novice te dolgih besedilnih blokov, saj je vsebina zaradi njih nepregledna poleg tega pa jo je tudi težko prebirati. Besedilo razbijte na krajše odstavke. V pravi meri uporabljajte poudarke, različne velikosti črk in različne barve. Ničesar ne sme biti preveč in tudi ne premalo. Zavedajte se, da je veliko pomembnejše, da prejemnika pritegnete z vsebino kot z oblikovno podobo sporočila. bilo napačno, če bi uporabnikom ob prijavi na e-novice ponudili možnost, da si sami izberejo, v kakšnem formatu želijo prejemati e-novice. Za razliko od HTML-formata sporočil, ki lahko s pravilno uporabo elementov poskrbi za večjo atraktivnost, vpadljivost in preglednost posredovane novice, pa besedilni format ne vsebuje vizualnih ali interaktivnih dodatkov. KONKRETNO e-novice kot marketinško orodje Zaradi tega je slednji format sporočil najprimernejši za pošiljanje samodejnih sporočil s spletne strani (potrdilo o prijavi na e-novice, sporočilu o avtorizaciji posredovanih podatkov, zahvala za nakup ipd.), saj ta sporočila ne vsebujejo visoke informacijske vrednosti za prejemnika. Edina težava HTML-sporočil je, da so v nekaterih programih za pregledovanje e-pošte nevidna ali popačena. ŠIRINA SPOROČILA, DOLŽINA VRSTIC IN PRELOM BESED Vsak izdajatelj novic si želi, da bi bilo sporočilo, ki ga je ustvaril, videti enako pri vseh prejemnikih. To pa je zaradi različnih poštnih odjemalcev, ki jih pri prebiranju e-pošte uporabljajo uporabniki, sila težko, če ne upoštevamo določenih pravil. Prva težava se lahko pojavi že s širino posredovanih novic. Ker lahko pri podajanju širine v html kodi novic uporabimo dva načina, je lahko tudi način prikazovanja novic na prejemnikovem zaslonu zelo različen. Če npr. uporabimo polno širino (full width), kar merjeno v odstotkih pomeni 100 % razpoložljivega prostora, se bo širina novic samodejno prilagodila Zakonodaja Da se izognemo vsem možnim zapletom in sankcijam, ki jih lahko povzroči nepravilna uporaba e-pošte, je prav, da se pred opisovanjem nadaljnjih faz v procesu izdajanja e-novic na hitro seznanimo še z zakonodajo. Minili so namreč časi, ko smo lahko komercialna sporočila pošiljali kar vsevprek, tudi na nekaj tisoč naključno izbranih naslovov. Zakon o varstvu potrošnikov (www.sigov.si/uvp/zakon/zakon_o_varstvu_potrosnikov.pdf), ki v 45.a členu obravnava pošiljanje neželene elektronske pošte, določa, da lahko podjetje uporablja elektronsko pošto samo z vnaprejšnjim soglasjem posameznega potrošnika, ki mu je sporočilo namenjeno. Prvi pogoj za izvedbo kakršnekoli akcije prek e-pošte je torej dovoljenje za pošiljanje, ki nam ga mora posredovati prejemnik sporočila. Pri komuniciranju prek e-pošte je pomembno tudi to, da ima prejemnik sporočil ves čas nadzor nad komunikacijo, kar pomeni, da se lahko vsak trenutek odjavi od prejemanja sporočil. Čeprav je pošiljanje e-pošte prejemnikom, ki nam niso dali dovoljenja, protizakonito in o tem neetičnem ravnanju čivkajo že ptički na strehah, se vsak dan še vedno najde kakšno slovensko podjetje, ki naivno pošilja komercialna sporočila kar vsevprek na naključno izbrane naslove. Obstaja tudi vrsta podjetij, ki sicer površno pozna zakone, a si jih razlaga po svoje. Kako naj si sicer razlagamo obvestilo na dnu prejetih sporočil, da smo sporočilo dobili zato, ker je naš e-naslov javno objavljen v enem izmed poslovnih imenikov. Tovrstna podjetja bi veljalo vprašati, ali vedo, kakšna je razlika med objavo naslova na spletni strani in objavo v poslovnem imeniku, ki ga uporabljajo širše množice. Razlike ni! Na noben naslov se pač ne sme pošiljati e-sporočil, če nima pošiljatelj s strani prejemnika dovoljenja za pošiljanje. Neupoštevanje zakonodaje se ostro sankcionira, saj se lahko posameznik kaznuje z denarno kaznijo najmanj milijon tolarjev, pravna oseba pa z najmanj tremi milijoni tolarjev. Z nespametno uporabo e-pošte pa si lahko poleg denarnih kazni naredite tudi medvedjo uslugo pri uporabnikih, pri katerih lahko kaj hitro izgubite težko pridobljeni ugled. bo namreč vaše besedilo v različnih programih različno prelamljalo, kar lahko da besedilu precej nenavadno obliko in popači celotno podobo posredovanega sporočila, česar pa si seveda verjetno ne želite. POŠILJANJE E-POŠTE E-novice: osebno naslavljanje uporabnikovemu zaslonu oziroma širini, ki jo daje na voljo uporabnikov poštni odjemalec. To pomeni, da se bodo zaradi različnih zaslonskih ločljivosti in velikosti monitorjev novice prikazovale povsem različno. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je ta oblika podajanja širine najmanj sprejemljiva za izdajatelja novic. Popolnoma drugače je s fiksnim podajanjem širine, kjer z navedbo količine pik natančno opredelimo, kako široke naj bodo novice. V tem primeru so novice ne glede na različico poštnega odjemalca, monitorja in ločljivosti tako široke, kot smo to določili sami. Da se izognemo možnim težavam, ki jih lahko z vzpostavitvijo vodoravnega krmarjenja prinesejo preširoke novice, je priporočljiva širina med 500 in 600 pik. Težave pri prikazovanju e-sporočil lahko povzročijo tudi tisti poštni odjemalci, ki ne uporabljajo ovijanja besedila (word-wrap), ali pa tisti, ki npr. ne zmorejo prikazati več kot 70 črk v eni vrstici. Da prilagodite širino svojega sporočila tako, da bodo e-novice enotnega videza pri pregledovanju, je priporočljivo dolžino vrstice omejiti na 65 znakov in na koncu vsake vrstice uporabiti prelom vrstice (hard line break). Če preloma vrstice ne boste uporabili, se Preden razpošljete e-novice prejemnikom z vašega poštnega seznama, obvezno preizkusite sporočilo, ki ga nameravate poslati. Pošljite ga npr. sodelavcem in jih prosite, da preverijo, ali je vse tako, kot mora biti. Optimalno bi bilo, če bi lahko sporočila testirali na testni skupini, ki je podobna vaši ciljni skupini, saj bi lahko tako preverili predvsem vsebinsko učinkovitost sporočila. Ker omogoča e-pošta razmeroma enostavno spremljanje odgovorov in odzivov na poslana sporočila, imate celo možnost testiranja različnih vsebinskih in oblikovnih različic svojih e-novic, s čimer lahko dokaj hitro pridete do optimalne različice, ki bo pri prejemnikih dosegla največji učinek. Šele ko boste prepričani, da sporočilo ne vsebuje slovničnih, vsebinskih in oblikovnih napak, se lotite razpošiljanja sporočila na e-naslove v svoji zbirki. Priporočljivo je, da pri razpošiljanju novic uporabite specializirano programsko opremo za razpošiljanje pošte na sezname, ki omogoča uvoz zbirk naslovov, pošiljanje besedilne ali HTML-oblike novic, pošiljanje novic na vsak naslov posebej ipd. Če za razpošiljanje uporabljate Outlook (kar, mimogrede, ni ravno priporočljivo), bodite pozorni, da ne boste e-naslovov vstavili v polje To ali Cc, saj lahko tako razkrijete vsem prejemnikom, na katere naslove ste poslali sporočilo. Na to, kaj se bo dogajalo s sporočilom, ko ga boste odposlali, nimate več vpliva. Žal je ena izmed slabosti pošiljanja e-novic prek e-pošte ta, da jo lahko na poti ustavijo filtri proti neželeni pošti in druge podobne ovire, ki sporočilo samodejno zbrišejo, še preden pride do končnega naslovnika pošta. Kot smo že omenili, pa vam niti dostava sporočila v prejemnikov poštni predal ne jamči, da bo sporočilo dejansko prebrano. Če se na tem mestu že posvečamo razpošiljanju sporočil, je prav, da spregovorimo tudi nekaj o pogostosti pošiljanja e-novic na zbrane naslove. Uporabnikov namreč ne smete kar vsevprek zasipavati z vašimi sporočili. Izbrati morate pravo frekvenco pošiljanja. Priporočljivo je, da preteče vsaj teden dni, preden istemu uporabniku pošljete novo sporočilo. Pri pošiljanju pa bodite pozorni tudi na to, da ne boste isti osebi poslali dveh enakih sporočil. Opozoriti velja tudi na možnost zlorab ob prijavi na e-novice. Zgodi se lahko namreč, da vas kdo drug z vašim naslovom prijavi na prejemanje e-novic, česar si seveda ne želite. Da bi se obvarovali pred tovrstnimi zlorabami, ki lahko poleg nejevolje uporabnikov povzročijo še mnoge druge nevšečnosti, je več kot priporočljiva vzpostavitev avtomatiziranega sistema, ki bo od vsakega prijavljenega e–naslova zahteval avtorizacijo posredovanih podatkov. Tako boste lahko preprečili morebitne zlorabe, saj prejemnik katerega naslov bo zlorabljen, pač ne bo avtoriziral posredovanih podatkov, zaradi česar se njegov naslov ne bo zapisal v seznam prejemnikov. Za izdajatelje novic je zaradi navedenih razlogov priporočljivo, da dodajo e-naslov v svoj seznam naročnikov na e-novice šele takrat, ko je e-naslov avtoriziral uporabnik. Pri vzdrževanju zbirke naročnikov, vsekakor ni odveč, da vas opozorimo, da mora niti zbirka podatkov o naročnikih urejena in vedno ažurna. Naj se vam nikar ne pripeti, da bi imeli v zbirki naslov uporabnika, ki se je npr. že odjavil od prejemanja novic.  MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 37 KONKRETNO hekerske metode: onemogočenje strežnika Windows 2000 ZAVRNITEV STORITVE Z NAPADOM NA NETBIOS Da je v internetu veliko grobijanov, so ugotovili tudi skrbniki Microsoftovih strežnikov, ko so slednji podlegli različnim oblikam napadov z zavrnitvijo storitve (Denial of Service � DoS). Kako napad deluje in kaj je mogoče ukreniti? Piše : Tomaž Bratuša tomaž.bratusa@mojmikro.si S trežniki omenjene lokacije so bili namreč obmetavani z velikimi IP-fragmenti (cilj teh je bil, da se onemogoči njihovo sestavljanje) kakor tudi z dobro znanimi poplavami SYN-paketov, s katerimi so napadalci zapolnili TCP/IP-sklad s polodprtimi povezavami. V obrambo pred tovrstnimi napadi DoS je vedno dobro vključiti večnivojsko obrambo tako, da večji del napadov odbijejo že varnostne naprave na obodih omrežja, medtem ko so posamezni računalniki v omrežju kljub temu sposobni samostojne obrambe s pomočjo ustreznih nastavitev registra in osebnega požarnega zidu. Eno izmed DoS-zlorab protokola NetBIOS je tako med drugim razkrila tudi skupina Cult of the Dead Cow (www.cultdeadcow.com). Gre za primere, ko napadalec pošlje sporočilo tipa »NetBIOS Name Release« NetBIOS-ovi storitvi imenovanja (NBNS, UDP 137) računalniku, ki deluje pod Windows NT/2000. Omenjeno sporočilo privede do zmešnjave NetBIOS-vih imen, zaradi česar sistem pod napadom ni sposoben razreševati imen. Takšen napad učinkovito prepreči delovanje NetBIOS-ovega omrežja. Skupina CDC je nato na svojih spletnih straneh objavila zlonamerno kodo, s pomočjo katere je napadalec sposoben poslati paket NBNS Name Release vsem sistemom v Net- 38 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 BIOS-ovi tabeli imen. Poglejmo primer, kako se lahko orodje nbname uporabi za napad DoS. V Windows 2000 morate pred uporabo orodja najprej izklopiti protokol NetBIOS over TCP/ IP, s čimer boste preprečili spore z legitimno storitvijo NBNS. Nato lahko zaženemo nbname, kot je vidno v nadaljevanju, pri čemer IP 192.168.2.1 zamenjate z IP-jem žrtve. C:\nbname /astat 192.168.2.1 /conflict NBName v1.9 - Decodes and displays NetBIOS Name traffic (UDP 137), with options Copyright 2000: Sir Dystic, Cult of the Dead Cow -:|:New Hack City Send complaints, ideas and donations to sd@cultdeadcow.com|sd@newhackcity.net WinSock v2.0 (v2.2) WinSock 2.0WinSock status: Running Bound to port 137 on address 192.168.2.1 Broadcast address 192.168.2.1 Netmask: 255.255.255.0 **** NBSTAT QUERY packet sent to 192.168.2.1 Waiting for packets... ** Received 301 bytes from 192.168.2.1:137 via local net at Web Jun 20 15:46:12 200 OPCode: QUERY Flags: Response AuthoratativeAnswer Answer [0]: * <00> Node Status Resource Record: MANDALAY <00> ACTIVE UNIQUE NOTPERM INCONFLICT NOTDEREGED B-NODE MANDALAYFS <00> ACTIVE GROUP NOTPERM NOCONFLICT NOTDEREGED B-NODE **** Name release sent to 192.168.2.1 Parameter /ASTAT omogoči branje stanja žrtvine omrežne kartice, medtem ko /CONFLICT pošlje sporočilo tipa Name release v vsak sistem, ki ga najde v tabeli NetBIOS-ovih imen. Napadalec bi lahko z uporabo naslednjega ukaza onemogočil celotno NetBIOS-ovo omrežje: /QUERY IP_žrtve /CONFLICT /DENY ime_datoteke Na strani žrtve to povzroči naslednje simptome: • težave s povezovanjem v omrežje, • orodja, kot je Network Neighborhood, ne delujejo, • ukazi, kot je net send, ne delujejo, • napadeni strežnik ni sposoben preverjanja identitete uporabnikov domene, • dostop do virov v skupni rabi je onemogočen, • ukaz nbtstat –n prikaže poleg NetBIOS imena tudi stanje conflict. OBRAMBA PRED NAPADI NBNS Za tovrstne napade lahko okrivite predvsem IBM, saj je protokol NetBIOS zrasel na njihovem zelniku. NetBIOS je namreč protokol, ki ne preverja uporabnikove identitete. Microsoftov popravek deluje tako, da v sistemskem registru ustvari ključ, ki storitvi NetBIOS prepreči sprejemanje sporočil tipa Name Release. Dolgoročna rešitev je vsekakor prenehanje uporabe protokola NetBIOS, še zlasti v omrežjih, v katerih lahko pride do opisanih napadov. V vsakem primeru vam toplo priporočam, da priključek 137 UDP blokirate na požarnem zidu. RAZŠIRITEV POOBLASTIL Kadar napadalec uspe pridobiti dostop na ravni navadnega uporabnika, bo ponavadi takoj poskusil pridobiti tudi dostop na ravni skrbnika (administratorja). Na srečo je Windows 2000 precej odpornejši na tovrstne napade razširjanja pooblastil, kot so bili njegovi predhodniki. Kljub odpornosti pa obstaja kar nekaj načinov, med katerimi so najbolj znani: • predvidevanje imenovanih kanalov za izvr ševanje kode na ravni SYSTEM, • rušenje pravic dostopa do winstations, • zahteve NetDDE, zagnane na ravni SYSTEM … Predvidenje imenovanih kanalov za izvrševanje kode kot System Tovrstna tehnika za razširjanje pooblastil uporablja predvidljivost izdelovanja imenovanih cevi (named pipes), kadar Windows 2000 uporablja sistemske storitve, kot so: Server, Workstation, Alerter in ClipBook. Omenjene storitve se namreč izvajajo pod vsemogočnim uporabniškim računom, imenovanim System. Preden se zažene katera izmed naštetih storitev, se v strežniku ustvari imenovana cev s predvidljivim imenom. Predvidljiva imena se lahko ugotovi tudi na podlagi ključa v sistemskem registru HKLM\System\CurrentControlSet\Control\ServiceCurrent. KONKRETNO hekerske metode: onemogočenje strežnika Windows 2000 Vsak uporabnik, ki se interaktivno prijavi v Windows 2000 (vključujoč tudi uporabnike oddaljenega terminalskega strežnika), lahko predvidi ime naslednje cevi, jo odpre in se maskira kot uporabnik System v trenutku, ko se zažene naslednja storitev. Če se po cevi pošlje koda, se bo le ta izvršila na ravni sistema. To pomeni, da je potencialni napadalec pri svoji aktivnosti v novem sistemu praktično neomejen (lahko dodaja nove uporabnike v skrbniško skupino in podobno). Zloraba zgoraj opisane pomanjkljivosti je z uporabo orodja PipeUpAdmin postala mačji kašelj. Trenutno lahko povezavo do omenjenega orodja najdete na www.geocities.com/ uriyadappayyan/downloads.html. Pri uporabi orodja bodite pozorni na to, da morate biti v sistem prijavljeni lokalno ali pa z oddaljene lokacije prek storitve Terminal Service, pri čemer mora ukazno okolje delovati v interaktivnem načinu (interactive). Z uporabo ukaznih lupin brez oznake interactive napadalec ne bo prišel ravno daleč. Obramba pred tovrstnimi napadi temelji na namestitvi popravkov operacijskega sistema. Vsekakor pa bi morala biti dovoljenja interaktivnega prijavljanja strogo omejena, še zlasti na sistemih, ki vsebujejo občutljive podatke. Za preverjanje dovoljenj interaktivnega prijavljanja se premaknite v Security Policy in poiščite postavko Local Policies\User Rights. Skupini Users in Guest imata v Windows 2000 Professional kakor tudi 2000 Server privzeto možnost interaktivne prijave. Priporočam vam, da tovrstne pravice ukinete, ob tej priložnosti pa bi bilo dobro premisliti tudi o tem, katerim drugim skupinam bi lahko tovrstne pravice brez posledic zmanjšali. Zahteve NetDDE na ravni sistema Varnostne pomanjkljivosti v storitvi dinamične menjave podatkov v omrežju (Network Dynamic Data Exchange) sistemov Windows 2000 omogočajo lokalnim uporabnikom izvršitev ukazov na ravni sistema (System). NetDDE je tehnologija, ki aplikacijam omogoča izmenjavo podatkov prek »zaupnega kanala«. Ravno skozi tako imenovani zaupni kanal pa se lahko pošiljajo zahteve za zagon aplikacij, ki se izvajajo v kontekstu sistema. Skupina @Stake je pred časom objavila izvorno kodo za orodje netddemsg, ki tovrstni napad NetDDE avtomatizira. Izvorna koda netdde.cpp zahteva med prevajanjem povezavo knjižnice nddeapi.dll. Za uporabo orodja morate v sistemu aktivirati NetDDE (uporabite ukazno vrstico in vtipkajte services. msc). Nato iz ukazne vrstice zaženite orodje netddemsg, pri čemer vam bo orodje posredovalo nekaj možnosti uporabe. Tipičen ukaz je npr. C:\>netddemsg –s Chat$ cmd.exe Po izvršitvi gornjega ukaza lahko uporabite orodje whoami paketa Resource Kit, s katerim boste ugotovili, da se program izvaja v kontekstu sistema. Ukazna vrstica, ki se je pojavila pred vami, je praktično vsemogočna, z njeno pomočjo pa lahko napadalec prevzame vlogo sistemskega skrbnika. Obramba pred zlorabo pomanjkljivosti NetDDE je mogoča z namestitvijo varnostnih popravkov. Po pridobitvi dostopa na ravni skrbnika se napadalci usmerijo k pridobivanju čim večje količine informacij, ki bi bile lahko uporabne pri nadaljnjem osvajanju sistema, pri čemer enega glavnih korakov opisujemo v nadaljevanju. PREVZEM TABELE WINDOWS 2000 Z GESLI Napadalci bodo najsrečnejši, če bodo v sistemu Windows 2000 naleteli na gesla LanManager (LM). Tovrstna gesla skrbniki navadno uporabljajo zaradi združljivosti s prejšnjimi različicami Windows. V takšnem primeru bodo napadalci uporabili tehnike, opisane v prejš- ir\RegBack. Če se uporablja datotečni sistem NTFS je članom skupine Users dovoljeno branje imenika, medtem ko je članom skupine Power Users omogočeno tudi spreminjanje imenika. Opozorilo! Vzdrževanje reda v imeniku Repair/RegBack je ključnega pomena za ohranjanje zadovoljive stopnje varnosti. Tovrstne datoteke shranite na katerega od prenosnih medijev in na varno mesto. Se sprašujete, zakaj vam na tem mestu govorim o čistoči? Med zadnjimi varnostnimi preverjanji enega od spletnih strežnikov manjšega ponudnika internetnih storitev v Sloveniji sem namreč odkril varnostne kopije datotek, v katerih so bili dostopni tudi podatki, kot je  Obramba pred napadi DoS naj bo večnivojska, tako da večji del napadov odbijejo že varnostne naprave na obodih omrežja, posamezni računalniki v omrežju pa z ustreznimi nastavitvami registra in osebnega požarnega zidu. njem članku naše serije, v katerem smo obdelali napade na Windows NT. Oteževalne okoliščine pa so nekatere nove sposobnosti Windows 2000, pri čemer imam v mislih predvsem Syskey. Prevzem datoteke SAM V sistemih Windows 2000, zadolženih za nadzor domene, se podpisi gesel hranijo v aktivnem katalogu (%windir/NTDS/NTDS.dit). Datoteka NTDS.dit je ob standardni namestitvi velika okrog 10 megabajtov in shranjena v šifrirani obliki, zato imajo napadalci za neopažen prevzem datoteke malo možnosti. Kadar krmilniki domen ne obstajajo, je glavna tarča napada še vedno datoteka SAM (Security Accounts Manager), ki jo napadalci najdejo na isti način kot pri Windows NT. Tudi v Windows 2000 je namreč SAM nahaja v imeniku %systemroot\system32\config, njena uporaba pa je še vedno »zaklenjena« s strani operacijskega sistema. Prevzem datoteke boste tako najlaže opravili z zagonom sistema v DOS-u in uporabo orodja NTFSDOS, ki omogoča tudi branje particij NTFS. Orodje najdete na spletnem naslovu www.sysinternals.com. Rezervna kopija datoteke SAM je tako še naprej v imeniku \%systemroot%\repair in se imenuje SAM namesto SAM._ kot v Windows NT 4. Datoteka vsebuje seznam vseh uporabnikov, ki so bili ustvarjeni med namestitvijo sistema. V aplikacijo Microsoft Backup v.5 (ntbackup.exe) je vključen program rdisk, ki ima funkcijo Create Emergency Repair Disk. Pri izbiri te funkcija se pojavi okvir z vprašanjem, ali je treba napraviti tudi rezervno kopijo podatkov. Če uporabnik izbere to možnost, se ustvari rezervna kopija sistemskega registra in tudi datoteke SAM. Rezervno kopijo lahko napadalec najde v imeniku %windir%\repa- npr. ime zbirke SQL in skrbniško geslo. Kaj vse se hrani v tovrstnih zbirkah podatkov, pa najbrž že veste? Syskey Napadi na rezervno kopijo datoteke SAM so v Windows 2000 do neke mere ublaženi s šifriranjem Syskey. Zaradi novega načina šifriranja orodje pwdump ni zmožno iz sistemskega registra pridobiti tabele gesel. Če preverjate odpornost gesel na lokalnem krmilniku domen, boste morali za izvršitev te naloge uporabiti orodje pwdump2 (http://razor.bindview.com), ker se krmilniki domen, kot veste, zanašajo na to, da tabele gesel hrani aktivni imenik, ne pa navadna datoteka SAM. V tem času je podjetje Ebusiness Technology objavilo izboljšano različico prvotnega orodja pwdump2, ki so ga poimenovali pwdump3e (www.ebiz-tech.com/html/pwdump.html). Pwdump3e deluje tako, da namesti knjižnico DLL, ki je zadolžena za dešifriranje datoteke SAM in oddaljeno odkrivanje tabele z gesli prek protokola SMB(TCP 139 ali 445). Obramba pred orodjem pwdumpX je nemogoča, dokler v Windows 2000 obstajajo možnosti za napad tipa DLL-injekcija (DLL injection). Vrinjenje gesel v datoteko SAM z orodjem chntpw Če ima napadalec fizični dostop do sistema Windows 2000, lahko v datoteko SAM vrine dodatna gesla. Obstaja orodje za izdelavo sistemske diskete, s pomočjo katere napadalec Windows 2000 sistem zažene pod Linuxom, nakar orodje samodejno zamenja skrbniško geslo (tudi če ste ga preimenovali). Napadalcu preostane nato samo še ponovni zagon in prijava v Windows 2000 z novim geslom. Vrinjenje gesel je mogoče tudi s Syskeyem. MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 39 KONKRETNO hekerske metode: onemogočenje strežnika Windows 2000 Že slišim nekoga, ki vpije, da to ni mogoče, saj Syskey uporablja 128-bitno šifriranje gesel z edinstvenim ključem, ki se hrani v sistemskem registru ali pa ga lahko skrbnik zaščiti z geslom in shrani na disketo. Kako je mogoče, da napadalec vstavi lažni podpis gesla, če prej ne ve, kateri sistemski ključ se uporablja za njegovo stvaritev? Napadalci so se namreč domislili načina, kako lahko Syskey izključijo. Še boljša možnost pa je pridobitev podpisov gesel, ki so bili v veljavi, še preden je stopil v veljavo Syskey. Tovrstna gesla so namreč ob naslednjem zagonu sistema samodejno šifrirana po sistemu Syskey. Izključitev Syskeya poteka takole: 1. Ključu HKLM\System\CurrentControlSet \Control\Lsa\SecureBoot se določi vrednost 0 (možne vrednosti so: 0 − izključen, 1 − ključ se shrani nezaščiten v sistemski register, 2 − ključ je zaščiten z geslom v sistemskem registru, 3 − ključ se hrani na disketi). 2. Zamenja se indikator v binarni strukturi HKLM\SAM\Domains\Account\F v isti režim kot SecureBoot. Ta ključ ni dostopen, dokler je sistem v uporabi. 3. Ključ HKLM\security\Policy\ PolSecretEncryptionKey\ mora pridobiti isto vrednost kot oba prejšnja ključa. Uporaba zgoraj opisane tehnike lahko povzroči napake v datoteki SAM in ima lahko tudi katastrofalne posledice. Tovrstne postopke preizkušajte samo s testnimi sistemi, saj lahko pride do onesposobitve sistema. V orodju shntpw nikar ne izberite možnosti Disable Syskey, saj boste v nekaterih primerih prisiljeni ponovno nameščati sistem. Ob tej priložnosti naj vas opozorim tudi na dejstvo, da krmilniki domen Windows 2000 hranijo gesla v aktivnem imeniku, ne pa v datoteki SAM. Obramba pred napadom z orodjem chntpw Kadarkoli napadalec pridobi fizični dostop do sistema, nam ne preostane ravno veliko možnosti za obrambo. Eden izmed načinov je uporaba sistemske diskete in gesla za zagon. Seveda lahko tudi v tem primeru napadalci preprosto izključijo Syskey, vendar se jim lahko poseg zalomi in na koncu končajo z neuporabnim sistemom. V zaščito pred tovrstnimi napadi vključite fizično varovanje, BIOS-ova gesla in onemogočite dostop do disketnih enot. BRISANJE SKRBNIKOVEGA GESLA Z BRISANJEM DATOTEKE SAM Tovrsten poseg je izvedljiv z zagonom sistema pod drugim operacijskim sistemom in brisanjem datoteke SAM. Ta prijem ne vpliva na krmilnike domen Windows 2000, saj ti ne hranijo gesel v datoteki SAM. Obstaja tudi metoda za premostitev tovrstnih ovir, ki vključuje namestitev druge kopije sistema Windows 2000, o čemer bo govor v katerem izmed prihodnjih člankov, ko si bomo pogledali tudi možnosti nameščanja zadnjih vrat in virusov, ki jih današnji protivirusni programi niso sposobni odkriti.  40 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 hekerske metode: Windows 2000 s hekerske perspektive »SESUJTE NAS, ČE NAS MORETE ...« Leta 1999 je podjetje Microsoft na internetnem naslovu www. windows2000test.com izpostavilo skupino testnih strežnikov, ki so delovali na operacijskem sistemu Windows 2000. Strežniki so hekerjem posredovali enostavno sporočilo: »Sesujte nas, če nas morete!« Piše : Tomaž Bratuša tomaž.bratusa@mojmikro.si N ekaj tednov pozneje so omenjeni strežniki zasluženo odšli v pokoj, saj so jih napadalci dobesedno demolirali. Kljub temu pa se napadalcem naj ne bi uspelo prebiti do ravni operacijskega sistema. Podobni so bili tudi rezultati drugih testov, kot je Openhack Challenge. V tem članku ne bom razpravljal o tem, kaj tovrstni testi pomenijo v primerjavi z drugimi konkurenčnimi operacijskimi sistemi. Vsekakor pa nam povedo, da v dobro nastavljen strežnik pod Windows 2000 ni vdreti nič lažje kot v katerokoli drugo strežniško osnovo. Najverjetnejše mesto vdora je tako skoraj v vseh primerih aplikacijski sloj, pri čemer se v popolnosti obidejo varnostni ukrepi na ravni operacijskega sistema. Windows 2000 ima vdelane nekatere varnostne posebnosti, ki jih predhodniki niso poznali, kot so: podpora standardu IPSec, šifrirni datotečni sistem EFS (Encription File System), orodja za analizo varnostnega sistema, centraliziran nadzor oddaljenega dostopa s storitvijo RADIUS (Remote Authentication Dial-in User Service) in preverjanje identitete Kerberos. Vse opisane funkcije nam sporočajo, da je Microsoft svojo pozornost usmeril na področje varnosti. V tem članku se bomo pozabavali s pomembnejšimi varnostnimi področji Windows 2000 s hekerske perspektive. Napad bomo obravnavali skozi standardne stopnje: zbiranje informacij, skeniranje, popisovanje gesel, vdor, DoS, razširjanje pooblastil, prikrivanje sledov in namestitev zadnjih vrat. Prve tri stopnje bomo obdelali samo površno, saj sem o njih že marsikaj napisal v prejšnjih člankih. PRIDOBIVANJE INFORMACIJ Kot sem opisoval že v prejšnjih člankih, začne večina napadalcev svoje delo z zbiranjem informacij brez nepotrebnih stikov s ciljnim sistemom. Najpomembnejša tarča v tej zgodbi je seveda sistem za domenska imena − DNS (Domain Name System), ki prevaja IP-naslove v ustrezna imena domen, npr. www.teamintell.com. Prenos DNS-območja Ker imenski prostor aktivnega kataloga Windows 2000 sloni na sistemu DNS, je Microsoft vložil veliko truda da bi DNS in njegove prilagoditve aktivnemu katalogu izboljšal. Prav zato je to eden pomembnejših ciljev pri zbiranju informacij, saj privzeto omogoča prenos območja kateremukoli oddaljenemu računalniku. Ena najresnejših napak, ki jo lahko stori sistemski skrbnik (administrator) je to, da nepooblaščenim internetnim uporabnikom dovoli KONKRETNO hekerske metode: Windows 2000 s hekerske perspektive prenos DNS-območja (DNS zone transfer). Prenos DNS-območja je položaj, ko primarni DNS-strežnik dovoljuje posodabljanje svoje zbirke podatkov sekundarnemu DNS-strežniku. Tako poskušajo skrbniki doseči položaj, ki jim omogoča delovanje omrežja tudi pri okvari primarnega DNS-strežnika. Prenos DNS-območja mora biti dovoljen izključno sekundarnemu DNS-strežniku in pika. V internetu lahko najdemo številne DNSstrežnike, ki so nastavljeni tako, da omogočajo prenos območja vsakomur, ki to od njih zahteva. Seveda to ni slabo v primerih, ko so napadalcu dostopne samo informacije za sisteme, povezane v internet. V vsakem primeru pa tovrstne informacije napadalcu olajšajo iskanje potencialnih tarč. Resnični problem nastane, ko podjetje ne loči zunanjih in notranjih DNS-strežnikov. V takšnih primerih so interna imena računalnikov in njihovi IP-naslovi predani v roke napadalca, kar je isto, kot če bi mu ponudili načrt internega omrežja vašega podjetja. »Elesov preskov v spletno okolje« Zgled večjega slovenskega podjetja, ki se tovrstnih nevarnosti ne zaveda, je ELES (Elektro Slovenija). Pred časom smo lahko namreč prebrali članek z naslovom »Elesov preskok v spletno okolje«, v katerem nam je avtorica ponudila celoten seznam internih sistemov, vključno z uporabniškim imenom, vrsto operacijskega sistema in aplikacij ter opisi posameznih zbirk podatkov in povezav z drugimi sistemi. Skratka, tovrstni prenosi DNS-območij so potrebni pri tistih tarčah, ki so varnostno osveščena, medtem ko drugi tovrstne informacije dobesedno ponujajo oz. reklamirajo. Preizkusimo nekaj metod za prenos DNSobmočja in analizirajmo podatke, ki jih lahko tako pridobimo. Najenostavnejši način prenosa DNS-območja je s programom Nslookup, ki ga dobimo skupaj z večino sistemov Unix in Windows. [bash]$ nslookup Default Server: dns2.heker.net Address: 10.10.20.2 >> server 10.10.10.2 Default Server: [10.10.10.2] Address: 10.10.10.2 >> set type=any >> ls -d heker.net. >> /tmp/prenos_DNS Najprej zaženemo Nslookup v interaktivnem načinu, ki nam bo izpisal imenski strežnik, ki ga trenutno uporablja. Izpisani strežnik bo praviloma DNS podjetja ali DNS ponudnika internetnih storitev. V našem primeru naš domenski strežnik (10.10.20.2) ni pooblaščen za dostop do ciljne domene, zato nima vseh DNS-zapisov, ki jih potrebujemo. Zaradi  Pri vzpostavljanju varnega omrežja naj vam bo vodilo minimalizem: Vsak sistem naj ima vključene samo storitve, ki jih nujno potrebuje za nemoteno delovanje! tega moramo programu Nslookup ročno posredovati podatke o DNS-strežniku, ki ga želimo preiskati in smo ga izbrskali med vpisi whois. Nato smo v ukaz vključili vrednost any, kar nam bo omogočilo prevzem vseh razpoložljivih DNS-zapisov. Na koncu smo v ukazu uporabili še parameter ls, ki nam bo omogočil izpis vseh povezanih zapisov v domeni, in parameter –d, ki nam bo omogočil izpis vseh zapisov domene. Kot vidite, smo rezultat poizvedbe preusmerili v datoteko /tmp/prenos_DNS, da jih bomo lahko pozneje v miru pregledali. med nastavitvami Dial-Up Connections, če izberete Properties / Internet Protokol (TCP/IP) /Advanced / Options. Za prevzem nastavitev je potreben ponovni zagon sistema. Skeniranje Windows 2000 aktivira vrsto priključkov, ki jih v različici NT 4.0 ni bilo. V naslednji tabeli so našteti aktivni priključki, ki prihajajo na privzetem domenskem krmilniku (DC) sistema Windows 2000. Vsak izmed naštetih priključkov oz. vrat je lahko potencialna vstopna točka v vaš sistem. Boljša rešitev je tako uporaba filtrov IPSec, ki so ena koristnejših lastnosti sistemov Windows 2000. Tovrstne načine filtriranja so uporabili tudi prej omenjeni člani ekipe Windows2000test.com in Openhack V nasprotju s filtri TCP/IP je mogoče IPSec uporabiti na posameznem omrežnem adapterju, ravno tako pa IPSec pravilno blokira promet ICMP. Kkljub temu pa niso dovolj podrobni, da bi lahko blokirali tudi različne podtipe ICMP-ja.) Tovrstni filtri so rešitev za strežnike, medtem ko njihova uporaba v vlogi osebnega požarnega zidu za delovne postaje ne pride v poštev. Filtre IPSec lahko upravljate z orodjem secpol.msc ali pa uporabite orodje ipsecpol.exe, ki ga dobite v kompletu Windows 2000 Resource Kit oz. na spletni strani: http://www.Microsoft.com/windows2000/techinfo/reskit/tools/existing/ipsecpol-o.asp. TCP 25 SMTP TCP21 FTP TCP/UDP 53 DNS TCP 80 WWW TCP/UDP 88 Kerberos TCP 135 RPC/DCE Endpoint mapper UDP 137 NetBIOS Name Service UDP 138 NetBIOS Datagram Service TCP 139 NetBIOS Session Service TCP/UDP 389 LDAP TCP 443 HTTP SSL/TLS TCP/UDP 445 Microsoft SMB/CIFS TCP/UDP 464 Kerberos kpasswd UDP 500 Internet Key Exchange, IKE(IPSec) TCP 593 HTTP RPC Endpoint mapper TCP 636 LDAP SSL/TLS TCP 3268 AD Global Catalog TCP 3269 AD Global Catalog preko SSL TCP 3389 Windows Terminal Server Obramba: deaktiviranje storitev in blokiranje odprtih priključkov Najboljši način za zaustavitev napadov vseh vrst je onemogočenje dostopa do omenjenih storitev na ravni omrežja ali računalnika. Varnostne naprave za dostop do omrežja (usmerjevalniki, požarni zidovi …) bi morale onemogočati vse poskuse povezovanja z zgoraj navedenimi priključki, z izjemo 80 in 443, ki sta namenjena spletnim strežnikom (če jih seveda imate). Zelo dober prijem je tudi zaščita priključkov na posameznih računalnikih z orodjem services.msc,. Pri vzpostavljanju varnega omrežja naj vam bo vodilo minimalizem: Vsak sistem naj ima vključene samo storitve, ki jih nujno potrebuje za nemoteno delovanje! Za onemogočenje dostopa do priključkov lokalnega računalnika uporabite staro, a zanesljivo orodje TCP/IP Filters. Orodje najdete OPOZORILO! Naša testiranja Windows 2000 kažejo, da filtriranje TCP/IP ne blokira zahtev ICMP ECHO tudi v primeru, ko sta izrecno dovoljena samo IP-protokol 6 (TCP) in 17 (UDP). POPISOVANJE WINDOWS 2000 Delo brez naslonitve na NetBIOS je ena najbolj pozitivnih sprememb v Windows 2000. Kljub temu pa mnogi uporabniki pozabljajo, da tudi pri onemogočenju NetBIOS-a (TCP 139) Windows 2000 za izmenjavo datotek še vedno uporablja protokol SMB prek TCP-ja na priključku 445. Tako sistemi Windows 2000 prevarajo uporabnike, ki onemogočijo priključek TCP 139 in potem mislijo, da so napadalcem onemogočili anonimno povezavo NetBIOS. Napadalci lahko kljub temu v sistem vstopijo prek priključka 445, na katerem lahko izvajajo vse dejavnosti, opisane v naših prejšnjih člankih. Na srečo je Microsoft predvidel tudi izključitev priključka 445, ki ga poleg priključka 139 najlaže izključimo, če odstranimo kljukico pred možnostjo File and Printer Sharing for Microsoft Networks. Priključek TCP 139 bo tudi po tem posegu med skeniranjem viden, vendar napadalcem ne bo ponujal dodatnih informacij.  MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 41 KONKRETNO hekerske metode: vdor v Windows 2000 VLOMILCI SKUŠAJO ZAKRITI SLEDI Kot vidite pri tem zgledu, je najugodnejša izbira omrežne kartice z indeksom 2, saj gre za fizično kartico, ki bo dostopna oddaljenim sistemom (kartica Loopback je dostopna samo lokalnemu računalniku). Zagon strežnika SMBRElay lahko v Windows 2000 povzroča težave, ker operacijski sistem drugemu procesu ne dovoli povezave s priključkom SMB TCP 139. Začasna rešitev tovrstnih težav je izključitev nastavitve NetBIOS over TCP/IP, ki jo najdete z desnim klikom na Local Area Connection / Properties / Properties of Internet Protocol (TCP/IP) / Advanced in ustrezno izbiro na jezičku WINS. Med zagonom orodja SMBRElay bodite pozorni na naslednje: če SMB-odjemalec Windows 2000 ne bo sposoben vzpostaviti povezave na priključku TCP 139, bo poskušal SMB-povezavo vzpostaviti prek priključka TCP 445. Odjemalcem preprečite takšno izogibanje tako, da blokirate ali izključite priključek TCP 445 piratskega strežnika. Najboljši način za blokiranje priključka 445 je že opisana uporaba filtra IPSec. Poglejmo zgled uporabe: C:\>smbrelay /IL 2 /IR 2 SMBRelay v0.981 - TCP (NetBT) level SMB man-in-the-middle relay attack Copyright 2001: Sir Dystic, Cult of the Dead Cow Send complaints, ideas and donations to sirdystic@cultdeadcow.com Using relay adapter index 2: Realtek 8139-series PCI NIC Bound to port 139 on address 192.168.0.1 SMBRelay bo začel sprejemati zahteve po vzpostavitvi SMB-povezave. Če bo žrtev uspešno vzpostavila povezavo, bo SMBRelay naredil naslednje: Kadar je Windows 2000 slabo nastavljen, je občutljiv na oddaljene napade v tolikšni meri, kot so bili na tovrstne napade ranljivi že njegovi predhodniki, vključno z Windows NT 4.0. Piše : Tomaž Bratuša tomaž.bratusa@mojmikro.si O rodja, kot je npr. SMBGrid, so uporabna za odkrivanje gesel tudi pri Windows 2000. Dokler so dovoljeni protokoli NetBIOS ali SMB/CIFS in lahko napadalec s strežnikom komunicira s protokolom SMB, je uganitev gesla prva in največja nevarnost. Prisluškovanje šifriranim geslom s pomočjo programa L0phtcrack je ravno tako uporabno tudi v okolju Windows 2000, saj uspešno lovi odgovore LM starejših sistemov Windows 9x in NT, ko se ti povezujejo s strežnikom Windows 2000. Orodje SMBRelay pa je v osnovi SMB-strežnik, sposoben iz SMBprometa pridobivati uporabniška imena in gesla. Ker pa SMBRelay ni samo strežnik, temveč ima lahko tudi vlogo posrednika, si bomo v nadaljevanju ogledali napade MITM (man-in-the-middle). VZPOSTAVITEV PIRATSKEGA STREŽNIKA Z ORODJEM SMBRELAY Vzpostavljanje piratskega strežnika z orodjem SMBRelay je dokaj enostavno opravilo. Prvi korak je zagon orodja skupaj z možnostjo za popisovanje, s čimer odkrijemo omrežno kartico, na kateri bo tekel sprejemnik: C:\>smbrelay /E SMBRelay v0.981 - TCP (NetBT) level SMB man-in-the-middle relay attack Copyright 2001: Sir Dystic, Cult of the Dead Cow Send complaints, ideas and donations to sirdystic@cultdeadcow.com [2] ETHERNET CSMACD - Realtek 8139-series PCI NIC [1] SOFTWARE LOOPBACK - MS TCP Loopback interface 42 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Connection from 192.168.234.44:1526 Request type: Session Request 72 bytes Source name: BOB <00> Target name: *SMBSERVER <20> Setting target name to source name and source name to ‘CDC4EVER’...Response: Positive Session Response 4 bytes Request type: Session Message 174 bytes SMB_COM_NEGOTIATE Response: Session Message 99 bytes Challenge (8 bytes): 268B11C361473D20 Request type: Session Message 278 bytes SMB_COM_SESSION_SETUP_ANDX Password lengths: 24 24 Case insensitive password: 59A8A04CC37D226F0AC44065C84FDF9FEB1BB611C3CBE936 Case sensitive password: 8BA548AF1F9A517BBFBEF4E53D1D8B5D94E81C5523E7B251 Username: “administrator” Domain: “BOB” OS: “Windows 2000 2195” Lanman type: “” Response: Session Message 148 bytes OS: “Windows NT 4.0” Lanman type: “NT LAN Manager 4.0” Domain: “BOBSMITH” Password hash written to disk Connected? Bound to port 139 on address 192.1.1.1 relaying for host BOB 192.168.234.44 Kot vidimo, so bila gesla uspešno prestrežena in vpisana v datoteko hashes.txt v trenutnem delovnem imeniku programa. Datoteko hashes. txt nato napadalec vnese v orodje L0phtcrack in »razbije«. Poleg razbitja gesel se lahko v tem primeru napadalec poveže z žrtvijo prek naslova za posredovanje 192.1.1.1. Poglejmo, kako je to videti: KONKRETNO hekerske metode: vdor v Windows 2000 D:\>net use * \\192.1.1.1\c$ Drive E: is now connected to \\192.168.234.252\c$ The command completed successfully. D:\>dir e: Volume in drive 3 has no label. Volume Serial Number is 44f0-BFDD Directory of G:\ 12/05/2004 10:43p 12/05/2004 10:08p 05/25/2005 03:53a 05/25/2005 03:53a 0 File(s) 0 bytes 4 Dir(s) 44,405,624,832 bytes free NAMESTITEV ZADNJIH VRAT Documents and Settings Inetpub Program Files WINNT Pri uporabi orodja SMBRelay se običajno pojavljajo težave, zato bo treba program občasno prekiniti s kombinacijo tipk CTRL-C. Zapomnite si, da je mogoče za preusmerjanje SMB-prometa uporabiti tudi ARP-preusmerjanje z »zastrupljanjem« ARP-tabel (ARP poisoning). OBRAMBA PRED SMB-PREUSMERJANJEM Pred tovrstnimi napadi se je izredno težko ubraniti, saj je SMBRelay sposoben uporabljati tako preverjanja identitete LM kot tudi NTLM. Vsekakor pa pomaga, če pustite domišljiji prosto pot. PRIKRIVANJE SLEDOV Parametri varnostnega preverjanja so v Windows 2000 skoraj identični tistim v Windows NT 4. Videti je, kakor da v Windows 2000 ni predvidene možnosti centraliziranega sledenja, saj se tovrstni podatki še naprej hranijo v lokalnih sistemih. Hkrati pa sistemi Windows 2000 vztrajno zavračajo beleženje IP-naslovov oddaljenih povezav, kot so poskusi prijavljanja in podobno. Brisanje seznama Event Log se lahko izvede z dostopom do modula, imenovanega Computer Management oz. MMC (System Tools\Event Viewer) pri čemer so uvedeni trije novi seznami (Directory Service, DNS Server in File Replication Service). Pri desnem kliku na kateremkoli izmed od omenjenih seznamov se pojavi tudi izbira, ki omogoča brisanje vseh dogodkov (Clear all events). Vsekakor pa so tudi v tovrstne namene izdelana orodja, izmed katerih npr. elsave omogoča oddaljeno brisanje vseh dogodkov. Naslednji ukaz je tako namenjen brisanju seznama File Replication Service v oddaljenem strežniku, imenovanem »trgovina«: C:\>elsave –s \\trgovina –l “file replication service” –C Še eden izmed zanimivejših trikov je lahko tudi zagon ukazne lupine v kontekstu sistema, kar je izvedljivo z orodjem AT. Ko se nam prikaže ukazna lupina, odpremo Event Log z ukazom compmgmt.msc, kjer lahko zbrišemo vse dogodke. Čeprav bodo na sistemu obstajali zapisi, ki bodo kazali na to, da so bili izbrisani vsi dogodki, bo za brisanje odgovoren račun System. Zadnja izmed nalog napadalca je poleg skrivanja datotek tudi namestitev zadnjih vrat. Zadnja vrata bodo napadalcu omogočila lahek in predvsem neoviran vstop tudi v prihodnje. Napadalci v ta namen poskušajo doseči položaj, v katerem se bodo zlonamerne izvršilne datoteke zagnale skupaj z operacijskim sistemom. Takšna strateško pomembna mesta obstajajo tudi v Windows 2000, zato jih temeljito preglejte. Najvažnejša mesta so v sistemskem registru na lokacijah, kot so HKLM\SOFTWARE\Microsoft\Windows\CurrentVersion: • …\Run • …\RunOnce • …\RunOnceEx Ravno tako bodite pazljivi na imenik Startup, ki je v Windows 2000 v imeniku Documents and Settings korenskega imenika. Skrbniki pri svojem delu pogosto spregledajo najočitnejša zadnja vrata, na primer trojansko različico datoteke explorer.exe, nameščeno v korenskem imeniku ciljnega sistema (v korenski imenik lahko privzeto vpisujejo vsi uporabniki). Ko se po namestitvi v sistem prijavi katerikoli uporabnik bo trojanska datoteka postala del uporabnikovega delovnega okolja. Zakaj? Pri izvršljivih datotekah in knjižnicah DLL, pred katerimi ni navedena natančna pot, Windows NT/2000 začne iskanje po naslednjem vrstnem redu: 1. imenik, iz katerega je aplikacija zagnana, 2. trenutni imenik starševskega procesa, 3. 32-bitni sistemski imenik (windows\ system32), 4. 16-bitni sistemski imenik (windows\ system), 5. imenik Windows. Pomanjkljivost tovrstnega postopka je to, da bi napadalec z vstavitvijo izvršljive trojanske datoteke explorer.exe v korenski imenik, npr. C:, dosegel njen zagon. Tovrstno delovanje pa postane srhljivo z uporabo orodja eLiTeWrap, s katerim lahko napadalec trojanske datoteke preprosto vkomponira v popolnoma legalne kopije datotek, kot je npr. explorer.exe. Grozljivka! Podobne metode so uporabne tudi pri knjižnicah DLL. Obramba pred tovrstnimi napadi je mogoča z namestitvijo popravka MS00-052 in podrobnim pregledovanjem vseh relativnih poti datotek, kot so explorer.exe, rundll32.exe ipd. ČRNA MAGIJA Seveda pa obstajajo tudi bolj prikrite možnosti za namestitev zadnjih vrat in zlonamerne kode. Tovrstne metode so znane kot Black Magic in jih črni klobuki skrbno hranijo za svoje najdragocenejše tarče. Protivirusni programi so namreč pri odkrivanju tovrstnih skrivnih vhodov popolnoma nemočni. Če vas zanima, kakšne so videti tovrstne metode, si preberite članek v naslednji številki Mojega mikra.  MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 43 KONKRETNO slovenska informatika: Microsoftove štipendije za ustvarjalne študente »MILIJON ZA VZPON« Slovenski Microsoft že drugo leto razpisuje štipendijo za perspektivne in ustvarjalne slovenske študente. Letos se je v finale uvrstilo pet rešitev, ki smo si jih podrobneje ogledali. Piše : Tomaž Lukman tomaz.lukman@mojmikro.si M ilijon za vzpon« je Microsoftova pobuda, ki želi spodbuditi mlade slovenske talente, stare od 18. do 27. leta, k prikazu lastnega znanja in nadgrajevanju svoje ustvarjalnosti na področju informacijskih tehnologij ter nabiranju izkušenj v družbi strokovnjakov. Štipendija vključuje nagrado v višini milijon tolarjev, možnost izobraževanja v okviru Microsoftovega izobraževalnega centra v Dublinu na Irskem in osebnega mentorja v Microsoftu, ki bo v času trajanja štipendije skrbel za njegov razvoj. Za štipendijo se lahko potegujejo vsi študentje ne glede na fakulteto in izbrano smer študija, kar jasno kaže širino Microsoftove vizije, da je treba potenciale iskati na vseh področjih, informacijska tehnologija pa rabi kot učinkovito orodje za njihovo uresničevanje. Natečaj se bo zaključil 10. novembra, ko bodo razglašeni najboljši trije projekti. Zmagovalni projekti bodo na voljo med predlogami za okolje Microsoft Office na spletni strani http://office.microsoft.com/sl-si. Na letošnjem tekmovanju se bo pomerilo pet predlog različnih avtorjev, ki v večini delujejo v programu Microsoft Excel, le ena je namenjena programu za obdelavo podatkovnih zbirk Microsoft Access. Sledi kratek pregled posameznih rešitev. DELOVNI RAZPOREDI Predloga je napisana za Excel in je namenjena izdelavi mesečnih delovnih razporedov v podjetju z največ 50 zaposlenimi. Delovni zvezek je sestavljen iz petih listov, kjer je prvi namenjen napotkom, drugi vnosu podatkov, tretji prikazu skupin zaposlenih, četrti prikazu izračunanega delovnega razporeda, peti pa nastavitvam, potrebnim za pravilen izračun. Pripravo razporeda začnemo z vnašanjem imen zaposlenih v prvi stolpec. Med vnašanjem se na vrhu samodejno spreminja podatek o številu zaposlenih. V naslednjem stolpcu vnesemo imena izmen, nato pa še število zaposlenih, potrebnih v posamezni izmeni. Stolpec Trajanje izmen je tu samo informativno in vrednosti v njem ne vplivajo na izračun razporeda. Ko dokončamo vnašanje podatkov, se samodejno izračunata število izmen in število skupin, prikažeta pa se najvišja in najnižja zahteva po številu zaposlenih v posamezni izmeni. Naslednji korak je klik gumba Izračunaj skupine, s katerim bo predloga določila razvrstitev za- 44 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 poslenih po delovnih skupinah. Na tretjem listu se prikaže razpored skupin, ki ga lahko po želji tudi spreminjamo s preprostim premikanjem zaposlenih iz ene skupine v drugo. Ko smo tudi ta korak opravili, nas čaka le še izračun delovnega razporeda, ki je prikazan na listu Razpored. Na voljo imamo izbiro meseca in leta, sicer pa se imena izmen in skupin zaposlenih, ki bodo v določeni izmeni delali, prikažejo v koledarju. Če tega natisnemo, dobimo pregleden razpored mesečnega dela za vse dni v tednu. Imena zaposlenih v skupinah je treba natisniti posebej. ločenih stolpcih prikazani prihodki in odhodki, ki jih lahko razvrščamo po kategorijah, ter mesečne vsote obeh. Prikazane kategorije lahko nastavimo v spustnem meniju za vsak stolpec posebej. Vnosi in stanja se osvežijo šele, ko predlogo shranimo in jo ponovno odpremo. OSEBNA BILANCA Naslednja predloga je verjetno ena najstarejših aplikacij, ki si jo je ob večno prazni denarnici zamislil naprednejši uporabnik osebnega računalnika ali v zadnjih nekaj letih dlančnika. Delovni zvezek v Excelu je namenjen vodenju mesečne bilance odhodkov in prihodkov, torej je za vsak mesec treba odpreti nov zvezek. V njem sta dva lista, Bilanca in Pregled. V prvega vnašamo podatke, ki jih želimo obdelati, ter pregledujemo stanje, drugi pa je namenjen prikazu končnih izračunov prihodkov in odhodkov. Na prvem listu izpolnimo naslednja polja: V dobro in V breme, Opis in Kategorijo izdatka ali prihodka ter Datum vnosa. V polje Stanje lahko vnesemo začetno stanje evidence, nato pa se to sproti spreminja glede na naše vnose. Če z izdatki prekoračimo pozitivno stanje oziroma zabredemo v minus, nam bilanca prikaže deficit z grozečo rdečo barvo in znakom minus. Za natančnejše bo moteča lastnost, da stotine zaokrožuje navzdol do vrednosti 0,49 SIT in navzgor nad vrednostjo 0,50 SIT. Na drugem listu so v dveh Predlogi Osebna bilanca manjka še možnost vodenja bilance za več mesecev skupaj oziroma na letni ravni, sicer pa je soliden pripomoček za ne preveč zahtevno vodenje osebnega poslovanja. Pogrešali smo predvsem preprosta navodila za uporabo. DOHODNINSKI RAČUNI Predloga deluje v programu za obdelavo podatkovnih zbirk Access, namenjena pa je shranjevanju in izračunavanju dohodninskih olajšav. V oknu, ki se nam odpre ob zagonu predloge, izbiramo med gumbi Ažuriranje podatkov, Izračun dohodninskih olajšav in Admini- KONKRETNO slovenska informatika: Microsoftove štipendije za ustvarjalne študente  Letošnji projekti, ki se v finalnem izboru potegujejo za Microsoftovo nagrado »Milijon za vzpon«, so zanimiv skupek inovativnih predlog in, kar je najpomembnejše, plod slovenskega znanja. stracija uporabnikov. Pod njimi so na voljo še poročila, vendar o njih kasneje. Najprej moramo vnesti podatke za uporabnike, za katere bomo vodili evidenco računov. To storimo v posebnem oknu, kjer vpišemo ime in priimek ter status osebe (zaposlen, študent, drugo). Ko smo to opravili, se lahko lotimo vnašanja računov za posamezne uporabnike. Vnos lahko opremimo s podatki o datumu vnosa, zneskom računa in njegovim namenom, če pa se račun upošteva kot davčna olajšava, odkljukamo to možnost in na spustnem seznamu izberemo ustrezno olajšavo iz kategorij, predvidenih v Zakonu o dohodnini. Za posamezno olajšavo nam predloga ponudi kratek opis upoštevanih sredstev. Sproti lahko s klikom na gumb Prikaži moje račune pregledujemo in obdelujemo račune izbranega uporabnika. Okno Pregled računov nam omogoča vpogled v skupni znesek računov, filtriranje po olajšavah ali datumu ter brisanje računov. Ko želimo izvedeti višino dohodninske olajšave, ki jo z vnesenimi računi imamo, kliknemo gumb Izračun dohodninskih olajšav. V novem oknu izberemo uporabnika in izpiše se znesek njegovih računov za posamezno olajšavo ter na koncu, kolikšna je lahko naša osnova za dohodnino, da bomo s svojimi računi uveljavljali olajšave. Če navedena osnova presega našo predvideno osnovo za dohodnino, pomeni, da prikazani uporabnik svojo 3-odstotno olajšavo že presega in da naj bodo prihodnji računi izstavljeni na drugega člana gospodinjstva. Na koncu lahko izdelamo in natisnemo še poročila olajšav v obliki vsot ali izpiskov računov za vse uporabnike ali za vsakega posebej. Dohodninski izračun je uporabna in enostavna predloga, ki pa od nas zahteva ažurnost in sprotno vnašanje računov. TV-SPORED Gre za zanimivo predlogo, namenjeno zagrizenim gledalcem televizije, ki neradi zamudijo katero od priljubljenih oddaj. Za delovanje potrebuje aktivno spletno povezavo, s katero dostopa do dnevnih podatkov o TV-programih na glavnih slovenskih televizijskih postajah SLO1, SLO2, POP TV, Kanal A in Prva TV. Na vsakem listu delovnega zvezka v Excelu je prikazan celodnevni program posamezne TVpostaje, na katerem lahko označimo oddaje, ki si jih želimo ogledati. Seznam zaželenih oddaj je prikazan na listu Program, kjer so podatki o začetku, trajanju in koncu posamezne oddaje, njenem naslovu ter programu, na katerem bo predvajana. Pod seznamom je tudi graf, kjer je grafično prikazano trajanje posameznih oddaj, iz katerega lahko tudi razberemo, katere se po- krivajo. Predloga nam prav tako izračuna čas, ki ga bomo glede na naše želje prebili pred malim zaslonom. Žal pri tem ne upošteva oddaj, ki se prekrivajo. Zamisel predloge je zanimiva predvsem za zasvojene s televizijo, ki pa bodo pogrešali možnost sestavljanja seznama priljubljenih oddaj za več dni vnaprej in predvsem podporo za večje število TV-postaj. DIAMIND To predlogo je izmed vseh, ki tekmujejo na razpisu, najtežje uvrstiti v kakršnokoli kategorijo, saj je njen namen spoznavanje osnov modularne aritmetike, natančneje, računanja dni v tednu za poljubni datum – na pamet. Predloga je predvsem skupek napotkov, ki naj bi nam pomagali pri reševanju miselnih ugank, kot je na primer »Kateri dan v tednu je 2. januar 2026?«, s katerimi lahko zabavamo sebe in razpoloženo družbo. Na delovnem zvezku je v korakih opisan postopek računanja poljubnega datuma, ki ga vnesemo v za to označeno polje. Izračun dneva po določenem, vendar našim očem skritem algoritmu, predpostavlja poznavanje karakterističnih številk mesecev, ki so navedene v posebnem stolpcu, avtor pa nam svetuje, da se jih naučimo na pamet. Poskrbel je tudi za obširna navodila, kako izračunati karakteristične številke let. V nadaljnjih zvezkih nam avtor predloge kot zanimivost pojasnjuje vlogo modularne aritmetike za preverjanje napak pri branju črtnih kod, na koncu pa postreže še s primerjavo svojega algoritma s postopki računanja drugih matematikov na spletu.  MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 45 PODROBNEJE O ... LCD-monitorji: primerjava s CRT-monitorji CRT? Zadnjih nekaj let je v svetu računalnikov nekakšna konstanta postopen prehod s CRT- na LCD-monitorje. Zaradi udobja, majhne porabe prostora, manj škodljivega vpliva na naše zdravje, predvsem vid, mimogrede pa so padle tudi cene. Kaj je že to? Piše : Zdenko Frangež zdenko.frangez@mojmikro.si N ajprej so se seveda pocenili 15-palčni, nato še 17-palčni in zdaj so že 19-palčni monitorji dostopni vsakomur. Vse skupaj pa se je zgodilo v roku dobrih dveh let. Najprej počasi in skoraj sramežljivo, zadnje čase pa je zalet že takšen, da se nekateri sprašujejo, kje je meja. Prodaja LCD-monitorjev je prehitela prodajo CRT-monitorjev šele konec lanskega leta, vsaj po trditvah nekaj uglednih analitičnih ustanov. Trend se kljub nekaj nihanjem v cenah še vedno nadaljuje in rast prodaje celo presega vse napovedi. Leta pa še ni konec. Pred letom še ni bilo mogoče niti sanjati o 17palčnih LCD-monitorjih v cenovnem razredu dobrih petdeset tisočakov, zdaj je takšnih modelov že veliko. Pred letom so bili 19-palčni LCD-ji doma še dokajšnja redkost, danes se že težko odločimo za manjši monitor. In kako je prišlo do tega? Z večanjem prodaje raste proizvodnja, kar slednjo seveda poceni. Vsekakor ni enako plačevati razvoj LCD-monitorja, ki ga je treba plačati z »naklado« nekaj deset tisoč izdelkov kot pri nakladah, ki dosegajo vrtoglave številke. Podjetja so proizvodnjo v dobri meri preselila v okolja, kjer je delo cenejše, mimogrede pa so razvili tehnologije, ki pocenijo proizvodnjo, žal pa tudi takšne, ki pocenijo izdelek z nižanjem kakovosti. Ker je kakovost LCDzaslonov zadnje čase rasla je težko oceniti koliko kakovosti je izpadlo na račun nižanja cen. Kljub vsemu je povprečna kakovost LCD-monitorjev zadnje čase višja ob občutno nižjih cenah in to je končnemu uporabniku najvažnejše. Proizvajalec in ime modela Informacije BENQ FP557S Trend Net, d.o.o. Gericom C500 Anni, d.o.o. Relisys TL 565 Quantum, d.o.o. Yusmart 15” Acord-92, d.o.o. Spletni naslov Cena Tehnični podatki Velikost diagonale Ločljivost Velikost osnovne pike Barvna paleta Svetilnost Kontrastno razmerje Odzivni čas Zorni kot (H/V) Podatkovni vhod Mere in teža Garancija www.benq.com 49.544 SIT www.gericom.com 39.960 SIT www.relisys.com 41.998 SIT www.yusmart.net 48.200 SIT 38 cm (15”) 1024 x 768 pik 0,297 mm 16,7 milijona barv 250 cd/m� 400:1 16 ms 120/100 analogni 354 x 362 x 190 mm; 3.5 kg ni podatka 38 cm (15”) 1024 x 768 pik 0,297 mm 16,7 milijona barv 250 cd/m� 400:1 16 ms 160/160 analogni 326 x 253 x 12 mm 38 cm (15”) 1024 x 768 pik 0,297 mm 16,7 milijona barv 250 cd/m� 500:1 25 ms 130/100 analogni 368 x 353 x 204 mm; 3 kg 3 leta 38 cm (15”) 1024 x 768 pik 0,297 mm 16,2 milijona barv 250 cd/m� 400:1 16 ms 120/100 analogni ni podatka 46 3 leta MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 2 leti Razen med najcenejšimi modeli (resnici na ljubo pa tudi med njimi) že težko najdemo izdelke s katerimi ne bo vsaj del uporabnikov zadovoljen. Pri CRT-monitorjih smo bili nekako vajeni, da gre za komponento, ki jo menjamo redko. Takole 3-5 let je bil monitor pri hiši. In še takrat je prišlo do menjave bolj zaradi želje po večjem zaslonu kot zaradi nuje ali odpovedi naprave. Z enako filozofijo bi se morali lotiti tudi nakupa LCD-monitorja. Samo en par oči imamo in dolgoročno gledano je kakovosten LCD- zaslon še vedno cenejši kot nekaj parov očal, ki jih v enakem času menjamo. Vprašanje pa je, ali je mogoče tudi pri najcenejših modelih uporabiti enak razmislek kot pri CRT-monitorjih. Saj razloga za menjavo filozofije verjetno ni, se pa vseeno porajajo pomisleki, ali bo tudi nova generacija naprav delovala brezhibno toliko Neovo F415 Anni, d.o.o., Quantum, d.o.o. www.neovo.com 49.555 SIT Lengin CP150S Anni, d.o.o. Hansol H550 Quantum, d.o.o. www.lengin.com.tw 48.990 SIT www.hansol-uk.com 46.362 SIT 38 cm (15”) 1024 x 768 pik 0,297 mm 16,7 milijona barv 250 cd/m� 400:1 25 ms 130/100 analogni 350 x 335 x 180 mm; 3.7 kg 3 leta 38 cm (15”) 1024 x 768 pik 0,297 mm 16,7 milijona barv 250 cd/m� 500:1 12 ms ni podatka analogni ni podatka 38 cm (15”) 1024 x 768 pik 0,297 mm 16,7 milijona barv 250 cd/m� 350:1 25 ms 120/95 analogni 352 x 156 x 369 mm; 4.1 kg 3 leta 3 leta * V tabeli je zajeto po 10 najcenejših monitorjev v cenovnem razredu: 15” do 50.000 SIT, 17” do 60.000 SIT in 19” do 80.000 SIT, kot je mogoče najti cene na spletnih straneh naših trgovcev PODROBNEJE O ... LCD-monitorji: primerjava s CRT-monitorji časa. V resnici je težko odgovoriti na to vprašanje. Garancijske dobe so zadnje čase dokaj dolge in pri LCD-monitorjih znašajo od enega do treh let. Žal ena sama nedelujoča pika v večini primerov ni zadosten razlog, da bi nam monitor zamenjali, popraviti pa se tega ne da. Tudi sam imam LCD-monitor z uničeno piko. Je odpovedala kmalu po nakupu. Po drugi strani pa je pri hiši star, zelo star prenosni računalnik. In 12-palčni LCD-zaslon še vedno deluje kot v začetku, brez ene same nedelujoče pike. Hja, tudi srečo je treba imeti s temi LCD-ji. Ker so se pocenili LCD-ji, so se pocenili tudi CRT-monitorji. Zelo. Čeprav jih že težko najdemo v naših računalniških trgovinah, LCD-monitorje pa nam ponujajo že v neposredni bližini solate in lubenic v najbližjem nakupovalnem središču. Nemalo uporabnikov računalnikov se še vedno sprašuje, ali kupiti poceni CRT ali kljub nizki ceni še vedno precej dražji LCD-monitor. Pa pomisleki o poceni napravah in priključkih in tehničnih podatkih in še o čem se porajajo vprašanja. POJMI Ločljivost Tako kot pri CRT-monitorjih tudi pri LCDjih poznamo pojem ločljivosti, ki pove, koliko pik lahko zaslon prikaže. Če je ločljivost 1024 x Samsung SM 710V Avtera, d.o.o. 768 to pomeni, da sliko na vašem zaslonu ustvari 786.432 pik. Več pik ko ima, boljši oziroma kakovostnejši je prikaz slike na zaslonu. Navadno je ločljivost za 17-palčne monitorje 1024 x 768 pik, pri 19-palčnih monitorjih je ta 1280 x 1024, dražji pa zmorejo prikazati kakovostno sliko tudi pri ločljivosti 1600 x 1200 pik, kar pa je navadno rezervirano za 21-palčne monitorje. V nasprotju s CRT-monitorji, kjer lahko ločljivost prilagajamo potrebam, to pri LCD-zaslonih skoraj ni mogoče. Monitorji so namreč umerjeni za točno določeno ločljivost, vsakršno spreminjanje pa se konča z nižanjem kakovosti slike. LCD-zasloni imajo namreč točno določeno število pik, kjer lahko vsak sveti samo v eni barvi. Če ločljivost spreminjamo, monitor poskuša izračunati, kako naj pike obarva, in ker polovica pike ne more biti ene, polovica pa druge barve, je slika meglena in razvlečena. Za LCD-zaslone velja, da delujejo optimalno le pri privzeti ločljivosti, ki je tudi najvišja. Zadnje čas se pojavljajo LCD-monitorji, ki imajo višje ločljivosti pri manjši diagonali zaslona, kar pomeni, da bodo vsi napisi in ikone videti manjše. S tem se je treba sprijazniti in pač izbrati velikost LCD-zaslona in ločljivost glede na naše potrebe in želje. Osveževanje Pri CRT-monitorjih je bil eden pomembnejših podatkov ravno hitrost osveževanja slike. Če je bila prenizka, je slika neprijetno utripala in nekako pod 85 Hz ni bilo mogoče prav udobno delati. Razlog tiči v tehnologiji. Elektronski žarek vzbudi svetenje v fosforescenčni plasti CRT-monitorja, kar pa ne vzdrži dolgo. Tako je treba vse pike ponovno osvežiti v hitrem zaporedju, pa naj so se spremenile ali ne. Podatek najdemo tudi med tehničnimi podatki LCD-monitorjev, kjer pa ni tako pomemben kot pri starejših bratih. LCD-monitorji imajo popolnoma drugačen način izrisa slike, zato te ni treba tolikokrat izrisati vsako sekundo, da vidimo stabilno sliko. LCD-monitorji lahko vsako sliko prikazujejo poljubno dolgo, spreminjajo se le pike, ki so se dejansko spremenile. Tako je slika stabilna in ostra že pri osveževanju 60 Hz. Vidno polje LCD-zasloni imajo pri enako veliki navedeni diagonali večjo prikazno površino kot CRT-monitorji, saj pri slednjih proizvajalci navajajo velikost katodne cevi, katere del je skrit v plastičnem ohišju. dejansko vidno polje pri LCD-monitorjih je zato v grobem za palec manjše. Tako so 17palčni CRT-monitorji prikazali le nekako do 16,1 palca slikovnega polja pri LCD-monitorjih pa je to čistih 17 palcev. Če ste bili vajeni 17-palčnega CRT-monitorja, vam bo zadoščal tudi enako velik LCD, saj je v resnici vidna slika večja. Vidni kot Vidni kot je pri LCD-monitorjih še kako pomemben podatek. Navadno je podan z vodoravno in navpično vidljivostjo, recimo 170/170 stopinj. To pomeni, da boste videli sliko skoraj še pod pravim kotom na idealnega. To je seveda nemogoče in tu tiči prvi »nateg« proizvajalcev. CTX S762A Autronic, d.o.o., Gambit, d.o.o. www.ctxeurope.com 57.690 SIT Proview UK 713 Chip, d.o.o. Yakumo TFT 17 Acord-92 d.o.o Prestigio P179 Asbis, d.o.o. Yusmart 178 QP Acord-92, d.o.o. Lengin CP170S Anni, d.o.o. www.samsung.com 57.990 SIT CTX S771A Autronic, d.o.o., Gambit, d.o.o. www.ctxeurope.com 53.910 SIT www.proview.com 56.749 SIT www.yakumo.com 54.781 SIT www.prestigio.biz 56.990 SIT www.yusmart.net 53.990 SIT www.lengin.com.tw 57.990 SIT 43,2 cm (17”) 1280 x 1024 pik 0,264 mm 16,2 milijona barv 250 cd/m� 500:1 25 ms 150/135 analogni 382 x 384 x 175 mm; 4.55 kg 3 leta 43,2 cm (17”) 1280 x 1024 pik 0,264 mm 16,7 milijona barv 260 cd/m� 400:1 16 ms 140/120 analogni 368,7 x 368 x 205 mm; 5.1 kg 3 leta 43,2 cm (17”) 1280 x 1024 pik 0,264 mm 16,7 milijona barv 260 cd/m� 450:1 16 ms 160/160 analogni 368,7 x 368 x 205 mm; 5 kg 3 leta 43,2 cm (17”) 1280 x 1024 pik 0,264 mm 16,7 milijona barv 260 cd/m� 500:1 16 ms 140/140 analogni 435 x 123 x 495 mm; 4.1 kg 3 leta 43,2 cm (17”) 1280 x 1024 pik 0,264 mm 16,2 milijona barv 300 cd/m� 500:1 8 ms 140/130 analogni 400 x 369 x 212 mm; 6.1 kg 3 leta 43,2 cm (17”) 1280 x 1024 pik 0,264 mm 16,7 milijona barv 260 cd/m� 400:1 12 ms 150/135 analogni 395 x 375 x 175 mm; 6 kg ni podatka 43,2 cm (17”) 1280 x 1024 pik 0,264 mm 16,2 milijona barv 270 cd/m� 450:1 16 ms 140/130 analogni 43,2 cm (17”) 1280 x 1024 pik 0,264 mm 16,7 milijona barv 300 cd/m� 500:1 12 ms 140/140 analogni ni podatka 6.6 kg 3 leta ni podatka MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 47 PODROBNEJE O ... LCD-monitorji: primerjava s CRT-monitorji Navajajo namreč vidni kot slike, ko slika še ni pretirano popačena. Vsi vemo, da že pri manjših kotih vidimo padec kontrasta, potem izginjajo barve ali deli slike. Z dovoljenim padcem kakovosti je seveda mogoče lepo manipulirati. Manjka tudi volja proizvajalcev določiti uporaben standard in še manj so se ga pripravljeni držati. Lepo je namreč navajati podatke, ki so boljši kot pri konkurenci, zlasti če nam nihče ne more dokazati namernega zavajanja. Na srečo so številke vsaj približno primerljive pri večini proizvajalcev. Vsaj tistih večjih in pri kakovostnejših modelih. Odzivni čas To je lastnost, ki je pri CRT-monitorjih nismo poznali, saj se slika osvežuje periodično. Pri LCD-monitorjih se slika osvežuje samo tam, kjer se spremeni, no seveda, včasih se spremenijo tudi vse pike ali večina. Da bi dosegli normalno sliko, se mora elektronika dovolj hitro odzivati in osvetljevati in ugašati določene pike. Pri tem je vedno nekaj zakasnitve, saj pike v trenutku pač ni mogoče prižgati. Ta zamuda se meri v milisekundah, pri sodobnejših LCD-jih pa znaša med 2 in 20 ms. Zaradi velikih zakasnitev so bili LCD-ji dolgo manj primerni za predvajanje filmov, igranje dinamičnih iger in druge stvari, kjer se kadri hitro spreminjajo. Danes je drugače. LCD-monitorji so ustrezno hitri. Dovolj za vse zahteve. In če ne boste ravno tega iskali, tudi ne boste kar tako našli neprijetne sledi za gibajočim objektom. Starejši se boste še spomnili neprijetnih sledi za kazalcem na prvih LCD-zaslonih. Pri odzivnem času pa tiči še drugo zavajanje. Meriti bi namreč morali odzivni čas zaslona pri prehodu pike iz popolnoma bele v popolnoma črno. Nekateri proizvajalci počno natančno to, drugi pa trdijo, da je to nepotrebno in da je dovolj meriti prehod iz ene sivine v drugo sivino. Razpon sivin je seveda velik in kaj lahko nas zavede podatek o času, potrebnem za prehod. Kdo pa trdi, da morajo biti sivine res blizu čisto bele in čisto črne? Tako nekateri proizvajalci že reklamirajo LCD-monitorje z odzivnim časom pičlih 2 milisekund. Ja. Pred seboj imam takšnega, ki se pohvali z 8 ms. Za kak prehod? Kdo ve. Toda razlike med tem in onim, ki ima podan čas 1 6ms, ni prav nobene. Vsaj jaz je ne morem opaziti, pa sem vajen zijati v monitor in odkrivati napake. Tudi pri igrah se ne vidi. Pa pri filmih tudi ne. V resnici je večina monitorjev, ki se hvalijo z odzivnim časom 8 ms, bližje resničnemu podatku 16 ali celo 20 ms. In kako torej vemo, da je podatek verodostojen? Lahko recimo zaupate naši presoji pri testih monitorjev. Svetujem pa tudi ogled slike na LCD-monitorju, preden ga kupite. Kontrastno razmerje Kontrastno razmerje poznamo tako pri LCD-jih kot pri klasičnih CRT-monitorjih, a ga pri slednjih ni bilo treba posebej omenjati, saj je ustrezalo tudi zahtevnejšim uporabnikom. Nasprotno je kontrastno razmerje zadeva, ki je povzročila razvijalcem LCD-jev nemalo preglavic. Čeprav klasični monitorji dosegajo kontrastna razmerja 700 : 1 in več brez težav, so takšni LCD-monitorji redkejši. No, seveda. Zadnje čase se je tudi na tem področju stanje zelo izboljšalo, vsaj pri boljših modelih. Svetilnost To je podatek, ki pove, kako svetlo sliko lahko ustvari določen zaslon. Podatek je podan v kandelah (Cd) na kvadratni meter. Večje je število, svetlejša je lahko slika. Pa ne presvetljena. Podatek je pomemben vsem, ki uporabljajo LCDmonitor pri dnevni svetlobi. Zlasti če občasno na zaslon padajo sončni žarki. Če bo število prenizko, v takih razmerah ne boste mogli dovolj osvetliti slike, da bi »preglasila« sončne žarke ali drug vir močnejše svetlobe. Proizvajalec in ime modela Informacije Relisys TL 766 Quantum, d.o.o. BenQ FP 731 Trend Net, d.o.o. Samsung SM 913V Avtera, d.o.o. Philips 190S6FG PC Hand, d.o.o. Spletni naslov Cena Tehnični podatki Velikost diagonale Ločljivost Velikost osnovne pike Barvna paleta Svetilnost Kontrastno razmerje Odzivni čas Zorni kot (H/V) Podatkovni vhod Mere in teža Garancija www.relisys.com 54.998 SIT www.benq.com 53.380 SIT www.samsung.com 65.184 SIT 43,2 cm (17”) 1280 x 1024 pik 0,264 mm 16,7 milijona barv 260 cd/m� 450:1 12 ms 150/135 analogni 394 x 374 x 204 mm; 5 kg 3 leta 43,2 cm (17”) 1280 x 1024 pik 0,264 mm 16,2 milijona barv 260 cd/m� 450:1 12 ms 160/160 analogni 375 x 369.2 x 155 mm; 4.38 kg 3 leta 48,3 cm (19”) 1280 x 1024 0,294 mm 16,2 milijona barv 260 cd/m� 600:1 12 ms 160/150 analogni 430 x 428 x 195 mm; 7.35 kg 3 leta 48 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 DVI ali analogni priključek Pri CRT-monitorjih smo poznali različne izpeljanke analognega sistema VGA, za digitalne LCD-monitorje pa je bil razvit popolnoma nov standard, kjer so odpravljene nepotrebne pretvorbe signala iz analogne oblike v digitalno in obratno, tako tudi odpade padec kakovosti zaradi nenatančnosti pretvorb. Ta standard je DVI ali Digital Video Interface, digitalni video vmesnik. Prvi LCD-monitorji so sicer uporabljali v glavnem VGA-priključke, a dandanes je večina opremljena z obema. Da monitor sprejema slikovne podatke po standardu DVI ,se ni težko prepričati, saj se njegov podatkovni kabel že na prvi pogled loči od starega VGA. Ločimo dve vrsti DVI standarda. DVI-D podpira le nove digitalne monitorje, medtem ko vmesna različica DVI-I ponuja tudi grafični izhod za priključitev analognega monitorja. Poleg vidnih razlik ponuja standard DVI še nekaj izboljšav. Med njimi so: varčevanje z energijo, tehnologija plug and play, manjša občutljivost na motnje ali kakovost prenosnih kablov, prepustnost, ki presega 165 MHz in še kaj, čeprav so nekatere prednosti že na voljo tudi pri analognih priključkih. Pri LCD-monitorjih nižjega cenovnega razreda in pri manj zahtevnih prikazih razlike med priključkoma v resnici ne boste opazili, vsaj kmalu ne. Pri zahtevnih grafičnih opravilih in kakovostnih monitorjih pa je razlika lepo vidna. Elektromagnetno valovanje Ker za delovanje LCD-jev ni potrebe po zapletenih sistemih tuljav, visoko energijskih virov elektronskih snopov in podobne elektronske šare, kot je bilo to potrebno pri CRT-monitorjih, temveč sta potrebna le vir svetlobe in dokaj nedolžna električna napetost v elektrodah, LCD-ji praktično ne oddajajo drugega elektromagnetnega valovanja kot svetlobe. Tako odpade strah po elektromagnetnem onesnaženju oziroma po škodljivem sevanju naprave. Iz istega razloga so LCD-monitorji tudi manj občutljivi na druge onesnaževalce. Tako se slika več ne popači vsakič, ko vam zazvoni mobilni telefon, zvočnik so lahko bližje monitorja in podobno. Acer AL1916S Trend Net, d.o.o. Acer AL1912S Trend Net, d.o.o. www.philips.com 76.443 SIT CTX S966A Autronic, d.o.o., Gambit, d.o.o. www.ctxeurope.com 74.076 SIT www.acer.com 69.990 SIT www.acer.com 71.808 SIT 48,3 cm (19”) 1280 x 1024 0,294 mm 16,7 milijona barv 250 cd/m� 500:1 8 ms 160/150 analogni 418 x 425 x 235 mm; 5.4 kg 3 leta 48,3 cm (19”) 1280 x 1024 0,294 mm 16,7 milijona barv 250 cd/m� 450:1 12 ms 140/130 analogni 415 x 407.5 x 205mm; 5.9 kg 3 leta 48,3 cm (19”) 1280 x 1024 0,294 mm 16,2 milijona barv 250 cd/m� 500:1 12 ms 140/140 analogni 422.2 x 433x 175.8 mm; 5.6 kg 3 leta 48,3 cm (19”) 1280 x 1024 0,294 mm 16,2 milijona barv 250 cd/m� 500:1 16 ms 140/140 analogni 422.2 x 433x 175.8 mm; 5.5 kg 3 leta PODROBNEJE O ... LCD-monitorji: primerjava s CRT-monitorji Nastavitve in zaslonski meniji Zaslonski meniji (On Screen Display − OSD) so se razvili iz dodatnih prikazovalnikov in nadzornih gumbov, ki so včasih bili pod zaslonom. Pri monitorjih s katodno cevjo se nastavitve delijo v več skupin: barvne, geometrijske, nadzorne in vhodne. Z geometrijskimi se nastavlja obliko, položaj in velikost slike. Barvne nastavitve se uporabljajo za umerjanje oziroma umerjanje slike, kar pride predvsem prav pri tiskanju, saj umerjanje omogoča, da pri tiskanju ni odstopanj od barv na zaslonu monitorja. Nadzorne nastavitve so namenjene posredovanju informacij, katero ločljivost trenutno uporabljate, ter podatek o trenutni vodoravni in navpični frekvenci. Vhodne nastavitve so namenjene predvsem informacijam, kateri priključek je trenutno v rabi. LCD-monitorji imajo zaradi digitalne tehnologije manj nastavitev kot monitorji s katodno cevjo, kar je vsekakor še ena prednost LCD-monitorjev, po večini imajo na ohišju tipko Auto, ki ima funkcijo samodejne nastavitve optimalne slike, kar vsaj neveščim uporabnikom še kako skrajša čas, potreben za optimalno nastavitev monitorja. Nekateri modeli že premorejo vse mogoče možnosti glajenja slike in spreminjanje nastavitev glede na osvetljenost okolja. Pri teh poseben senzor obvešča monitor o razmerah, ta pa poskrbi za optimalne nastavitve ne glede na to, ali vam na zaslon sveti sonce ali delate v trdi temi. KAKO TOREJ KUPITI LCD-MONITOR Seveda s primerjavo tehničnih podatkov. Ker sem že razložil, obstaja možnost manipulacij z nekaterimi podatki, zato se ne pustite kar na slepo zavesti podatku, da je določen monitor boljši, ker je njegov odzivni čas sila kratek, ker ima širok vidni kot in še kaj. Saj verjetno je vse vsaj približno res, ne pa čisto in popolnoma. Podatki so pač v določeni meri neprimerljivi pri različnih proizvajalcih. Zaupajte sebi. LCD-monitor boste gledali kar nekaj časa in verjetno veliko časa vsak dan. Zato si privoščite kar najboljšega, pač v okviru zmožnosti. Morda raje nekoliko kakovostnejši 17-palčni monitor kot manj kakovostnega 19-palčnega, če takšne delovne površne v resnici ne potrebujete prav nujno. Tudi se ne pustite zapeljati videzu naprave. Nekateri so krasni, drugi so prav dolgočasni, a je morda slika prijaznejša. Zakaj prijaznejša? Težko je to razložiti, lahko pa poskusim. Lahko vam tukaj solim pamet, da je določen monitor najboljši, ker ... in ker ... in ker ima .. Ja. res je. Je najboljši. Slika je najostrejša na trgu, svetilnost je prav grozljiva in še in še. V resnici morda vsega tega ne potrebujete. Še huje. Ni nujno, da bo slika na takšnem monitorju ustrezala vašim očem, navadam, predstavam in še kaj bi se našlo. Ni kar tako nastal pregovor »vsake oči imajo svojega malarja«. Vaše imajo svojega, mi poskušamo pri testih čimbolj objektivno pogledati prednosti in napake naprav in se poskušamo izogibati pristranskosti zaradi pač naših navad in želja. Seveda lahko verjamete našim testom. Ne boste verjeli, a tudi sami drug drugega sprašujemo, kako se je odrezala določena naprava, ki je pač sami nismo testirali, ker jo je že kolega. In si zaupamo, ko gremo sami v nakup. In nam lahko tudi vi. Vendar si tudi sami pri izbiri LCD-jev vsaj malo pogledamo, kako nam slika dejansko ugaja. Morda nekoliko bolje poznamo tudi sami sebe in svoje potrebe. Ne pustite se zavesti samo podatkom. Zahtevajte preizkus, ki naj vsebuje prikaz aplikacij, ki jih tudi sami uporabljate. Nekaj »hakeljcev« vam seveda lahko zaupam. Vedno poglejte, ali je mogoče sliko tudi ustrezno zatemniti. Meni ustreza nekoliko temnejša slika in nekaterih monitorjev ni mogoče ustrezno »utišati«. Presvetla slika povzroča boleče oči, glavobol in še kaj se vas lahko loti. Potem je mogoče kaj hitro oceniti, ali je kontrast ustrezen. Pri preglednicah Microsoftovega Excela na primer nekateri LCD-zasloni ne znajo dovolj prikazati razlike med označenim ali ne- LG 1950S Comtron, d.o.o. Lengin CP190S Anni, d.o.o. Relisys TL966D Quantum, d.o.o. Relisys TL970D Quantum, d.o.o. www.lge.com 69.466 SIT www.lengin.com.tw 69.990 SIT www.relisys.com 75.200 SIT www.relisys.com 73.524 SIT Neovo F419 Anni, d.o.o., Quantum, d.o.o. www.neovo.com 72.990 SIT 48,3 cm (19”) 1280 x 1024 0,294 mm 16,2 milijona barv 250 cd/m� 500:1 12 ms 160/160 analogni 412.8 x 420,3 x 230,3 mm 3 leta 48,3 cm (19”) 1280 x 1024 0,264 mm 16,2 milijona barv 250 cd/m� 450:1 12 ms ni podatka analogni ni podatka 48,3 cm (19”) 1280 x 1024 0,294 mm 16,2 milijona barv 250 cd/m� 500:1 16 ms 140/130 analogni in digitalni 417 x 422 x 210 mm; 6.5 kg 3 leta 48,3 cm (19”) 1280 x 1024 0,294 mm 16,2 milijona barv 250 cd/m� 500:1 25 ms 170/170 analogni in digitalni 426 x 444 x 215 mm; 10 kg 3 leta 48,3 cm (19”) 1280 x 1024 0,294 mm 16,7 milijona barv 300 cd/m� 700:1 25 ms 170/170 analogni in digitalni 422 x 412 x 200 mm; 6.5 kg ni podatka ni podatka označenim listom. Pač premajhna razlika med barvami ali sivinami. Morda je mogoče zadevo odpraviti z boljšimi nastavitvami parametrov, morda pa monitor pač tega ne omogoča in pika. Okvarjeno piko najlaže najdete, če zahtevate prikaz osnovnih barv in črne ter bele barve čez ves zaslon. Ne odpovedo vse pike enako. Lahko so črne, bele, modre, zelene ali rdeče. In ni vseeno, kako se to vidi. Na beli podlagi vas bo motila vsaka, na črni, če radi gledate filme, pa vas bodo bolj bodle v oči svetlejše pike ali rdeča. Nekako smo pač alergični na rdečo barvo. Seveda pa vsi uporabniki ne reagirajo enako na različne barve pik na sicer krasnem zaslonu.  Garancijski razredi Pred nakupom je dobro vedeti, koliko slabih pik imajo lahko LCD-monitorji, da še lahko uveljavljate garancijo. O tem govori standard ISO 13406-2. Kaj? Ja! LCD-monitor ima lahko okvarjene pike že ob nakupu in to ni razlog, da bi vam izdelek zamenjali. Še en razlog več torej, da izdelek preverite pred nakupom. Če to ugotovite šele doma, pa vam garancijski pogoji niso naklonjeni. Vsaj v večini primerov in pri cenejših modelih ne. Pri nekoliko dražjih je vse več izdelkov v razredu 1 ali njegovi izpeljanki, ki zagotavlja brezhiben izdelek vsaj pri nakupu. Vas pa kot kupca ščiti naš zakon o potrošnikih. Če ugotovite, da ima vaš monitor okvarjeno piko in vam trgovec izdelka noče zamenjati, lahko uveljavite pravico povrnitve denarja v roku osmih dni od nakupa, brez razlage, zakaj tako želite. Za to pa izdelek ne sme biti poškodovan. Tudi embalaža ne. Sicer vam bo trgovec zaračunal odškodnino. Tako se boste na lep način znebili neustreznega izdelka, ga pa bo zato »pobasal« manj previden kupec. Zaradi tega nasveta me bodo imeli trgovci še manj radi, pa nič zato. Pravice potrošnikov so vedno na prvem mestu. Povzetek standarda: Razred 1: Ni okvarjenih pik in podpik. Razred 2: Dopušča eno ali tudi vse od naslednjih pomanjkljivosti : � 2 svetli ali temni piki � 5 enojnih ali dvojnih temnih ali svetlih podpik � 2 dve podpiki znotraj razdalje petih pik (cca. 2 mm za 15- in 17-palčne monitorje). Razred 3: Dopušča eno ali vse izmed naslednjih pomanjkljivosti : � 5 svetlih pik � 15 temnih pik � 50 enojnih ali dvojnih temnih ali svetlih podpik Večina monitorjev je izdelanih po razredu 2 (Class II), za razred 1 ali 3 pa proizvajalec ponavadi opozori kupca. Se pa vsa podjetja ne držijo tega standarda, čeprav je vse bolj v veljavi. Navadno ob uveljavljanju garancije ni vseeno, kje je okvarjena pika. Če je nekje ob robu, je vsekakor manj nadležno, kot če je natančno v sredini zaslona. MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 49 PODROBNEJE O ... LCD-monitorji: tehnologije DA BOSTE VEDELI, KAJ KUPUJETE ... Pod ohišjem se skriva očem nevidno – vsaj dokler monitorja ne vklopimo, priključimo in se poglobimo v sliko. Da bi to potekalo brez razočaranj in težav, smo pregledali značilnosti vseh prevladujočih tehnologij na trgu ter poiskali njihove prednosti in slabost. Tako boste znali ocenjevati LCD-monitorje prek treh osnovnih podatkov, na podlagi katerih nevedni primerjajo jabolka s hruškami. Piše : Jaka Mele jaka.mele@mojmikro.si Č e se za hip osredotočimo na te tri podatke, so to vsekakor hitrost osveževanja, svetilnost in kontrast. Večina ljudi se za nakup odloča na podlagi prvega podatka, če pa morajo izbirati med več zasloni z isto hitrostjo osveževanja, se tehtnica obrne na stran tistega z boljšima preostalima podatkoma. Kot smo že večkrat pisali, ti podatki niso dovolj za izbiro monitorja, v vsakem primeru pa močno odsvetujemo nakup monitorja, ne da bi ga najprej videli in na lastne oči preverili sliko. Sestavni del vsakega zaslona je LCD-matrika, te pa se med seboj razlikujejo po specifikacijah, proizvajalcih in nosilni tehnologiji. Tehnologije tranzistorja s tankim filmom (TFT – Thin Film Transistor) se razlikujejo po enakomernost barv/ osvetlitve, očesu prijetni in kontrastni sliki ter vidnem kotu. Danes prevladujejo štiri tehnologije: TN+film, MVA, PVA in IPS (S-IPS). TN+FILM (Twisted-Nematics) Tehnologija je osnova današnje industrije tekočih kristalov. Je najcenejša za proizvodnjo in hkrati dosega najhitrejše (nazivne) hitrosti osveževanja (4, 8 ali 16 ms). Tudi pri merjenju hitrosti je treba opozoriti, da zaradi ohlapnosti standardov vsak proizvajalec meri stvari drugače, od lanskega leta pa skupina proizvajalcev ne meri več prehodov med skrajnima stanjema – popolne bele in popolne črne (od vklopa do izklopa pike), temveč čas, potreben za prehod med dvema sivinskima stanjema (GTG – Grey To Grey). Tako je treba biti ob številkah, kot so 3, 4, 8 ms skeptičen, saj so te vrednosti dosežene v testnem vzorcu (ker ni standardov, seveda proizvajalec izbere tistega, v katerem dobi najboljše rezultate), in v realni uporabi pogosto za druge prehode dosega tudi do 10krat večje zakasnitve … Matrike TN+Film imajo poleg »dobre« lastnosti hitrega odziva več slabih – izstopa zelo ozek vidni kot, kar je opazno že na pogled, če se pred zaslonom premikamo, saj se barve in osvetlitev slike opazno spreminjajo. Kontrast ni 50 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 bila nikoli močna plat te vrste matrike, čeprav se nova generacija tu občutno popravlja. Vendar pa je opaziti, da proizvajalci v zaslone vdelujejo močnejše zadnje osvetlitve, s čimer dosegajo višje nazivne kontraste. A ker je svetilnost nad 110 cd/m2 neudobna za človeško oko, večina uporabnikov najprej zniža osvetlitev (brightness), da sploh lahko normalno dela – kar pomeni, da je tudi nazivni kontrast šel po gobe. Prav tako so te matrike omejene s prikazom barv, saj 16,7 milijona barv, ki so jih sposobne prikazati sodobne grafične kartice, dosežejo z rahlo goljufijo stresanja barv (dithering). Priznati je treba, da se v tem zasloni različnih proizvajalcev ločijo, saj je elektronika, ki skrbi za prikazan rezultat, ponavadi zaščiteno znanje posameznih proizvajalcev. Prav tako zadnje čase nekateri proizvajalci z višanjem napetosti na kristalih dosežejo hitrejše osveževanje, zaslon pa ima še vedno isto matriko kot predhodni model ... Neznani praviloma uporabljajo slabšo generično tehnologijo, boljša imena pa s svojim znanjem dosegajo tudi veliko boljšo sliko. MVA, PVA (Multi/Patterned Vertical Alignment) Tehnologijo, ki gradi na navpični postavitvi kristalov oz. barvnih filtrov, je originalno razvil Fujitsu, temelji pa na tehnologiji TN+Film. Z rahlo spremembo tehnologije jim je uspelo doseči neverjetno – veliko bolj resnično in »črno črno« barvo, s tem pa bolj žive barve in boljši kontrast. Pravi biser pa je vidni kot take matrike (najboljši od vseh). Pri boljšem kontrastu je sicer treba biti previden, saj je ta vrednost, ki označuje razmerje med najbolj temnim in najbolj svetlim področjem zaslona, lahko enostavno pretirana. Kontrast povečujejo tako, da ali naredijo črno še temnejšo ali belo še svetlejšo. Ker je slednje težko (razen v matrikah xVA, kjer je zaradi postavitve kristalov slika že tako ali tako temnejša), je enostavnejša rešitev povečevanje svetilnosti in samodejen dvig kontrasta. Kontrastno razmerje dobimo, če izračunamo (medsebojno delimo) svetlost bele in črne barve. Če ima zaslon svetilnost bele 350 cd/m2, črne pa 0,5 cd/m2, je kontrastno razmerje 700 : 1. Težava je v presvetli beli barvi, ki je neudobna za delo (CRT-monitorji imajo svetilnost bele barve med 90 in 100 cd/m2). Tudi pri zaslonih xVA je zato dobro, da ga še v trgovini pogledate v ne preveč svetlem okolju, odprite pa prazen Wordov dokument, kjer je podlaga bela, in zrite vanj kakšno minuto. Če vam bo slika presvetla, zmanjšajte osvetlitev – če jo boste morali za prijetno sliko zmanjšati za več kot 30 odstotkov, se zavedajte, da je s tem tudi kontrast padel iz nazivne vrednosti. Tudi sicer svetilnost nad 250 cd/m2 pri obstoječih tehnologijah v LCD-zaslonih ni dobrodošla. Sicer pa ima tehnologija xVA s tem manj težav kot TN+film. Tehnologijo so pod različnimi imeni povzeli in razvili tudi drugi, vključno s Samsungom (PVA) in AU-Optronicsom (Super-MVA). Matrika xVA omogoča tudi širši vidni kot, pri prikazu barv pa so napake manj očitne. Žal matrike xVA zaradi kompleksne postavitve tekočih kristalov prikazujejo temnejšo sliko, kar sicer prav pride pri črni, a svetlo belo največkrat dosegajo z vdelavo zelo močnih zadnjih osvetlitev, kar utegne biti moteče za uporabnika. Do 2004 je bil tudi čas osveževanja slike izredno slab, v zadnjem letu pa je bil tu narejen ogromen napredek. Z vsem razvojem, za katerim stoji kar nekaj najmočnejših proizvajalcev matrik, je xVA postala ena naprednejših tehnologij, ki danes po kakovosti slike že tekmuje s tehnologijo IPS, največkrat pa je od nje predvsem opazno cenejša. IPS in S-IPS (Super/In-Phase Switching) Naprednejša, pa tudi najdražja tehnologija je IPS, ki daje najboljše rezultate s polnim barvnim razponom 16,7 milijona ter širokimi vidnimi koti in enakomerno sliko. Ta tehnologija je idealna za resne uporabnike in zahtevne pisarniške delavce, saj so barve predstavljene najbolj točno, zelo dobra pa sta tudi svetlost in kontrast, vidni kot pa je le odtenek slabši kot pri najnovejši generaciji zaslonov PVA (in svetlobna leta boljši od kateregakoli TN+film. Večina matrik je združljiva z naprednim standardom upravljanja barv S-RGB, videli pa smo tudi že prve z 10bitno predstavitvijo barv, s čimer znajo zasloni ob ustrezni grafični kartici prikazati do 1,1 milijarde barv. Večen problem tehnologije IPS je bila precejšnja počasnost matrik, ki so do lani v povprečju dosegali le osveževanje slike s 25 ms. Težavo odpravlja naslednja generacija matrik Super IPS, po kateri posegajo tudi igričarji. Zasloni s S-IPS matriko ponujajo najboljše ta hip, saj hitrost osveževanja prekaša hitrosti matrik xVA, poleg tega pa je nazivna hitrost osveževanja s to tehnologijo praktično konstanta ne glede na tip prehodov (z bele na črno ali med sivinami, oz. odtenki barv). Zaradi cene danes srečamo matrike IPS predvsem v večjih zaslonih z diagonalami 19 in več palcev.  PODROBNEJE O ... LCD-monitorji: tehnologije NASLEDNIKI TEHNOLOGIJE LCD Seveda tudi tehnologije LCD-zaslonov niso idealne. Ne glede na izbrano tehnologijo matrike, gre vedno za večje ali manjše kompromise ter ob vseh plusih vedno prisotne tudi minuse ... Največje težave LCD-zaslonov so nezmožnost prikaza prave črne barve, težave s kontrastom, pretirano ostrino, barvami ter z hitrostjo osveževanja in spreminjana slike ter s tem povezanimi motnjami v prikazu (sledenje, meglena slika ...). V endar gre razvoj naprej, in če smo še lani trdili, da bomo kmalu ugledali prve OLED-zaslone (Organic Led Emiting Diode − organska svetleča dioda), pa se te napovedi zunaj prenosnih MP3-predvajalnikov še niso uresničile. Pa vendar se premika, in septembra smo videli premierno predstavitev zanimivih tehnologij, ki utegneta v letu do dveh priti tudi na prodajne police in z dokaj normalnimi cenami postati del izbire naprednih in zahtevnih uporabnikov. Kombinacija katodne in LED-osvetlitve Največ prahu je vsekakor dvignilo podjetje BrightStor, ki je predstavilo prototip LCD-zaslona z neverjetnim kontrastnim razmerjem 200.000 : 1, ki je hkrati edini zaslon, sposoben realno prikazati sliko, na kateri so sočasno vidne podrobnosti v svetlem in v temnem delu slike. Grafične kartice nove generacije so že zmožne prikazati barvno globino z naslavljanjem 10-bitov posamezne barve (High Dynamic Range − HDR), BrightStorov zaslon pa gre še korak dlje. Zaslon z nazivno 16-bitno globino barv (Extreme Dynamic Range − EDR) gradi na kombinaciji klasične katodne fluorescentne osvetlitve (Cold Cathode Fluorescent Lamp − CCFL) in osvetlitve z LED-om (Light Emitting Diode). V izdelku, napovedanem pred zaključkom redakcije, pa celo z dvojno osvetlitvijo niza belih LED in niza kombiniranih tribarvnih LED, kjer vsaka osvetlitev v kombinaciji zagotavlja svojih 8-bitov barvne globine. S praktično dvojno osvetlitvijo so drastično povečali tudi najvišjo svetilnost, z uporabo osvetlitve LED pa je črna barva 10-krat temnejša kot pri klasični osvetlitvi CCFL (ker je LED-diod več, jih je lahko za prikaz večinsko črne večina ugasnjenih, kar pomeni nič svetlobe – za razliko od enotne enakomerno osvetljene pri CCFL), kar pomeni tudi neverjeten kontrast. Zasloni s ceno skoraj 50 tisočakov USD so izdelani v omejeni seriji, a so dober pokazatelj, kaj nas utegne čakati v bližnji prihodnosti. Razvoj in uporaba LED-diod za osvetlitev LCD-zaslonov sta namreč v vzponu. LCD za oblikovalce Pred nekaj meseci je japonski gigant NEC prikazal prvi profesionalni LCD-zaslon, namenjen oblikovalcem – zagotavlja predvsem naravne in točne barve in celotno pokrivanje naslovljivega tiskarniškega barvnega spektra. Glavna ovira za prehod tehnologije LED v zaslone, namenjene množici, so visoke cene LED-osvetlitve. SED-zasloni Toshiba in Canon sta v začetku oktobra oznanili partnerstvo pri komercialnem razvoju tehnologije SED (Surface-Conduction Electron-Emitter Display). Glavne značilnosti SEDzaslonov so izredno tanki (le nekaj centimetrov) ter lahki zasloni, ki so po zmogljivostih primerljivi s CRT-zasloni (za osvetljavo pik uporabljajo stekleno ploščo z notranjim fosfornim premazom, ki jo namesto obstreljevanja s katodnim topom spodbujajo električni oddajniki, nameščeni na drugo stekleno ploščo, prislonjeno na prvo). V praksi gre za evolucijo CRT-zaslonov, a na dokaj zanimiv način. Tehnologija je razve- MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 51 PODROBNEJE O ... LCD-monitorji: tehnologije seljiva zaradi resnično »črne črne« barve, ki si jo obetamo; hipnega odzivnega časa 1 ms ter kontrastnega razmerja 100.000 : 1. Če ob vsem tem slišimo še govorice o izredno poceni izdelavi ter nizki energijski porabi, vse kaže, da ne more iti nič narobe. Ob vsem navedenem Canon že zdaj postavlja SED ob bok plazemskim televizorjem velikih dimenzij (splavitev prvih izdelkov bo na japonskem trgu že pomladi 2006), zanimivo pa je, da ne predvideva tehnologije na namizjih kot nadomestek LCD- ali CRT-zaslonom. Rolo zaslon Le pred nekaj dnevi pa je Philips na prireditvi IFA (Internationale Funkausstellung) v Berlinu oznanil, da bo prihodnje leto (2006) začel množično izdelovati rolo zaslone (rollable display). Pokazali so delujoči izdelek s 5-palčnim »monokromatskim« (4 odtenki sivine) zaslonom, ki ga je moč zviti v rolo in razviti, dosega pa ločljivost QVGA (320 x 240) ter ponuja podobne značilnosti, kot če iz običajne bralne razdalje gledamo papir (časopis). Tu zaradi odličnega kontrasta in nizke energijske porabe vidi tudi največjo uporabnost, seveda pa bi utegnila biti napravica, ki zvita v rolo meri le 100 x 60 x 20 mm, uporabna tudi za prikaz elektronskih zemljevidov, grafik … Za prihodnja leta načrtujejo tudi večje mere ter višjo ločljivost. Osram Opto Semiconductors, proizvajalec razsvetljave, je nedavno prikazal LCD-zaslon z LED-osvetlitvijo, s katerim meri predvsem na proizvajalce prenosnih računalnikov. Zaslon namreč ob svetilnosti 220 cd/m2 zahteva le 5,5 W energije. Ob dejstvu, da LCD-zaslon porabi približno 33 % akumulatorske energije v prenosniku, osvetlitev z LED-om namesto s fluorescentno zadnjo osvetlitvijo ponuja skoraj 50 % prihranek glede na današnje najvarčnejše sisteme. Med hitrostne prvake pa se je oktobra vpisal tudi ASUS, ki je v svojem novem 17-palčnem LCD-monitorju PM17TU s tehnologijo Trace Free Technology prvi dosegel hitrost osveževanje 3 ms. Kako je to videti v praksi, bomo, upajmo, lahko preizkusili že kmalu. Nov zagon za projektorje? Prav zanimiva pa je tudi prihodnost projektorjev. Te smo navkljub pričakovanjem pred nekaj leti zaradi še vedno visokih cen ter lastnosti projicirane slike, predvsem pa zaradi težav z veliko hrupa že odpisali. Pa vendar se utegne stanje še letos spremeniti, saj je Seiko Epson že prikazal prototip za dlan velikega projektorja s tehnologijo 3LCD in LED-osvetlitvijo. Tak projektor bo prikazal svetlo slike naravnih barv, bo pa tudi skoraj popolnoma tih, pa tudi čas zagona in ugašanja bo takojšen v primerjavi s sedanjim ogrevanjem in hlajenjem žarnic. Seveda pa odpade tudi menjavanje dragih žarnic. Epson še nima načrtov komercialno ponuditi projektor na trgu, a nekaj konkurentov je že napovedalo podobne izdelke. Morda pa le prihaja čas, ko si bomo namizje ali pa televizijsko sliko projicirali na steno pred seboj?  LCD in CRT: prednosti in slabosti Zasloni s tekočimi kristali (Liquid Crystal Display − LCD) so v letu 2004 v svetovnem merilu obsegali prek 80 % prodanih zaslonov, letos pa stari tehnologiji CRT (Cathode Ray Tube − katodna cev) napovedujejo zmanjšanje deleža na vsega 10 odstotkov. Trend in napovedi proizvajalcev, ki že zapirajo proizvodne linije CRT-zaslonov in televizij (Sharp, Sony …), kaže na popoln umik tehnologije CRT nekje do leta 2008−2009. Kaj so največje prednosti LCD- pred CRT-monitorji za računalniško rabo? Uporabniki velikih zaslonov bodo že ob nakupu opazili najočitnejšo razliko – LCD je 7- do 10-krat lažji od CRT- monitorja z enako diagonalo, pa tudi 4-krat tanjši. Tudi glede porabe električne energije je LCD dva- do štirikrat varčnejši in presenetljivo ima kar dvakrat daljšo življenjsko dobo. V primerjavi s CRT-monitorji LCD uporabnika ne zasipava s škodljivim žarčenjem, saj za osvetlitev skrbi fluorescentna žarnica. Med manjšimi, a za ne tako redke je izredno pomembna tudi ergonomija, ki jo z LCD-zasloni dosežemo laže in predvsem s precej manj prostora, sem pa sodi tudi pogosta možnost sukanja zaslona v pokončni položaj. Razlika v kakovosti prikazane slike je kot noč in dan, saj ima LCD matrika fiksno postavitev pik, kar pomeni, da je imun na geometrijska popačenja, ki smo jih bili navajeni iz sveta CRT. Svetilnost in kontrast sta boljša – kar se pokaže v živih barvah, prav zaradi fiksne mreže pik pa je boljša tudi ostrina. Seveda pa ni prednosti brez slabosti, ki jih imajo tudi LCD-ji zvrhan koš. Omenili smo že fiksno postavitev pik, kar pomeni, da spreminjanje ločljivosti ni tako enostavno kot pri CRT-monitorju – pogosto je slika zaradi interpolacije namreč, odkrito rečeno, grda! V primerjavi s CRT-jem je pri LCD-ju treba živeti s hitrostjo (počasnostjo) osveževanja slike, kar utegne pri igrah ali filmih s hitrimi premiki prinesti s seboj zamegljeno sliko ter sledi. Žive barve LCD-jev so na prvi pogled sicer lepe, a žal so najpogostejše veliko bolj nerealne kot na (neumerjenem) CRT-zaslonu. Ostrina utegne biti moteča in prav zato bo marsikdo, ki na CRT-zaslonu ni nikoli posegel po metodah celozaslonskega mehčanja slike (v igrah) zdaj preizkusil tudi to. A hkrati to pomeni, da je treba imeti dovolj močno grafično kartico, ki omogoča igranje iger na LCD-zaslonu v domači ločljivosti (15-palčni ponavadi 1024 x 768, boljši 17- in vsi 19-palčni se zatekajo k 1280 x 1024, 20-palčni pa k ločljivosti 1600 x 1200 pik), pri čemer mora ostati še kaj procesne moči za procesno intenzivno mehčanje! 52 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 JE LCD TV ŽE ZREL ZA NAKUP? Po napovedih vodilnih iz industrije LCDtelevizorjev (Samsung in Sharp) naj bi trg do leta 2010 zrasel na 100-150 milijonov enot letnega povpraševanja. Današnji LCD-televizorji so šesta ali sedma generacijo izdelkov in tako tudi cenovno nihajo med dobrimi sto ter petsto tisočaki. Pa je danes pravi čas za nakup LCD-televizorja? T udi na prodajnih policah v Sloveniji se je v zadnjih mesecih nakopičilo kar nekaj ponudbe LCD-televizorjev velikosti diagonale med 26 in 26 palci (66 oz. 69 cm). Čeprav so zasloni ob upoštevanju razmerja stranic 16 : 9 dokaj majhni, pa prav te mere ponujajo najboljši prikaz pik iz standardne televizijske ločljivosti. Hkrati so cene dokaj sprejemljivih zaslonov padle pod 200 tisočakov, ki je nekakšna magična številka, prek katere gredo ob nakupu televizorja le redki. Glavni igralci so računalniška podjetja Prva stvar, ki jo opazimo pri tej velikosti LCDzaslonov, je, da prevladujejo znamke, ki že dlje časa prodajajo tudi računalniške LCD-zaslone. Le redki so LCD-televizorji proizvajalcev hi-fi opreme ali dolgoletnih predstavnikov TV-industrije. Nekaj jih sicer jih je, a z visokimi cenami popolnoma izstopajo. Tudi tehnični podatki LCD TV so na ravni LCD-monitorjev, in še to ne najnovejših, temveč prejšnje generacije. Svetilnost televizij mora biti načeloma višnja kot pri monitorjih, saj se jih povečini gleda z nekajmetrske razdalje, zato številke med 400 in 500 cd/m2 niso presenetljive. Največja prednost LCD-televizorjev pred klasičnimi analognimi sorodniki je višja ločljivost (v tem velikostnem razredu v glavnem 1280 x 768), kar je odlična podlaga za priklop računalnika in delo, predstavitve ali pa tudi gledanje filmov DivX /MPEG-4 ter prvih poskusnih HDTV-posnetkov. Kakovost, priključki ... Ne glede na preizkušene modele (nekaj tudi v tej številki Mojega mikra) smo opazili, da se televizije med seboj razlikujejo po kakovosti slike (odvisno od tega, katero matriko uporabljajo) ter po odzivnosti oz. hitrosti osveževanja slike, presenetljivo pa najhitreje postane moteče pomanjkanje želenih priključkov na zadnji strani. Modeli se namreč precej razlikujejo in v najnižjem cenovnem razredu pogosto ni več priključkov kot na najosnovnejšem analognem televizorju. To je škoda, saj tako ni moč izkoristiti »edine močne« prednosti LCD TV-ja – višje ločljivosti za priklop računalnika. V povprečju imajo dobri LCDtelevizorji poleg klasičnih še VGA, DVI ter kompozitni vhod. Če želite biti pripravljeni na prihodnost, naj ima aparat še vhod HDMI za povezavo z napravami, sposobnimi predvajati visokoločljivo HDTV (720 p). Odločitev, ali je LCD TV že zrel, za nakup je seveda vaša, vendar pa ob vseh slabostih slike, povezanih s prepočasnimi matrikami, megljenjem, nazobčanimi robovi in utripanju bele barve na temnih podlagah, morda vseeno velja še premisliti. »Računalniškim podjetjem«, ki vstopajo v proizvodnjo televizorjev, pa toplo polagamo na srce, da več pozornosti posvetijo vsaj kakovostnemu in enostavnemu ter preglednemu daljinskemu upravljalniku! Na kaj bodite pozorni Če pa že morate vstopiti v svet LCD-televizorjev, bodite pozorni tudi na enakomerno osvetlitev zaslona, vidni kot in hitrost osveževanja, ki mora biti pod 16 ms. Temnejšo črno in stvarnejše bodo ponudile matrike PVA, pozorni pa bodite tudi na interpolacijo – pred nakupom televizorja na njem predvajajte TV-program, nato pa še DVD. Ker sta ločljivosti obeh virov drugačna, mora TV to prilagoditi (interpolirati). Slika mora biti v obeh načinih jasna in ostra, pogosto pa v praksi opazimo, da je v enem načinu res dobra, v drugam pa slaba. Ne nazadnje velja biti ob spremljanju oddajanega TV-signala pozoren še na šum in prelive barv, kar na nekaterih televizorjih zaradi slabših matrik, ki niso zmožne prikazati vsega spektra barv - prehodi barv niso prepričljivi. Naprednejši modeli televizorjev ponujajo digitalno odstranjevanje šuma, vendar utegne vklop te funkcije slabo vplivati na ostrino celotne slike, zatorej previdno. Kaj čaka cene in velikosti LCD-televizorjev Danes trg LCD-televizorjev v vseh pošiljkah tehnologije LCD obsega 17 %, do leta 2010 pa naj bi obsegal že že 42 %. Osma generacija proizvodne tovarne za LCD, ki jo bo oktobra 2006 kot prvi zagnal Sharp, bo zmožna obdelovati matrike do velikosti 2160 x 2400 mm, iz katerih bo moč izrezati petnajst 32-palčnih, osem 42-palčnih ali šest 52-palčnih zaslonov oziroma ustrezno manjše število večjih. Medtem ko osmo generacijo tovarne gradi tudi Samsung, pa že razmišlja o deveti generaciji, kjer bi naj obdelovali matrike do velikosti 2400×2800 mm, kar bo dovolj za šest 57-palčnih televizorjev. Osma generacija tehnologije LCD bo temeljila na izboljšanem vektorskemu procesu izdelave PECVD (Plasma-Enhanced Chemical Vapor Deposition), s čimer bodo izboljšali tudi tehnične značilnosti zaslonov. Glede na trenutno, sedmo generacijo, lahko osma obdeluje kar dvakrat večje matrike (podvoji proizvodne zmogljibosti). Priznan ali nepriznan proizvajalec? Tako kot na področju računalniških zaslonov se je tudi pri LCD-televizorjih treba odločiti v množični ponudbi, kjer je poleg znanih proizvajalcev, kot so Sony, Philips, Samsung, Toshiba, Sharp in drugi, na voljo še ogromno podobnih naprav, ki pa se od prvih ločijo predvsem po neprepoznavnosti imena in ceni. Po funkcijah in specifikacijah so si vsaj na papirju naprave nevarno podobne in marsikdo se ne zna več odločiti. Žal univerzalnega odgovora ni, saj smo tudi sami naleteli na primere, ko je naprava neznanega proizvajalca delovala veliko dlje in bolje kot podoben model priznanih proizvajalcev, hkrati pa je seveda pogosto tudi obratno. Minimalne prednosti nakupa priznanega proizvajalca sta urejena garancijska in servisna mreža ter možnost dobave nadomestnih delov še vrsto let – kar pri drugi skupini ni nujno. Želel bi navesti tudi prednosti, kot so nadzor kakovosti in uporaba kakovostnih komponent pri priznanih proizvajalcih, a kaj ko je znano dejstvo, da zadnja leta spričo nižanja proizvodnje cene tudi najboljši posegajo po istih kitajskih komponentah. Tako ostane pravilna izbira stvar posamične presoje od primera do primera, zagotovo pa ne morete zgrešiti s podrobnim preizkusom aparata pri trgovcu še pred nakupom. Dejstvo je, da slovenski uvozniki že sami naredijo veliko selekcijo, tako da večjih nevšečnosti ali slabe kakovosti pri nas niti ne bi smeli najti.  MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 53 STROJNA OPREMA preizkusili smo URE JA : JAK A MELE jaka.mele @ mojmikro.si ATI X1000 10.000 RAZLOGOV ZA ATI ATI je konec septembra izbranim evropskim medijem predstavil svojo najnovejšo generacijo grafičnega procesorja družine R5xx, kakor tudi novo družino grafičnih kartic, temelječih na njem – X1000. In nismo bili razočarani ... Piše : Jaka Mele vo vlogo prevzeli senčilni procesorji. Nov pogon za razdeljevanje dela podpira ultramajhne dele (niti), s čimer pripomore k učinkovitejši porazdelitvi med vse procesorje. Vsi senčilni procesorji vseskozi delujejo v 32-bitnem načinu, arhitektura pa se lahko pohvali še s hitrim dinamičnim razporejanjem opravil. Razlika je v tem, da lahko novi senčilni procesor obdeluje tako pike kot oglišča, pač odvisno od tega, kakšno delo ga čaka – to pa zna opraviti veliko učinkoviteje kot prej. Nova arhitektura je zaradi spremenjenega pristopa izredno dinamič- jaka.mele@mojmikro.si P o pomladni pomladitvi Nvidiinih grafičnih rešitev je ATI-jeva osvežitev pomembna za nadaljevanje razvoja in konkurence, največ pa bo uporabnikom prinesla kanadska odločitev, da novo generacijo tehnologije že takoj na začetku ponudi v vseh cenovnih razredih! Medtem ko je bilo konec septembra pri nas že presneto mrzlo, smo se na ATI-jevo povabilo nekaj dni greli na španskem otočku Ibizi z milim mediteranskim podnebjem in še sprejemljivo toplim morjem. Slovenske barve smo, kot je že običajno, branili iz Mojega mikra ter edini preizkusili novo grafiko na njeni evropski premieri. ATI je novo družino predstavil 20. septembra v Ameriki, 1. oktobra v Evropi in 5. oktobra na Japonskem – ter sočasno tudi odpravil omejitve glede podajanja informacij. ATI SPET V NASKOKU NA PRESTOL Že poleti je vse kazalo, da bo družina R5xx zajetna in bogata, saj gre konec koncev za čistokrvno novo generacijo procesorjev po seriji R4xx izpred skoraj dveh let. ATI bo sprva na trg poslal kar štiri različice novega procesorja. To bodo R530, R520 XT, R520 XL in R515. Grafične kartice, temelječe na novih procesorjih, smo za vas, seveda pa tudi za potešitev lastne radovednosti preizkusili, še zlasti pa smo posvetili veliko pozornosti razlikah in podobnostim glede na pred nekaj mesecev predstavljeno novo generacijo grafike konkurenta Nvidia − GeForce 7800 GTX. Prav tako smo preizkusili vzporedno zmogljivost s tehnologijo CrossFire, ki jo sicer (spet prvi in edini v Sloveniji) podrobno opisujemo in z rezultati predstavljamo v septembrski številki Mojega mikra. Pozorni smo bili tudi na tehnološke novosti novih kartic, ki nadgrajujejo golo povečanje hitrosti, ter poskusili odgovoriti, ali ATI po več kot letu dni upravičeno zahteva vrnitev grafične krone. Da ATI več kot leto dni ni stal križem rok, je jasno, nam je pa 54 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 tudi uspelo uradno ovreči dotedanje govorice, da je ATI med razvojnim ciklom zavrgel vmesno generacije rešitve in prešel na naslednjo v razvojnem ciklu. ATI je imel velike težave z napako, ki se je med proizvodnim procesom pojavila v dveh izmed petih procesorjev R5xx (Xboxova različica ga ni imela, prav tako ne najcenejša izvedenka R515). Težava je nastala pri nedokumentirani povratni povezavi enega izmed modulov IP v matriko procesorja, kjer je prihajalo do drobnega uhajanja napetosti, kar je motilo normalno (hitro) delovanje procesorja. ATI je za iskanje napake porabil kar tri mesece, kar je tudi dodobra zakasnilo prihod na trg (ki naj bi bil pred ali pa vsaj sočasno z Nvidio 7800 GTX) … Navkljub kljub vsem zakasnitvam nas je R5xx prepričal, da je tehnološko najnaprednejši grafični procesor na trgu. Arhitektura je doživela bistvene spremembe, tako 3D-del kot pomnilniški del. Več pozornosti so namenili kakovosti izrisane slike, kjer se v širšem kontekstu ATI spušča tudi na »izboljšanje izkušnje«, kar je zapakiral v ime AVIVO (ta obvlada strojno dekodiranje video formatov H.264 in VC1 – iz prihajajočih medijev Blu-ray in HD-DVD)! NOVA ARHITEKTURA Glavna arhitekturna razlika je popolna prenova načina procesiranja pik in oglišč (vertex). ATI zatrjuje, da v novi arhitekturi ni moč več šteti cevovodov, saj ne gre več za cevovode v klasičnem pomenu besede, temveč so njiho- na in prilagodljiva. Sočasno nova arhitektura podpira Shader Model 3.0, veliko pa k zmogljivosti prispeva tudi nov napredni pomnilniški krmilnik 512-bitni Ring Bus. Za gladek pretok podatkov skrbi na novo zasnovan hitri predpomnilnik, prenovljeno pa je tudi delo pogona Hyper-Z. Posebnost je programirljivost pomnilniškega krmilnika, kar pomeni, da bomo lahko v prihodnje za posamezne tipe iger oz. aplikacij v pomnilniški del poslali popravljene, optimalne nastavitve za ta tip aplikacije. Družina ATI R520 na papirju sicer še vedno pozna senčilnike pik in oglišč, vendar številke preprosto ne moremo več primerjati s prejšnjimi generacijami in konkurenco. Tako senčilnik obdela 6 ukazov sočasno, zatorej bi lahko rekli, da jih je pravzaprav 16 x 6 = 96 … Vendar jih toliko v povprečnem scenariju ni moč izkoristiti, saj sta ponavadi količina dela in porazdelitev daleč od optimalne. ATI je torej s prehodom na 90 nm izdelavo prešel na novo filozofijo, kjer uporabljajo senčilne procesorje, ki so dinamični in programirljivi. Tako lahko obdelujejo tako pike kot tudi teksture in oglišča in iz urnega cikla v cikel prehajajo med njimi. Večji razpon med svetlimi toni in temnimi toni, imenovan High Dynamic Range (HDR), je ATI navkljub trditvam Nvidie obvladal prvi, in prva kartica, ki je to ponudila trgu, je ATI 9700. Seveda se veča natančnost oziroma razpon prikazanih barv in odtenkov. Za namen izboljšanega HDR-ja podpira družina X1000 64bitno plavajočo vejico skozi celoten cevovod. PREIZKUSILI SMO ... ATI X1000 Prav tako namesto podpore zapisu natančnosti 8/8/8/2 bita, vse kartice iz družine X1000 zmorejo prikazati 10/10/10/2 bita. S tem lahko dosežejo prikaz 1,1 milijarde barv na zaslonu, vendar so danes le redki zasloni, ki to omogočajo (recimo naš zmagovalec iz septembrske številke LCD NEC 1980Fxi). V prihodnjih generacijah se bo natančnost povečala proti 16-16-16-16, kar že podpira okoli 40 tisoč USD vreden monitor ameriškega podjetja SunnyBrook (kontrastno razmerje 40.000 : 1). Če primerjamo kartici Nvidia GeForce 7 in ATI X1000, ATI edini podpira sočasni HDR in celozaslonsko mehčanje (AA), kar prinese boljšo sliko! Nov je tudi način prilagodljivega celozaslonskega mehčanja (Adaptive AA), ki je po kakovosti blizu metode supersampling, po hitrosti pa na ravni optimalnega multisamplinga. Izboljšana je tudi 16x anisotfopično filtriranje, ki pozna še nov način dela – področni anisotropični filter! Med novostmi je tudi hibriden prikaz globine objektov, kar dosega z metodo, imenovano paralax occlusion mapping. Tako poleg osvetljave, ki daje občutek trirazsežnosti. zdaj tudi razporejanje objektov zunaj iste ravnine pripomore k ohranjanju iluzije globine prostora. GFX Jedro (MHz) Pomnilnik (MHz) Cevovodi Pomnilnik (MB) Cena (USD) Med testiranjem zmogljivosti ob mehčanju slike smo opazili, da je X1800XT v povprečju za 20 odstotkov hitrejši kot GF7800GTX ob istih nastavitvah (4x AA) ter 10 odstotkov hitrejši pri načinu 6x AA. KDAJ NA POLICAH? Nove kartice X1800 XL, X1300 in X1300 Pro smo že opazili na prodajnih policah (internetnih trgovin, pri nas jih pričakujemo konec meseca), X1800 XT naj bi bil množično na voljo 5. novembra, X1600 XT in X1600 Pro pa v začetku decembra! Zanimivo in malce sumljivo je, da ATI ni predstavil rezultatov vzporedne povezave dveh kartic X1800 XT s Crossfire. Uradni izgovor je, da še nimajo pripravljenih master kartic X1800XT, kar pomen,i da je bilo Crossfire nemogoče preizkusiti v tej najmočnejši kompoziciji. Najverjetnejši vzrok so zadnji zmogljivostni popravki gonilnikov, saj je X1800XT 625 1500 16 256 / 512 X1800XL 500 1000 16 256 X1600XT 590 1380 12 128 / 256 X1600PRO 500 780 12 128 / 256 X1300PRO 600 800 4 256 X1300 450 500 4 128 / 256 499 / 549 449 199 / 249 149 / 199 149 99 / 129 REZULTATI TESTIRANJA Glede na najmočnejšo Nvidiino pošast GeForce 7800 GTX je novi X1800XT v različni programih in igrah za 25 do 60 odstotkov hitrejši. Kartica omogoča več kot 35 osvežitev na sekundo celo v ločljivostih, kot je 1920 x 1200! Pomembno je razumeti, da je ATI tokrat odločno posegel v srednji in nižji cenovni razred, saj bodo kartice X1300 in X1600 z odlično ceno ponujale identično tehnologijo, a le z manj senčilnih procesorjev. X1600 tako prekaša GeForce 6600 GT za 15 do 50 odstokov, 6800 pa za vsaj za 10 odstotkov. Pogosto prezrta, a po našem mnenju najzanimivejša je X1300 Pro, ki s smešno ceno prekaša celo Nvidio 6600 in to v povprečju za 30 odstotkov, vstopni model 6200 pa ponekod tudi za faktor 2! GFX X1800XT X1800XL X1600 X1300 X1300 crossfire  Glavna arhitekturna razlika je popolna prenova načina procesiranja pik in oglišč, saj so vlogo cevovodov prevzeli senčilni procesorji. 3Dmark2003 16.559 13.409 9303 5881 9765 3Dmark2005 8872 7038 5142 2650 4598 Rezultat je indeksne oblike. Višja številka pomeni boljši rezultat. Testi izvedeni s privzetimi nastavitvami, ločljivost 1024 x 768. Sistem: Procesor AMD Athlon 64 4000+, matična plošča MSI K8N Diamond, dvokanalni pomnilnik 1 GB DDR-400. X1300HyperMem 450 1000 4 32 / 128 HyperMemory 79 sicer izdelava master kartice zgolj stvar dodajanja kompozitnega pogona – vendar pa je verjetno težje premagati Nvidiin SLI 7800 GTX. Govori se tudi o pomanjkanju čipov R520XT. Kartico X1300 bodo izdelovali samo v izvedbi slave (torej brez compose enginea), kar kartico poceni za 30−40 USD. Crossfire bo Prihodnost Pri prihodnjih generacij se bosta po pričakovanjih povečevala moč in število procesorjev, že jeseni 2007 pa se bo celoten koncept cevovodov tudi dokončno umaknil senčilnim procesorjem. Naslednik R580 bo najverjetneje podoben R520, pri čemer bo pomnilniški krmilnik deloval z danes še nastajajočim GDDR4. Poseben pomen daje ATI tudi procesiranju v grafičnem procesorju, saj je gola procesna moč kar 7x močnejša od Intelovega Pentiuma 4 pri 3 GHz. Razlike so v optimiranju: medtem ko je Pentium 4 optimiran za eno ali dve opravili sočasno, so grafični procesorji narejeni za množični paralelizem. Do konca leta bomo videli predelave znanih programov, kot sta SETI@Home oz. Folding@HOME, ki bodo izrabljali večjo procesno moč naših grafik. Sicer pa bodo razvijalci že v naslednji generaciji iger del procesne moči izrabili za pogone fizike v igrah – ter za detekcijo trkov. Tako na primer lik ne bo več polzel skozi travo, temveč se bo ta upogibala in umaknila igralčevemu telesu. V drugi fazi se bo ta procesna moč izkoristila za simulacijo vode in oblek − pregibanje tkanin .... tako deloval le v programskem načinu (prek gonilnikov), kar se pozna pri zmogljivosti– odvisno ob aplikacije za 10−30 odstotkov. Ker bo taka naveza delovala tako na matičnih ploščah Nforce SLI kot na Intelovih dvorežnih ploščah PCI Express, ki so že precej razširjene, lahko pričakujemo dobro prodajo. Še zlasti glede na izjemen rezultat te kartice. Tudi po obremenitvenem testu je bil hladilnik kartice X1300 Pro dokaj hladen, kar zagotovo obljublja tudi neslišne izvedenke s pasivnim hladilnim jedrom.  Gonilniki Veliko dela je ATI v zadnjih treh letih vložil v gonilnike in paket uporabnih programov pod imenom Catalyst, kjer mu gre priznati odličnost. To je še en dokaz, da dobra strojna rešitev ni nič brez dobre programske podpore, kar v primerjavi s tretjimi, predvsem azijskimi proizvajalci dokazujeta tako Nvidia kot ATI. Z družino R5xx se dokončno ukinja že izrabljena veja gonilnikov z nadzorno ploščo, saj bo po novem na voljo le še Catalyst Control Center (CCC). CCC nastaja z Microsoftovo tehnologijo .NET, kar je tudi glavni razlog za počasno delovanje, vendar ATI-jev izdelek pospešuje iz meseca v mesec. Tako so CCC-ji danes že popolnoma uporabni in odzivni. ATI novo različico CCC-ja izda vsak mesec, kar vidimo tudi iz številke različice – prva številka pomeni leto, druga pa mesec, torej pomeni 5.8 različico iz avgusta 2005. Razlog za izbiro tehnologije .NET je združljivost s prihajajočim sistemom Windows Vista, za katerega imajo že vse pripravljeno, prav tako pa bodo laže in hitreje dodali nove funkcije. Še pred koncem leta bomo ugledali podporo strojno pospeševanemu kodiranju MPEG-4 in DivX ter drugim sodobnim procesno intenzivnim kodekom, kar bo z izrabo procesne moči grafičnega procesorja potekalo nekajkrat hitreje. Najprej bo ATI izdal samostojen program, ki se bo opiral na podporo v CCC-ju, modul pa bodo ponudili tudi tretjim proizvajalcem grafičnih programov. ATI bo do konca leta pripravil optimiranje gonilnikov za dvojedrne procesorje (Nvidia je z izdajo gonilnikov ForceWare 80 pripravila kartice različnih izdelovalcev za skupno delo v SLI-ju, prav tako pa s podporo dvojedrnim procesorjem dvignila zmogljivost v nekaterih igrah tudi do 3 0%). Funkcije novih kartic je ATI predstavil z demom, imenovan Toy Shop, ki je ena najlepših in tehnološko dodelanih demonstracij, ki smo jih videli v zadnjih letih. MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 55 PREIZKUSILI SMO ... LCD TV LCD TV LCD TV Xoro HTL-2711w BenQ DV3250 Gericom GTV2702 Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: IZID, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.xoro.com Cena: 249.000 SIT Tehnični podatki Velikost diagonale: 27 palcev (68 cm) Ločljivost: 1280 x 768 Barvna globina: 16,7 milijona Svetilnost: 550 cd/m2 Kontrast: 600 : 1 Odzivnost: 16 ms Zorni kot: 170 / 170 Mere in teža: 808 cm x 500 cm x 220 mm; 19 kg Dodatki: Vdelani zvočniki Vmesniki: Analogni D-sub, DVI, HDCP, TV-sprejemnik Teletekst: Da Daljinski upravljalnik: Da Vhodi: Antena, kompozitni video, S-video, 2x SCART, komponentni ZA: Xoro HTL-2711w nas je prijetno presenetil, saj gre za eleganten monitor, odet v črno barvo, razpotegnjene stranice, ki dajo televizorju resen in eleganten videz, pa skrivajo dva 7 W zvočnika. Celotna prednja stranica je prevlečena s protiodsevnim slojem, ki daje še dodaten vtis kakovosti. Tudi znotraj ohišja se skrivajo dobrote, od katerih je prva dvojni TV-sprejemnik, s katerim je moč sočasno gledati dva programa, bodisi na razpolovljenem zaslonu bodisi kot sliko v sliki oz. sliko na sliki. Ločljivost zaslona 1280 x 768 pomeni razmerje stranic 15 : 9, na voljo pa je več prikaznih razmerij, med katerimi lahko preklapljamo. Monitor je že pripravljen za montažo na steno, tako kot drugi tokrat preizkušeni LCD-televizorji pa je tudi Xoro pripravljen na HDTV s podporo formatom do ločljivosti 1080i. Na zadnji strani naprave, skriti še pod posebnimi pokrovi, je še kopica vhodov, ki bodo spet zadovoljili vse vrste uporabnikov. Tudi ta matrika je deklarirana s 16 ms ob sivinskih prehodih, a je med testiranjem tako po hitrosti kot po prikazu barv, predvsem z mehkimi nerazpoznavnimi prehodih med odtenki, dajala občutek hitrejše, predvsem pa zelo dobro uravnotežene slike že ob privzetih nastavitvah. Barve so bile odlične, možno pa je spet tudi napredno posamezno nastavljanje! PROTI: Edina zamera gre počasnim menijem oziroma zamudnemu prilagajanju izbranim nastavitvam, pa tudi prehodi s programa (kanala) na program so počasni, z nekaj trenutki vmesne praznine. JM 56 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: Avtera, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.benq.com Cena: 349.000 SIT Tehnični podatki Velikost diagonale: 32,5 palca (80 cm) Ločljivost: 1366 x 768 Barvna globina: 16 milijonov Svetilnost: 500 cd/m2 Kontrast: 800 : 1 Odzivnost: 12 ms Zorni kot: 170 / 170 stopinj Mere in teža: 997 x 592 x 190 mm; 18,4 kg Dodatki: Vgrajeni zvočniki Vmesniki: Analogni D-SUB, digitalni DVI, HDCP, TVsprejemnik Teletekst: Da Daljinski upravljalnik: Da Vhodi: Antena, kompozitni video, S-video, SCART, komponentni ZA: Novi 32-palčni model z ločljivostjo 1366 x 768 ima razmerje stranic 16 : 9, še vedno pa je odet v luksuzno, všečno in funkcionalno ohišje. Na zgodnji strani ima tipke za krmiljenje naprave, širši nabor funkcij je prisoten na daljinskem upravljalniku, ki je še vedno pohvalno in sveže drugačen od brezimne konkurence. Na zadnji strani naprave je vrsta vhodov, vdelani so tudi stereo 10 + 10 W zvočniki. Zaslon je hitrejši kot pred dobrega pol leta preizkušeni 26-palčni model. Razliko med takratnimi 16 in današnjimi 12 ms sicer težko opazimo, saj ima večina današnjih LCD-televizorjev preveč težav z motnjami, ki nastajajo ob hitrih premikih kadrov. BenQ tudi na tem področju kaže napredek, saj vdelani algoritem DCDi sliko v realnem času procesira in jo naredi mehkejšo in naravnejšo. Tudi tehnologija SensEye, ki skrbi za naravne barve in natančnejše nastavljanje, je izboljšana. BenQ omogoča tudi neodvisno nastavljanje vseh štirih barv, možno pa je tudi shranjevati različne profile nastavitev. Druge funkcije (teletekst, slika v sliki, slika ob sliki …) so že vedno prisotne. Barve so dobre, svetilnost in kontrast pa kar izstopata. PROTI: Podstavek zaslona žal ni prilagodljiv, tako da ni moč nastavljati nagiba monitorja. Montaža na steno je možna le z dokupom dodatnega nosilca. Čeprav je možno izdatno nastavljanje slike, pa s privzetimi nastavitvami bela preveč izstopa in opazno drhti – tudi po nastavljanju nam tega ni uspelo v celoti odstraniti. Tudi ob svetlo-temnih kombinacijah je opaznih nekaj prepletenih robov. JM Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: Anni, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.gericom.com Cena: 179.900 SIT Tehnični podatki Velikost diagonale: 27 palcev (68 cm) Ločljivost: 1280 x 720 Barvna globina: 16,7 milijona Svetilnost: 550 cd/m2 Kontrast: 600 : 1 Odzivnost: 16 ms Zorni kot: 170 / 170 stopinj Mere in teža: 700 x 440 x 125 mm; 18 kg Dodatki: Vdelani zvočniki Vmesniki: Analogni D-sub, DVI, HDCP, TV-sprejemnik Teletekst: Da Daljinski upravljalnik: Da Vhodi: Antena, kompozitni video, S-video, 2x SCART, komponentni video ZA: Gericom slovenski trg pozna predvsem kot proizvajalca cenovno ugodnih prenosnih računalnikov. LCD-televizorji so razmeroma nov dodatek v ponudbi tega nemškega podjetja. Televizija je odeta v špartansko preprosto aluminijasto ohišje srebrne barve, ki se ne trudi posebej izstopati z eleganco. Enakomeren nekajcentimetrski rob okoli zaslona in to je to – nobenih vidnih zvočnikov. GTV2702 ima diagonalo dobrih 68 cm in je s tem glede na ceno razmeroma najcenejši LCD TV na slovenskih prodajnih policah. Zaslon z razmerjem stranic 16 : 9 zmore ločljivost 1280 x 720, s čimer podpira tudi prihajajoči HDTV 720p in 1080i. Matrika zaslona naj bi imela hitrost osveževanja slike 16 ms, vdelana pa sta tudi dva TV-sprejemnika, s katerima lahko uživamo tudi sliko v sliki in razdelitev zaslona na polovico. Med dokaj skopimi meniji lahko v naprednih nastavitvah izbiramo le med tremi vnaprej nastavljenimi temperaturami barv. Nekje v ozadju sta vdelana 8 W zvočnika. Pohvaliti velja širok nabor priključkov na zadnji strani. PROTI: Žal je Gericomova matrika med slabšimi, saj so bili barvni prehodi zelo očitno opazni, prav tako pa naprava ne premore »inteligentne« nastavitve odprave šuma, s katerim ima centralni procesni čip veliko težav. Šum je zato viden v sliki, ob hitrih prehodih kadrov pa se vidijo še druge anomalije, značilne predvsem za poceni LCD-monitorje. Tudi z oblikovne strani ob niti ne tako hudi konkurenci napravi ne moremo prisoditi drugega opisa, kot da je že videti poceni. JM LCD-monitor LCD-monitor Dell 2001FP AOC LM 2028 Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: FMC, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.dell.com/ Cena: 160.680 SIT Tehnični podatki Velikost diagonale: 20 palcev Ločljivost: 1600 x 1200 @ 60 Hz Barvna globina: 16,7 milijona barv Zorni kot: 178 stopinj vodoravno, 178 stopinj navpično Svetilnost: 250 cd/m2 Kontrastno razmerje: 400 : 1 Osveževanje: 16 ms Vmesniki in priključki: D-sub, DVI-D, S-video, kompozitni video ZA: Dell je zadnje leto zelo uspešen tudi na področju večjih namiznih LCD-monitorjev, kjer veliko prahu dvigajo predvsem njihovi večji zasloni. Tokrat smo si ogledali 20-palčni model, ki z ločljivostjo 1600 x 1200 pik pomeni naslednjo stopničko glede na manjše, 19-palčne brate. Monitor je oblikovno podoben drugim velikim Dellovim monitorjem, vključno s stojalom, ki ga je moč nastavljati po višini in ki omogoča zasuk v pokončen položaj. Pohvaliti velja tudi pester venček priključkov, saj S-video in kompozitni vhod nista ravno prisotna povsod, pa tudi USBrazdelilnik, vdelan v zaslon, ne bo nikoli odveč. Odlična Philipsova matrika tehnologije S-IPS ponuja čas osveževanja 16 ms, celoten zaslon pa je prevlečen z premazom za preprečevanje ponuja. Barve so odlične, njihova reprodukcija pa pohvalno natančna. Zaslon še vedno ponuja prikaz dveh signalov sočasno, sliko v sliki, zaslonski meniji pa so med najboljšimi in najpreprostejšimi za uporabo. Zanimivo je, da je glede na tehnično specifikacijo 2001FP dokaj skromen, saj svetilnost 250 cd/m2 ter kontrast 400 : 1 nista nekaj, kar bi pričakovali od sodobnega zaslona. Pa vendar – ko smo zaslon postavili ob bok konkurentom drugih proizvajalcev z drastično boljšimi »papirnatimi« specifikacijami, nismo opazili razlik, oziroma se nam je Dell na trenutke zdel celo boljši! PROTI: Velikih zamer nimamo, motila nas je le dokaj visoka cena doma, saj je ta monitor čez lužo precej cenejši. Dell bi lahko v svoje naprednejše modele, kamor spada tudi ta monitor, vdelal še kakšne dodatne funkcije, kot sta senzor svetlobe in prilagajanje osvetlitve! JM Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: Anni, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.aoc-europe.com/ Cena: 129.990 SIT Tehnični podatki Velikost diagonale: 20,1 palca Ločljivost: 1600 x 1200 @ 60 Hz Barvna globina: 16,7 milijona barv Zorni kot: 170 stopinj vodoravno, 170 stopinj navpično Svetilnost: 250 cd/m2 Kontrastno razmerje: 700 : 1 Osveževanje: 16 ms Vmesniki in priključki: D-sub, DVI-D ZA: AOC je tudi na slovenskem trgu že znano ime, ki ga označuje predvsem izredno razmerje med ceno in kakovostjo. Zaslon ne bi bil nič posebnega, če ga ne bi bilo čez diagonalo kar 20,1 palca in če ne bi imel nazivne ločljivosti 1600 x 1200 pik. Tudi vizualno zaslon ni nič posebnega, a hkrati tudi ne izstopa negativno. Odet je v plastično svetlo sivo ohišje, ki ima na prednji strani ob zaslonu temnejšo obrobo, stojalo samo pa je v simpatični kombinaciji svetlo- in temnosive barve. Zaslon se na papirju ponaša z medsivinsko odzivnostjo 16 ms (GtG), kar mu dejansko tudi uspeva v praksi, saj nismo opazili nikakršnih negativnih učinkov. Zaslon ima enakomerno osvetlitev, kar je pohvalno. Ni nam najbolj jasno, komu je zaslon namenjen, saj je igričarjem, ki cenijo hitro osveževanje, visoka ločljivost prej ovira kot korist, za pisarniško uporabo pa zaslon z matriko TN morda ni najbolj uravnovešen. Vsekakor bo monitor z odlično ceno zagotovo privabil uporabnika, ki v zaslon večinoma gleda sam in ima veliko željo po prostranih namiznih »parcelah«. PROTI: Žal matrika zaslona temelji na tehnologiji TN, ki se ne more pohvaliti s kakovostjo prikaza barv, sploh pa ne z vidnim kotom. Slika je precej svetla, na oko se nam je zdelo še precej bolj od 250 cd/m2, saj je bilo treba za udobno delo svetlobo zmanjšati. S tem je padel tudi nazivni kontrast, vendar je bila slika še vedno spodobno gledljiva, barve pa žive. Največja zamera pa gre na račun vidnega kota, saj (merjeno od sredine) po naši oceni ne dosega niti 90 stopinj – kar pomeni, da je v sliki nemogoče uživati v dvoje, saj so spremembe barv in kontrastnih razmerij ogromne. JM PREIZKUSILI SMO ... ultralahki prenosni računalnik Dell Latitude X1 Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: FMC, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.dell.com Cena: 503.880 SIT Tehnični podatki Procesor: Intel Pentium M 733, ULV 1.1 GHz Pomnilnik: 256 MB DDR-2; 400 MHz Trdi disk: 60 GB EIDE, 4200 obratov/min Vdelane pomnilniške enote: Bralnik pomnilniških kartic SD in CompactFlash Zaslon: 12,1”, 1280 x 768 pik Grafična kartica: Intel 915 PM, do 128 MB Vmesniki: VGA, 2 x USB 2.0, 1x FireWire, 56K modem, 10/100/1000 LAN, Wi-Fi 802.11b/g, zvočniki, Bluetooth 1.2, zunanji DVD+-RW 8x Delovanje baterij: 2:45 osnovna, 4:24 dodatna; BatteryMark Mere in masa: 286 x 197 x 25 mm, 1,14 kg Programska oprema: Windows XP Pro ZA: Dell že nekaj časa ponuja simpatičen ultraprenosni računalnik pod imenom X1, v osnovi pa gre za Samsungov prenosnik Q30. Poleti so model ponovno prenovili in vanj vključili hitrejši in varčnejši Intel Pentium 4 ULW pri 1,1 GHz, narejen z 90 nm tehnologijo na jedru Dothan. Z ekonomičnejšo porabo energije pomnilnika DDR2 osveženi prenosnik v izredno majhnem paketu ponuja že z osnovno baterijo skoraj 3-urno avtonomijo, z razširjeno dodatno baterijo, ki je prav tako na priložena v osnovnem paketu, pa lahko bite meljemo še skoraj dodatnih pet ur. Ločljivost zaslona je bogatih 1280 x 768 pik, kar na prvi pogled na podolgovatem zaslonu z diagonalo 12,1” ni očitno, saj se zdi vse skupaj premajhno. Pa vendar se prenosnik obnese odlično, pohvaliti velja hiter prehod v stanje mirovanja in prebujanje ter tiho in dokaj hladno delovanje. V kompletu je priložena še zunanja optična enota, konkretno DVD+-RW. Glede komunikacij je prenosnik dobro opremljen, saj ima tako bluetooth kot tudi 802.11b/g, na voljo pa je celo gigabitni ethernetni priklop. PROTI: Prenosnik deluje precej krhko. Z razširjeno baterijo se teža hitro dviga. Integrirana Intelova grafična kartica žal ne bo kos grafično zahtevnejšim nalogam. Tipkovnica je manjša od običajne, tipkanju se je treba privaditi. Drsna ploščica je neodzivna in včasih jo je treba večkrat pobožati, preden reagira. Pogrešali smo razširitveno režo PCMCIA ali morda še bolj manjši ExpressCard. Za ponujeno je cena malce previsoka. JM MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 57 PREIZKUSILI SMO ... osebni foto tiskalnik Canon Pixma iP5200 diktafona diktafon z MP3-predvajalnikom Olympus WS-200S in WS-100 Olympus WS-320M Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost: Informacije: Canon Adria, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.canon.si Cena: Še ni znana Tehnični podatki Ločljivost: 9600 x 2400 dpi barvno Hitrost tiskanja: 24 (barvno) / 30 (čb) Format papirja: A4 Vmesniki: Hitri USB 2.0, PictBridge Pomnilnik: � Gonilniki za: MS Windows, Mac OS Cena izpisa ene strani: Barvna okoli 33 SIT (5 % pokritost), čb 14 SIT (5 % pokritost) Kapaciteta vhodnega in izhodnega predala za papir: 150+150 / 100 Mere in teža: 444 x 309 x 160 mm, 7,3 kg Dodatno: Tiskanje na optične medije, duplex ZA: Le nekaj mesecev po predstavitvi najnatančnejšega foto tiskalnika na svetu je Canon v novem 1-pikolitrskem razredu predstavil že drugi model. Tiskalnik Pixma iP 5200 nadomešča zelo uspešen in hiter model Pixma 5000. Novinec je še hitrejši, saj zmore natisniti 30 črno-belih stran na minuto. Namenjen je predvsem 5200 domači fotografiji oziroma vsem, ki zahtevajo brezhibne tiske fotografske natančnosti in v neomejeni barvni predstavi. Tiskalnik je oblikovno podoben drugim iz serije Pixma. Čeprav so rezultati fantastični, tiskalnik foto natančnost doseže že s petimi kartušami, od katerih sta dve črni. Prav druga črna kartuša naj bi prek tehnologije ContrastPLUS prispevala k dodatnemu nanosu, ki poudarja globino in kontrast na fotografijah. Tudi pod lupo je nemogoče opaziti kapljice, ki jih tiska 5200, saj prenovljena glava s tehnologijo FINE omogoča najboljšo natančnost, z velikostjo kapljic en pikoliter. Tiskalnik prek odličnih gonilnikov obvlada vse standardne funkcije, kot so obračanje fotografij, rezanje, učinki, tiskanje posterjev … Posebnost tiskalnika je izredna hitrost, saj brezrobo 10 x 15 fotografijo v najvišji kakovosti natisne v slabih 40 sekundah. Rezultat je odličen, širina barv in kontrastnih nivojev poudari tako svetle kot temne dele slike, z novo tehnologijo ChromaLife100 pa Canon obljublja še višji realizem in dolgo obstojnost izpisov. Kot pri vseh izdelkih Pixma so na voljo tudi samodejno dvostransko tiskanje, tisk na optične medije, dodatna kaseta s prostorom za vhodni papir ter podajalec za druge, manjše tipe papirja. PROTI: Čeprav ima tiskalnik vhod PictBridge, bi lahko imel v tem cenovnem razredu še reže za pomnilniške kartice ter zaslon in krmilni sistem za delo brez računalnika. Cena ne bo nizka. JM 58 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: Olympus Slovenija, d.o.o. Spletni naslov: www.olympus.com Cena: 57.600 SIT Tehnični podatki: Teža: 46 g Mere: 94,8 x 32,8 x 11 mm Vmesnik za povezavo: USB 2.0 Pomnilnik (interni): 1 GB Avdio: Vdelan zvočnik, izhod za slušalke in vhod za mikrofon Napajanje: 1,5V AAA-baterija; čas delovanja okoli 12 ur Načini: SHQ – 35 ur in 25 min, HQ – 70 ur in 50 min, SP � 139 ur in 30 min, LP način – 277 ur in 20 min Dodatne funkcije: Predvaja datoteke WMA in MP3, možnost shranjevanja podatkov v 5 podmapah, učinek WOW/SRS Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: Olympus Slovenija, d.o.o. Spletni naslov: www.olympus.com Cena: WS-200S 31.440 SIT in WS-100S 25.920 SIT Tehnični podatki: Teža: 54 g Mere: 94 x 40 x 15,1 mm Vmesnik za povezavo: USB 2.0 Pomnilnik (interni): WS-200S 128 MB, WS-100 64 MB Avdio: Vdelan zvočnik, izhod za slušalke in vhod za mikrofon Napajanje: 1 x AAA baterija 3V. Čas delovanja okoli 12 ur Načini snemanja: SHQ – 4 ure in 20 min, HQ – 8 ur in 50 min, SP � 17 ur in 25 min, LP – 54 ur in 50 min Dodatne funkcije: Predvaja datoteke WMA, stereo snemanje, 5 podmap za shranjevanje datotek, v vsaki lahko shranimo do 199 datotek ZA: Olympusov WS-200S je klasični digitalni diktafon, ki premore stereo način snemanja, model WS-100, pa snema le mono. Pohvalimo lahko USB-priključek, ki je del ohišja diktafona. To pomeni, da za prenos tako glasovnih kot tudi drugih datotek ne potrebujemo dodatnega kabla. Diktafon je kakovosten, kot smo pri Olypusu že nekako navajeni. Posnetki so kakovostni tudi v šumnem okolju. Seveda pa je priporočljivo, da diktafon uporabljamo v najkakovostnejšem načinu. Za običajno rabo dobre štiri ure prostora praviloma zadostuje. V primerjavi z modelom WS-320M ima ta diktafon nekoliko več gumbov ob strani, kot smo vajeni pri diktafonih. Model WS-320M z MP3-predvajalnikom pa ima na sredini že večsmerni gumb za premikanje po menijih. PROTI: Za prenos datotek bo 128 MB pomnilnika hitro premalo. Funkcijo lahko razumemo bolj kot izhod v sili. Če nimamo ključa, lahko na diktafon shranimo tudi datoteko. S tako malo pomnilnika zagotovo ne more nadomestiti klasičnega USB-ključa, čeprav za snemaje pogovorov 128 MB pomnilnika povsem zadostuje. Ne bom trdil, da nisem pogrešal MP3-predvajalnika, saj smo se že kar nekako razvadili. MS ZA: Samo še to smo čakali. Digitalni diktafon z MP3-predvajalnikom glasbenih datotek. Na trgu je kopica MP3-predvajalnikov, ki so tudi digitalni diktafoni. Vse lepo in prav, vendar nekaterim je diktafon pomembnejši od MP3-predvajalnika in ga potrebujejo dnevno. Poslušajo glasbo le takrat, ko imajo čas. Torej potrebujejo kakovosten digitalni diktafon, ki bi po možnosti znal predvajati tudi datoteke MP3. Še pred kratkim so pri ocenah Olympusovih diktafonih kritizirali, da nimajo MP3predvajalnika. Zdaj je to zgodovina. Diktafon je kakovosten, kot smo že vajeni pri seriji Olympusovih diktafonov. Dodatek WOW in SRS pa zagotavljata, da diktafon presenetljivo dobro predvaja tudi datoteke MP3. Vsekakor je velik plus diktafona tudi USBpriključek, ki je del ohišja. To se izkaže zelo prikladno takrat, ko diktafon uporabimo tudi kot USB-ključ za prenos datotek ali nalaganje glasbe. Ne potrebujemo dodatnega kabla! WS320M je zagotovo dober nakup, saj je diktafon še kako uporaben, zraven pa dobimo še zelo kakovosten MP3-predvajalnik. PROTI: Tisti, ki od WS-320M pričakujejo ogromno funkcij, ki jih poznamo iz nekaterih MP3-predvajalnikov bodo nekoliko razočarani, saj je pri WS-320M na prvem mestu digitalni diktafon in šele nato MP3-predvajalnik. MS PREIZKUSILI SMO ... MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 59 PREIZKUSILI SMO ... optični bralnik Epson Perfection 4990 Photo dokumentna kamera grafična kartica ATI X800 GTO 256MB AVerMedia AVerVision 130 Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: Avtera, d.o.o. Spletni naslov: www.epson.com Cena: 132.600 SIT Tehnični podatki Ločljivost: 4800 x 9600 dpi Barvna globina: 48-bitna Hitrost (strani na minuto): 2 Možnost branja prosojnic/dia: Da/da Samodejni podajalnik: Ne Vmesnik: USB 2.0, FireWire Gonilniki za: Windows, MAC ZA: Epson Perfection 4990 je vsekakor optični bralnik visokega razreda, saj ob odlični optični ločljivosti zajema ter pričakovani barvni globini ponuja vse možne funkcije. Poleg klasičnega zajemanja zna prebrati še prosojne materiale ter filme. Čeprav gre za A4-bralnik, je ta precej večji od preostalih, kar gre očitno na račun odličnega optičnega dela, ki obvlada kar optično ločljivost 4800 x 9600 pik, nekaj velikosti pa gre tudi na račun obojestranskega branja, saj je bralni del vdelan tudi v pokrov naprave. Naprava je izredno hitra, saj predogled A4-strani opravi v pičlih sedmih sekundah, pri ločljivosti 600 dpi pa je polno branje končano v dobri minuti. K odličnemu branju pripomore tudi dinamično določanje optične gostote. Bralnik oglašujejo kot idealen za fotografe in amaterje, saj poleg zajema fotografij in drugih tiskanin vključuje tudi nastavke za branje diapozitivov in filmskih negativov. Tudi v tem načinu, kjer do izraza pride velika optična ločljivost, je med hitrejšimi, saj za 35 mm negativ pri najvišji ločljivosti 4800 dpi potrebuje le dobro minuto in pol. Na elegantnem ohišju se nahajajo še štirje nastavljivi gumbi za hiter dostop do funkcij. Bralnik ima vdelano tehnologijo Digital ICE za odstranjevanje drobnih prask in prahu z zajetega materiala. Zajemi sivinskih in barvnih slik ter črnega besedila so potekali z odličnimi rezultati. Bralnik je izredno tih in natančen. PROTI: Pretirana cena je glavna zamera. Iz- boljšav bi lahko bila deležna tudi programska oprema. Nikjer nismo zasledili možnosti zajema več fotografij sočasno in samodejnega razreza in shranjevanja v posamezne datoteke, kar konkurenca ponuja že dlje časa. Tudi delovanje Digital ICE ni prineslo pričakovanih rezultatov, nastavitve zajema z gladke oz. mat podlage pa tudi niso bistveno izboljšale posameznih testnih zajemov. JM 60 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: Acord-92, d.o.o. Spletni naslov: www.sapphiretech.com Cena: 57.900 SIT Tehnični podatki Grafični procesor: ATI R430 Pomnilnik: 256 MB GDDR3 Hitrost procesorja/pomnilnika: 400/500 (1000) MHz Vodilo: PCIE 16x Dodatni priključki: 1x DVI, 1x D-sub, 1x VIVO Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: EC, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.avermedia.com Cena: 87.000 SIT Tehnični podatki Ločljivost zajema: 850.000 pik Izhodna ločljivost: 1024 x 768 Vmesniki: D-sub, S-video, kompozitni video, USB Mere in teža: 195 x 90 x 50 mm, 270 g Drugo: Dodatno na voljo nastavek za priklop na mikroskop; LED-osvetlitev ZA: ZA: X800 GTO je ATI-jev najnovejši grafični procesor pred predstavitvijo nove generacije grafik. Temelji na istem jedru kot X850 PRO, zato ga večina programov tudi spozna kot takega. Glede na X850 PRO je malenkost znižana hitrost jedra, a vseeno gre za zelo hitro kartico. Najboljša stvar pa je popolnoma tiha Sapphirova izvedba z masivnim pasivnim hlajenjem, ki se z veliko režami nadaljuje na obeh straneh kartice, jedri pa sta povezani z toplotno cevjo. X800 GTO je tako rekorder med neslišnimi karticami. Sicer je kartica povsem navadna grafika, temelječa na vodilu PCI express. Ima en DVI in en analogni izhod D-sub ter izhod za povezavo na televizor. V testih se novinec odreže odlično, saj doseže preko 4500 točk v testu 3D Mark 2005, v različici 2003 pa skoraj 10.000. V škatli dobimo še vse potrebne kable in igro po lastnem izboru (med ponujenimi si lahko eno odklenemo v polno različico). PROTI: Čeprav je kartica hlajena z obojestranskim hladilnikom, postane med grafično intenzivnimi opravili izredno vroča, ob prvem testu v ne preveč zračnem ohišju se je računalnik med testiranjem zaradi pregrevanja kar samodejno ugasil. V takem trenutku odsvetujemo dotikanje kartice, saj je možnost opeklin velika! Ker je hladilnik obojestranski, zaseda sosednji reži na obeh straneh grafike, pa tudi sicer priporočamo da je še kakšna reža naprej prosta zaradi lažjega pretoka zraka in ohlajanja. JM Test Ločljivost, X800 globina GTO 3D Mark 1024 x 4521 2005 768 x 32 X700, 256 MB X850 XT, 256 MB X800, 512 MB 3185 5540 4686 Tajvanski proizvajalec multimedijske opreme AVerMedia je že star znanec tako slovenskega kot evropskih trgov, a izdelek AVerVision 130 je novost tako v programu tega proizvajalca kot tudi eden prvih takih izdelkov na trgu. Načeloma gre za tehnološko osvežitev starega dobrega grafoskopa. AVerVision 130 je tako imenovana dokumentna kamera, namenjena zajemanju oziroma prikazovanju slik, dokumentov, 3D-objektov in celo zajemu slike iz mikroskopov (namestimo jo nad okular) ter projecirane slike na računalniškem monitorju oziroma videoprojektorju. Kamera je sestavljena iz baze, na kateri so tudi vsi priključki, optično srce pa je na gibljivem vratu nameščena kamera z dobrim senzorjem ločljivosti 850.000 pik. Kamera ponuja 4x digitalno povečavo in funkcijo obrezovanja slike. Izhodna ločljivost je omejena na 1024 x 768, v priključek D-sub pa lahko priključimo karkoli, od monitorja do LCD-televizorja ali projektorja. Dodatno pridejo prav še S-video in kompozitni izhodi, prek USB-priključka pa lahko napravo povežemo v računalnik in jo uporabljamo kot spletno kamero. Za dodano vrednost poskrbi priložena programska oprema, ki je zmožna zajeto sliko obdelovati in izboljšati s kopico učinkov, od monokromatskega do negativnega, ali pa zajem optimirati za besedilo ali grafiko. Dodatno za stabilno in ostro sliko skrbi dvonivojski filter, osvetlitev pa lahko tudi ročno nastavljamo. PROTI: Verjetno bo za slovensko šolstvo prav cena največja ovira. Škoda, ker v osnovnem paketu ni priložen nastavek za priklop na mikroskop, saj bi bila prav ta funkcija v šolstvu pri pouku kemije verjetno zanimiva. Prav bi prišla višja ločljivost (in tako uporabnejši digitalni zum). Škoda, ker naprava nima omrežnega priključka in možnosti pretočnega oddajanja slike prek interneta (izobraževanje, seminarji, sestanki na daljavo). JM brezžični usmerjevalnik s tehnologijo MIMO TRENDnet TEW-611BRP Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: EC, d.o.o. Spletni naslov: www.trendnet.com Cena: 31.500 SIT Tehnični podatki Frekvenca in hitrost: 2,4 GHz, 54 Mb/s, Super Fast G do 108 Mb/s Podprti protokoli: IEEE 802.11g/802.11b Načini upravljanja: Spletni vmesnik Vmesniki: 4x LAN RJ45 10/100 Možnost vdelave dodatnih modulov: Ne Tehnologija MIMO: Ni podatka Dodatne funkcije: Požarni zid SPI, MIMO 2 interni in 2 zunanji anteni Priloženo: Programska oprema, vmesnik za namestitev, navodila ZA: Ob preizkusu brezžičnega usmerjevalnika s tehnologijo MIMO podjetja TRENDnet smo bili skeptični. Pogosto opevana tehnologija MIMO je zadnji tehnološki preboj, ki je s prvimi različicami strojne kode veliko preglavic povzročala še znanim imenom, kot sta Linksys in Netgear, tako da, po pravici povedano, nismo pričakovali veliko. Omrežna oprema podjetja TRENDnet je bila po sedanjih preizkusih nekako v zlati sredini, a ni nikoli izstopala z drugim kot morda s ceno. Vse kaže, da se stvari z modelom 611BRP spreminjajo, in to konkretno. Usmerjevalnik nas je presenetil s kar nekaj posebnostmi, med katerimi pa je na prvem mestu vsekakor treba pohvaliti spletni upravljavski vmesnik. Je pregleden, hiter, informativen in vsebuje pomoč. Moč je nastaviti ogromno funkcij, ki smo jih pogrešali tudi pri najdražjih modelih prestižnih proizvajalcev, ki se imajo za konico v industriji (QoS, filtriranje prometa in profili dovoljenega prometa za ogromno iger). V zaščitno modro barvo odeti usmerjevalnik ima dve zunanji močni 4dBi anteni, za podporo tehnologiji MIMO pa dodatno še dve interni. Pohvaliti velja podporo naslednjemu varnostnemu standardu WPA2, ki zaenkrat edini ponuja neprebojno zaščito brezžične povezave. Čeprav tehnologija Super G ne prinaša opaznejše pohitritve prenosov glede na 802.11g, pa je usmerjevalnik obdržal uporabno povezavo, tudi ko smo se z odjemalcem oddaljili več železobetonskih sten daleč! Vse to ob ugodni ceni je dovolj za spodbudo še z naše strani! PROTI: Škoda da zunanji anteni nista zamenljivi z močnejšimi. Pogrešali smo USBvhod za priklop tiskalnika, kar pride prav tako v domačem kot poslovnem okolju. Upajmo le, da bo TRENDnet ponujal kvalitetne in pogoste nadgradnje strojne programske opreme! JM podaljšek računalniških kablov TRENDnet TK-EX2 Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: EC, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.trendnet.com Cena: 30.360 SIT Tehnični podatki Povezovalni vmesnik: Ethernet Prenos: PS2-miška, PS2-tipkovnica, D-sub Napajanje: zunanji napajalnik Velikost, teža: 2 x 78 x 39 x 110 mm, 269 g Gonilniki: Niso potrebni ZA: Kako neverjetno dolgo je trajalo, da smo končno dobili tako preprosto napravico. Inženirji pri ameriškemu TrendWareu so odgovorili na vse pogostejšo potrebo po upravljanju računalnika, ki pa ni v istem prostoru. Problem se pojavlja tako v pisarnah, strežniškem okolju kot tudi doma. Dosedanja rešitev – dvigni se in se sprehodi v sosednji prostor – je sicer dovolj preprosta, a kaj, ko težimo k poenostavljanju. In prav to ponuja EX2. Gre za par napravic, od katerih ena deluje kot oddajnik, druga pa kot sprejemnik, omogočata pa, da prek omrežnega kabla prenašamo signale VGA-monitorja, PS2-tipkovnice in PS2-miške do 152 metrov daleč. Majhno modro škatlico namestimo med računalnik in zaslon ter med miško in tipkovnico (ni potrebno, da so monitorji, miška in tipkovnica tudi zares priklopljene, lahko pa so), nato vanj vtaknemo omrežni kabel in na drugo stran do 152 metrov daleč priklopimo drugo modro napravico. Ta potrebuje tudi napajanje, vanjo pa priklopimo že opisano trojico naprav. Ker gre za prenos analognega signala, lahko na tej strani z nastavitvijo na adapterju fino nastavimo video signal in s tem popravimo napake, nastale ob prenosu. Komplet deluje na vseh napravah transparentno od operacijskega sistema. Lahko uporabimo tudi dodaten KVMpreklopnik ali pa napravici uporabimo zgolj za priklop dodatne tipkovnice/miške oz. zaslona. PROTI: V današnjem digitalnem svetu je prava škoda, da inženirji TrendWarea niso raje vdelali digitalnega DVI-priklopa za zaslon in še kak USB-vmesnik, saj večina novejših mišk uporablja to povezavo. Je to rešitev, kako se znebiti glasnega računalnika? JM MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 61 PREIZKUSILI SMO ... novi digitalni fotoaparati FOTOGRAFSKI MULTIPRAKTIKI Svet fotografije postaja čudna mešanica možnosti, ki daleč prekašajo zmožnosti uporabnikov za dojemanje teh novosti. Ste si kdaj mislili, da bo vaš fotoaparat postal videokamera ali obratno? Oziroma da bo oboje nekoč v vašem mobilniku, in to s kakovostjo, ki več kot zadovoljuje kakovost za domači album? Piše : Alan Orlič Belšak alan.orlic@mojmikro.si zahtevnejših uporabnikov. Kakovost slike je zelo dobra in zelo se pozna napredek, ki ga je Sony naredil na tem področju od prvega modela iz te serije. Pri višjih ISO-občutljivostih ni veliko šuma, zelo malo je vidne kromatske aberacije glede na majhen objektiv, ki ga ima T5. Sonyu je uspelo narediti malčka, ki bo zadovoljil marsikaterega uporabnika, ne le tistih, ki zahtevajo od fotoaparata dober videz. Sony CyberShot M2 Mešanci med digitalnimi fotoaparati in videokamerami se med uporabniki niso kaj prida prijeli. Med prvimi je poskusil Fujifilm z modelom M603, ki smo ga že pred časom, natančneje, pred tremi leti opisali v Mojem mikru. Glavna težava je seveda medij za shranjevanje, ki se je v tem času sicer zelo pocenil, a še vedno ni primerljiv z videokaseto po količini podatkov. Snovalci so medtem posegli po novem orožju, boljšemu stiskanju podatkov. Zapis MJPEG sicer še vedno ostaja, a se počasi umika drugim zapisom, predvsem MPEG-u. Za svojega križanca med obema svetovoma je Sony izbral zapis MPEG-4, ki je med zmogljivejšimi kodeki za stiskanje videa. Na pomnilniško kartico zmogljivosti 1 GB lahko shranimo okoli 46 minut videa v najvišji kakovosti, če to primerjamo z 15 minutami v zapisu MJPEG je to že zelo spodoben rezultat. Posvetimo se še drugim možnostim novega fotoaparata. Prvo, kar pritegne je videz, ki je čisto drugačen, kot smo ga vajeni pri videokameri ali fotoaparatu. Oblika je pokončna, za delo pa prestavimo LCD-zaslon pravokotno na ohišje. S tem ga držimo bolj kot fotoaparat, tako da poskuša CyberShot M2 zadovoljiti oba svetova. Pod zaslonom so trije veliki gumbi, za snemanje videa, posnetkov in Sony CyberShot T5 Serija T velja pri Sonyu za prestižnejšo in zadnji model to le še potrjuje. Čeprav ni med najmanjšimi fotoaparati, spada med najtanjše, temu videzu pa še dodatno pripomorejo zaobljene linije. Objektiv s trikratno spremenljivo goriščnico je nekaj čisto običajnega, prav tako velik LCD-zaslon. Optično iskalo boste zaman iskali, pri kompaktnih fotoaparatih postaja del zgodovine. Gumbi so dobro razporejeni, čeprav moramo za nekatere pomembnejše možnosti brskati po menijih. Uporaba je seveda enostavna, z vsemi možnostmi, ki jih malček premore, pa bo zadostil tudi potrebam Novi digitalni fotoaparati na policah naših trgovin Proizvajalec in ime modela Skupna ocena: Razmerje cena/kakovost Informacije Spletni naslov Cena Za Sony CyberShot T5   Sony Slovenija www.sony.com 84.990 SIT tanko ohišje, delovanje Proti dostopnost funkcij Tehnični podatki Najvišja ločljivost Tip in ločljivost tipala Objektiv (mm) Razpon časa ISO-občutljivost Zaslonka Pomnilniška kartica Vmesnik Teža Baterije 2592 x 1944 5 M, CCD 38�114 mm 1 s�1/1000 s 64�400 f3,5�4,4 Memory Stick Duo USB 139 g Li ion 62 Sony CyberShot M2   Sony Slovenija www.sony.com � elektronski umirjevalnik slike za video netočno merjenje svetlobe Canon PowerShot A610   Avtera, d.o.o. www.canon.com 79.990 SIT možnosti, vrtljiv LCDzaslon počasno ostrenje v slabših svetlobnih razmerah Canon Powershot A620   Avtera, d.o.o. www.canon.com 94.490 SIT možnosti, vrtljiv LCDzaslon počasno ostrenje v slabših svetlobnih razmerah Olympus SP-310   Olympus Slovenija, d.o.o. www.olympus.com 94.800 SIT hitrost delovanja, slika 2592 x 1944 5 M, CCD 38�114 mm 1 s�1/1000 s 64�400 f3,5�4,4 Memory Stick Duo USB � Li ion 2592 x 1944 5 M, CCD 35�140 mm 15 s�1/2500 s 50�400 f2,8�4,1 SD Card USB 285 g 4 x AA 3072 x 2304 7 M, CCD 35�140 mm 15 s�1/2500 s 50�400 f2,8�4,1 SD Card USB 285 g 4 x AA 3072 x 2304 7M, CCD 38�114 mm 15 s�1/2000 s 64�400 f2,8�4,9 xD Card USB 230 g 2 x AA MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 večji razpon goriščnice Olympus SP-500UZ   Olympus Slovenija, d.o.o. www.olympus.com 109.200 SIT 10x spremenljiva goriščnica šum pri višjih ISOobčutljivostih 2816 x 2112 6 M, CCD 38�380 mm 15 s�1/2000 s 64�400 f2,8�3,7 xD Card USB 385 g 4 x AA PREIZKUSILI SMO ... novi digitalni fotoaparati pregledovanje, nad njimi je še gumb za spreminjanje goriščnice. Drugi so v gornjem krožnem delu in levo od zaslona. Veliko pomembnih fotografskih možnosti je podobno kot pri modelu T2 skritih v meniju in zahtevajo malce več truda, da jih dosežemo. S kakovostjo slike smo bili zadovoljni, malo manj s kakovostjo videa. Pri zajemu slednjega se zgodi, da mu hitrost v slabših svetlobnih razmerah pade pod 30 posnetkov na sekundo in slika postane trzajoča. Od Sonya bi na tem področju pričakovali več, saj gre za enega od glavnih proizvajalcev videokamer. Če pogledamo M2 kot celoto, mu do večje uporabnosti manjka še kak korak ali dva. Prvi je zagotovo boljša kakovost zajema videa, tudi objektiv bi lahko imel daljšo spremenljivo goriščnico. Kako bodo uporabniki sprejeli novinca, bomo še videli, vsekakor bomo v prihodnje takšne križance še srečevali. Canon Powershot A620/A610 Nova Canonova brata se razlikujeta le po tipalu, A620 s 7 milijoni in A610 s 5 milijoni pik. Ter seveda ceni, če smo čisto natančni. O tem, da bo predhodnik A520 še nekaj časa ostal v igri, pri- Canon EOS 5D   Biring, d.o.o. www.canon.com 859.990 SIT odlična kakovost slike nima nepremočljivega ohišja Panasonic FZ30   PC Hand, d.o.o. www.panasonic.com 169.990 SIT razpon goriščnice, umirjevalnik slike šum pri višjih ISOobčutljivostih 4368 x 2912 13 M, CMOS Canon EF objektivi 30 s�1/8000 s + B 50�3200 CompactFlash USB 895 g Li ion 3264 x 2448 8 M, CCD 35�420 mm 60 s�1/2000 s 80�400 f2,8�3,7 SD Card USB 740 g Li ion Pogled od zgoraj Kdor ima v spominu starejše čase klasične fotografije, se bo morda spomnil nekaterih zrcalnorefleksnih fotoaparatov (predvsem srednjega formata), ki so omogočali pogled na meglico od zgoraj, prizmo je bilo namreč mogoče odstraniti. Večina današnjih fotoaparatov tega več ne omogoča, a na pomoč nam priskoči tehnika oziroma napravica Zigview. Sestavljena je iz miniaturne videokamere in LCD-zaslona, ki ga nastavimo na okular. Ker ima vsak proizvajalec slednjega narejen malce po svoje, moramo izbrati tudi ustrezen nastavek. Delo je nato podobno kot pri kompaktnih fotoaparatih z vrtljivim zaslonom. Kamera v napravi Zigview omogoča spremembo goriščnice in s tem prilagajanje različnim iskalom oziroma lažjemu ostrenju. Primerna je za različna dela, predvsem ko imamo fotoaparat v višini pasu ali čisto pri tleh. Edina večja napaka te napravice je pravzaprav cena, saj za ta denar dobite že spodoben digitalni kompaktni fotoaparat. Če vam to ni ovira, se za dodatne informacije obrnite na Cumulus, d.o.o.. ča kar nekaj sprememb. Ohišje je bolj podobno modeloma A85 in A95, z njima ju družita tudi število baterij, ki se je povečalo za dve, in vrtljiv LCD-zaslon. Na novo so zastavili objektiv, ki ima sicer enako 4x spremenljivo goriščnico, a boljšo zaslonko v teleobmočju. Novosti v načinih fotografiranja ni veliko, razen dodatnih scenskih načinov, vsega skupaj jih je namreč kar 20. So pa zato bolj logično razporejene določene funkcije, tako je na primer izbira občutljivosti na prvem mestu, pod/nadosvetlitev pa je dobila svoj gumb. Zaradi vseh teh možnosti je fotoaparat primeren za širok krog uporabnikov, od začetnikov do zahtevnejših. Kakovost slike je zelo dobra, lepo nadzorovan je tudi šum pri višjih ISO-občutljivostih. Kar fotoaparatu manjka, sta malce večja hitrost ostrenja in močnejša lučka za pomoč samodejnemu ostrenju v slabših svetlobnih razmerah. A620/A610 imata sicer tudi možnost ročnega ostrenja, a to bodo uporabljali predvsem izkušenejši uporabniki. Marsikoga bo malce presenetila tudi cena, čeprav bi bila lahko na vse opisane možnosti vseeno sprejemljivejša. tanjša proti levi. Gumbi so dobro razporejeni in v celoti omogočajo nadzor le z eno roko. Fotografskih funkcij je dovolj tako za zahtevnejše uporabnike kot začetnike. S kakovostjo slike smo bili zadovoljni, prav tako s celotnim vtisom fotoaparata. Pri višjih občutljivostih je šuma zelo malo, pohvalimo pa lahko tudi hitro delovanje. Premore celo optično iskalo, ki se v zadnjem času množično opušča. Olympusov novinec je torej dobro prestal naš test, kako se bo prijel med kupci, pa bomo še videli. Olympus SP-500UZ Olympus SP-310 Ena od značilnosti nove serije pri Olympusu je vsekakor velik LCD-zaslon, ki ne manjka niti pri temu novincu. Oblika je zanimiva, močno je odebeljen desni del, ki se Serija SP ima, kot se spodobi, model z 10x spremenljivo goriščnico. Objektiv je »podedoval« od že znane serije 7xx, drugo je na novo zasnovano, vključno z ohišjem. Tudi to je zasnovano na podoben način kot pri SP-310 in ga brez težav krmilimo z eno roko. Enako velja za fotografske možnosti, zatakne pa se pri kakovosti slike. Medtem ko ima SP-310 dokaj malo šuma pri ISO 400, ima SP-500UZ to veliko bolj vidno in moteče. Ker ima gibljivo bliskavico, bi se slednja lahko dvignila višje in s tem pripomogla k manjšemu učinku rdečih oči. Na preizkušanju se nam je zgodila še ena neprijetnost − kljub vsem izklopljenim zvokom je fotoaparat začel prav nadležno piskati, ko so se izpraznile baterije. Prav nič prijetno, ko te želi kopica ljudi prebosti s pogledom. Pri Olympusu že dolgo pogrešamo umirjevalnik slike, ki MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 63 PREIZKUSILI SMO ... novi digitalni fotoaparati se je doslej pojavil le pri dveh modelih (2100UZ in 150RS), nato pa je vse skupaj utonilo v pozabo. Glede na ceno fotoaparata v primerjavi s konkurenco bi lahko Olympus vsekakor ponudil več, ne le malce višje ločljivosti. Canon EOS 5D Kdor zna, pač zna. Medtem ko vsi drugi proizvajalci vztrajajo pri tipalu, manjšem od površine 35 mm filma, je Canon predstavil že svoj tretji fotoaparat s tipalom polnega formata. EOS 5D je trenutno na repu njihove profesionalne linije, pred njim sta 1Ds mark II in 1D mark IIN. Ohišje ni nepremočljivo, tudi dostop do možnosti je narejen drugače kot pri seriji 1. Po svoje je to nadgradnja modela 20D, z nekaj večjim ohišjem in bistveno večjim LCD-zaslonom. Tudi programov za fotografiranje je bistveno manj, manjkajo vse »sličice«, ki so resnim uporabnikom prej v nadlogo kot za kaj drugega. Zaradi večjega ohišja je oprijem boljši kot pri 20D, dostop do vseh funkcij pa je praktično enak. Ob prvem stiku s fotoaparatom uporabnika, vajenega fotoaparatov z manjšimi tipali, preseneti veliko in svetlo iskalo, ki brez težav omogoča ročno ostrenje. Za vse, ki morajo fotografirati v razmerah, kjer se zahteva tišina, bo dobrodošlo 64 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 tiho delovanje fotoaparata. Na ta račun sicer ne zmore hitrega zajema, a trije posnetki na sekundo so še vedno več kot zadovoljivi. Preselimo se zdaj tja, kjer EOS 5D začne kazati mišice, k tipalu. Slabih trinajst miljonov pik in odličen razpon občutljivosti za sedem vrednosti zaslonk. Šum postane opazen šele pri ISO 1000, vendar ni moteč niti pri ISO 3200. Slabe svetlobne razmere so mu praktično pisane na kožo, čeprav se z najnižjo ločljivostjo ISO 50 dobro znajde tudi v zelo svetlih razmerah. Ljubitelji surovih datotek bodo s tem fotoaparatom morali poseči globlje v denarnico za večje pomnilniške kartice, kajti ena datoteka je velika okoli 13 MB. Na pomnilniško kartico velikosti 1 GB jih tako shranimo le dobrih 70 ali dva filma s 36 posnetki, če se vrnemo v analogne čase. Če pogledamo fotoaparat kot celoto, ni težko ugotoviti, komu je namenjen. Predvsem bodo po njem segali studijski, poročni fotografi in drugi, ki jim je pomembnejša kakovost slike kot veliko število posnetkov na sekundo. Ni za povprečni amaterski žep, a če pomislimo, da je model D60 pred leti imel podobno ceno, si ga bo morda kdo tudi omislil. Prelomnica je, kako velika, pa bo morala pokazati tudi konkurenca, ki zaenkrat še vztraja pri tipalih manjšega formata. Panasonic Lumix FZ30 Pri novem paradnem konju iz serije FZ so se inženirji odločili za močno »proteinsko terapijo«. FZ-30 je namreč v primerjavi s predhodniki lepo zrasel in manjši brat FZ-5 je ob njem skoraj pravi palček. Objektiv se tokrat ne izvleče iz ohišja, tudi pri spreminjanju goriščnice, kar je po novem izvedeno ročno, ostane v osnovnih merah fotoaparata. Držalo je močno odebeljeno in je primerno tudi za večjo roko, čeprav bi bilo lahko izvedeno še malce bolj ergonomsko. Z ročnim spreminjanjem goriščnice so snovalci poskrbeli za držanje fotoaparata z obema rokama, kar pripomore k stabilnosti. Vdelan umirjevalnik je sicer zelo uporabna reč, a ni vsemogočen. Vsi gumbi so dosegljivi z eno roko, žal so nekatere pomembnejše možnosti dosegljive v meniju. K lažjemu delu pripomore tudi vrtljiv LCD-zaslon, ki pa je zanimivo pritrjen, na spodnji strani, namreč. Samodejno ostrenje dobro opravi svoje delo, predvsem je dokaj hitro. Če se ne zanesete nanj, je na voljo seveda ročno, ki je lahko v pomoč pri slabših svetlobnih razmerah. Kaj je hotel Panasonic dokazati z osmimi milijoni pik, nam ni čisto jasno. Obe višji občutljivosti, ISO 200 in 400 imata lepo viden šum, pri višji je že tudi moteč. Bolje bi bilo, če bi vzeli 7-milijonsko tipalo, ki se je dobro obneslo že v marsikateremu fotoaparatu. Pri nižjih občutljivostih je slika dobra, a vseeno bi pričakovali boljšo s kakovost na celotnem območju razpona občutljivosti. A če to pustimo ob strani, dobimo zanimiv popotniški fotoaparat, ki je ob dobrem razponu goriščnice, spodobno svetlobno močjo in umirjevalnikom slike pravo delovno orodje za potovanja. Bolj sončna, za vsak primer.  PREIZKUSILI SMO ... nadnaslov MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 65 PREIZKUSILI SMO ... prenosni diski in pekači za fotografsko rabo GIGABAJTI NA POTI Prenosni diski za fotografsko rabo so se že lepo razširili in vsak dan jih ponuja več proizvajalcev. Piše: Alan Orlič Belšak Apacer ShareSteno CD211 alan.orlic@mojmikro.si T okrat smo si pogledali nekaj novih, predvsem nemškega proizvajalca Jobo. V digitalnem svetu morda niso tako znani, zato pa jih toliko bolje pozna vsak, ki se je ukvarjal z ročnim razvijanjem slik v analognih časih. enoto CD/RW. V praksi to pomeni, da recimo ne morete posneti kartice zmogljivosti 1 GB na en CD, temveč boste za to potrebovali dva. Pisanje je tudi tu počasno, poleg tega enota nima baterijskega napajanja. Ima pa zato druge možnosti, kot je na primer predvajanje videa v različnih formatih, VCD, SVCD, MPEG, uporabna je kot MP3-predvajalnik in seveda tudi kot predvajalnik slik. V paketu dobite še program za zapisovanje CD-jev in vse ustrezne kable za priklop na TV. V svet prenosnih diskov se je podal tudi znani proizvajalec pomnilnikov, Apacer. Njihovo napravo dobite v osnovi brez diska, zato je ena izmed najcenejših na trgu. Vanj lahko vstavite disk, namenjen prenosnim računalnikom (2,5-palčni), paziti morate le to, da je del diska formatiran v FAT32. ShareSteno nima bralnikov kartic, temveč ga priključimo neposredno v fotoaparat. Prenos podatkov je dokaj hiter, saj smo izmerili okoli 1,5 MB/s oziroma smo za 1 GB podatkov potrebovali 10 minut. V povezavi z računalnikom je bistveno hitrejši, najbolj pa je hitrost odvisna od diska, ki ga vstavimo. Naprava ima tudi majhen zaslon, prek njega lahko nastavimo osnovne funkcije naprave in po potrebi tudi brišemo nepotrebne datoteke. Jobo Image Maestro Pro Jobo ima v svojem programu vrsto izdelkov, med drugim tudi ta prenosni DVD-pekač. Naprava niti ni tako majhna, seveda zaradi velikosti DVD-enote. Bralnik za pomnilniške kartice zna prebrati vse pomembne tipe, le za kartice xD si morate omisliti dodaten vmesnik. Upravljanje je enostavno, v pomoč je tudi LCD-zaslon, kjer so na voljo osnovne informacije. Če ga priklopimo na osebni računalnik, se prikaže kot DVD-enota z bralnikom kartic. Image Maestro ima vsaj dve napaki: počasi zapisuje in nima lastnega napajanja. Če smo v civilizaciji, to niti ni takšen tak, težava nastopi takrat, ko v bližini ni vtičnice. Jobo sicer ponuja zunanje baterijsko napajanje, a je to dodaten strošek. Poleg tega so zapisovalne DVD/CD-enote veliko občutljivejše med zapisovanjem kot druge. Vsak močnejši tresljaj lahko naredi napako in CD je seveda neuporaben. Po drugi plati pa imajo to prednost, da lahko takoj naredimo več kopij in s tem povečamo varnost podatkov. Ridata Quattrodrive V podobno kategorijo kot Jobo Image Maestro Pro spada tudi ta prenosni pekač. Glavna razlika je le v tem, da ima ta namesto enote DVD/R Ocena Skupna ocena Posodil Cena Kapaciteta Tipi kartic Baterija Posebnosti Jobo Image Maestro Pro   Cumulus, d.o.o. 82.990 SIT DVD-R/CD-R CF, SD, MS, SM, MMC � MP3, DVD, VCD Pixo Instant Disk Manj znanemu podjetju je uspelo narediti preprosto napravico za širok krog uporabnikov. Pixo Instant Disk ima več možnosti glede velikosti vdelanega trdega diska, preizkusili smo različico s 40 GB prostora. Vdelana sta bralnika kartic − za kartice CompactFlash in univerzalni bralnik za kartice SmartMedia, SD/MMC, Memory Stick in xD. Ima le dve tipki, za vklop in za prenos podatkov. Pri prenašanju na kaže zaslonu število prenesenih datotek, žal pa ne pokaže števila vseh datotek. Po hitrosti prenosa s pomnilniške kartice ni med najhitrejšimi, prav tako pade pod povprečje pri prenosu podatkov v osebni računalnik. Kljub temu je to zanimiva naprava, predvsem zaradi možnosti branja različnih formatov in cene. Pixo prilaga tudi program za reševanje podatkov s pomnilniških kartic, kar utegne priti včasih zelo prav. Ridata Quattrodrive   Cumulus, d.o.o. 62.569 SIT CD-R CF, SD, MS, xD, MMC � MP3, VCD Pixo Instant Disk   Eurovision 54.990 SIT 40 GB CF, SD, MS, xD, MMC Li ion - Opomba: CF � CompactFlash, SD � Secure Digital, MS � Memory Stick, xD � xD Card, MC � Multimedia Card 66 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Jobo GigaOne V primerjavi s prej opisanim GigaX-om je GigaOne veliko bolje opremljen. Zaslon je večji, ima vdelano baterijo in podpira branje z vseh pomembnejših pomnilniških kartic. Na njem boste našli le dva gumba, enega za vklop/izklop in drugega za prenos podatkov s pomnilniške kartice. Čeprav je zaslon dokaj velik, je namenjen le informacijam o prenosu podatkov. GigaOne po hitrosti prenosa spada med hitrejše, za prenos 1 GB podatkov porabi okoli 7 minut. Pri delu z računalnikom je približno enako hiter kot druge opisane enote. Enota je zanimiva predvsem zaradi tega, ker podpira vse pomembne pomnilniške kartice in je pri prenosu podatkov dokaj hitra. Je tudi cenovno dostopna, saj je med najcenejšimi, ki ponujajo te možnosti. Apacer Share Steno CD211   Acord 92, d.o.o. 27.000 SIT 40 GB Li ion USB-priklop v fotoaparat Jogo GigaOne   Cumulus, d.o.o. 40.990 SIT 30 GB CF, SD, MS, Xd, MMC Li ion - Jobo Giga Vu Pro   Cumulus, d.o.o. 129.990 SIT 40 GB CF I/II Li ion MP3, DivX PREIZKUSILI SMO ... fotografska zgodovina: Pentax INOVATIVNOST PO JAPONSKO Asahi Pentax zagotovo nima najdaljše fotografske zgodovine, a kljub temu je njihova več kot 80-letna zgodovina zanimiva, saj so njihovi fotoaparati postavili marsikateri mejnik v fotografiji. Jobo Giga Vu Pro Zadnji preizkušeni Jobov prenosni disk ima vrsto možnosti, nekatere izmed njih boste le stežka izkoristili. Na primer brezžično povezavo, za katero sicer potrebujete dodatno kartico. Zanimivejša je dobra podpora za video, saj zna predvajati datoteke MPEG 1/2/4 in DivX 3/4/5. Preverjeno. Vu Pro je torej nekakšna mešanica med prenosnim diskom in predvajalnikom. Na račun velikosti − je namreč le malo večji kot zaslon ima bralnik le za kartice tipa CompactFlash, za ostale potrebujete vmesnike. Kot dodatek si lahko omislite tudi dodatno zunanjo baterijo, ki zelo podaljša delovanje diska. Zaslon je občutljiv na pritisk, vdelan ima celo zvočnik, mono seveda. Poleg videa zna prikazovati tudi različne surove (RAW) datoteke (Canon, Nikon in Kodak DCS Pro). Po tehničnih lastnostih zelo dobra naprava, a razočara tam, kjer ne bi smela, pri zaslonu. Velikost namreč ni vse, je tudi kakovost slike in ta je dobra le za osnovni pregled, poleg tega malo vleče na zeleno. V primerjavi z Epsonom P2000 ji poleg ločljivosti, ima namreč le 320 x 240 pik, manjka kontrast in barve delujejo zelo medlo. Škoda, kajti marsikdo bo po njej segel tudi zaradi dobrih možnosti za predvajanje videa. PRENOSNI DISKI, KARTICE ALI PEKAČ? Kljub stalnim pocenitvam pomnilniških kartic so prenosni diski še vedno veliko cenejši glede na količino pomnilnika. So dovolj majhni, da najdejo svoj prostor v torbi, in zmogljivosti praviloma zadoščajo za daljša potovanja. Seveda se pojavi večno vprašanje − varnost. So podatki na trdem disku dovolj varni ali je bolje vzeti prenosni pekač? Po naših izkušnjah in ob normalnem ravnanju z diski ne bi smeli imeti težav, saj so enaki kot v prenosnikih. Od klasičnih v osebnih računalnikih so ti odpornejši na padce, a vseeno moramo biti previdni. Poleg tega so prenosni pekači veliko počasnejši, praviloma dvakrat ali celo štirikrat v primerjavi s prenosnimi diski. Pri vseh teh napravah pa zaenkrat še vedno velja: kolikor denarja, toliko glasbe. Zaslon za pregledovanje utegne biti zelo koristen, saj ga lahko uporabite kot prenosni album in namesto nekaj kilogramov papirja in slik na obisk k tetam in stricem vzamete to napravico. Z malce sreče jo lahko priklopite v TV-sprejemnik, če ima ta SCART ali video vhod. Kaj boste kupili, je torej odvisno predvsem od tega, koliko denarja ste pripravljeni dati za to, že sam pogled na cene pa vam pove, da so razlike velike. A če potrebujete le dodatno zmogljivost, udarec po vaši denarnici niti ne bo tako velik.  Piše : Alan Orlič Belšak alan.orlic@mojmikro.si ZAČETEK Asahi pomeni orientalski, vzhodni, popolno ime podjetja, o katerem pišemo, pa je Asahi Kogaku Goshi Kaisha. Ustanovil ga je Kumao Kadživara v novembru leta 1919 v predmestju Tokia, imenovanem Tošima. Njegov cilj je bila proizvodnja stekel za očala, ki so jih takrat večinoma uvažali iz Nemčije. Kmalu se je ustanovitelj podjetja povezal s podjetnikom Saburo Matsumoto, ki je s svojim kapitalom omogočil razširitev področja delovanja in s tem začetek približevanja fotografiji. Leta 1923 so začeli s proizvodnjo objektivov za kinematografske projektorje. V letu 1931 so razširili proizvodnjo na fotografske objektive za podjetji Molta in Konishi, zdaj znani pod skupnim imenom Konica Minolta. V letu 1938 so z najugodnejšo ponudbo pridobili posel za japonsko vlado v tekmi s podjetjem Nippon Kogaku (Zdaj znanim kot Nikon), za katero so začeli izdelovati optično namerilno opremo za vojsko.Vsa Asahijeva produkcija se je usmerila v izdelovanje tovrstnih naprav. S koncem druge svetovne vojne je Asahi spet začel s civilnim programom in izdelovanjem malih daljnogledov, imenovanih Jupiter ter fotografskih objektivov. Velik korak naprej je bila odločitev, da ne bodo več zgolj dobavitelji objektivov, temveč da jih bodo sami vdelovali v svoje fotoaparate. Medtem ko so drugi japonski konstruktorji posnemali takrat znane evropske fotoaparate, kot so Leica, Contex, in Rolleiflex, se je Asahi podal v izdelavo 35 mm kamer z izmenljivimi objektivi. SISTEM ASAHIFLEX Ko so v petdesetih letih načrtovalci Asahi Optical izbrali ime za svoj prvi zrcalnorefleksni fotoaparat, niso potrebovali veliko domišljije, kajti takrat je bilo v navadi, da so izdelovalci svojim fotoaparatom za imenom podjetja dodali končnico flex (Canonflex, Contaflex, Focaflex, Ikoflex, Kalloflex, Leicaflex, Mamiyaflex, Minoltaflex, Olympusflex, Praktiflex, Samocaflex, Semflex, Skyflex, Walzflex, Wrayflex …) zatorej je aparat dobil ime Asahiflex. Asahiflex je prvi japonski zrcalnorefleksni fotoaparat, katerega primerki so prišli v prodajo na začetku leta 1952. Asahiflex I Je bil prvi zrcalnorefleksni fotoaparat, izdelan na Japonskem. V tem času so evropski trg preplavljale znamke Alpha, Exacta, Practiflex, Rectaflex, Zenit …Številčenje prve kamere Asahiflex I, se začne z 26101, kar pomeni, da je bila kamera izdelana 26.10.1951. Asahiflex IIB je v prodajo prišel novembra leta 1954 in nadomestil prejšnji model z imenom Asahiflex IA. Z modelom Asahiflex IIB so uvedli trajno vračanje zrcala, kar pomeni temelj v zgodovini zrcalnorefleksnih 35 mm fotoaparatov. Leta 1957 so njihovi inženirji razvili in predstavili prvi zrcalnorefleksni fotoaparat z vdelano pentaprizmo in navojem M42. Pentaprizma je omogočila gledanje motiva skozi iskalo v smeri motiva in s tem olajšala fotografiranje pri močni svetlobi. To veliko prelomnico v razvoju fotoaparatov so označili z novim imenom Asahi Pentax. Ime Pentax se je uveljavilo za vse uspešne fotoaparate te tokijske hiše. Obstajajo različne interpretacije glede izvora imena. Po interpretaciji Asahi Optical Co. je ime zlitje besed pentaprizma in končnice flex. Asahi Pentax, kot prvi iz nove serije, je eden najbolj inovativnih zrcalnorefleksnih fotoaparatov tega obdobja. Imel je kar nekaj značilnosti, ki so postale standard na področju proizvodnje zrcalnorefleksnih fotoaparatov. Asahi Pentax je tudi prvi zrcalnorefleksni fotoaparat z vzvodom za napenjanje v desno. Sledili so modeli Asahi Pentax S in K, prvi je dal novo delitev časov (1 s, 1/2 s, 1/4 s ...), drugi pa zelo kmalu za njim z najkrajšim časom 1/1000 sekunde. Z njim so prišli tudi objektivi serije Takumar, ki so dobili ime po svojem projektantu Takumi Kadživari, ki je bil sorodnik ustanovitelja podjetja in priznan fotograf. Objektivi Takumar, izdelani pred modelom Asahi Pentax K, so imeli ročno nastaviMOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 67 PREIZKUSILI SMO ... fotografska zgodovina: Pentax tev zaslonke. Leta 1958 so izdelali model Auto Takumar, ki je že omogočal nastavitev ostrine pri odprti zaslonki. Serija je obsegala deset izmenljivih objektivov M42 z razponom goriščne razdalje od 35 mm do 1000 mm.  Pentax je eden od pionirjev, ki je veliko naredil za fotografijo, in čeprav se njegova prihodnost trenutno ne zdi ravno blesteča, se utegne še nekaj časa obdržati med nami. PRODOR V SVET Asahi je začel razširjati prodajo nekaterih izdelkov v ZDA. Zaradi tega se je do leta 1959 poskušal povezati z različnimi podjetji, vendar neuspešno, dokler ni sklenil ekskluzivne pogodbe s podjetjem Honeywell. To leto je bilo prelomno za Asahi, kajti organizirali so distribucijsko mrežo po vsem svetu in reorganizirali obrtniški način proizvodnje v množično proizvodnjo, zaradi česar se je stopnja rasti močno povečala. Saburo Matsumoto je v New Yorku leta 1959 razglasil sporazum o distribuciji pod okriljem Heilanda, ki je bil del elektronskega giganta Honeywell. V tem obdobju so se na trgu pojavljali fotoaparati z imenom Honeywell Pentax. Sledila sta dva zanimiva prototipa, Metalica in Spot-Matic, predstavljena prvič na Pohotokini leta 1960. Prvi nima nobene povezave z glasbeno skupino, ampak ima navpični zaklop s kovinskimi lamelami, po tem je tudi dobil ime. Druga novost je bila bajonet namesto navoja, kar omogoča hitrejšo menjavo objektivov. Spot-Matic je bil prvi zrcalnorefleksni 35 mm fotoaparat na svetu z vdelanim TTLsvetlomerom, ki je bil povezan in v odvisnosti s časom in zaslonko. Svetlomer je upravljal fotocelico CdS. Odlikoval se je tudi po najkrajšem ekspozicijskem času 1/2000 sekunde in sinhronizacijskem času 1/125 sekunde za bliskavico. A Pentax ni znan le v svetu filma Leica. Prvi zrcalnorefleksni fotoaparat srednjega formata s pentaprizmo so predstavili na Photokini leta 1968. Po videzu je podoben povečanemu 35 mm fotoaparatu, obdržal pa je tudi njegovo preprostost, hitrost in učinkovitost. Ima izmenljivo pentaprizmo in prenesene A-objektive, ki omogočajo prenos informacij o vrednosti zaslonke na ohišje, kar je značilnost njegovega 35 mm sorodnika. Model 67 se je uveljavil predvsem v svetu mode in glamurja anglosaksonskih dežel, kjer so ga uporabljala mnoga zveneča imena, med njimi vsem znani Sam Haskings, David Bailey, Terence Donovan. Po tridesetih letih je še vedno aktualen v novi preobleki Pentaxa 67II, predvsem zaradi svoje enostavnosti glede na srednjeformatno kamero. Novo desetletje je prineslo tudi nove objektive, ki so se na trgu pojavili marca 1971. Uporab- 68 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 močno svetlobo preobčutljive celice CdS. Celica SPD pa je imela tudi hitrejši odzivni čas. Model K2 ima elektronsko krmiljen navpični zaklop. Model K1000 so najprej proizvajali na Japonskem, pozneje pa se je proizvodnja preselila v Hongkong in na Kitajsko. Ta model so izdelovali več kot 20 let in ga je moč na azijskih trgih dobiti še zdaj. ljali so prve leče SMC (Super Multi Coated) na svetu, kar je bil še eden vrhunski dosežek podjetja Asahi. Odlikujejo se po kar 99,7-odstotni prepustnosti svetlobe, ki je enaka za vse na film občutljive valovne dolžine, ter po tem, da preprečujejo razprševanje svetlobe. Te objektive so izdelali v obdobju tehničnega in komercialnega sodelovanja med Pentaxom in Carl Zeissom. Novi fotoaparati so sledili z nezmanjšanim tempom. Serija K se je ponašala z novim bajonetom, ki je rešil problem merjenja svetlobe pri SAMO ŠE PENTAX S prihodom serije M so se odločili izpred imena Pentax izbrisati besedo Asahi. Zaradi zanesljivosti in bogate dodatne opreme so Pentax MX razvrstili med profesionalne fotoaparate. Merjenje svetlobe so izvedli z novim tipom fotocelice GPD (gallium photo diode) prikaz vrednosti pa je z LED-diodami. Pentax ME je za razliko od modela MX bolj preprost in kompakten aparat. Uporabljal je samo samodejno nastavitev časa osvetlitve z ročno nastavitvijo zaslonke. Za filme formata 110 Iz te dobe je še ena zanimivost, Pentax Auto 110 (1979). Je prvi in edini zrcalnorefleksni fotoaparat, ki uporablja filme formata 110. Zanj je Pentax ponudil 6 objektivov z goriščnicami od 18–50 mm, med njimi 20–40 mm zum objektiv. Slaba kakovost filmov formata 110 ni omogočala izrabiti vseh dobrih lastnosti tega posebneža. Zasnovali so ga z namenom, da fotoaparat približajo nežnejšemu spolu. odprti zaslonki in posredovanja informacije o vrednosti zaslonke. Objektivi te serije omogočajo najbolj zaprto zaslonko, f/22 (dotlej f/16). Premer objektivov je s prejšnjih 49 mm prešel na 52 mm. Model K2 je uporabljal SPD ( silicijevo fotodiodo) za merjenje svetlobe namesto prejšnje CdS (Kadmijeve celice). S tem so zamenjali na pre- VSTOPNICA V VIŠJI RAZRED Leta 1980 so predstavili model LX. Bivši uporabniki modelov K1000, ME in MX so postali navdušeni privrženci tega modela. Z modelom LX je Pentax prav gotovo prestopil v višji razred. Serija se odlikuje po bogati dodatni opremi. Pri modelu LX je moč izbirati med avtomatiko in ročno nastavlji- PREIZKUSILI SMO ... fotografska zgodovina: Pentax vostjo osvetlitve. Velika je občutljivost svetlomera pri nizkih stopnja svetlobe -6EV, kar ustreza 125 sekundam pri zaslonki 1,2 ob uporabi filma ISO 100. LX so zasnovali za fotografe, ki fotografirajo v izredno težavnih razmerah (temperaturne razlike, vlaga, možnost udarcev …) Že leto pozneje so na pariškem salonu predstavili prvi zrcalnorefleksni fotoaparat z avtomatskim ostrenjem. Ob razvoju tega fotoaparata je bil Pentax daleč pred vsemi, vendar pa je zaradi visokih razvojnih stroškov in neizpopolnjene tehnologije (prepočasen AF) utonil v pozabo. Zrcalnorefleksni fotoaparat srednjega formata 645 je bil svetu predstavljen 15 let po modelu 76. Imenoval se je 645. Opremljen je bil s super A-objektivi. Leta 1997 so predstavili izpopolnjeni model, 645N, ki si je zaradi svoje edinstvenosti, avtomatskega ostrenja, prislužil mesto v muzeju pionirske tehnologije JC II. Kljub prvim težavam z avtomatskim ostrenjem je Pentax nadaljeval razvoj. Model SFX je bil razvit kot odgovor na Minoltin model AF 7000. SFX ga je prehitel v hitrosti ostrenja. Imel je že vdelan IR-iluminator, ki mu je omogočal ostrenje pri slabih svetlobnih razmerah. Sledili so serija Z, predstavljena leta 1991, in za njo fotoaparati serije MZ. Zadnji v seriji analognih fotoaparatov je model *ist. Gre za enega najmanjših zrcalnorefleksnih fotoaparatov, narejen pa je bil kot osnova za prihodnje obdobje, digitalno fotografijo. V DIGITALNI DOBI Poglejmo si še zgodovino slednje. Zanimivo je, da Pentaxa ne najdemo med pionirji, saj so svoj prvi prototip prikazali šele na Photokini leta 1988. Kot drugi fotoaparati iz tega časa je tudi ta snemal na diskete, slika je bila črnobela. Dve leti pozneje je sledil prvi komercialni model, EI-C70 s trikratno spremenljivo goriščnico. Prava doba digitalnih kompaktnih fotoaparatov se je začela šele s sodelovanjem s Hewlett-Packardom, prvi skupni fotoaparat je bil EI-200. Kmalu so začeli serijo Optio, ki je prinesla kar nekaj posebnežev. Med zanimivejšimi je Optio WP, ki je nepremočljiv do globine 1,5 metra. Njihovi inženirji so se domislili še ene zanimive inovacije, objektiva z zložljivimi lečami. Pri izdelavi malih, kompaktnih fotoaparatov je prostor zelo dragocen, zato se en sklop leč pri zapiranju premakne nad drugega in s tem prihrani na globini, ki bi jo drugače objektiv zasedel. Fotoaparat je na ta račun lahko še tanjši in manjši. Ta objektiv je zanimiv tudi za druge proizvajalce digitalnih fotoaparatov, najdemo ga v nekaterih Hewlett-Packardovih modelih ter celo v Samsungovem mobilnem telefonu. TEMNA PLAT MEDALJE Preden zaključimo, si poglejmo še temno stran digitalne fotografije. Pentaxu se je ponovila zgodovina, podobno kot se mu je že zgodilo z avto- matskim ostrenjem. Leta 2000 so na Photokini predstavili svoj prvi zrcalnorefleksni digitalni fotoaparat s tipalom polne velikosti. Ker Pentax nima lastne proizvodnje tipal, je bil njihov model enako kot Contax N Digital zasnovan na Philipsovemu tipalu. Vendar prišel je enajsti september, ki je bil »kriv« za marsikatero krizo, tudi v svetu digitalne fotografije. Medtem ko je Contax svoj model komajda spravil med kupce, je Pentax ustavil celoten projekt. Raje se je odločil za manjše tipalo in na osnovi analognega modela *ist je nastal *istD, ki sta mu sledila še istDS in *istDL. Že nekaj časa čakamo na njihov digitalni fotoaparat srednjega formata, ki bo z nekaj sreče nared prihodnje leto.  MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 69 PROGRAMSKA OPREMA preizkusili smo Ureja : Milan Simčič milan.simcic @ mojmikro.si Kdo koga »cuza«? F-Secure Internet Security 2006 NEPODKUPLJIVI VARNOSTNIK Z adnjič me pokliče kolega in me poprosi: »Daj, zrihtaj mi hčerkin računalnik. Sesul se je Windows in je čisto neuporaben.« Odgovorim mu, da sploh ni težav, naj ga le prinese do mene in bom pogledal. Seveda mi ni dalo miru in sem sam pri sebi premleval, kaj bi lahko bilo in kako ga bom usposobil. Popoldne pride kolega z »bolnikom«. Prižgeva računalnik in skupaj pogledava, kaj se z njim dogaja. Kolega je bil, milo rečeno jezen, na Billa Gatesa in podjetje, ki je računalnik prodalo. Na tem mestu seveda izpustimo vse kletvice in druge neprimerne opazke. Pred kakšnega pol leta je ob nakupu plačal za računalnik mastne denarje, pa se je že pokvaril. No, kmalu se pokaže, da je za nastali položaj»kriva« kar uporabnica, ki ni namestila protivirusne opreme in posodabljala operacijskega sistema, saj je po računalniku kar gomazelo. Še malo pa bi ga moral tudi pri sebi doma dati v karanteno, da se okolica ne naleze. Prijatelja mi je komaj uspelo prepričati, da računalnik sploh ni pokvarjen in da servisni poseg na njem ne bi spadal pod garancijo. Po kratkem pogovoru izvem, da mu je prodajalec ob nakupu sicer ponujal protivirusni paket, a se za nakup ni odločil, ker da bo hči tako ali tako samo tipkala razne seminarske naloge. V internet pa bo zašla le občasno, in še to prek navadnega telefona. Sledil je sklep, da protivirusnega paketa ne potrebuje, saj je to le dodaten strošek. Nasvet prodajalca po njegovem seveda ni bil iskren, saj naj si pač želi prodati čim več in od njega »izcuzati« kar največ denarja.Po nekajminutnem pogovoru skupaj premeljeva položaj in se odločiva, da bo najbolje za »mašino« ponovno namestiti operacijski sistem, saj so se trojanci in virusi tako močno zakoreninili, da jih ni bilo mogoče odstraniti. Po nekajurni masaži je bil računalnik kot nov. Na prijateljevo presenečenje pa je deloval tako hitro, če ne še hitreje kot takrat, ko je bil še čisto nov. Seveda sva tokrat namestila vse popravke, protivirusni program in požarni zid. Prijatelj mi je priznal, da sicer ni iz računalniške stroke, kar sem sicer že vedel, in obljubil, da bo v prihodnje bolj poslušal nasvete ljudi, ki se na stroko spoznajo bolj kot on sam. Niso vsi trgovci prevaranti. Kakšen je nauk te zgodbe? Mislim in upam, da ga bo vsak izluščil sam, saj dodaten komentar ni potreben. Verjamem pa, da moja zgodba ni osamljena, saj mi je ponovila že večkrat v različnih variacijah. Želim le, da skupaj osvestimo tiste, ki se na viruse in računalnike ne spoznajo. Tisti, ki se zdaj privoščljivo smejite, pa se spomnite, da tudi sami kdaj zaidete po nasvet k zdravniku, biologu, avtomehaniku, vulkanizerju ali drugemu strokovnjaku, ki se spozna na stroko, ki vam ni preveč blizu. Torej posmeh odpade. Ti ljudje potrebujejo pomoč in na tem mestu računam na vas. Bo šlo?  70 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Elektronskih nevarnosti je vsak dan več. Virusi, trojanci, črvi, vohuni, spam, nenadzorovana okna, vdori … Za veliko nevarnosti obstaja tudi veliko orodij. Piše : Zoran Banović zoran.banovic@mojmikro.si T reba je imeti požarni zid, protivirusni program, program za odkrivanje neželenih reklam, pameten filter proti spamu, če imamo otroke, še kakšno orodje, ki jim bo preprečevalo obisk spletnih strani, za katere mislimo, da zanje niso primerne, kak program, ki bo otrokom dovoljeval brskanje po internetu le v določenih urah, in še kaj bi se našlo. Iskanje vseh teh programov je dokaj zamudno in zoprno delo, da ne govorimo o tem, da so običajno tudi dragi. Zato smo uporabniki lahko zelo veseli, ko se na trgu pojavi orodje, ki omogoča vsestransko zaščito, ki je razmeroma poceni, ki ne zahteva posebnega znanja za vzpostavitev zaščite, ki je seveda učinkovito in ki po možnosti zna tudi slovensko. Prav te lastnosti lahko najdemo v novem paketu finskega podjetja F-Secure. Poimenovali so ga preprosto in pragmatično F-Secure Internet Security 2006, ponuja pa vso zaščito, ki smo jo omenili. ZAŠČITA PRED VIRUSI, HEKERJI, SPAMOM ... Običajno uporabnike najbolj zanima protivirusna zaščita. F-Secure ima na tem področju res dolgoletno tradicijo, saj ga poznamo že od časov DOS-ovega programa F-prot, ki je bil eden prvih protivirusnih programov sploh. Bili so tudi eni prvih, ki so imeli svojega sodelavca tudi v Sloveniji, tako da so imeli informacije tudi o lokalnem »virusnem« trgu. In če je nekdo na trgu tako dolgo, potem o kakovosti njegove protivirusne zaščite ne gre preveč dvomiti. A zaščita pred virusi, črvi, trojanci, vohunskimi programi in podobnim v realnem času še zdaleč ni dovolj. Spekter nevarnosti je bistveno večji. F-Secure Internet Security 2006 zato vsebuje tudi požarni zid, ki nadzira komunikacijo prek internetne povezave in onemogoča vdor morebitnim hekerjem, v paket pa je vključena tudi zaščita pred neželenimi sporočili oziroma spamom, ki zadnje čase povzroča skoraj več jeze kot virusi. »VARSTVO« OTROK Preko interneta komunicira in kako drugače šari tudi veliko otrok. In ker jim starši ne moremo ves čas stati za hrbtom, ne moremo pa jih tudi odrezati od sodobnih tehnologij, je v F-Secure Internet Security 2006 vključeno tudi orodje, ki otrokom na eni strani preprečuje dostop do neželenih vsebin, na drugi strani pa omogoča nastavitev časa, ki ga otrok lahko prebije v internetu. In kaj je pokazal test? Paket svoje delo dobro opravlja, saj v testni sistem ni spustil ničesar, kar bi lahko ogrozilo njegovo delovanje, filter elektronske pošte je dobro prepoznaval spam, česar pa ni prepoznal, pa smo mu dodali ročno, prav tako dobro se je obnesel nadzor otroškega dostopa do interneta, kjer tudi bolj »hekersko« razpoložen otrok ni mogel zaobiti zaščite, ki smo jo nastavili.  F-Secure Internet Security 2006 Spletna stran: www.f-secure.si/ Cena: 16.990 SIT Zastopnik in distributer za Slovenijo: Medinet, d.o.o., Maribor PREIZKUSILI SMO ... Panda Platinum 2006 Internet Security VARNOST OD A DO WI-FI Kljub poplavi protivirusnih programov na trgu je še vedno kar precej računalnikov nezaščitenih. Še najbolj kritično je pri domačih uporabnikih, saj jih kar lepo število ne uporablja nikakršne zaščite, nato pa zvonijo po toči ... Piše : Milan Simčič milan.simcic@mojmikro.si C POPOLN NADZOR NAD DOGAJANJEM V RAČUNALNIKU elo tako daleč gre, da nekateri posamezniki odklopijo tudi tisto zaščito, ki jo ponuja že Windows. V mislih imam seveda požarni zid. Res pa je, da okna neprestano opozarjajo, da sistem ni zaščiten, čemur se lahko izognemo le tako, da kupimo protivirusni program ali pa kar odklopimo zaščito, ki nas na nevarnosti opozarja. To zadnje je najslabše. Žal pa se dogaja tudi to. K sreči je precej bolje pri poslovnih uporabnikih, ki se zavedajo, kaj pomeni izpad računalniškega sistema zaradi virusov. Pripravljeni so plačati kar precej, da bi le obvarovali svoj sistem pred virusi in drugo nadlogo. Panda Platinum 2006 Internet Security pa po namestitvi prevzame popoln nadzor nad dogajanjem v našem računalniku. Poskrbi praktično za vse luknje, ki so potencialno nevarne za vdor v naš računalnik, tudi za varovanje naše pošte pred virusi in raznimi neželenimi programčki. Pomembno je, da nas obvaruje tudi pred krajo pomembnih podatkov, kot so naši bančni podatki, gesla in drugi osebni podatki. Dodan je poseben filter, ki otrokom preprečuje dostop do neprimernih vsebin na internetu. Prvič pa je vključen tudi pregledovalnik potreb po posodobitvah našega računalnika. Program nas bo obvestil, da je treba namestiti posamezni popravek, ki je del operacijskega sistema Windows. Nekateri žal še vedno nimajo nastavljeno, da se operacijski sistem posodablja samodejno po potrebi. NOVI PANDINI PAKETI TUDI ZA NAVIDEZNA ZASEBNA OMREŽJA Bliža se leto 2006 in proizvajalci so že pohiteli z novimi različicami svojih programskih rešitev. Pred kratkim je slovensko podjetje Ribera, zastopnik španskega podjetje Panda Software, ki piše programe za zaščito uporabnikov pred neželenimi kodami, predstavilo novo različico varnostnih paketov in programov z oznako 2006. Bistvo novih različic je izpopolnjena zaščita pred vohunskim programjem (spyware) in spletnimi prevarami (phishing, pharming). Na veselje mnogih uporabnikov pa so dodali tudi kodo za odkrivanje vsiljivcev, ki se pretihotapijo v naše omrežje kar prek brezžične povezave. Glavni programski izdelek, na katerega podjetje Panda Software stavi, je Panda Platinum 2006 Internet Security. Za nekoliko manj zahtevne uporabnike pa je na voljo paket Panda Titanium 2006 Antivirus, ki vključuje protivirusno in protivohunsko zaščito na osnovi tehnologije TruePrevent. Ta paket ne omogoča nadzora nad zasebnostjo in nima filtra spletnih vsebin in filtra proti spamu. Varuje pa nas pred vsiljivci v omrežju wi-fi, kar je vsekakor pohvalno. V poslovnem svetu se za povezavo iz zunanjega sveta v pisarno čedalje pogosteje uporablja povezava VPN (Virtual Private Network − navidezno zasebno omrežje), ki omogoča zaposlenim, da so navidezno v pisarni. Strežnik v pisarni dodeli IP-številko, ki je pogoj za uporabo določenih storitev. Tudi te povezave so v današnjem času že podvržene napadom in jih je treba zavarovati. Da ne bo pomote. Same povezave so precej varne. Problem so računalniki, ki se preko VPN-a povežejo v sistem. Če je računalnik okužen, se lahko okužijo vsi računalniki v tem sistemu. Če protivirusni program odkrije okužen računalnik, ga ne spusti v notranje omrežje. ODKRIVANJE NEZNANIH VIRUSOV Veliko je tudi govora o tehnologiji TruPrevent. Ta tehnologija omogoča odkrivanje tudi in predvsem tistih virusov, ki so za enkrat še neznani in zdravila zanje še ni. Tehnologija deluje namreč po načelu grožnje. TruePrevent analizira različne procese, ki tečejo v računalniku. Če se kak proces obnaša čudno in v nasprotju s pričakovanji, je označen za škodljivega. Seveda se včasih tudi zgodi, da katerega obsodimo po krivici, vendar je v tem primeru to boljše, kot pa da katerega izpustimo. Na koncu imamo seveda uporabniki še vedno možnost, da posameznim kritičnim procesom dovolimo delovanje. ZAŠČITA BREZŽIČNE POVEZAVE V novi različici paketa Panda Platinum 2006 Internet Security velja še posebej pohvaliti odkrivanje vsiljivcev prek brezžične (wi-fi) povezave. Na zaslonu se nam izpišejo informacije o IP-številki in MAC-naslovu omrežne kartice. Program pa nas vpraša, ali dovolimo, da se tak računalnik priključi v naše omrežje ali ne. EDINI MINUS � PREVEČ OBVESTIL Edina zamera, ki sem jo pri Pandi našel pa gre nadležnemu sporočanju o tem in onem v spodnjem delu zaslona. Motijo me obvestila, da je s Pando vse OK, ali da so se uspešno naložile nove definicije. Želel bi si le sporočil, ki so pomembna. Žal tega še vedno ni mogoče nastaviti, čeprav se ta opazka vleče že iz prejšnje različice 2005.  Panda Platinum 2006 Internet Security Kaj: Programski paket za zaščito osebnega računalnika Namenjen: Zahtevnejšim uporabnikom, saj omogoča ogromno različnih nastavitev. Za: Odkrivanje tudi tistih virusov, ki so še neznani; odkrivanje lukenj in vsiljivcev prek povezave wi-fi. Proti: Nadležno sporočanje nepomembnih informacij; manjka možnost izbire, kakšna sporočila naj se prikažejo. Cena: 19.188 SIT za polno različico z enoletno Prodaja: Ribera, d.o.o. Spletna stran: www.ribera.si, www.pandasoftware.com MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 71 PREIZKUSILI SMO ... Sibelius 4 JAN SE GA NE BI SRAMOVAL ... Jan Sibelius, pred slabimi 50 leti preminuli finski skladatelj, je dobro znan ljubiteljem klasične glasbe po vsem svetu. Sicer ne moremo vedeti, kakšna bi bila njegova reakcija ob pogledu na programsko opremo Sibelius 4, lahko pa rečemo, da se mu nikakor ne bi bilo treba sramovati svojega imena. Piše: Igor Matičič igor.maticic@mojmikro.si S ibelius 4 je namreč zelo impresiven komplet orodij, ki so v prvi vrsti namenjena upravljanju in ustvarjanju notnega črtovja vseh možnih različic in velikosti, poleg tega pa je tu še kopica dodatnih ugodnosti. A o njih nekoliko pozneje. Notni programi sicer pri meni niso čisto na vrhu prioritetnega seznama nakupov, saj je moj način ustvarjanja precej pogosteje vezan na katerega izmed avdio/MIDIsekvenčnikov. Ti imajo malce bolj elastične uporabniške vmesnike kot klasično kompozicijsko ustvarjanje s pomočjo notovja, vendar pa je tudi pri njih (resda bolj okrnjena) možnost urejanja notnega črtovja obstajala že od nekdaj. Kljub temu pa sem se v trenutku vstopa v Sibelius 4 počutil kot doma, saj so vsa orodja tam, kjer morajo biti, in nasploh je vse zelo pregledno. POUČNI DODATKI Že ob prvem stiku s Sibeliusom človek dobi občutek, da je to visokoprofesionalen izdelek namenjen skladateljem, dirigentom, aranžerjem, orkestratorjem, kot tudi učiteljem glasbe in glasbenikom na splošno. Manj primeren je morda le za tiste glasbenike, ki ne znajo brati not (oz. jih ne želijo), čeprav bi se tudi ti lahko marsikaj naučili od programa. Sibelius namreč vsebuje tudi 1700 (!) primerkov in predlog delovnih zvezkov, vaj in drugih glasbeno teoretičnih pripomočkov. Tu so na voljo vaje iz teoretičnih osnov glasbe (dobe, metrika, dinamika, lestvice, intervali, akordi ...), kompozicijske tehnike, delitev in lastnosti glasbenih inštrumentov, ogromno primerov različnih skladb manjših ali večjih zasedb in še in še. RAZBREMENITEV ZA USTVARJALCE Pa vendar so vse to le dodatki osnovnemu paketu, ki je že sam po sebi izjemen zaradi prijaznega uporabniškega vmesnika. Znano je, da obsežni programi (znani tekmec v okolju Windows je Finale) za pisanje notnega črtovja niso od včeraj in s tega vidika niti Sibelius ne pomeni revolucije. Pač pa je briljantnost Sibeliusa ta, da na dokaj preprost način za uporabnika rešuje nekatere naloge, ki jih konkurenca (še) ne zna. Primer: Predstavljajte si skladatelja v časovni stiski, ki mora v najkrajšem času popraviti par- 72 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 tituro, poleg tega še vsakemu glasbeniku posebej izročiti njegov del (part) notovja. Včasih je bil to časovno (in tehnično) izredno zahteven projekt, ki je vzel kar nekaj časa, danes pa program Sibelius 4 omogoča hkratno samodejno upravljanje partiture in njenih posameznih glasov (Dynamic Parts), ki sta oddaljena le klik miške. To v praksi pomeni, da v trenutku, ko uporabnik spremeni element v partituri (npr. transponira, zamenja noto ipd.), se sprememba samodejno izvede tudi pri notnem črtovju posameznih partov. Izjemno preprosto! Za povrh je upravljanje kompleksnega tiskanja (tiskanje celega seta posameznih glasov partiture) poenostavljeno in zahteva samo določitev števila posameznih kopij, ter en sam klik z miško. Ustvarjalec s tem dejansko dosti več časa lahko posveti kreiranju novih melodij in harmonij, kot pa da se večino časa ubada s tehničnimi zadevami, ki z glasbo ne bi smele imeti dosti zveze. TUDI MINUS SE NAJDE ... In če smo že pri tehničnih zadevah − za moj okus ima Sibelius 4 poleg omenjene kopice plusov tudi majhen minus. Poleg različnih možnosti priklopa zunanjih predvajalnikov (za predvajanje not posameznih inštrumentov) prek različnih vmesnikov (npr. MIDI) je priložen tudi lastni predvajalnik Kontakt Player Silver, ki so ga posebej za Sibelius razvili pri znanih razvijalcih zvočne tehnologije Native Instruments. Pravzaprav »razvili« ni prava beseda, saj so originalno različico svojega vzorčevalnika Kontakt precej oklestili. Tudi priloženi zvoki (banka 250 MB zvočnih vzorcev glasbil) me niso preveč impresionirali, so pa dovolj prepoznavni in korektni. V dobi giga zvočnih vzorcev si pač lahko privoščim malce razvajenosti, kajne? Priloženi zvočni predvajalnik Sibeliusa 4 je Kontakt Silver Player Pri Sibeliusu očitno dobro vedo, zakaj ponujajo kot možnost dodatnega nakupa precej primernejši Kontakt Player Gold, ki pa ga žal nisem imel priložnosti testirati. Manj izkušenim bralcem je treba pojasniti, da omenjeni minus ne pomeni nepremostljive ovire, saj si bo marsikateri ustvarjalec znal predvajanje zvoka nastaviti po lastnem okusu (iz MIDI-klaviature, GM-modula, programskega vzorčevalnika z obsežnejšo banko zvokov idr.). Vedno pa obstaja tudi možnost izvoza datoteke v drugi obliki, na primer MIDI (*.mid) ali zvočna datoteka (*.wav). SINHRONIZACIJA Z VIDEOM Dodatna novost, ki utegne navdušiti tudi kakega holywoodskega glasbenega ustvarjalca, da bi na Sibeliusa priklopil svojo armado semplerjev, je tudi sinhronizirana uporaba video datotek in s tem neposreden način komponiranja glasbe zanje. Za pokušnjo je priloženo tudi nekaj primerkov video posnetkov, s pomočje katerih lahko malce »potreniramo« svoje skladateljske veščine, vezane na gibljivo sliko. V ta namen je priložena tudi programska oprema Quick Time. Sibelius 4 omogoča tudi sinhronizacijo video posnetkov. DRUGE DOBROTE Sibelius 4 vsebuje tudi precej vtičnih pripomočkov, poleg tega pa sta v kompletu program za optično branje notnega črtovja PhotoScore Lite in vtični pripomoček za internetni brskalnik, namenjen poslušanju in upravljanju Sibeliusovih datotek v internetu. V oblikovalsko-slogovne plati Sibeliusovih orodij se sicer zaradi lastnega pomanjkanja notnozaložniških izkušenj ne morem preveč spuščati, vendar lahko zagotovim, da je izbira res pestra, vključno z novo različico notnih pisav Helsinki. Veliko je tudi že pripravljenih predlog za različne zasedbe, seveda ne manjkajo niti kitarske tablature ali nekateri bolj eksotični zapisi, zato mislim, da bo večina uporabnikov tudi s te plati zadovoljna. In če mislite, da so v sklopu programskega paketa priročniki zgolj v obliki datotek na CD-ju, se motite. Sibeliusu pripadata zajeten (562 strani), bogat in zelo pregleden priročnik ter tanjša tiskana knjižica. To je samo delček vsega, kar Sibelius 4 ponuja. Zagotovo je trenutno nedvomni nosilec zlate medalje med programi, namenjenimi predvsem ustvarjanju notnega črtovja vseh možnih razsežnosti. Spoznavanje novosti sicer običajno zahteva nekaj dodatnega časa, vendar je pri Sibeliusu ta minimalen, saj je uporabniku zelo prijazen. Priporočam!  Sibelius 4 (Win/Mac) Kaj: Celovit program za urejanje not Za: Eleganten uporabniški vmesnik, veliko možnosti, dinamično spreminjanje partov, številne predloge, odličen priročnik Proti: Banka zvokov bi bila lahko obsežnejša. Cena: 599 dolarjev Spletni naslov proizvajalca: www.sibelius.com PREIZKUSILI SMO ... nadnaslov MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 73 PREIZKUSILI SMO ... Macromedia Fireworks 8 in Dreamweaver 8 SPLETNI OGNJEMET Fireworks 8 je prva nova različica tega priljubljenega programa za oblikovanje spletne grafike, odkar sta se Macromedia in Adobe »poročila«. Glavne odlike programa so ostale nedotaknjene: rezanje spletne grafike (slicing) in optimiranje, združljivost z Dreamweaverjem in vektorska orodja, ki se prepletajo s točkovno obdelavo ... Piše : Jernej Pečjak jernej.pecjak@mojmikro.si P otem ko je bil v prejšnjih različicah dodelan grafični vmesnik, so se avtorji posvetili optimiranju delovnega okolja in povezovanju z drugimi programi. Morda najpomembnejša novost je uporaba slogov CSS za izdelavo spustnih menijev, kar omogoča ohranjanje kode z Dreamweaverjem. Oblikovalce, ki uporabljajo Flash, bo razveselila ohranitev vektorskih lastnosti objekta (polnitve, linije, filtrov), ko ga uvozijo v Fireworks. Po novem je mogoče uvažati tudi datoteke QuickTime, MacPaint, SGI in JPEG 2000. Morda bo uporabnik najprej opazil novo orodno okno, ki sicer ne prinaša novih funkcij, združuje pa največkrat uporabljana orodja, filtre in ukaze, do katerih se je sicer treba preklikati prek menijev. Sprememba velikosti, izbira barve, ostrenje in podobna orodja so torej združena v poseben orodni trak, kar bo največja pomoč predvsem začetnikom. Kaj pa »prave« novosti? Nekaj je novih orodij, predvsem razveseli do- DREAMWEAVER 8 D očakali smo tudi novi Dreamweaver, ki je že od nekdaj eden najboljših programov za izdelovanje statičnih in dinamičnih spletnih strani. Ni ga treba posebej predstavljati, saj je v razvoju prehodil dolgo pot in ga poznajo vsi, ki se ukvarjajo z izdelavo spletnih strani. Ena njegovih glavnih prednosti je odprtost sistema oz. nadgrajevanje s t. i. dodatki (extensions). Čeprav že privzeto omogoča pisanje zahtevnih dinamičnih strani v raznih skriptnih jezikih v povezavi z različnimi zbirkami podatkov, so dodatki omogočili neodvisnim izdelovalcem razširiti zmogljivosti Dreamweaverja z naprednimi moduli, kot so spletne trgovine, foto album ipd. Uporabniški vmesnik osmice je precej podoben prejšnjemu. Prva nova funkcija, ki smo jo opazili, je vidna v spodnji orodni vrstici. Klik na lupo omogoča povečavo strani, enako kot smo navajeni pri Wordu. Rečemo lahko le: končno in odlično! Tudi natančno naravnavanje grafike je zda veliko preprostejše.Predvsem zaradi novih ravnil, s katerimi natančno zmerimo razdaljo od robu, velikost besedila ipd. Nova različica ima popolnoma prenovljeno upravljanje s slogi CSS, saj je dodajanje novih in dopolnjevanje obstoječih omogočeno kar iz 74 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Fireworks 8 ne prinaša revolucionarnih novosti, doda pa nekaj koristnih možnosti, ki bodo razveselile vsakega resnega oblikovalca grafike za spletne strani. datnih 25 načinov mešanja (blend modes), dve novi vrsti senčenja − čvrsta senca (solid shadow) in senčenje v perspektivi (perspective shadow), posebna »roleta« za vnašanje tujih znakov pri besedilu (žal le po kodni tabeli Latin 1), izboljšave na področju pisanja besedila na krivuljo in orodne vrstice, brez uporabe dodatnega urejevalnika, kot je bil denimo TopStyle v prejšnjih različicah. Slogi se tudi vizualno prikažejo v oblikovalskem načinu dela, kar omogoča lažje ločevanje in razpoznavanje elementov. Poleg oblikovalskega pogleda, ki smo ga navajeni, lahko vključimo tudi predogled strani, kakršna bo natisnjena na papirju, prikazana na mobilni na- Macromedia Studio 8 Novi Studio 8 prinaša veliko spremembo, saj je namesto orodja Freehand priložen Contribute, s katerim na daljavo urejamo spletno grafiko. Resnici na ljubo je postal Fireworks že tako izpopolnjen, da je za samo spletno grafiko Freehand skoraj nepotreben. Po drugi strani pa je vključitev Contributa zelo umestna. Studio 8 poleg Contributa vključuje še novi Dreamweaver 8, Fireworks 8, Flash 8 ter nekaj manjših orodij. Cena paketa je 1000 dolarjev, so pa na voljo veliki popusti, če smo lastniki prejšnje različice katerega izmed vključenih programov, saj se v tem primeru cena spusti na samo 400 dolarjev. Žal je ista cena tudi, če smo lastniki prejšnjega Studia, kar je malce nenavadno, saj bi pričakovali nižjo ceno. Studio 8 v enem paketu ponuja vse, kar potrebujeta moderen spletni oblikovalec in programer. Osma različica še bolje povezuje vse vključene programe. možnost prevajanja izbranega dela slike v objekt. Če so nas v prejšnjih izdajah razveselila orodja za risanje geometrijskih likov (trikotnik, zvezda, krog, puščica), bomo veseli dodatnih možnosti pri določanju njihovih parametrov, s katerimi lahko ustvarimo še več različic. Veliko je tudi drobnih pozornosti, ki nam bodo olajšale delo s programom. Fireworks 8 si denimo zapomni pisave, ki smo jih zadnje izbrali, in so na vrhu izbirnega okna, shranjevanje datotek je lažje, saj ima vsak tip svojo pot do mape, mreža (grid) je bolje vidna in manj vsiljiva, nekaj koz- pravi ali zaslonu nekoga, ki slabše vidi. Hkrati velja omeniti natančnejši prikaz spletne strani, predvsem po zaslugi večjega števila podprtih parametrov slogov CSS. Žal tudi ta različica ne omogoča korekcij v oknih IFRAME, čeprav namesto njih izriše kvadrat, s čimer ohrani vsaj pravilen prikaz. Pomembna novost je tudi dobra podpora skriptnemu jeziku XML, ki se vse bolj uveljavlja za pretok podatkov, denimo izdelavo RSS-novic. Programerji so tokrat res prišli na svoj račun. Dele kode je mogoče skrčiti, tako da ne motijo dela, lahko pa jih preslikamo drugam. To žal ni popolnoma samodejno, ampak je treba kodo, ki jo želimo skriti, izbrati ročno (namesto da bi le dvakrat kliknili na atribut). Posebno orodno okno prikaže najpogosteje uporabljane možnosti pri programiranju, kot je denimo vnos komentarjev. Izboljšano je tudi samodejno zaključevanje ukazov, obstoječim knjižnicam O’Reilly pa so dodaDreamweaver 8 ima precej izpopolnjen urejevalnik slogov CSS, li nove reference za XML, XSLT urejati zna dinamične datoteke XML, če pa temu prištejemo še in XPath. Podpora jeziku PHP je zelo močno novo orodje � povečavo (zum), dobimo precej dobro razširjena na PHP 5, ustrezno so nadgradnjo. seveda dopolnjena vdelana orodja PREIZKUSILI SMO ... Ulead MediaStudio Pro 8 metičnih sprememb je tudi pri orodju za delo z več datotekami hkrati (batch processor). Lastniki risarskih tabel bodo veseli nove občutljivosti na dotik linij. Fireworks dokazuje, da je dozorel za resno delo. V njem ne najdemo večjih hroščev, nove nadgradnje pa ne prinesejo revolucionarnih novosti. To kaže na trdnost programa, po drugi strani pa je smotrnost nadgradnje vprašljiva, še posebej zato, ker je zanjo treba plačati pol cene nove različice. Nakup je torej odvisen od tega, ali je med novostmi kaj takega, kar nujno potrebujemo. Vredno je premisliti tudi o nadgradnji v poln paket Studio 8 (glej okvirček), ki vse programe v paketu nadgradi na novo različico. Toda kot smo že povedali, Fireworks je trdno v sedlu kot eden najboljših programov za spletno grafiko, o tem ni dvoma. Pogrešali smo le nova risarska orodja, kot so prostoročno risanje, magnetni laso in še kaj, kar bi ga postavilo v resno konkurenco h programom, namenjenim predvsem za obdelovanje točkovnih slik.  Macromedia Fireworks 8 Kaj: Vektorski grafični program. Za: Številne možnosti, vse boljša povezava z drugimi programi iz paketa, stabilnost, izboljšana hitrost glede na prejšnjo različico. Proti: Previsoka cena nadgradnje; ni novih risarskih orodij, ki jih najdemo v namenskih programih za urejanje točkovnih slik. Operacijski sistem: Windows 2000-XP, Mac OS X 10.3/4 Cena: 299 dolarjev, 149 dolarjev nadgradnja. Spletni naslov proizvajalca: www.macromedia.com. za delo z zbirkami. Podpora je dodana tudi za ColdFusion MX 7. Povezovanje s Flashem 8 je izpopolnjeno, saj z lahkoto vnesemo Flash Video in Flash Paper, pri čemer lahko nastavimo številne možnosti. Vdelano orodje za prenos datotek po novem dela v ozadju, da ne moti delovnega procesa. Skratka, novosti je več kot dovolj. Izboljšana podpora CSS-u zamenjuje HTML na oblikovnem področju, XML pa poleg zbirk podatkov na vsebinskem. Dreamweaver torej dovolj dobro sledi novim smernicam izdelovanja spletnih strani. Če k temu prištejemo še možnost povečevanja in nova orodja za programerje, se kmalu prepričamo, da je nadgradnja vredna svojega denarja. Še vedno pa je Dreamweaver orodje pretežno za profesionalce in lahko začetnike s svojo zapletenostjo odvrne.  Dreamweaver 8 Kaj: Izdelovanje spletnih aplikacij. Za: Povečevanje, urejevalnik slogov CSS, podpora XML, izboljšan oblikovalski prikaz, ni opaznih težav s šumniki . Proti: Manjše pomanjkljivosti, zapleten za začetnike. Operacijski sistem: Windows 2000-XP, Mac OS X 10.3/4 Cena: 399 dolarjev, 199 dolarjev nadgradnja. Spletni naslov proizvajalca: www.macromedia.com. ČAROVNIJE Z VIDEOM IN ZVOKOM MediaStudio Pro je program za profesionalno obdelavo videa in največji tekmec Adobovemu Premieru. Prejšnja različica, ki bi kmalu praznovala svoj tretji rojstni dan, je postregla za tiste čase z revolucionarno novostjo � predogledom v realnem času, seveda le z dovolj zmogljivim računalnikom. Pri Uleadu so ob izdaji osmice (ali je vsa programska oprema letos v osmi različici?) spustili ceno na 400 dolarjev. Piše : Jernej Pečjak jernej.pecjak@mojmikro.si N ovosti je kar nekaj. Najprej omenimo Smart Compositor, orodje, ki s čarovniki ustvari zapletene uvodne kompozicije. Uporabnik izbere temo, doda svoje video zapise in slike, spremeni besedilo in nastavi glasbo ozadja. Tako ustvarjene sekvence pa lahko pozneje uredimo v časovnem traku (timeline) kot navidezne izseke (clips). Časovna linija ni le ena, ampak jih je lahko več. Prva je glavna, na drugih pa izdelujemo različne dele projekta, kasneje pa vse skupaj Po skoraj treh letih smo dočakali novo različico enega združimo. najboljših programov za profesionalno obdelavo videa. Program zdaj omogoča prehode Novosti je kar precej. (transitions) in prekrivanja (overlays) na vseh stezah, vključujoč napise. Ko smo že podobnost in velikost izbire. MediaStudio Pro ravno pri prehodih in filtrih, velja povedati, da 8 ni uporaben le za izdelovanje filmov, temveč je na tem področju kar nekaj več možnosti, saj je vključuje orodje za peko na DVD-plošče enojne že tako velika izbira dopolnjena z organskimi fil- ali dvojne gostote. tri, oblaki, dežjem in snegom ter stroboskopskimi Drobne izboljšave lahko prihranijo ure in ure učinki, če naj omenimo le nekatere. dela. Samodejno shranjevanje smo poznali že prej, novost pa je shranjevanje različic, tako da PODPORA VIDEU HDV pri okvari datoteke ne moremo izgubiti svojega Avtorji so dodali podporo video zapisu visoke dela. MediaStudio Pro 8 zna uvažati tako datoteločljivosti (HDV). Sliko tako zajemamo tudi z ke PhotoImpact UFO kot tudi VideoStudio. Obnajnovejših HDV-kamkorderjev, čeprav lahko jekti ohranijo vse lastnosti iz izvirnih aplikacij. zapis poljubno mešamo z DV-jem in MPEG-om. MediaStudio Pro 8 je precej izpopolnjen, kar Urejanje HDV-ja je mogoče neposredno smo po tako dolgem času od prejšnje različice z zmogljivim računalnikom ali s tehnologijo tudi pričakovali. Z novo, ugodnejšo ceno in doSmart Proxy. Ta ustvari video nizke ločljivosti, bro podporo je precej huda konkurenca Adoboki ga uporabljamo pri projektu v realnem času vemu Premieru. Na našem MikroCD-ju najdete tudi na manj zmogljivi opremi, po končanem preskusno različico. delu pa program samodejno uporabi video visoke ločjivosti. PROSTORSKI ZVOK IZ STEREA Posebna aplikacija je zdaj Audio Editor. Omogoča ustvarjanje prostorskega zvoka Dolby Digital 5.1, ki ga lahko naredi tudi iz navadnih stereo posnetkov. Novo je tudi orodje za izdelavo besedilnih učinkov in animacij. Osmica ima vključen sistem SmartSound. Gre za glasbo, ki se natančno prilega našemu video zapisu ne glede na njegovo dolžino, saj se mu samodejno prilagaja. Izboljšave so tudi na področju barv. Novo orodje dopolni barve glede na  Ulead MediaStudio Pro 8 Kaj: Profesionalna obdelava videa. Za: Veliko novih možnosti, podpora videu HDV, urejevalnik glasbe, priprava DVD-jev. Proti: Zapleten za začetnike. Operacijski sistem: Windows 2000-XP Cena: 400 dolarjev, 250 dolarjev nadgradnja. Spletni naslov proizvajalca: www.ulead.com. MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 75 PREIZKUSILI SMO ... igre Flash »… NAJ POSEŽE PO VEČJEM« Naslov tokratne epizode se neposredno navezuje na naslov članka iz prejšnje številke: »Kdor z malim zadovoljen ni …« Kot namiguje današnji naslov, se bomo posvetili pravim, »dolgometražnim« pustolovščinam, narejenim z Adventure Game Studiem. Piše : Matej Frece matej.frece@mojmikro.si K o rečemo »dolgometražna« igra, s tem mislimo na igro, ki je tako obsežna oz. dolga, da lahko po količini časa, ki ga potrebujemo, da igro končamo, mirne duše konkurira pravim komercialnim izdelkom, ki stanejo prešerna ali več. To seveda vključuje tudi ogromno količino grafike, zvoka in drugih elementov, iz katerih so narejene komercialne igre. Seveda količina časa, da igro uspešno končate, ni nikakršno merilo za njeno kakovost. Toliko manj, če gre za igro, katere dizajn temelji na ponavljajočih se, venomer istih dejanjih. Takšne igre so recimo športne simulacije, arkade pa tudi miselno logične igre. V teh nekaj mesecih, kar pišemo o pustolovščinah, ste verjetno že ugotovili, da te igre ne spadajo v kategorijo ponavljajočih se dejanj. Ena izmed osnovnih lastnosti, ki igro definira kot pustolovščino, je njena neponovljivost. Tako kot film ali knjiga je pustolovščina le še en medij za pripovedovanje (dobre) zgodbe, njeni deli pa se od začetka do konca ne ponavljajo – razen v kakšnih slabih zgodbah, seveda. V prejšnji številki smo bežno omenili, kaj je največja zavora pri ustvarjanju dolgometražnih iger, zato tega ne bomo ponavljali. Povejmo le, da se je z leti to spoznanje tako utrdilo, da je nastanek dolge igre s strani amaterjev veljal za nemogočega, nekako tako, ko je pred slabimi 100 leti veljajo, da ni mogoče narediti dolgometražne animirane risanke, češ da bi stale preveč denarja, časa in truda. PO SIERRI � TIERRA ... Kakor je Walt Disney nekoč pokazal, da to ne velja, tako so se tudi v svetu amaterskih pustolovščin našli ljudje, ki so natančno analizirali, kaj pomeni biti razvijalec iger, koliko časa to traja, kaj vse je potrebno in kaj od tega imajo na voljo. Neka trojica, ki je ob tem staknila skupaj glave, je kmalu ugotovila, da ima na voljo vse potrebno. Celo potrpežljivost. Hitro so se poimenovali Tierra − kot variacija na podjetje Sierra, ki je dobro desetletje izdajalo najbolj prodajane pustolovščine na svetu. Na svoji spletni strani so objavili besedilo, ki se je takrat bralo kot pogumna napoved malce preveč vase zagledanih nadebudnežev, ki pravzaprav niso ustvarili še ničesar do takrat: »Smo skupina posameznikov, ki ima zagon, voljo, talent, motivacijo in sposobnosti za vodenje velikega projekta – da bi uresničili to, kar hočemo. Svoje delo jemljemo resno in verjamemo, da so skupinsko delo, moč volje in motivacija ključni elementi za uspeh.« 76 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Dokaj drzna napoved, ni kaj. Člani te skupine so si dali vsak svoj vzdevek in sicer so se zelo domiselno poimenovali AGD1, AGD2 in AGD3. AGD pomeni enostavno Anonymous Game Developer (neznani razvijalec iger), ker niso hoteli, da bi jih Sierra kakorkoli izsledila, če bi se jim odločila zagreniti življenje – konec koncev je šlo za kršenje avtorskih pravic. Fanta in dekle so se namreč odločili, da bodo za prvih nekaj svojih iger naredili predelave starih Sierrinih iger, predvsem iz njihove najbolj priljubljene serije King’s Quest. Seveda z boljšo grafiko, dodanimi animacijami, govorom itd. Sierra oz. takrat že Vivendi, jim nekaj časa delala težave, nakar so jim le podali dovoljenje. ... IN NATO AGD INTERACTIVE Za svoje delo so seveda uporabili AGS in po dobrih dveh letih dela, ki so minila v nenehnem ugibanju, ali je projekt, tako kot že na desetine podobnih, crknil ali ne, so končno rodili svojo prvo igro – predelavo King’s Questa. Medtem so svojo skupinico preimenovali v AGD Interactive in naj spletni strani www.agdinteractive.com si lahko snamete, kar so doslej ustvarili: (morda pa njihove igre najdete tudi na našem MikroCD-ju). Kot so trdili ves čas, je bila prva igra le neke vrste vaja, da se izurijo v AGS-u, naučijo pasti razvoja iger in bolje pripravijo na bodoče, resnejše projekte. Njihovo delo pa je bilo preprosti naravi igre navkljub precej opazno. Naknadno se je za snemanje govora javil kar Josh Mandel, bivši sierrovec, ki je svoje čase sam celo programiral King’s Quest (in druge) igre. Eden izmed AGD-jevcev je celo dobil ponudbo za delo pri ID Softwaru, sicer avtorjem Dooma in Quaka – a jo je zavrnil, saj se je dobro zavedal, da bi tam postal le navaden programer in bi izgubil vso kreativno svobodo. »QUESTI« SPET NA POHODU Skupina se je medtem razširila in med svoje vrste sprejela nekaj občasnih sodelavcev. Napovedali so predelavo King’s Questa 2 ter Royal Quest, svojo prvo avtorsko igro, ki naj bi parodirala King’s Quest. No, slednjo so potem zavrgli, saj so se uresničili strahovi Roberte Williams (sicer originalne avtorice King’s Questa), da bi Ro- yal Quest lahko postal parodija, ki bila do te priljubljene serije zaničljiva. AGDjevci so sredi dela ugotovili, da res delajo takšno igro, ki pa je bila po vrhu vsega še preveč perverzne narave, zato so projekt opustili. So pa dve leti pozneje le dokončali King’s Quest 2, ki pa ni bil le predelava. Zgodba je v izvorni različici preveč preprosta, liki premalo definirani in je prekratka. Zato so zgodbo razširili, dodali nove uganke, nove dialoge. Tako je njihov King’s Quest v vsakem pogledu veliko boljši od originala, kar je potrdila tudi Roberta. Tudi to igro najdete na zgornjem naslovu (ali pa morda na MikroCD-ju). Za svoj tretji projekt so lansko leto napovedali predelavo ene izmed najboljših Sierrinih pustolovščin: Quest for Glory 2. Ta je njihov največji zalogaj doslej, saj ima zapleteno zgodbo, igro je mogoče igrati s tremi različnimi liki, vse skupaj pa je precej posrečena kombinacija pustolovščine in FRP-jke. Prepričani smo, da bo tudi ta igra impresivna. V KOMERCIALNIH VODAH Svojo doslej že mnogoštevilno populacijo fanov pa so spravili v slabo voljo, ko so oznanili, da bo Quest for Glory 2 njihova zadnja igra. Pravijo, da so si v teh letih nabrali dovolj izkušenj in da je čas, da se spustijo v komercialne vode. Tako hkrati s QFG2 razvijajo svojo prvo komercialno igro, ki bo izdana v okviru njihovega novega, tokrat legalno registriranega podjetja, Himalaya Studios. Najdete ga na www.himalayastudios.com. Glede na prve slike iz njihove prve komercialne pustolovščine Al Emmo And The Lost Dutchman’s Mine bi rekli, da jih čaka lepa prihodnost.  PREIZKUSILI SMO ... Fahreinheit V KREMPLJIH MRAČNIH SIL Temna plat človeške duše je vedno navdihovala umetnike, zato ni čudno, da se je ta tema znašla tudi v računalniških igrah, kot je Fahreinheit. Piše : Alan Orlič Belšak alan.orlic@mojmikro.si P rvoosebnega streljanja sovragov je že več kot preveč, zato je treba poseči po novih metodah. Tokrat je to kar filmski zaplet, ki našega junaka povleče v vrtinec dogodkov. Seveda mu to spremeni življenje, a kako, odkrivamo skozi igro. Že začetni uvod, ko ubije neznanca, nam da slutiti, kako se bo vse skupaj odvijalo. Odkriti moramo, zakaj se čisto navaden IT-manager spremeni v morilca, a to se ne dogaja le njemu, temveč tudi drugim, ki nato pobijajo nedolžne mimoidoče. A da vse skupaj ne bi bilo tako enostavno, so tu še trije dodatni liki, ki jih lahko upravljamo in z njimi pomagamo glavnemu junaku skozi zgodbo. Spremljamo jih skozi oko kamere, ki se ves čas giblje okoli njih, pogled lahko spremenimo v prvoosebnega. Pomembna sestavina igre je reakcija na dogodke, ki se našim junakom dogajajo, saj to vpliva na potek igre. Fahreinheit je pustolovska igra, ki izkorišča 3D-okolje in s tem ustvarja filmsko vzdušje, ki nas porine v središče dogajanja in nadzora nad igro. Poleg mišljenja in reševanja ugank zahteva tudi nekaj spretnosti z miško in tipkovnico, da se adrenalin dvigne. Če ste ljubitelj srhljivk, je to zagotovo zgodba, ki vas bo zabavala lep čas. Drugim, ki vam take zgodbe ne dišijo preveč, pa raje priporočam kak umirjen radijski spored ali risanke Lolek in Bolek ...  Fahreinheit Kaj: Prvoosebna strelska igra s primesmi pustolovščine Za: Filmsko dogajanje Proti: Premikanje Cena: 9700 SIT Posodil: COLBY d.o.o. Spletna stran: www.atari.com MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 77 V PRAKSI podatkovne zbirke DIMENZIJE IN OLAP Osnovno poznavanje tehnologije OLAP nas prisili razmišljati večdimenzionalno, kar pomeni, da hkrati upoštevamo več vidikov oziroma dimenzij. Ko to obvladamo, lahko dobimo več informacij glede na isto dejstvo za različne potrebe, tako za analitike kot za menedžerje. Piše : Darko Jagarinec darko.jagarinec@mojmikro.si D imenzija je pravzaprav najbolj statični del podatkovnega skladišča, ki jih uporabljamo pri tehnologiji OLAP. Pri tem jo lahko uporabljamo kot enonivojsko, v veliko primerih pa kot večnivojsko – hierarhično. Pri tem igra glavno vlogo tabela dejstev, vse skupaj, predvsem pa hitrost izdelave poročil, pa je odvisno od tega, kje in kako hranimo agregirane podatke. Če ste že kdaj začutili, kako pomembno je voditi življenjski cikel šifrantov, boste vedeli, zakaj so dimenzije tako pomembne. POMEN DIMENZIJ Spoznali smo že, kaj je osnovni pomen dimenzije. Poudariti pa je treba, da dimenzije dajejo smisel podatkom, ki so v ogromnih količinah shranjeni v tabelah dejstev. Dimenzije same po sebi so tabele s primarnim ključem, kjer hranimo ponavadi nekaj zapisov, ki označujejo šifrant držav, kategorij, tipov, izdelkov in podobno. Kako točno bo sestavljen primarni ključ, je odvisno od vrste dimenzije oziroma od vsebine, ki je zapisana v dimenziji. Preprosto povedano, nam šifranti povedo, kaj bomo opazovali, v nadaljevanju pa bomo podrobneje pregledali vlogo tabele dejstev. Id 1 2 3 4 5 Koda države 999 705 300 040 191 Ime države Neznana država Slovenija Grčija Avstrija Hrvaška Tabela 1: Dimenzija držav Dimenzije naj bi bile logično med seboj neodvisne, še posebej pa časovno, vendar v realnem svetu tako ne gre. Čeprav so po vsebini statične in se ne spreminjajo veliko, se vseeno spreminjajo in takrat je treba zagotoviti prave mehanizme, da se poročila ne spreminjajo s tem, ko dopolnjujemo dimenzijo (razen če to hočemo). Ker se poslovanje skozi čas spreminja, se spreminjajo s tem tudi dimenzije, ki so tesno povezane s spremembo poslovanja. Predstavljajte si, da se v tabeli 1 zamenja ime države iz Hrvaška v Republika Hrvaška. Kaj to pomeni za že obstoječe podatke v tabeli dejstev oziroma kako se bodo spremenila poročila in analize samo zaradi popravka imena vrstice v dimenziji držav? Na vse to moramo biti vnaprej pripravljeni in to upoštevati že pri izgradnji podatkovnega skladišča. OSNOVNI TIPI DIMENZIJ Glede na potrebe poslovanja poznamo več tipov dimenzij. Omenil bi le tri najpogostejše, 78 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 ki se največ uporabljajo v svetu. Poimenovali so jih preprosto dimenzije tipov 1,2 ali 3, bolj poznano je angleško ime SCD 1,2,3 (Slowly Changing Dimension − počasi se spreminjajoče dimenzije). Dimenzija tipa 1 je zelo preprosta. Če hočemo popraviti v našem primeru ime države, to enostavno zamenjamo iz »Hrvaška« v »Republika Hrvaška«. Od spremembe dalje bodo vsa poročila in analize spremenile ime države iz »Hrvaška« v »Republika Hrvaška« in sledi, da je bila prej ta država poimenovana samo »Hrvaška«, ne bo več. To je najpreprostejši tip dimenzije in ne zahteva posebnega dela pri izvedbi. Korak dlje pri tem tipu izhaja iz dejstva, da če pozneje spremenimo ime iz »Republika Hrvaška« v »Rep. Hrvaška«, ne bomo nikoli vedeli, da je bilo prej ime države »Hrvaška« in pozneje »Republika Hrvaška« − s tem tipom izgubljamo sledljivost sprememb imena. V tem primeru nimamo zgodovine dimenzije. Id 1 2 3 4 5 Koda države 999 705 300 040 191 Ime države Neznana država Slovenija Grčija Avstrija Republika Hrvaška Tabela 2: Dimenzija držav tipa 1 Dimenzija tipa 2 pa že odpravlja »pomanjkljivosti« tipa 1. Pri tem tipu je posebnost ta, da ne »povozimo« prejšnje vrednosti, ampak vnesemo novo vrednost v dimenzijo. V našem primeru: ko hočemo državo »Hrvaška« spremeniti v »Republika Hrvaška«, dodamo vrstico v dimenzijo držav. V tabeli 3 je razvidno, da vrednosti z Id-jem 5 nismo povozili, ampak smo dodali nov Id – 6. Kaj to pomeni za obstoječa poročila in analize? Predvsem to, da zapisi, ki so prej logično vsebovali »Hrvaška«, to še vedno imajo, pojavi pa se nova vrednost dimenzije od določenega časa naprej z novo vrednostjo »Republika Hrvaška«. Dimenzija tipa 2 je že malce zahtevnejša od izvedbe dimenzije tipa 1, njena glavna vloga pa je, da sledi spremembam zapisov v dimenzijah skozi čas, zato v tem primeru že vodimo zgodovino dimenzije, kar pomeni tudi zgodovino poslovanja skozi čas. Id 1 2 3 4 5 6 Koda države 999 705 300 040 191 191 Ime države Neznana država Slovenija Grčija Avstrija Hrvaška Republika Hrvaška Tabela 3: Dimenzija držav tipa 2 Dimenzija tipa 2 je ponavadi ravno to, kar pri podatkovnih skladiščih in OLAP potrebujemo večino časa. So pa tudi primeri, ko niti ne želimo vedeti, kako se je ime šifre oziroma zapisa dimenzije spreminjalo skozi čas. To se ponavadi dogaja pri reorganizacijah v podjetjih, ki se združijoo ali preoblikujejo prodajne linije ali prodajne programe. Pri dimenziji tipa 3 ne zapišemo nove vrstice v dimenzijo kot pri tipu 2, ampak v dimenzijo raje uvedemo nov stolpec. Id Koda države 1 999 2 3 4 5 705 300 040 191 Novo ime države Neznana država Slovenija Grčija Avstrija Republika Hrvaška Prejšnje ime države Neznana država Slovenija Grčija Avstrija Hrvaška Tabela 4: Dimenzija držav tipa 3 Pri tem tipu je predvsem treba vedeti, da se vedno ohranita samo zadnji dve vrednosti atributa ki se spreminja. V našem primeru bomo vedeli, da je trenutno ime države »Republika Hrvaška«, prejšnje ime pa »Hrvaška«. Ko bomo spreminjali iz »Republika Hrvaška« v »Rep. Hrvaška«, nam dejstvo, da se je ta država nekdaj imenovala »Hrvaška«, v dimenziji ne bo več znano. Id Koda države 5 191 Novo ime države Rep. Hrvaška Prejšnje ime države Republika Hrvaška Tabela 5: Dimenzija držav tipa 3, izsek za Hrvaško Pri izbiri, kateri tip dimenzije uporabiti, je popolnoma odvisno od nas, kaj in kako hočemo slediti zgodovini poslovanja. Vsi trije tipi imajo svojo vlogo v določeni poslovni logiki in tudi tip 1 ni vedno napačen, pa čeprav je najpreprostejši, predvsem pa mislim, da se največ uporabljajo dimenzije tipa 2. TABELA DEJSTEV Ko opravimo z dimenzijami, je treba oblikovati še tabele dejstev. Če ponovimo, je tabela dejstev povezava več dimenzijami naenkrat, dodani pa so še atributi, ki so ponavadi merljivi (aditivni) in povedo, kakšna je trenutna vrednost določene kombinacije več dimenzij. Id trgovine 333 155 155 Id države 2 5 6 Id časa 1 2 2 Cena 150.000 760.500 17.000 Tabela 6: Izsek iz tabele dejstev Prodaja Kg 5.000 6.400 300 V PRAKSI podatkovne zbirke Id časa 1 2 3 4 Čas 2004-Č1 2004-Č2 2004-Č3 2004-Č4 vsakem poročilu z uporabe tehnologije OLAP moramo vedno preveriti (ročno s stavki SQL), ali so podatki sploh smiselni in ali so mere res tako aditivne, da jih lahko agregiramo prek več dimenzij. Tabela 7: Dimenzija časa imamo celo hierarhijo od leta do ure v dnevu. Take hierarhije se v svetu pri časovni dimenziji največ uporabljajo. Kot hierarhijo v obliki drevesa si to lahko predstavljamo, kot prikazuje slika 1. Glede na zgornjo predstavitev vseh treh tipov dimenzij za države, bi dobili na našem primeru naslednja poročila, če bi gledali po kodi države. Tip 1: Čas 2004-Č1 2004-Č2 Država Cena Slovenija 150.000 Republika Hrvaška 777.500 Kg 5.000 6.700 Tabela 8: Poročilo, ko uporabljamo SCD 1. Tip 2: Čas 2004-Č1 2004-Č2 2004-Č2 Država Slovenija Hrvaška Republika Hrvaška Cena 150.000 760.500 17.500 Kg 5.000 6.400 300 Tabela 9: Poročilo, ko uporabljamo SCD 2. Drevesna struktura hierarhije časa Tip 3 (če gledamo staro ime države): Čas 2004-Č1 2004-Č2 Država Cena Slovenija 150.000 Republika Hrvaška 777.500 Kg 5.000 6.700 Tabela 10: Poročilo, ko uporabljamo SCD 3 ali ko gledamo novo ime države: Čas 2004-Č1 2004-Č2 Država Slovenija Rep. Hrvaška Cena 150.000 777.500 Kg 5.000 6.700 Tabela 11: Poročilo, ko uporabljamo SCD 3 Omenil sem, da morajo biti mere v tabelah dejstev merljive oziroma se morajo ali seštevati ali pa se mora nad njimi izvajati smiselna operacija − minimum, maksimum in podobno. Poznamo več vrst mer: - aditivne: to so številčne vrednosti, ki se lahko seštevajo, na primer teža jabolk; - neaditivne: to so vrednosti, ki jih ne moremo seštevati, temveč le izražajo neko razmerje; - poladitivne: mere, ki jih smemo upoštevati samo glede točno določene dimenzije – v drugih lahko pomenijo nesmiselne podatke, na primer število kupcev jabolk. Kadar gre za aditivne mere, vsako mero v tabeli dejstev opazujemo iz več dimenzij. V preostalih primerih je treba poročilo že oblikovati tako, da ne pride do zmešnjave. Če mera v tabeli dejstev ni smiselna, ko jo gledamo na določeno dimenzijo, tega niti ne smemo delati, saj lahko pridemo do poročil, ki so nesmiselna. Še večji problem se lahko zgodi, ko na prvi pogled zaradi obilice podatkov tega niti ne opazimo, predvsem pa je vedno treba preveriti in si pravilno razlagati pridobljena poročila. Dejstvo, da z uporabo tehnologije samo »poklikamo« poročilo, potem pa si rezultatov ne znamo razlagati, je še posebej žgoče, če taka poročila uporabljamo za poslovne odločitve. Pri HIERARHIJE Naslednji korak, kako so grajene dimenzije, je njihova notranja vsebinska urejenost. Zelo pomembno je, kako je dimenzija notranje urejena, poudarek pa v tem primeru dajemo hierarhiji v dimenziji. Najbolj znana je hierarhija časa oziroma datuma. Vsako koledarsko leto lahko razdelimo na četrtletja, mesece, tedne, dneve, ure, minute in vse do sekunde. Torej je lahko vsaka ura posebej vnesena v dimenzijo časa, kar pomeni zelo veliko dimenzijo. Leto 2005 2005 ... 2005 2005 … 2005 2005 Četrtletje 01 01 Mesec Januar Januar Dan 1 1 Ura 00:00 01:00 02 02 Maj Maj 22 22 15:00 16:00 04 04 December 31 December 31 22:00 23:00 Tabela 12: Hierarhija leta 2005 Hierarhija, prikazana v tabeli 12, nam prikazuje, kako je dan v letu povezan s svojimi »nadrejeni« datumskimi deli v smislu, da je prvi januar prvi dan prvega četrtletja leta 2005. S takimi hierarhijami lahko brskamo po podatkih glede na mesec v letu, glede na četrtletje v letu, glede na uro v mesecu in podobno, torej Pri datumskih oziroma časovnih dimenzijah moramo vnaprej premisliti, kako jih bomo definirali. Vseh kombinacij se ne da izvesti, na primer hierarhija Leto-Teden-Mesec-Dan je nerodna in nepravilna, saj ima 5. teden v letu 2005 en dan v mesecu januarju, preostale dni 5. tedna pa v februarju, zato pride do nepravilne delitve tedna in meseca. V takih primerih raje naredimo dve hierarhiji za časovno dimenzijo in podatke gledamo po vsaki dimenziji posebej. Poznamo še hierarhije tip-podtip, kategorija-podkategorija, celina-država-mesto; pravzaprav je lahko vsaka dimenzija po svoji notranji strukturi hierarhija. Očitno je, da je tehnologija OLAP zelo primerna za pridobivanje podatkov iz podatkovnega skladišča, vendar moramo te podatke v podatkovnem skladišču ustrezno pripraviti, bolje rečeno, moramo jih ustrezno dimenzionirati. Dobro zasnovane tabele dejstev in dobro hierarhično urejene dimenzije nam pri uporabi OLAP-a izredno olajšajo delo in omogočajo tehnologiji OLAP, da pokaže svoje zobe in se z raznovrstnimi prijemi (operacijami v OLAPu) loti vnaprej urejenih podatkov v podatkovnem skladišču in prikaže zelo informativna poročila.  MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 79 V PRAKSI defragmentiranje diska vidimo dva podatka – velikost in velikost na disku. Velikost na disku je vedno večja od velikosti datoteke, saj mora biti večkratnik velikosti osnovne enote. FRAGMENTACIJA FRAGMENTIRAJ ME NEŽNO Odkar pomnimo, obstaja v sistemih Windows orodje za defragmentiranje diska. Kaj je to? Kaj je sploh fragmentacija? Kako vpliva na delovanje sistema? Nekateri novi testi so prav zanimivi. Piše : Zoran Banović zoran.banovic@mojmikro.si T rdi disk, ena najpomembnejših komponent v računalniku, se v zadnjih petdesetih letih ni kaj dosti spremenil. Še vedno gre za mehansko komponento, ki je v svoji osnovi enaka kot pred petdesetimi leti. Gre za več steklenih ali aluminijskih plošč, prevlečenih z magnetnim medijem, ki je sposoben hraniti informacije. Te plošče so nasajene na os, ki omogoča njihovo vrtenje pri zelo velikih hitrostih, ki večkrat presegajo 250 km/h. Za branje in zapisovanje informacij iz teh plošč so zadolžene posebne magnetne glave, vdelane na drsnike, ki omogočajo potovanje teh glav preko magnetne plošče. In tako je že petdeset let. Mehanski premiki glav so najobčutljivejše operacije, ki jih izvajajo trdi diski, zato se proizvajalci že ves čas trudijo, da bi te premike minimirali. A kako je mogoče optimirati gibanje? Nekaj s predpomnjenjem, kjer se podatek najprej prebere z diska, nato pa shrani v pomnilnik, od koder ga je mogoče, če ga ponovno potrebujemo, hitreje prebrati. Druga možnost je optimirati zahteve po branju ali pisanju, kjer se te zahteve zmanjšajo na minimum. Tretja možnost je optimiranje podatkov na trdem disku, kjer se poskuša podatke razvrstiti tako, da magnetne glave lahko berejo ali pišejo podatke s čim manj gibanja. In prav ta, tretja, komponenta, je nekako najbolj zanemarjena. Zakaj? Če hočemo to ugotoviti, si je potrebno razjasniti še pojem datotečnega sistema. Ta je namreč odgovoren za način komunikacije med trdim diskom in operacijskim sistemom. DATOTEČNI SISTEM NFTS Vzemimo na primer datotečni sistem NTFS, ki je trenutno najbolj uporabljan, saj ga najdemo v praktično vseh sistemih Windows, od strežnikov do domačih računalnikov, ki imajo nameščene Windows NT, 2000, ali XP. NTFS (NT File System) je Microsoft prvič predstavil v zgodnjih devetdesetih kot nekaj, kar naj bi pomenilo v poslovnih okoljih alternativo sistemom Unix. Pred tem je namreč Microsoft v Windows uporabljal le datotečni sistem FAT, ki se je »vlekel« že od časa prvega DOS. In kaj dela NTFS? Sistem razdeli trdi disk v zaporedje logičnih delov, katerih velikost je določena ob formatiranju diska. Običajna velikost je 4 KB. Ta delček je zelo pomemben, saj pomeni najmanjšo enoto shranjenega podatka na disku. Tudi če na disk shranimo le en bajt podatkov, se bo ta moral shraniti v delček velikosti 4 kilobajte. Prav zato lahko na primer v Windows Fragmentiran disk lahko pomeni precejšnje zmanjšanje hitrosti XP, če izberemo lastnosti datotedelovanja računalnika. ke in pogledamo njeno velikost, 80 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Zdaj, ko na načeloma razumemo delovanje trdega diska, je mogoče razložiti pojem fragmentacije. Kaj torej je ta fragmentacija? Tujka naj bi pomenila nekakšno drobljenje podatkov oziroma njihovo deljenje na majhne dele. In prav o tem govorimo. Vzemimo, da je treba shraniti 40 KB veliko datoteko na disk. Ta bo po zapisani logiki delovanja zasedala 10 osnovnih enot, ki bodo na disku zapisane ena za drugo. Nato na disk shranimo še druge datoteke, ki se bodo zapisovale v nadaljevanju naše. Kaj pa, če to našo datoteko zbrišemo? Nastala bo luknja v zaporedju podatkov in ta luknja bo dolžine deset osnovnih enot oziroma 40 KB. Na disk pa računalnik veliko zapisuje in prej ali slej pride do tega, da na disku ni več dovolj zaporednega prostora za zapis datoteke. In če ni zaporednega prostora, se mora pač datotečni sistem znajti drugače. In to tako, da datoteko zapiše na več mestih oziroma zapolni luknje, ki so nastale z brisanjem. Sčasoma mora datotečni sistem uporabljati vse več »lukenj«, saj mi zmanjka praznega zaporednega prostora. In to imenujemo fragmentacija ali razdrobljenost diska. In kakšne so posledice? Pravzaprav to, o čemer smo govorili v uvodu – zaradi raztresenosti podatkov na disku, imajo glave veliko dela, če hočejo zbrati vse dele datoteke. In ker so mehanske, so počasne in ker so počasne, se delovanje celotnega računalnika upočasni. Računalnik je namreč tako hiter, kot je hitra njegova najpočasnejša komponenta. Da bi bila zadeva še bolj zmedena, se lahko zgodi tudi to, da datotečni sistem za MFT potrebuje več prostora, kot ga je dobil ob formatiranju. In če je 12 %, kolikor se dodeli MFT-ju, premalo, se ta razširi na shranjevalni del. In ker je shranjevalni del fragmentiran, postanejo fragmentirani tudi podatki MFT, shranjeni v tem delu, in kolobocija je popolna. VPLIV RAZDROBLJENOSTI Velikokrat smo že slišali, da razdrobljenost sistema vpliva na njegovo delovanje, a je bilo meritev, ki bi dale oprijemljive rezultate, bolj malo. Pred časom smo dobili raziskavo, ki naj bi pokazala, kakšen je ta vpliv, a jo je izvedlo podjetje, ki izdeluje programsko opremo za defragmentiranje diskov in povsem normalno je, da ji nismo najbolj verjeli. Zato smo se odločili podoben test izvesti sami. Uporabili smo podobne prijeme, kot so bili v testu, ki smo ga dobili. Najprej smo izvedli test na nefragmentiranem sistemu. Nato smo s programom SimFrag sistem malce umetno fragmentirali in spet izvedli test. Postopek smo nato ponovili še dvakrat, vsakič pa povečali nivo fragmentacije. Vsak test smo izvedli trikrat, rezultati pa so podani kot povprečje vseh treh meritev. Večino testov smo izvedli z Microsoftovimi programi, saj se nam je zdelo, da se bodo ti najbolje »ra- V PRAKSI defragmentiranje diska zumeli« z datotečnim sistemom in bodo tako razlike najmanjše. Najprej smo testirali, kako se sistem obnaša pri različnih stopnjah fragmentacije, če uporabljamo urejevalnik besedila MS Word. Najprej smo merili čas nalaganja 30 MB velike datoteke, nato smo nekaj malega v datoteki spremenili in merili čas shranjevanja, nato pa smo v mapi, kjer je bilo nekaj čez 200 Wordovih dokumentov sprožili iskanje ključne besede. Rezultati so bili prav zanimivi, saj so bile razlike ogromne. Iskanje v nefragmentiranem okolju je trajalo slabih 17 sekund, v zelo fragmentiranem pa več kot minuto. Podobno je bilo z nalaganjem datoteke, ki je bilo Visoko fragmentirano Nalaganje 30 MB dokumenta (s) Shranjevanje 30 MB dokumenta (s) Iskanje besedila v v 200 dokumentih (s) Iskanje elektronskega sporočila v mapi (s) Arhiviranje sporočil v mapi (s) Obnovitev sporočil v mapi (s) Odpiranje spletne strani, ki ni v predpomnilniku (s) Odpiranje spletne strani v predpomnilniku (s) Pregled mape Moji dokumenti(s) Pregled mape Moji dokumenti (s) ZDRAVILO Srednje fragmentirano Test Vpliv fragmentacije diska na opravilo Razlika v % -62 -89 -72 -32 -25 -44 -66 -55 -71 -31 Meritve po defragmentiranju so pokazale bistveno izboljšanje. Največji napredek smo izmerili pri shranjevanju obsežnega dokumenta v MS Word, najmanjša razlika pa je bila pri arhiviranju sporočil Outlookove mape. Nizko fragmentirano Microsoft Word Microsoft Word Microsoft Word Microsoft Outlook Microsoft Outlook Microsoft Outlook Microsoft Internet Explorer Microsoft Internet Explorer NOD32 Microsoft Anti-Spyware Test Nalaganje 30 MB dokumenta (s) Shranjevanje 30 MB dokumenta (s) Iskanje besedila v v 200 dokumentih (s) Iskanje elektronskega sporočila v mapi (s) Arhiviranje sporočil v mapi (s) Restavriranje sporočil v mapi (s) Odpiranje spletne strani, ki ni v predpomnilniku (s) Odpiranje spletne strani v predpomnilniku (s) Pregled mape Moji dokumenti(s) Pregled mape Moji dokumenti (s) Nefragmentirano Program Program Microsoft Word Microsoft Word Microsoft Word Microsoft Outlook Microsoft Outlook Microsoft Outlook Microsoft Internet Explorer Microsoft Internet Explorer NOD32 Microsoft Anti-Spyware 15,7 2,9 16,9 46,3 241,5 52,3 10,4 9,8 28,9 64,5 16,4 5,4 29,4 95,1 288,5 116,0 27,2 15,9 155,5 144,3 26,3 23,5 53,0 78,5 285,4 106,1 19,1 24,2 92,3 112,3 48,9 46,1 70,4 77,8 378,4 140,0 37,0 26,5 195,5 87,3 Kaj lahko naredimo, da se fragmentacije, ki je očitno zoprna zadeva, rešimo? Najenostavneje z uporabo programov za defragmentiranje. Za domačo uporabo je povsem dober tisti, ki ga dobimo skupaj z Windows. Njegova edina težava je v tem, da med njegovim delom ne moremo početi nič drugega, saj se celotna stvar grozno zavleče. V poslovnih okoljih se zato uporabljajo namenski programi (na primer Diskkeeper), ki so bolj dodelani in znajo zadeve izpeljati tako, da lahko uporabnik z računalnikom med procesom defragmentiranja kolikor toliko normalno deluje, pa tudi stopnja defragmentiranja je boljši.  v nefragmentiranem okolju trikrat hitrejše, shranjevanje pa kar petnajstkrat hitrejše. Nato smo se spravili na Outlook. V mapi, kjer je bilo več sto sporočil, smo sprožili iskanje določenega sporočila in merili, kako dolgo traja iskanje pri različnih nivojih fragmentacije. To mapo smo arhivirali in merili čas, potreben za to, nato pa postopek ponovili za obnovitev arhiviranih sporočil. Tudi tu so bili rezultati podobni, čeprav tako velikih razlik ni bilo. Fragmentirani sistem je bil približno polovico počasnejši od nefragmentiranega. Kaj pa brskanje po internetu? Ali fragmentacija diska vpliva na brskanje? Odločili smo se izvesti poskus za stran, ki je v predpomnilniku, in stran, ki je ni v predpomnilniku. Vse je potekalo prek lokalne spletne strani v enakih razmerah, s čimer smo se poskusili izogniti vplivom hitrosti povezave. Tudi tu se je pokazalo, da so razlike ogromne, saj je fragmentiran sistem za prikaz strani potreboval skoraj štirikrat dlje kot pri nefragmentiranem. Nato smo uporabili protivirusni program NOD32 in z njim preverili mapo Moji dokumenti, v katero smo nametali za okoli 700 MB datotek, isto mapo pa smo potem pregledali še z Microsoftovim programom Anti-Spyware. Rezultati so vidni v tabeli 1. Test smo peljali še naprej. Visoko in nizko fragmentirani sistem smo defragmentirali in spet zagnali vse teste. Rezultati niti niso bili presenetljivi, saj smo vse svoje začudenje že »potrošili« ob rezultatih prejšnjih meritev. MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 81 V PRAKSI uporabno računalništvo: spajanje in razdruževanje podnapisov USKLADIMO BESEDE IN DEJANJA Imamo film in podnapise, ki pa se ne ujemajo. Podnapisi so v dveh datotekah, film pa v eni, ali obratno, imamo dve datoteki in dva filma, vendar celotna stvar ne sovpada. Kaj narediti? Piše : Zoran Banović zoran.banovic@mojmikro.si D obiti film običajno ni težavno. Podnapise malenkost težje, a tudi ne ravno pretirano težko. A kaj, ko se zgodi, da imamo film v dveh delih, podnapisi pa so le v eni datoteki. Kaj narediti, če dve datoteki filma združimo v eno, potem pa ne vemo, kako tudi podnapise združiti, da bi vse skupaj delovalo tako, kot je treba. Preden se lotimo združevanja in razdruževanja podnapisov, je treba razjasniti nekaj osnovnih pojmov oziroma se seznaniti z nekaterimi operacijami, ki jih bomo nujno potrebovali pri spajanju in razdruževanju podnapisov. pis pojavi hkrati z govorom, ne kasneje. Čas, zapisan na desni strani drsnika za premikanje po filmu, nam pove, kje v filmu smo, prvi čas med podnapisi v seznamu Show pa čas, ki ga imamo v naši datoteki s podnapisi. Če so podnapisi zamaknjeni, bosta ta dva časa precej različna. In ker bi radi, da sta enaka, izračunamo razliko med njima in naše podnapise zamaknemo tako, da se bosta ujemala. Če se podnapisi pojavijo prej, kot bi se morali, jih bomo z ukazom Set Delay premaknili v pozitivno, če pa kasneje, pa v negativno smer. Pri tem je treba upoštevati tudi reakcijski čas klika z miško, ko zaslišimo prvo govorjeno besedo. Ta čas je običajno tri ali štiri desetinke sekunde, kar upoštevamo pri določanju zamika. ČASOVNO USKLAJEVANJE PODNAPISOV Najpomembnejša veščina je časovno usklajevanje podnapisov. Časovno usklajeni podnapisi so namreč prvi pogoj za vse nadaljnje delo. Zato se je treba najprej udomačiti na tem področju. Kako podnapise torej časovno uskladiti? Najprej je seveda treba povedati, zakaj so sploh neusklajeni. Vprašanje je čisto na mestu, saj nam bi le težko šlo v glavo, da bi nekdo podnapise prevedel, nato pa jih pustil razmetane po filmu. Tisti, ki jih je prevedel, je podnapise verjetno tudi časovno uskladil. Pravzaprav mu niti ni bilo treba, saj prevajanje običajno poteka s pomočjo originalnih podnapisov, kjer se besedilo zamenja s slovenskim, časovni potek pa je enak. Do časovnega zamika lahko pride zaradi različnih razlogov. Eden je recimo ta, da so podnapisi narejeni za film, ki ima daljšo ali krajšo napoved od tistega, za katerega so bili narejeni v originalu. Takšen zamik je najpogostejši in ga lahko dokaj enostavno odpravimo. Celotne podnapise je treba le zamakniti naprej ali nazaj tako, da »sedejo« na pravo mesto. Vzemimo, da za to uporabimo program Subtitle Workshop. V njem podnapise zamaknemo tako, da jih najprej s Ctrl+A izberemo, nato pa izberemo Edit / Timings / Set Delay. Iz seznama izberemo, ali bomo podnapise »potisnili« naprej ali nazaj, vpišemo časovni zamik in preverimo, ali imamo vključeno možnost For All Subtitles. Pravzaprav popolnoma enostavno. A kako določiti, kje se začnejo pravi podnapisi? Tudi to je najlažje kar s Subtitle Workshopom, saj program omogoča tudi ogled filma. Vanj torej naložimo film (Movie / Open) in sprožimo predvajanje. Ko zaslišimo prvi podnapis, pritisnemo pavzo in v desnem kotu pogledamo čas. Paziti je treba, da to naredimo res v trenutku, ko se govor začne, ne pa kako sekundo kasneje. Radi bi namreč, da se podna- 82 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Ugotavljanje zamika podnapisov Ob filmu vidimo, da bi se moral podnapis prikazati v trenutku 1:03,876, v podnapisih pa je vpisan čas 1:02,000. Razlika je torej 1,876 sekunde. A ker smo ob ustavljanju filma na prvi govorjeni besedi vedno malce počasni, upoštevamo razliko 1,5 sekunde in za toliko zamaknemo vse podnapise. Nato po opisanem postopku izvedemo časovni premik podnapisov in sprožimo predvajanje, da ugotovimo, ali smo vse skupaj zadeli. Če nismo, postopek ponovimo. Tako lahko odpravimo večino zamikov, ki so posledica krajše ali daljše uvodne špice filma. Seveda moramo preveriti še preostanek filma, ne le začetek. To naredimo tako, da dvakrat kliknemo na nekaj podnapisih v filmu in preverimo, ali so na pravem mestu. Običajno so! Kaj pa, če niso? V tem primeru je zadeva nekoliko bolj zapletena. Pomeni namreč, da so bili originalni podnapisi narejeni v formatu SUB ali katerem drugem, ki zapisuje s slikovno, ne časovno kodo. Naš film je očitno narejen z drugačno slikovno hitrostjo, kot je bil tisti, za katerega so bili narejeni podnapisi. V večini primerov je takšne kaotične podnapise mogoče urediti. Subtitle Workshiop namreč omogoča tudi »samodejno« prilagajanje podnapisov celotnemu filmu. Samodejno smo dali v narekovaje zato, ker program seveda ni tako pameten, da bi znal poslušati, kaj se v filmu dogaja in nato podnapise postaviti na pravo mesto. Zna pa podnapise spremeniti tako, da upošteva časovna razmerja med podnapisi in jih prilagoditi filmu. To naredi tako, da primerja podatke o prvem in zadnjem podnapisu v datoteki s podnapisi s podatki, ki mu jih vnese uporabnik. Nato spremeni razmerja tako, da so bližje filmu. In kako je to videti v praksi? Najprej moramo določiti trenutek pojavljanja prvega podnapisa na enak način, kot je bil opisan. Ta čas si zapišemo in se prestavimo na konec podnapisov in konec filma. Preberemo zadnji podnapis in nato poiščemo trenutek v filmu, ko bi se ta moral pojaviti. Zapišemo si še ta čas. Zdaj izberemo Edit / Timings / Adjust / Adjust Subtitles. Pojavi se okence, v katerega vpišemo časa, ki smo si ju zapisali, seveda z upoštevanjem zamika zaradi zapoznele reakcije. Prilagajanje podnapisov prvi in zadnji govorjeni vrstici. Program bo razmerja med podnapisi spremenil tako, da bodo ustrezali tema podatkoma. V veliko primerih je rezultat čisto uporaben, ne pa vedno. Če še nismo zadovoljni, je potrebno nekoliko več dela, saj je treba podnapise prilagajati po delih, kar pa je dokaj zamudno in zoprno delo. Morda je lažje poiskati kakšne druge in poskusiti z njimi. Za posamezen film je namreč mogoče najti tudi več podnapisov. Tako. Zdaj znamo podnapise zamakniti naprej in nazaj in tudi prilagoditi tako, da ustrezajo dejanskemu dogajanju v filmu. Zdaj pa k naši temi. EN FILM � DVOJI PODNAPISI Do takšnega primera pridemo, ko imamo na primer film, ki je v eni datoteki, podnapisi pa v dveh, ali pa v primeru, ko smo sicer imeli film v dveh datotekah, pa smo ga združili v eno, pod- V PRAKSI uporabno računalništvo: spajanje in razdruževanje podnapisov napisi pa so ostali v dveh datotekah. Kaj torej narediti, da se bo vse skupaj ujemalo? Če govorimo o primeru, ko smo film naredili tako, da smo združili dve datoteki, je dobro, da originalnih datotek ne zbrišemo takoj. Uporabne so namreč za preverjanje usklajenosti podnapisov s filmom. Zaženemo najprej prvo datoteko in preverimo, ali podnapisi ustrezajo, nato enako z drugo. Če ugotovimo, da so kje zamaknjeni, jih poskusimo časovno uskladiti na način, ki smo ga opisali na začetku. Če imamo eno datoteko s filmom in dve s podnapisi za ta film, je jasno, kaj moramo narediti – datoteki moramo združiti. Spet bomo uporabili Subtitle Workshop, kjer v meniju Tools najdemo ukaz Join. Postopek je pravzaprav zelo enostaven. Z gumbom Add dodamo prvo datoteko s podnapisi, nato na enak način še drugo. Nato je treba določiti format zapisa združene datoteke. Rekli smo, da je časovni zapis boljši, zato izberemo kot izhodni format SubRip in pritisnemo gumb Join. Datoteki določimo novo ime in jo shranimo. Če zdaj pogledamo na disk, vidimo, da smo dobili novo datoteko, v kateri so združeni oboji podnapisi. A s tem delo še ni končano. Preveriti je namreč še treba, ali so ti podnapisi res dobro sinhronizirani s filmom. Če sta bili prvotni datoteki v redu, potem se težava lahko pojavi le na »spoju« obeh datotek. In kje je ta spoj? Najlaže ga najdemo tako, da odpremo prvo datoteko s podnapisi (tisto »staro«, preden smo datoteki združili) in pogledamo zaporedno številko zadnjega podnapisa. Nato odpremo združene podnapise in tudi film (če ima datoteka s podnapisi Zamik le izbranih podnapisov enako ime kot datoteka s filmom, se to zgodi samodejno). V seznamu podnapisov poiščemo zaporedno številko zadnjega podnapisa iz prve datoteke in dvakrat kliknemo nanj. Drsnik v filmu se bo premaknil na ta podnapis in film se bo predvajal. Zdaj lahko enostavno ugotovimo, ali podnapisi držijo. Če ne, je postopek usklajevanja precej enostaven. Najprej si zapišemo čas, ko naj bi se prvi podnapis drugega dela pojavil, in izračunamo zamik na enak način, kot smo opisali na začetku. Nato izberemo prvi podnapis druge datoteke, torej naslednji podnapis od tistega, ki smo ga označili kot zadnjega prve datoteke, in pritisnemo Shift+End. S tem označimo vse podnapise od izbranega do konca filma. Izberemo Edit / Timings / Set delay in vpišemo ustrezen zamik. Pomembno je, da v okencu izberemo možnost For Selected Subtitles, saj bomo zamikali le izbrane podnapise in ne vseh. Pritisnemo Apply in izbrani podnapisi se bodo premaknili. DVA FILMA – SKUPNI PODNAPISI določali ročno, naložimo prvo datoteko filma v Subtitle Workshop in odčitamo čas trajanja filma. Nato izberemo deljenje podnapisov in v rubriko Given Time vpišemo čas trajanja filma. Še lažji način pa je z uporabo možnosti End of video, kjer izberemo datoteko filma, program pa nato sam ugotovi, kako naj izdela datoteke s podnapisi. Ker sta slednja dva načina časovno točno določena, bodo podnapisi tudi v drugi datoteki po vsej verjetnosti točni. Vsekakor pa je to treba preveriti in po potrebi uskladiti na opisane načine. Tudi nasprotni primer, kjer imamo dva filma in eno datoteko s podnapisi, je dokaj pogost. Včasih pač dobimo film, prirejen za dva CD-ja, podnapisi pa obstajajo le za film na enem CD-ju. V takšnem primeru imamo dve možnosti. Prva je ta, da združimo datoteki s filmom v eno. To je vsekakor najbolj elegantna in najhitrejša metoda, ki pa na žal ne pride vedno v poštev. Slika Split: Datoteka filma, nastalega z združevanjem dveh datotek, je namreč običajno dvakrat večja od teh posameznih datotek. Zato se pojavi težava, kam z njo. Če imamo snemalnik DVD-jev, lahko tak film posnamemo na DVD. Kaj pa, če imamo samo snemalnik CD-jev? V tem primeru metoda združevanja datotek s filmom ne pride v poštev. In če ne moremo združiti filma, bomo pač razdružili Datoteko s podnapisi lahko razdelimo na dva dela podnapise. Postopek ni nič kaj zapleten. Najprej moraKaj pa, če imamo recimo film na treh ali celo mo seveda ugotoviti, kje je meja med podna- več CD-jih? Tudi v tem primeru nam lahko popisi za prvi in drugi film. Najdemo jo lahko na maga Subtitle Workshop, le da moramo v pogorazlične načine. Najenostavnejši je ta, da prvo vornem oknu deljenja podnapisov izbrati gumb datoteko filma odpremo v Subtitle Workshopu Advanced. Rubrika omogoča deljenje podnapiin se prestavimo na konec filma. Tam poiščemo sov na poljubno število delov, ki so lahko med zadnjo govorjeno vrstico in pritisnemo pavzo. seboj časovno enako dolgi, lahko imajo enako Na desni strani zaslona, tik pod filmom, bo število podnapisov, kar pa je najbolj in tudi prikazan tekoči čas, ki bo zaradi pavze seveda edino uporabno, je, da zna program za vsak del miroval in ga bomo lepo videli. Zdaj je treba v odčitati dolžino kar iz datotek. Če imamo na datoteki s podnapisi poiskati ta čas in v njegovi primer film v štirih delih, je treba izbrati datoteokolici tudi prevod oziroma ustrezni podnapis. Ta podnapis bo torej zadnji podnapis prve datoteke. Zaporedno številko podnapisa si zapomnimo in izberemo Tools / Split Subtitle. Prikazalo se bo pogovorno okno, ki ponuja različne načine določanja meje med datotekama. Ker smo si zapomnili zaporedno številko, bomo za delitev uporabili kar to. Izberemo možnost Item Number in v okence vpišemo zaporedno številko zadnjega podnapisa prve datoteke. Program nam bo ponudil še poimenovanje datotek in izbiro formata zapisa in delitev je gotova. Zdaj je treba le še preveriti usklajenost podnapisov, predvsem druge datoteke, kjer so podnapisi najverjetneje malce zamaknjeni, saj program ne more točno vedeti, kje med podnapisoma se konča en in začne drugi del filma. Zato je boljši način deljenja datotek s pomočjo časovnega deljenja. Program nam v pogovornem oknu deljenja podnapisov ponuja dve možnosti – delitev na ročno določenem času in delitev na koncu filma. Obe možnosti sta pravzaprav zelo uporabni. Če bomo čas Podnapise lahko razrežemo tudi v več kot dve datoteki. MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 83 V PRAKSI uporabno računalništvo: spajanje in razdruževanje podnapisov ko s podnapisi, nato pa za vsak del podnapisov izbrati datoteko filma, na katerega se nanaša, program pa nato sam razreže datoteko tako, da časovno ustreza vsem delom. Najprej določimo število datotek, na katere naj program razreže podnapise. Nato izberemo možnost At the ends of videos in poleg seznama datotek se bo prikazal napis, ki nas opozarja, naj z dvojnim klikom nanj izberemo datoteko filma, ki pripada določenemu podnapisu. Vse skupaj določimo in program bo naredil svoje. V večini primerov bo deljenje dalo rezultate, ki jih ne bo treba popravljati, a preverjanje vsekakor ni odveč.  IZKORISTIMO »ODVEČNI« ISDN Zadnja leta so se razpasle cenovno dokaj ugodne širokopasovne internetne povezave. Kabelski dostop, ADSL, VDSL in celo brezžične povezave so postale del našega vsakdana. Kaj pa »stari dobri« klicni dostop? Piše : Uroš Florjančič uros.florjancic@mojmikro.si K licni dostop pa uporablja le še redkokdo, izjeme so morda le osebe, ki internet uporabljajo izredno malo, in nesrečneži, živeči na lokacijah, ki niso pokrite z nobeno izmed naštetih možnosti. Ravno slednji so obsojeni na klicno povezavo, drage impulze in počasno linijo. Poleg čakanja, ni kaj dosti storiti. Lahko pa težavo vsaj glede stroškov ne- koliko omilimo. Ena od posrednih možnosti je celo priključek ISDN, četudi ga nimamo ... OSAMLJENI ISDN Kot vemo, je bil ISDN do nedavnega pogoj za pridobitev ADSL-a. Z ukinitvijo tega pogoja se je privilegiranost ISDN-naročnikov končala. Če pogledamo resnici v oči, smo bili v trenutku ukinitve pogoja, ISDN-naročniki v slabšem položaju kot naročniki klasičnega telefonskega priključka PSTN: dražja naročnina, nezdružljivost terminalske ISDN-opreme Formati podnapisov Podnapise lahko najdemo v veliko različnih formatih zapisa. NajpoPrednost časovnega zapisa podnapisov je očitna. Podnapisi namreč gostejša sta formata MicroDVD (končnica SUB) in SubRip (končnica niso odvisni od zaporedne številke sličice, ampak od časa. Ta pa je pri SRT), poznamo pa še veliko drugih, ki imajo popolnoma svoj način filmu, narejenem s 23 sličicami na sekundo, enak kot pri filmu z 29 slizapisa ali pa so le izpeljanke nekega drugega formata. V čem je razlika? čicami. Pri formatu SRT je torej možnost, da se podnapisi ne ujemajo, Datoteke s podnapisi, ki jih običajno snamemo iz interneta, so v večini nekoliko manjša. In tudi če je, je prilagajanje običajno nekoliko enoprimerov čisto običajne besedilne datoteke, v katerih so podnapisi za- stavnejše, saj je treba celotne podnapise le linearno premakniti naprej pisani po določenih pravilih. Načeloma imamo dva načina zapisa pod- ali nazaj in zadeva običajno deluje. Pri formatu SUB pa se lahko zgodi, napisov – časovnega in slikovnega. Pri časovnem načinu je v datoteki s da sta na primer začetek in konce v redu, vmes pa je stvar neenakopodnapisi zapisan čas, kdaj naj se določen podnapis pojavi in kdaj izgine, merno zamaknjena. V tem primeru je prilagajanje lahko prav zamudna pri slikovnem načinu pa se začetek in konec podnapisa zapišeta v obliki zadeva. številke sličice v filmu. Vse skupaj je videti zaOba načina imata svopleteno, a v bistvu niti je prednosti in slabosti. ni, saj znajo programi, Prednosti slikovnega nakot je Subtitle Worksčina sta predvsem enohop, zadeve brez velikih stavnost zapisa in boljši težav pretvarjati iz ene v povezanosti s filmom, drugo. Paziti je treba le, vendar je zadeva zelo zoda v programu v seznamu prna, če se film in podnaMode vedno izberemo čapisi ne ujemajo najbolje. sovni način (Time), ne Velikokrat se namreč pa slikovnega (Frame), zgodi, da je film kodiran saj bomo podnapise laže recimo s hitrostjo 23,976 prilagodili. slike na sekundo, podKot rečeno, obstajajo napisi pa so narejeni za še nekatere druge oblike film s 35 ali 29 slikami na zapisa, kjer je poleg časekundo. V tem primeru Formata zapisa MicroDVD oziroma SUB (levo) in SubRIP oziroma SRT (desno) sovne oziroma slikovne celotna sinhronizacija ne kode zapisano tudi vrsta deluje in je treba podnapise prilagajati, kar ni vedno enostavno. Je pa pisave, ki naj se uporablja, njena velikost, barva in še kaj. Tak format je res, da je bil format SUB eden prvih in zato so ga tudi kot prvega podpi- recimo SubStation Alpha (SSA), ki je za predvajanje prek računalnika rali DivX-predvajalniki. Če hočemo podnapise SUB prilagajati ali kako izredno dober, predvajalniki, ki jih imamo v dnevni sobi, pa se običajno drugače preurejati, recimo s programom Subtitle Workshop, je treba z njim ne razumejo. Če pa se, pa se nastavitve vrste pisave, barve in paziti, da jih odpremo v isti slikovni hitrosti, kot je hitrost filma. Podna- drugega ne upoštevajo. Težko je namreč pričakovati, da bodo imeli ti pis torej odpremo, nato v meniju Tools izberemo Add FPS from AVI in predvajalniki v svoji programski opremi tudi različne vrste pisav, ki bi poiščemo še film, za katerega so podnapisi narejeni. Subtitle Workshop jih nato lahko uporabljali za prikaz. Podobnih formatov je še nekaj, a bo podnapise razporedil glede na to hitrost. Podobno je mogoče narediti so običajno takšne ali drugačne izpeljanke formatov SUB ali SRT, ki so tudi v drugih programih za obdelavo podnapisov, saj se vsi avtorji zave- jim dodane nekatere nastavitve. A te predvajalniki običajno ignorirajo, dajo težave in so možnost pretvorbe vključili v praktično vse programe. tako da je najbolje ostati kar pri enem od teh dveh. 84 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 V PRAKSI uporabno računalništvo: poceni klicni internetni dostop med vikendi z zahtevami VoIP-a (združljiv je s klasičnimi analognimi telefonskimi aparati), ki ga zdaj ponuja že vsak resnejši ISP. Piko na i pa je dodal Siol s svojim Modrim paketom, v katerem naročnikom PSTN-ja ponuja možnost brezplačne samomontaže, za kar smo ISDN-uporabniki ponovno prikrajšani, saj zaradi »prezahtevne« namestitve opreme za plačilo opravi Telekomov tehnik. POCENI »BLIŽINA« IN »VIKEND« Pa se je, ne dolgo tega, Telekom le spomnil tudi na nas, »zveste« ISDN-naročnike, in nam ponudil dve drobtinici. Prva je opcija Bližina, ki uporabniku za dodatek 300 tolarjev k mesečni ISDN-naročnini ponuja klice na tri telefonske številke s popustom do 30 %. Eno številko v notranjem prometu, eno številko v mobilnem omrežju (Mobitel GSM/UMTS) in eno v mednarodnem prometu boste klicali 30 % ceneje. Drugo opcijo, ki je za nas zanimivejša, pa so poimenovali Vikend. Ta nam za nalov hkrati in s tem deskanja s hitrostjo 128 Kb/s. Donator, ki mu bomo v nadaljevanju rekli kar prijatelj, računalnik pripravi na sprejem klicne povezave. Vi pa ga pokličete, kot bi poklicali kakega komercialnega ponudnika internetnih storitev. Pri tem bodite pazljivi še na aktiviranje skupne rabe internetne povezave na prijateljevi strani in pravilne omrežne nastavitve. Obstajata še dve možni kombinaciji. Ena je, da vaš prijatelj nima ISDN-linije, vi pa jo imate. Postopek povezave je enak kot v prejšnjem primeru s to razliko, da morata zdaj oba uporabljati analogno opremo. Tu vam bo vsekakor koristil vmesnik NT +2ab, ki omogoča priklop analognih naprav v omrežje ISDN. Uporaben pa bo tudi ISDN-modem z analognimi vhodi/izhodi, kamor lahko prav tako priključimo analogne naprave. Tretja možnost je ISDN pri prijatelju in PSTN pri vas. V tem primeru je možnost  Če nimamo druge možnosti poceni dostopa do interneta, si lahko omislimo »non stop« internet vsak vikend za 400 tolarjev na mesec, tudi če nismo ISDN-naročnik. 400 tolarjev dodatka k mesečni ISDN-naročnini ponuja brezplačne klice znotraj fiksnega omrežja Telekoma Slovenije vse sobote in nedelje od 00.00 do 24.00 ure. Do naročila klicnih opcij so upravičeni samo rezidenčni naročniki priključkov ISDN BA (fizične osebe, ki niso samostojni podjetniki). Brezplačni klici pa veljajo samo za klice na nekomercialne številke Telekomovega omrežja, kamor ne spadajo številke ponudnikov internetnega dostopa. »BREZPLAČNI« VIKEND INTERNET Seveda lahko zadevo z malce iznajdljivosti vseeno obrnemo sebi v prid. Brezplačni klici ne pomenijo samo brezplačnih pogovorov, ampak tudi brezplačen prenos podatkov. In kjer se prenašajo podatki, se lahko prenaša tudi internet. Če torej nimamo druge možnosti poceni dostopa do interneta, si lahko omislimo »non stop« internet vsak vikend za 400 tolarjev na mesec, tudi če nismo ISDN-naročnik. Kako? Preprosto poiščemo potencialno »žrtev'«, ki bi bila pripravljena z nami deliti svojo časovno neomejeno povezavo v svet. Ob tem je pogoj še, da imata obe strani telefonsko linijo in vsaj ena stran ISDN, ki omogoča naročilo opcije Vikend. OPREMA IN MOŽNOSTI Oprema za povezavo se razlikuje glede kombinacije med vami in vašim »donatorjem«. Če imata oba analogno telefonsko linijo PSTN, »brezplačni« internet odpade. Če sta oba ISDN- naročnika, potem si omislite opcijo Vikend. V tem primeru tako dobrotnik kot vi potrebujete ISDN-»modem« − najbolj vam bo služil takšen z možnostjo uporabe obeh ka- ena sama, kolega se mora naročiti na opcijo Vikend. Kdo bo poravnal stroške, je stvar dogovora. Oprema, ki jo potrebujemo, je enaka prejšnjemu primeru, razen glede možnosti povratnega klica. To pomeni, da bo naš računalnik poklical prijateljevega, mu prek uporabniškega imena in gesla povedal, kdo kliče, in ga »poprosil«, da ga pokliče nazaj. Prijateljev računalnik bo to storil, in ker bo imel vklopljeno opcijo Vikend, bodo klici brezplačni. Je pa pri tem treba povedati, da kličoči, ki nima vklopljene opcije Vikend in želi uporabljati povratni klic, za vsak klic porabi en impulz, ki mu ga Telekom tudi zaračuna. Cenovno najsprejemljivejši način je ta, da se v soboto zjutraj povežete in ste povezani do 24.00 v nedeljo. PRIPRAVA RAČUNALNIKA NA SPREJEM PRIHAJAJOČE POVEZAVE Najprej v sistem dodamo uporabnika, ki bo imel pravico dostopa do klicne povezave. To storimo tako, da v nadzorni plošči izberemo ikono Uporabniški računi, nato pa možnost Ustvarjanje novega računa. Vpišemo želeno ime, v nadaljevanju pa še izberemo, ali damo novemu uporabniku atribute skrbnika ali uporabnika z omejenimi zmožnostmi. Kliknemo možnost Ustvari račun in nov uporabnik je dodan. Zdaj nas čaka samo še dodelitev gesla, kar opravimo tako, da kliknemo ikono računa pravkar dodanega uporabnika in tako pridemo do dodatnih možnosti. Med drugim pridemo do Ustvarjanje gesla, izberemo to možnost in uporabniku dodamo geslo. Vse skupaj še potrdimo in zapremo. Naslednja naloga je ustvarjenje povezave za sprejem prihajajoče povezave. V nadzorni pološči izberemo Možnost omrežne povezave, v izbirnem meniju pa Ustvari novo povezavo. Ta MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 85 V PRAKSI uporabno računalništvo: poceni klicni internetni dostop med vikendi Če bo oddaljen uporabnik uporabljal povezavo PSTN, je za brezplačno povezavo treba pripraviti storitev povratni klic. To storimo tako, da v Lastnostih prihajajoče povezave izberemo Lastnosti uporabnika ter na jezičku Povratni klic izberemo Za povratni klic vedno uporabi to številko ali Dopusti klicalcu, da nastavi številko za klic, odvisno od teg,a ali boste vedno dostopali iz iste lokacije. Nato vnesemo želeno številko in zapremo pogovorna okna. Ustvarjanje novega računa Čarovnik za novo povezavo nam pomaga pri ustvarjanju povezave za prihajajoče klice Med napravami izberemo tisto, prek katere bomo prejeli dohodni klic 86 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Pred meseci me je boljša polovica uspela prepričati, da nujno potrebujemo filmski kanal HBO. Doma pa imamo štiri televizorje ... Piše : Uroš Florjančič Novemu računu ustvarimo geslo nas popelje do čarovnika, ki nam kot zadnjo možnost ponudi Namestitev napredne povezave in ta nas v tem trenutku tudi zanima. Naslednje pogovorno okno nam da na izbiro možnost sprejema Prihajajoče povezave, to možnost izberemo in nadaljujemo s sledenjem čarovnika, ki nam v naslednjem koraku ponudi izbiro med različnimi napravami, te pa nam omogočajo takšno povezavo (analogni ali ISDN-modem, vzporedna vrata ...). Izberemo želeno in nadaljujemo s čarovnikom. Pri naslednjem koraku si izberemo uporabnika, za katerega želimo, da bo povezavo uporabljal. Zadnji korak je samo še dokončanje čarovnika, naš računalnik pa že čaka na klic. ANALOGNI CATV-FILTER PO DOMAČE uros.florjancic@mojmikro.si Vnos želene številke za povratni klic Ko bomo prijateljev računalnik poklicali, bo ta preveril našo identiteto, na podlagi uporabniških podatkov povezavo prekinil ter poklical naš računalnik nazaj. Da pa bo naš računalnik vedel, kaj bi strežnik rad, mu je to treba povedati z vklopom možnosti povratni klic. Do nastavitve pridemo tako, da v nadzorni plošči izberemo Omrežne povezave, v meniju dodatno poiščemo Nastavitve klica in si izberemo Vedno me pokliči na naslednje številke oziroma Vprašaj me med klicanjem, ko to ponudi strežnik (odvisno od izbire v prijateljevem računalniku), vnesemo želeno telefonsko številko in vse skupaj shranimo. Aktiviranje funkcije povratnega klica na naši strani Omenjena rešitev je sicer koristna le ob vikendih, a če časovno neomejenega dostopa do interneta zaradi kakršnegakoli razloga ne moremo imeti, je tudi to dobrodošla možnost. S plačilom mesečnega dodatka 400 tolarjev k ISDN-naročnini lahko med vikendi zagotovimo časovno neomejen dostop do interneta, s ceno 2 tolarja na uro in hitrostjo prenosa podatkov do 128 Kb/s ob uporabi obeh kanalov ISDN-linije  K er smo naročniki kabelske televizije pri podjetju UPC Telemach, ki omenjeni televizijski program v zameno za dodatek k mesečni naročnini ponuja svojim naročnikom, sem se na storitev naročil. Prijazna operaterka mi je zaupala, da na območju, kjer živim, omrežje še ni prenovljeno in tako program HBO oddajajo v analogni tehniki. Program pa je zaklenjen za vse, ki niso naročniki, zato naročnik dobi analogni filter, ki omogoči spremljanje kanala. Na vprašanje, ali lahko spremljam kanal na več kot enem televizijskem sprejemniku hkrati, sem dobil pritrdilen odgovor, filter pa lahko uporabnik tudi prenaša in lokacije na lokacijo. KAR LAHKO, NAREDI SAM Doma imamo štiri televizijske sprejemnike (predvsem zato, da je mir v hiši), občasno pa se pojavi tudi potreba po ogledu zaklenjenega kanala na drugi lokaciji. Da bi se izognil nenehnemu preklapljanju filtra med posameznimi TV-sprejemniki in oddaljeno lokacijo, sem po receptu »kar lahko, naredi sam« z nekaj kliki po internetu prišel do načrta, s pomočjo katerega sem naredil opisani filter. Ker sem obenem tudi naročnik in signala ne želim sprejemati na zakonu neprijazen način, sem se brez dileme odločil, da preizkusim recept. Po kratkem preučevanju zadeve sem ugotovil, da operater kabelske televizije analognemu signalu zaklenjenega kanala doda frekvenco, ki se na naročnikovi strani pokaže kot motnja pri sprejemu programa. Če želimo takšen »zaklenjen« kanal odkleniti, potrebujemo filter, ki nam neželene frekvence odstrani. Za izdelavo filtra potrebujemo: ženski in moški antenski priključek, tri spremenljive (nastavljive) kondenzatorje (4-70pF) in nekaj bakrene žice premera 1 mm za izdelavo tuljav. Pri delu potrebujemo tudi spajkalnik in plastični izvijač za končno nastavitev filtra.. IZDELAVA FILTRA Med moški in ženski priključek zaporedno vežemo spremenljive kondenzatorje in tuljave, kot kaže slika. Pri spajkanju bodite previdni, V PRAKSI uporabno računalništvo: sprejem zaklenjenih analognih programov ključimo v omrežje kabelske televizije, moški pa v televizijski sprejemnik. Za lažji dostop do filtra in s tem nastavitve, pa med filtrom in televizijskim sprejemnikom uporabimo dodatni podaljšek. KAKO DO SLIKE Izdelali smo filter, na televizijskem sprejemniku pa kanal nastavimo na frekvenco, na kateri ponudnik oddaja zaklenjeni program. Če frekvence ne poznamo, kanal najdemo s pomočjo filtra, ki nam ga je ob naročilu na plačljivi program posredoval ponudnik storitev. Kanal smo tako našli, z originalnim filtrom je slika odklenjena, zdaj pa originalni filter zamenjamo z domačim. Slika bo najverjetneje sprva negledljiva ali pa je morda sploh ne bo. To spremenimo tako, da nastavljive kondenzatorje s plastičnim izvijačem naključno premikamo, dokler ne dobimo lepe slike. Če ste filter naredili po opisu in imate TV nastavljen na pravo frekvenco, ob morebitnem prvem neuspehu nikar ne obupajte, morda Domači filter lahko po uspešni izdelavi zaradi lažjega rokovanja vdelamo v kovinsko ohišje. saj so kondenzatorji precej občutljivi na vročino in jih lahko ob predolgem izpostavljanju vročini uničite. Za manj izkušene pa še nasvet: pri spajkanju tuljav s konca tuljave na mestu spoja odstranite lak z nožkom ali brusnim papirjem − tako boste laže opravili svoje delo. Tuljave izdelate tako, da žico navijete okoli ovalnega predmeta, pri tem si lahko pomagamo z uporabo svedra premera približno pol centimetra. Izdelamo tuljavo s sedmimi navoji, med posameznimi navoji naj bo za približno debelino žice prostora. Ko je filter narejen, ga preizkusimo. V omrežje ga priključimo tako, da ga uporabimo kot podaljšek obstoječe napeljave. Ženski del pri- Opozorilo Članek opisuje izdelavo analognega filtra, ki omogoča sprejem »zaklenjenih« analognih programov pri nekaterih sistemih kabelske televizije . Za izdelavo, uporabo in morebitno zlorabo je odgovoren posameznik sam. Avtor članka in revija Moj mikro zgolj opisujeta postopek in način legalne uporabe filtra. Uporaba filtra za odklepanje nenaročenih programov je kazniva in v nasprotju s politiko revije! je težava le v tuljavah, previdno jih nekoliko raztegnimo ali stisnemo, uspeh je zagotovljen. Sam sem bil po nekaj minutah truda nagrajen s kristalno čisto sliko. Ob tem morebiti velja še opozorilo: Pri uporabi doma narejenega filtra se lahko na katerem od drugih, nezaklenjenih kanalov, ki jih ponuja CATV-operater pojavijo motnje. Težavo odpravimo tako, da filter preprosto izključimo iz CATV-omrežja. Naj za konec še enkrat poudarimo, da ta članek ni namenjen podpori piratskega spremljanja plačljivih televizijskih kanalov. Vsak uporabnik, ki z uporabo filtra nelegalno spremlja TV-program, počne to na lastno odgovornost.  MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 87 V PRAKSI sam svoj mojster: povezovanje telefona in računalnika POCENI DO DOBRIN ANALOGNEGA SVETA Se vam včasih zazdi, da je običajni priključek v primerjavi s priljubljenima ISDN in ADSL zastarel in uporaben le za priklop običajnega telefona, ki ga ima vaša babica? V naslednjih vrsticah vas bom poskušal »prepričati«, da so lahko tovrstne rešitve velikokrat zanimive in dokaj uporabne, in to za nizko ceno. Piše : Marko Koblar marko.koblar@mojmikro.si Č eprav sam prisegam na razvoj (se pravi na digitalno) ima svet analogne telefonije tudi določene prednosti. Zaradi menjave tehnologij je tovrstna oprema že nova, kaj šele rabljena, pogosto razmeroma poceni. Druga prednost je lažje odkrivanje napak, saj lahko napake pri analognem priključku najdemo bistveno hitreje kot pri ISDN- priključku. Tu je še možnost preprostega in poceni »podaljševanja« priključka (dometa) oziroma uporabe instalacije s starejšimi tipi kablov. Omenimo le še nekaj – možnost preprostega »prisluškovanja«, ki jo bomo natančneje opisali in v nadaljevanju tudi koristno uporabili. Običajni (analogni) telefonski aparati imajo le en priključek. Namenjen je priklopu v javni telefonski priključek ali telefonsko centralo. Več priključkov ima modem. Prek enega se poveže (tako kot telefon) v telefonski priključek, z drugim pa v telefonski aparat. Če poskusimo oba vmesnika med sabo zamenjati, zadeva v najboljšem primeru ne bo delovala. Razlog je ta, da se navzven enaka priključka (RJ11) po delovanju razlikujeta. Tisti, ki se ukvarjajo s telekomunikacijami, jih imenujejo naročnik (ab) ter javni prenosnik (JP), v svetu računalništva pa jih označujemo z FXS (Foreign eXchange Subscriber) oziroma FXO (Foreign eXchange Office). KAKO DELUJE Pri običajnem telefonskem priključku gre za preprosto povezavo med naročniškim vezjem v telefonski centrali (Telekomovi ali hišni) in uporabnikovim telefonskim aparatom. Naročniško vezje v centrali zazna stanje telefona (položena ali dvignjena slušalka). Ugotovi ga iz stanja linije – visoka impedanca linije pomeni odloženo slušalko, nizka impedanca pa dvignjeno slušalko. To je tudi razlog, zakaj »nepriključen« telefon zvoni (odprte sponke pomenijo visoko impedanco). Za prehod/preklop med stanji poskrbi »vilično« stikalo na telefonskem aparatu. Ko preidemo v aktivno stanje (uporabnik dvigne telefonsko slušalko), dobi ton izbiranja. Po njem lahko začne oddajati klicne številke v obliki tonov (tonsko izbiranje) oziroma impul- 88 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Shema preprostega vezja za povezavo analognega priključka in zvočne kartice Primer izdelanega vezja zov (pulzno izbiranje). Pri slednjem gre za niz kratkih prekinitvenih signalov, ki jih je mogoče simulirati tudi s kratkimi prekinitvami na stikalu za slušalko. Tako je bilo pred leti mogoče »prelisičiti« telefonske aparate, ki so imeli zaklenjeno številčnico (npr 1 – ena kratka prekinitev, 2 – dve kratki prekinitvi ...). Nekoliko drugače je na strani klicanega. Na klicanem naročniškem priključku dobimo poziv kot signal velikostnega reda 100V. Ko klicani dvigne slušalko, (sprememba impedance) je zveza aktivirana. Prekine pa se tako, da se slušalka položi na vilično stikalo (sprememba impedance). V grobem bi lahko rekli, da je običajen telefonski aparat stavljen iz vezja za zvonjenje, vezja, ki izvaja klicanje, in govornega vezja. Tovrstno načelo delovanja ne velja pri ISDN-u, kjer se servisne informacije prenašajo preko D-kanala. POVEZAVA Z RAČUNALNIKOM S stališča telefonske linije se analogni modem obnaša podobno kot telefonski aparat (zvonjenje, izbiranje, prekinitev …). Razlika je v tem, da namesto govora prenašamo v zvočni signal pretvorjeno digitalno informacijo − oziroma obratno. Postopka imenujemo moduliranje/demoduliranje, od tod tudi ime naprave − modem. Za večino uporabnikov so najpomembnejši parameter podprti protokoli (npr. V.34,V.90,V.92, ...) oziroma največja hitrost prenosa, ki jo določen modem podpira. Iznajdljivi proizvajalci pa so poleg podpore prenosu podatkov in funkcionalnosti telefaksa določenim modemom dodali tudi oznako voice (voice modem). Glasovni modemi lahko v primerjavi z običajnimi prek telefonske linije predvajajo različna sporočila oziroma avdio vsebine (npr. glasba). Kako spoznati, ali imamo glasovni modem? Najlažje je ugotoviti tip modema in preveriti v dokumentaciji. Če imate modem iz druge roke, lahko poskušate to ugotoviti tudi po priključkih na modemu. Veliko glasovnih modemov ima poleg priključkov za telefonsko linijo (line) in telefon (phone) še priključka za avdio (3,5 mm avdio priključek). Namenjena sta priključitvi mikrofona in zvočnikov. Ta priključek lahko načelno uporabimo tudi za priklop signala zvočne kartice. Pojavi pa se lahko problem ustrezne prilagoditve impedanc, kar se lahko pokaže v slabi kakovosti signala oziroma popačenju, ki se mu lahko tudi izognemo s preprostim trikom. Vsi glasovni modemi pa teh priključkov nimajo (npr. glasovni modem NetoDragon z naborom čipov MDV92XP). Glasovne modeme pogosto spozna tudi že sam OS (npr. Windows), ki namesti dodatne zvočne vire (Nadzorna Plošča / Sistem / Zvok, video .... Unimodem). V pomoč je lahko tudi samo prepoznavanje modema (diagnosticiranje modema v modemskih nastavitvah znotraj Nadzorne plošče). Ena najpreprostejših in zanimivih aplikacij je telefonska tajnica (npr. Smart Phone Recorder − www.smartphonerecorder.com). Prednosti računalniške tajnice glede na običajne telefonske tajnice so večje zmogljivosti, predvsem pa dodatne možnosti, ki jih takšna tajnica lahko ponuja. Pri zmogljivejših programih dobimo več možnosti, npr. pošiljanje zvočnega sporočila na naslove elektronske pošte. Uporabnik dobi sporočilo v zvočni datoteki, ki je priloga sporočilu. Zanimivi sta tudi možnost, da vas telefonski sistem pokliče na določeno številko in vam posreduje shranjeno sporočilo, ali možnost, ko do svojega predala govorne pošte dostopate prek spletne strani. Glasovne modeme lahko uporabimo tudi kot osnovo drugačnih sistemov, kot je interaktivni govorni odzivnik (Interactive Voice Response − IVR). Opozoriti pa je treba na dejstvo, da večina programov pri opisih zahteva le glasovni modem, pozneje pa se lahko izkaže, da vaš modem ne izpolnjuje vseh zahtev programa glede podpore glasovni funkcionalnosti. Vsak glasovni modem torej ni pravi glasovni modem za vse aplikacije. Povezava zvočne kartice in glasovnega modema Pri aplikacijah lahko naletimo tudi na zahtevo, da moramo povezati obstoječo zvočno kartico z glasovnim modemom. V takih primerih lahko uporabnik glasovnega modema brez »dodatnih« avdio priključkov naleti na težavo, saj NASVETI IN ZANIMIVOSTI Profesionalni sistemi so zahtevnejši Čeprav glasovni modemi omogočajo izdelavo kompleksnih rešitev, se uporabi tovrstne strojne opreme pri resnejših (profesionalnih) sistemih izogibamo. Unimodem − univerzalni modemski gonilnik Dostop do naprav, kot so modemi ali namenske kartice, omogočajo vmesniki TAPI (Telephony Application Program Interface). Podpori različnim tipom glasovnih modemov je namenjen gonilnik Unimodem (univerzalni modemski gonilnik), oziroma njegova novejša različica UnimodemV. Unimodem deluje načelno s poljubnim modemom, ima pa določene omejitve. Velik razpon kakovosti Modemi so bili razviti za prenos podatkov in funkcionalnost telefaksa. Glasovna funkcionalnost (voice) je bila dodana pozneje kot dodatna možnost, posledica pa je velik razpon kakovosti (od zelo slabe do sprejemljive/dobre). »Sprava« modema in zvočne kartice Včasih je posledica slabe kakovost tudi neprilagojenost nivojev modema in zvočne kartice. Pogosto lahko težave zmanjšamo z vezavo uporov med kanali. Glasovni modem kot zaščita Prednost uporabe analognih naprav je tudi v njihovem naslavljanju (uporabnik ni na skupnem vodilu tako kot pri ISDN-u). Če uporabimo glasovni modem v vlogi prehoda (npr. Skype Forwarder), zmanjšamo možnost tveganja v primeru nepooblaščenega dostopa v sistem, saj pravic uporabnika ni mogoče spremeniti glede na klicno številko (prime:r ISDN MSN). Skype po spremembi lastništva Vsaj zaenkrat se zdi, da Skype kljub spremembi lastništva (12. september 2005) ostaja tak, kot je bil. Baza uporabnikov je prešla v roke kupca (eBay), ki je plačal goro denarja. Čas pa bo pokazal, ali bodo uporabniki tudi dolgoročno ostali ... Glasovni modem brez dodatnih priključkov za zvočno kartico na modemu tovrstnega priključka nima. Marsikdaj se uspešno obnese trik s preprostimi vezji, ki omogočijo povezovanje telefonske linije in zvočne kartice. Če se vzporedno priključimo na običajno analogno linijo, dobimo enakovredni priključek v smislu zvonjenja, prav tako lahko slišimo aktivne pogovore (pri ISDN-ju to ni mogoče). Zato je mogoče povezati telefonsko linijo in zvočno kartico prek preprostega vezja, ki ga sestavljajo le upori in kondenzatorji. Nevarnost uporabe tovrstnih vezav je, da krog telefonske linije ni izoliran od vezja zvočne kartice. Ker razmere na telefonski liniji niso konstantne in lahko dobimo preko nje tudi visoke nivoje (npr. zvonjenje), lahko to zvočno kartico uniči. Bistveno boljša je rešitev, kadar telefonski priključek in zvočno kartico povežemo prek transformatorja, ki obe vezji galvansko loči. V ta namen lahko uporabimo 600-omske avdio izolacijske trans- Glasovni modem brez dodatnih priključkov s priključki za zvočno kartico formatorje z razmerjem 1 : 1. Shemo preprostega vezja lahko vidimo na sliki. Kot je razvidno iz sheme, telefonski žici (par) razdelimo na dve veji z uporom in kondenzatorjem. V posamezno vejo damo še transformator (1 : 1), ki poskrbi za »ločitev« krogov telefonske linije in zvočne kartice. Na »sekundarni« strani transformatorja priključimo vezje zvočne kartice. Naloga diod zener je, da poskrbijo za omejitev morebitnih previsokih vrednosti. Par diod je povezan tako, da omejuje ekstremne vrednosti napetosti v obeh smereh. Posamezni par omejuje signal zvočne kartice na vrednost MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 89 V PRAKSI sam svoj mojster: povezovanje telefona in računalnika (napetost diode zener + 0,7 V (druga dioda)). Kot lahko vidimo, poskrbi opisano vezje le za »zvočno povezavo« in je zato namenjeno delovanju v povezavi z drugo napravo (telefon, navaden modem). V tem primeru izvedemo vzporedni preklop naprave in opisanega vezja prek razcepnika (splitter) za analogno linijo. Z njeno pomočjo »dodatne naprave« izvajamo potrebne operacije (vzpostavitev povezave, prekinitev linije, detekcija zvonjenja …). Drug dokaj priljubljen trik je povezovanju modema in zvočne kartice s kabli, ki jih ni. Virtual Audio Cable je (komercialni) paket, ki omogoča prenos avdio informacije iz ene aplikacije v drugo. Z njim lahko ustvarimo navidezne povezovalne kable, ki povezujejo izhod ene aplikacije z drugo. Ker gre za digitalno povezovanje, se brez težav izognemo najrazličnejšim motnjam. Ustvarimo lahko do 256 navideznih povezav. Virtual Audio Cable ne potrebuje zvočne kartice, ker sam ustvari navidezno zvočno kartico. BITI ALI NE BITI Ko govorimo o povezavi računalnika in telefona na področju domače uporabe ali v manjšem poslovnem okolju, je zelo pogosta asociacija na Skype. Z druge strani pa je prav zato skoraj sramotna določena stopnja ignoriranja proizvajalcev sistemov PBX, ki obravnavajo največkrat le prave VoIP-protokole (npr. SIP, H.323, MGCP …), povezavo s Skypom pa bolj ali manj puščajo ob strani. Čeprav sam prisegam na drugačne rešitve (in jih tudi uporabljam), sem se prepustil realnemu stanju in svoj sistem podprl tudi za Skype. Zaradi cenenosti rešitve pa tudi lažjega zagotavljanja varnosti sem se odločil za uporabo analognega priključka. Ni skrivnost, da Skype omogoča tudi izhod v običajna telekomunikacijska omrežja. Klic lahko izvedemo prek plačljivih servisov, ni pa to edina možnost. Če smo že pri tematiki modemov, si poglejmo eno od možnih rešitev. SkypeForwarder Ime pove skoraj vse. Z orodjem SkypeForwarder (www.twilightutilities.com/) preprosto izvedemo povezavo med Skypovim omrežjem in svetom običajne (analogne) telefonije. Pogoj je uporaba glasovnega modema, ki skupaj s programsko opremo prevzame vlogo prehoda (gateway) telefonije P2P. Dohodne telefonske klice z običajnega telefona lahko usmerimo na telefonsko tajnico ali prek vročih tipk usmerimo na določenega Skypovega uporabnika. Pogoj je, da je uporabnik vpisan na tako imenovani seznam prijateljev (Skype Buddy). Podobno lahko obravnavamo tudi dohodne klice iz interneta. Glede na uporabnikovo (Skype) uporabniško ime se mu oglasi telefonska tajnica oziroma zazvoni privzeta telefonska številka, ki jo pokliče SkypeForwarder in vzpostavi govorno povezavo med uporabnikom na običajnem telefonu in klicočim skypovcem. Izhod modema je treba povezati z vhodom zvočne kartice, izhod zvočne kartice pa z vhodom modema. Povezovanje neprilagojenih na- 90 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 ZA LENUHE IN TISTE PRAKTIČNE Skype Forwarder Različne USB-adapterje lahko uporabimo kot osnovo prehoda za Skype (možnost priklopa na telefon ali centralo). prav med seboj je lahko tudi razlog za slabšo kakovost, saj zvočne kartice nimajo vmesnikov, namenjenih priklopu modemov (neprilagojenost nivojev). Posledica je popačenje, ki ga lahko zmanjšamo tako, da dodamo upora (vrednost 1,5 k omov) v serijo s priključnim kablom; kabel prerežemo in na žili obeh kanalov prispajkamo upor. Program solidno deluje in je razmeroma preprost za uporabo. Cena je skorajda simbolična (18 evrov), zato lahko rečem, da je program več kot vreden svojega denarja. Kljub vsemu pa si razvijalci zaslužijo grajo zaradi slabe dokumentacije. Ni namreč opisanih niti nekaterih najnujnejših stvari, ki jih mora uporabnik sam poiskati v forumu. Prednost kombinacije glasovni modem in SkypeForwarder je tudi ta, da lahko rešitev uporabimo za več uporabnikov hkrati (priklop v hišno centralo). Personal Skype Gateway Če imate kakšnega od analognih VoIP-vmesnikov (npr. Grandstream 286), nimate pa glasovnega modema, lahko obiščete stran www. rsdevs.com/. Na njej lahko najdete Personal Skype Gateway (PSGw). Gre za program, ki omogoča povezovanje uporabnikov Skypa z uporabniki VoIP-a, ki so povezani prek protokola SIP in/ali H.323. Prehod med omenjenima VoIP-protokoloma ni podprt (iz SIP-a v H.323 oziroma obratno) – le iz Skypa v SIP oziroma Skypa v H.323 in obratno. Če potrebujete podporo le za en protokol, lahko izberete okrnjeno različico (cena 29,95 USD), v nasprotnem primeru pa boste odšteli približno dva desetaka več (49,50 USD). S strani SIP-a je podprta funkcionalnost Registrar, Proxy, za H.323 pa delovanje v vlogi vratarja (gatekeeper) oziroma prehoda (gateway). Personal Skype Gateway podpira uporabo kodekov G.711, GSM, G.723.1, G.726, iLBC in Speex. Če nimate niti ustreznega glasovnega modema niti analognega VoIP-vmesnika ali pa vam opisane rešitve preprosto ne dišijo, lahko poskusite s komercialnim vmesnikom USB/RJ-11. Na trgu najdemo različne modele, razlikujejo pa se tudi po ceni (od 10.000 tolarjev navzgor). Kljub navzven različnim ohišjem in priloženi različni programski opremi se je v praksi izkazalo, da je imelo kar nekaj vmesnikov podobna vezja (TigerJet560x − www.tjnet. com/). Prodajalci tovrstne vmesnike včasih reklamirajo tudi kot VoIP-prehode (no, ja?!), dejansko pa nam tak vmesnik omogoča priklop običajnega telefona v osebni računalnik in je najbližje delovanju zvočne kartice, ki kot svoj vhod/izhod uporablja običajni telefonski aparat. V našem primeru je imel vmesnik dodano podporo za Skype, ki omogoča, da Skype zazna dvig slušalke, pošiljanje tonov DTMF ter prekinitev linije. Čeprav je napajanje vmesnika izvedeno prek USB-priključka, je brez težav generiral potrebni signal za zvonjenje. Namesto telefonskega aparata smo v vmesnik USB/RJ-11 priključili ustrezen adapter in tako zagotovili možnost priklopa v domačo hišno centralo. Rešitev je preprosta in uporabna. Dohodni klici so zaradi praktičnih razlogov (klicočemu ni treba poznati internega oštevilčenja naše centrale) vezani kot skupinski klic – zvonijo vsi telefoni. V večjem sistemu je to lahko tajništvo oziroma posredovalec. Odhodni klici (v smeri Skypovih uporabnikov) se opravijo tako, da uporabnik pokliče interno telefonsko številko in vnese skrajšano števiko Skypovega uporabnika (npr. MojMikro- 11) in pritisne #. Po končanem pogovoru odloži telefon in sprosti linijo za druge uporabnike. KAPLJA V MORJE, ZATO … Najrazličnejših projektov, ki podpirajo analogno opremo, je še in še. Zaradi omejenosti prostora, ki nam je namenjen, smo se tokrat omejili le na nekaj rešitev za Skype. Če bi nam prostor dopuščal, bi lahko z drugimi rešitvami (le z zanimivimi) brez težav napolnili prostor, ki je namenjen celotni reviji. Zahteve po strojni opremi so na tem področju običajno minimalne, zato lahko uporabimo tudi star računalnik, ki mu lahko katero od komponent po možnosti še odvzamemo. Star računalnik največkrat ni vreden nič (le kdaj bomo za njihovo razgradnjo morali plačati še reciklažo), s kančkom domišljije in minimalnimi stroški pa ga lahko spremenimo v rešitve, ki gredo v korak s svetovnimi trendi. Če ste kdaj pogledali kak cenik, ste se lahko na svoje oči prepričali, da njihova cena še zdaleč ni zanemarljiva. Torej premislite, ali je vredno star modem zavreči ali prodati za vrednost dobrega sendviča. Sam sem ga kupil zelo ugodno!  V PRAKSI nadnaslov MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 91 V PRAKSI svet povezanih omrežij in komunikacij ZMERAJ NA ZVEZI V svetu »zmeraj na zvezi«, ki trka na vrata, bomo v nenehnem stiku s svetom, ne glede na tehnologije prenosa in terminale, ki jih bomo uporabljali. Piše : Esad Jakupović esad.jakupovic@mojmikro.si V prihodnosti bodo komunikacijski sistemi zmeraj vedeli, kako in kje najti iskano osebo ter ji izročiti telefonski klic, kratko sporočilo ali e-pošto. Omrežja tretje generacije in podatkovne storitve bodo spremenili mobilne telefone v univerzalne večpredstavne naprave. Televizija bo postala interaktivna in dosegljiva tudi z naših mobilnih naprav. Širokopasovni dostop, brezžične tehnologije in omreženi hišni aparati bodo tudi v našem domu ustvarili visokotehnološko okolje. Z zajemanjem podatkov o proizvodnji in opremi v vsestranska omrežja se bo bistveno povečala stroškovna učinkovitost v industriji. Sociologi napovedujejo premik k novim komunikacijskim normam, tudi zato, ker bo neprekinjena dosegljivost povečala vrednost zasebnosti. »BREZŠIVNI« PRENOS Internet bo kmalu vseprisoten, kot je danes električna energija, do katere pridemo takoj, ko napravo vključimo v najbližjo vtičnico. V telekomunikacijah postaja aktualen trend »zmeraj na zvezi«. Pravzaprav nas je precej med nami že danes bolj ali manj vedno dosegljivih, ker imamo fiksni telefon, mobilni telefon, dostop v internet in tudi e-pošto. Toda skoraj nihče še vedno ni »zmeraj na zvezi«. Ovira večji dosegljivosti je veliko število naprav, vključenih v komunikacije. Dostop do interneta in pisanje e-sporočila prek mobilnega telefona nista ravno zabavna. Prevzem glasbe, slik in dokumentov pa zahteva veliko zmogljivejši prenos podatkov, kot je danes standard pri mobilnih napravah. Industrija telekomunikacij je že razvila vrsto novih procesov za širokopasovne komunikacije tako prek fiksnih kot tudi mobilnih omrežij. Vse pogosteje se srečujemo z razdrobitvijo tehnologij prenosa podatkov, zato postaja vse pomembnejši cilj ustvarjanje »brezšivnega« prenosa med različnimi tehnologijami. Zamisel je, torej, da uporabnik praktično niti ne bo opazil, kateri standard uporablja njegov prenosni računalnik, dlančnik ali mobilni telefon – WLAN, WiMax, UMTS ali HDSPA. Tudi v naslednjih letih bo obstajalo več stan- 92 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Komunikacije po vsem svetu: Dr. Johann Heinrich Schinke iz oddelka Siemens Com s programsko opremo HiPath OpenScape hitro povezuje s kolegi po svetu. dardov, a nazadnje se bodo fiksna omrežja, mobilna omrežja in internet stopili v enoten sistem. V oddelku Siemens Communications (prejšnji ICM), v katerem je tudi po prodaji proizvodnje mobilnih telefonov podjetju BenQ še vedno zaposlenih več kot 50.000 ljudi, med drugim razvijajo koncept LifeWorks za povezovanje ločenih omrežij – lokalnih, mobilnih in fiksnih – v enotno osnovo. Številna telekomunikacijska podjetja, tudi pri nas, že uporabljajo za telefonske pogovore, zlasti na velikih razdaljah, internetni protokol, ki je utemeljen na paketnem prenosu. Dobra stran sistema je možnost izkoriščanja pavz v pogovoru za dodaten prenos podatkov. Standard 3G mobilne telefonije UMTS tudi uporablja paketni prenos. Danes lahko operaterji v sistemu glasovne telefonije prek internetnega protokola (VoIP) klice z brezvrvičnih telefonov usmerjajo prek interneta,. V prihodnosti bo imela komunikacijska naprava verjetno le en IP-vmesnik zunaj in več modemov znotraj, za uporabo različnih standardov. ZDRUŽEVANJE SVETOV Doslej ločene svetove zajema trend zbliževanja. Komiteji za standardizacijo v partnerskih projektih za mobilne komunikacije tretje generacije (3GPP) razvijajo rešitev za združevanje mobilnih omrežij, ki vključujejo tudi UMTS in HSDPA. Omrežja omogočajo uporabnikom svobodno gibanje, ker se podatki preusmerjajo z ene mobilne radijske celice na drugo. Institute of Electrical and Electronics Engineers (IEEE) razvija standarde za prenosne tehnologije, ki iz- Nove tehnologije, novi protokoli Nove tehnologije odpirajo nove perspektive. V prihodnosti bo lahko na primer uslužbenec delal doma enako udobno kot v pisarni, vodja pa bo lahko nadziral industrijske robote kar s svoje mize. Za to so potrebne širokopasovne povezave, ki jih bo v letu 2007 uporabljalo skoraj četrt milijarde ljudi, od tega 156 milijonov naročnikov DSL. V letu 2008 bo že 60 % uporabnikov mobilne telefonije s svojim mobilnikom redno uporabljalo internet. V družbi »zmeraj na zvezi« bodo tudi v podjetjih po zaslugi širokopasovnih zvez spremljali proizvodnjo v realnem času, učinkoviteje nadzirali naročila in vplivali na količino zalog. Industrijski ethernet bo omogočal daljinski nadzor strojev in celotnih tovarne na podlagi »determinističnega obnašanja«. Ker so na ethernetu temelječe komunikacije Vse več v proizvodnji: Industrijska različica še vedno 20- do 50-krat počasneje, kot je po- etherneta bo v vse večjem številu uporabljana trebno, bodo vdelani tudi novi protokoli, kot predvsem v produkcijskih rešitvah, poroča raziskovalno podjetje ARC Advisor Group. je IRT (Isochronous Real-time Ethernet). V PRAKSI svet povezanih omrežij in komunikacij virajo iz svetovnega spleta – WLAN za manjše in WiMax za večje razdalje. Osrednji radijski strežniki, povezani z obema tehnologijama, osvobajajo uporabnika od žic. Toda pogoj je, da uporabnik ostane v dosegu prenosa, ki za znaša WLAN 100 m na odprtem prostoru in običajno okoli 30 m v zaprtem, za WiMax pa več kilometrov, morda celo do 50 km. Strokovnjaki tovrstne sisteme v primerjavi z resničnim mobilnim radiem opisujejo kot »nomadske«. Svetovi 3GPP in EEE se zbližujejo, ker UMTS povečuje stopnjo prenosa podatkov, medtem ko bosta standarda WiMax 802.16e in 802.16g v prihodnje izboljšala mobilnost. Standardi so ključni dejavnik v razvoju sistema »zmeraj na zvezi«. Podobno kot je bilo s temeljnim sistemom mobilne telefonije GSM, ko je širjenje standarda pripeljalo do bistvenega zmanjšanja cen in splošne dostopnosti, bodo tudi novi standardi zagotovili postopno pocenitev in s tem tudi vse širšo uporabo. Koncept »zmeraj na zvezi« bo neizogibno vplival tudi na naše življenje. Skeptiki že opozarjajo, da bo nenehna dostopnost povzročala stres za marsikoga. Sociologi pa jih mirijo, češ da bo vsaka oseba sama odločala, kako bo dosegljiva. Še zlasti v prostem času bomo ljudje komunicirali hitreje, racionalneje in pogosteje kot danes. E-pošta je, na primer, že spremenila naš način poslovanja. Nove zmožnosti bodo le dodale nove načine komuniciranja, kot je izmenjava glasovnih sporočil podobna izmeničnem pošiljanju poceni glasovnih sporočil s prek sprejemnika-oddajnika namesto dražjega pogovora. SAMODEJNO USMERJANJE Za neprekinjeno dosegljivost bo treba zagotoviti tudi gladko preklapljanje. Že danes je mogoče z ustreznimi nastavitvami v Microsoftovem Outlooku zagotoviti gladko preklapljanje med povezavami ethernet (krajevnim omrežjem v podjetju), WLAN (brezžičnim omrežjem, če nismo priključeni v žično), UMTS oz. EDGE (če ni žičnega ali brezžičnega krajevnega omrežja ter imamo ustrezno kartico UMTS oz. EDGE mobilnega operaterja) in klicno povezavo (če nam je edina na voljo in smo priključeni v telefonsko omrežje). V nekoliko naprednejšem sistemu bo sistem samodejno skrbel za pravilno usmerjanje klica. Če uporabnik zapusti pisarno, bo povezava prenosnika ali dlančnika z ethernetnimomrežjem prekinjena in ga bo sistem poiskal v omrežju WLAN. Če ga ne bo našel, ga bo dalje poiskal v omrežju UMTS/EDGE. Še več, omrežja WLAN in UMTS bosta lahko istočasno povezana, s ciljem povečanja stopnje prenosa večjih količin podatkov. Tovrstni sistemi bodo delovali že v naslednjem letu. Siemens Com je na primer razvil sistem SDR (Software-Defined Radio), v katerem v enemu čipu povezuje standarda WLAN in UMTS, zato lahko tako opremljen telefon lahko deluje v vseh omrežjih. Predstavnik oddelka pričakuje, da bodo tovrstni sistemi v uporabi v nekaj letih. Do leta 2010 naj bi bile na voljo univerzalne radijske tehnologije, ki bodo zagotovile hitrost 1 Gb/s na razdaljah do 100 m in približno 100 Slovar tehnologij 3G: Splošna oznaka za mobilne tehnologije tretje generacije, ki vključujejo napredna infrastrukturna omrežja, bazne postaje, stikala, telefone in drugo opremo, ki mobilnim uporabnikom omogočajo hiter dostop do interneta ter podatkovnih, glasbenih, video in podobnih storitev, s hitrostmi med 144 in 384 Kb/s, pozneje tudi 2 Mb/s. Bluetooth: Industrijska specifikacija za brezžična osebna omrežja (PAN), ki jo je utemeljila posebna interesna skupina Bluetooth 1999 s ciljem povezovanja dlančnikov, mobilnih telefonov, računalnikov, tiskalnikov, digitalnih fotoaparatov in podobne opreme. Razdeljena je na razrede: tretji zajema moč 1 mW in razdaljo od 10 cm do 1 m; drugi moč 2,5 mW in razdaljo do 100 m; tretji pa moč 100 mW in razdaljo do 100 m. DECT (Digital Enhanced Cordless Telecommunications): Standard za digitalne prenosne telefone za domačo ali poslovno rabo, z dosegom 25−100 m. GPRS (General Packet Radio Service): Tehnologija »poltretje« generacije, ki uporablja paketni radijski prenos podatkov in teoretično lahko doseže 128 Kb/s, v glavnem pa okoli 40 Kb/s. EDGE (Enhanced Data rates for Global Evolution): Najnovejša nadgradnja GSM-a, ki jo imajo nekateri zaradi visoke hitrosti prenosa podatkov za tehnologijo tretje generacije. UMTS (Universal Mobile Telecommunications System): Standard tretje generacije mobilne telefonije v posebej licenciranem frekvenčnem pasu 2 GHz, s teoretično hitrostjo prenosa do 2 Mb/s, trenutno okoli 384 Kb/s pri prevzemu podatkov. V nekaterih državah ga imenujejo W-CDMA (Wideband-CDMA). HSDPA (High Speed Downlink Packet Access): Naslednji korak v razvoju programske opreme UMTS, ki hitrost prevzema podatkov dvigne na 14,4 Mb/s. Zmogljivost baznih postaj se lahko poveča za 50 % z optimiranjem algoritmov modulacije in kodiranja ter z učinkovitejšim razporejanjem nalaganja podatkov. WLAN (Wireless Local Area Network): Lokalno omejeno radijsko omrežje, ki dela na frekvencah, ki niso predmet licenciranja. Znotraj vroče točke v dosegu 10 m do 50 m dosega WLAN največjo hitrost prenosa podatkov 11 Mb/s (standard IEEE 802.11b na 2,4 GHz) in 54 Mb/s (IEEE 802.11a na 5 GHz ali IEEE 802.11g na 2,4 GHz). WiMAX (Worldwide Interoperability for Microwave Access): Razširitev standarda WLAN s prenosom malih podatkovnih paketov (kot v internetu) na frekvencah med 2 in 11 GHz, s hitrostjo do 75 Mb/s. Odvisno od standarda ((IEEE 802.16a, b, d, e, g), je lahko doseg med nekaj sto metrov in več kilometrov, največ 75 km. V primerjavi s tehnologijo UMTS je hitrost prenosa WLAN in WiMax omejena s hitrostjo gibanja uporabnika. 4G (naslednik 3G): Oznaka za mobilne tehnologije četrte generacije, ki še vedno niso definirane, z videom kot glavno aplikacijo. Osnova bo morda standard OFDM (Orthogonal Frequency Division Multiplexing) ali OFDMA (Orthogonal Frequency Division Multiple Access) za boljše razporejanje omrežnih virov na več uporabnikov, morda tudi standard SDR (Software-Defined Radio), ki omogoča boljšo izrabo obstoječe pasovne širine in istočasno uporabo več kanalov. Apetiti rastejo: Po oceni podjetja Yankee Group vstopamo v obdobje mobilnega video pretakanja. MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 93 V PRAKSI svet povezanih omrežij in komunikacij Mb/s na večjih razdaljah. Raziskovalci razvijajo tudi večantenski sistem (MIMO), ki bo zvišal stopnjo prenosa na 1 Gb/s. Vse kaže, da v prihajajočem sistemu »zmeraj na zvezi« hitrost prenosa podatkov ne bo resen problem. Po zaslugi razvoja tehnologije se bo hitrost povečevala, a ne zares brez omejitev. Ameriški matematik Claude Shannon, ki je razvil koncept bita in utemeljil teorijo informacij, je namreč že pred petdesetimi leti izračunal, da bo v mobilni telefon mogoče prejemati podatke z največjo hitrostjo med 100 in 1000 gigabiti – vsaj preden se iz našega mobilnika začne kaditi. SPREMEMBE V PODJETJIH Danes okoli 45 % podjetij uporablja skupinsko delo na ločenih lokacijah. V letu 2010 se bo odstotek podjetjih, v katerih ekipe delajo tudi na razdaljah, povečal na okoli 65 %. Očitno bo v bližnji prihodnosti še pomembnejše nenehno posodabljanje podatkov, do katerih dostopajo zaposleni na različnih lokacijah. V oddelku Carrier Development v podjetju Siemens so za ta namen razvili že omenjeno programsko opremo LifeWorks, ki kombinira podatke iz krajevnega Iz fantastike v resničnost V letu 2015 se je inženir Peter za nekaj časa posvetil svoji priljubljeni računalniški igri »Družabniki z Glendalougha«, v kateri je prevzel vlogo pritlikavca Bogorotha. S pomočjo podatkovnih rokavic za upravljanje okolja v navidezni resničnosti je poiskal prijateljico Alwyne, da bi šla skupaj na sestanek s svetom, po katerem ju čakajo resni preizkusi znanja in veščina. Naenkrat ga je zvonjenje mobilnega telefona vrne v resničnost. Peter ustavi igro in odgovori na klic. Prizorišče igre se v trenutku izgubi in velik zaslon se spremeni v računalniški zaslon. »Stroj za izdelavo zračnih blazin je odpovedal. Ni nam ga uspelo znova zagnati,« ga obvesti tehnik iz tovarne. »V redu, takoj se bom prijavil,« odgovori Peter. Poseže po tipkovnici v bližini in se hitro prijavi v omrežje podjetja. Takoj poišče podatke o robotskem stroju in delovanju programske opreme za industrijski ethernet, ki so ga namestili pred dvema dnevoma. Pomislil je namreč, da je prišlo do težav s tolmačenjem podatkov med programsko opremo in nadzornim sistemom stroja. Podatki kažejo, da ima verjetno prav, a Peter ni prepričan, kako ukrepati. Zato ukaže računalniku, naj ga takoj poveže s kolegom Markom, ki je vrhunski strokovnjak za novo programsko opremo. Sistem hitro poišče Marka, ki trenutno dela pri projektu v Indiji. Čez nekaj sekund se Marko pojavi na zaslonu. »Kaj je tako nujno, da me prekinjaš pri večerji,« vpraša z nasmehom. Ko mu Peter pove, se strinja z njegovim sklepom: »Zagotovo gre za problem nezdružljivosti,« komentira. Marko od nadzornega sistema zahteva podatke o stanju neposredno pred odpovedjo stroja. Po pregledu vrstic izvirne kode potrdi, da je treba znova namestiti nadgradnjo gonilnika, ki očitno ni bila dobro povezana v sistem. Peter se mu zahvali, z opombo, da ga bo takoj znova poklical, če ponovno nameščanje gonilnika ne bo pomagalo. Nato obvesti tehnika, naj znova namesti gonilnik in čez nekaj minut ugotovi, da je stroj znova v pogonu. Samo nekaj trenutkov zatem je Peter znova pritlikavec Bogoroth s prijateljico Alwyne na preizkusu znanja in veščin ... Svet v »širokem pasu«: Po oceni analitskega podjetja eMarketer bo število uporabnikov v letu 2007 doseglo več kot 245 milijonov. Prevlada večjih hitrosti prenosa: Analitsko podjetje Forrester Research sodi, da bo delež GSM-a v letu 2009 komaj 2 %, medtem ko se bo delež UMTS-a povečal na 40 %. omrežja podjetja, mobilnih komunikacijskih sistemov in omrežij fiksne telefonije, kar omogoča nemoteno komuniciranje. Vodja oddelka dr. Johann Heinrich Schinke pojasnjuje, da je v osredju sistema preklopna postaja Softswitch, svojevrstni nadomrežni krmilnik in vmesnik za povezovanje, ki usmerja in pošilja naprej dohodne signale. Prvi komercialni izdelek na podlagi opreme LifeWorks in Softswitch je HiPath OpenScape, ki poleg treh programskih komponent – za nadzor, sodelovanje in komunikacije – vključuje tudi terminale in omrežni prehod, ki 94 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Informacijski portal XHQ: Za hitro odzivanje na spremembe na trgu in uspešno poslovanje je nujno povezovanje poslovnega upravljanja s sistemi za proizvodnjo in nadzor, z namenom zbiranja podatkov v realnem času prek interneta, etherneta v realnem času, inteligentnih tipal in popolne digitalizacije procesov. ustvarja most med telefonom in IP-omrežjem. HiPath je že v uporabi v grški verigi hotelov Grecotel, Nemški vojaški šoli in drugje. Poteka tudi vgradnja mobilne telefonije v sistem, ki bo omogočila prenos glasovnih sporočil in e-pošte v pametne telefone brez predhodnega klica. Povezovanje poslovnega upravljanja s sistemi za proizvodnjo in nadzor na podlagi internetne tehnologije, etherneta v realnem času, inteli- Video vsepovsod: Programska rešitev Surpass Home Entertainment Solution omogoča uporabo širokopasovnega interneta, interaktivne TV, omrežnih iger in e-nakupov . gentnih tipal in popolne digitalizacije procesov izboljšujejo odzive proizvodnje na spremembe razmer na trgu. V modelu »podjetja v realnem času«, ki vključuje strokovno prečiščevanje, preobrazbo in organiziranje podatkov iz različnih virov, realni čas pomeni, da so informacije na pravem mestu v pravem trenutku. Podjetje IndX Software je na takšni osnovi za zainteresirane uporabnike razvilo portal XHQ, ki vključuje tudi SAP-ovo aplikacijsko osnovo NetWeaver. XHQ in podobni modeli se ne ustavljajo na sedanji fazi razvoja, ampak raziskujejo in, če je mogoče, tudi vključujejo nove tehnologije, kot je denimo radijska identifikacija (RFID). Tovrstni sistemi so vrhunski dosežek uporabe komunikacij v korist poslovanja. Pospeševanje toka informacij, njihovo povezovanje s programsko opremo, digitalizacija v vseh fazah in transparentno povezovanje v proizvodnjo imajo za končni cilj tudi razvoj digitalnih tovarn. »Totalne komunikacije« z nenehno povezanostjo z najrazličnejšimi viri informacij bodo na koncu omogočile tudi proizvodnjo izdelkov po meri osebe in vzporedno tudi za množični trg.  V PRAKSI glasbena produkcija NOVI MIDI/USB-KRMILNIKI Inovativnost tudi na področju krmilnikov glasbeno zvočne opreme ne pozna meja in tako danes predstavljamo nekaj novosti zadnjega leta. ti odprla zvočni filter nizkih frekvenc, prestavila višino tona portamentalno za 2 poltona in povečala modulacijo učinka chorus– vse to z enim samim mahljajem ... Uhhh, pa naj še kdo reče, da je flirtanje v 21. stoletju enostavno … Piše : Igor Matičič igor.maticic@mojmikro.si N aj na začetku spomnim, kaj pravzaprav krmilnik (kontroler) sploh je. Eden najstarejših je na primer MIDI-klaviatura, ki jo je srečal že skoraj vsak laik na tem področju. Ta je brez zvočnega generatorja (sintetizator, vzorčevalnik) pravzaprav dokaj neuporaben kos opreme, skupaj z njim pa lahko tvori ustvarjalsko kombinacijo širših razsežnosti, saj v okviru standarda MIDI temu pošilja zaigrane parametre (nota, trajanje, dinamika, idr). Dodaten element krmiljenja (levo tik ob običajni klaviaturi) je lahko modulacijsko kolesce (lahko kot igralna palica), s katerim lahko krmilimo tudi druge parametre MIDI (vibrato, sprememba višine tonov idr). Do tod so stvari bolj ali manj jasne že nekaj desetletij, danes pa se krmilniki pojavljajo (tudi) v precej bolj nenavadnih oblikah. 3D-KRMILJENJE Če nadgradimo prej omenjeno MIDI-klaviaturo z USB-priključkom, 10 vrtljivimi neskončnimi potenciometri, 10 gumbi in poleg vseh običajnih dobrin (nastavitve, banke, shranjevanje ...) in seveda tudi LCD-zaslončkom, dobimo Alesisov Photon. Tisto, kar daje poseben čar izvirnosti temu krmilniku, pa se imenuje AXYZ. Najbrž ni napačna domneva, da je oblikovalec s črkami X,Y in Z mislil na posamezne ravnine prostora, saj je to krmilo, ki deluje v vseh smereh, odziva pa se na premik roke. Torej, če se boste v naslednjih mesecih znašli pod koncertnim odrom in presenečeno opazili, da zvezdnica na klaviaturah maha z odra samo vam, se utegnete motiti. Precej verjetneje je, da je umetnica hkra- Alesisov PhotonX 25 s trirazsežnim krmilom AXYZ ZLOŽLJIVI KRMILNIK Pa se iz treh razsežnosti spustimo na samo dve. Za naslednji krmilnik, ki ga predstavljamo, je nekako težko oceniti, komu je pravzaprav predvsem namenjen. Bolj kot po izjemnih lastnostih ali funkcionalnosti sem ga izbral kot izvrsten primerek »paše za oči«. Vsekakor je to prenosni krmilnik, saj v zloženem stanju ni večji od mini zložljivega dežnika. Torej ste se tisti, ki ste mislili da gre pri sliki 2 za fotomontažo (ali pa morda za napihljivo blazino v obliki klaviature), malce zmotili. Horng iSmart je namreč eden »najzložljivejših« krmilnikov v obliki klaviatur doslej. Veliko vprašanje pa je, kako kakovostna je ta trioktavna (ploska) klaviatura. Ne predstavljam si namreč vrhunskega pianista (pa četudi sredi časovne stiske s prenosnikom na letalu), ki bi se mučil s takšno igračo. Prav tako si ne predstavljam skladatelja, ki bi skušal izrabiti vse dobrine, ki jih prinaša kak notacijsko-kompozicijski program (npr. Sibelius 4, katerega test boste tudi našli v tej številki), potem pa bi takšno klaviaturo lahko uporabil kvečjemu za posamezno vnašanje not v računalniški program. Po drugi strani pa je verjetno krmilnik iSmart primernejši za tiste manj pianistično naravnane klaviaturiste, ki ne želijo zapraviti vsega premoženja (ali prostora!) za nov pripomoček. UDARJANJE PO BLAZINICAH Za tiste, ki so naveličani tolči po klavirskih tipkah pri ustvarjanju ritmičnih vzorcev (zvočne zanke, vzorci tolkal ipd.), je na voljo krmilnik drugačne vrste. Trigger Finger podjetja M Audio vsebuje 16 dinamično občutljivih mini blazinic oz »padov« (pad je izraz za elektronski bobnarski krmilnik). Takšne vrste krmilnik je sicer (med drugimi) vsebovala že serija AKAI MPC, vendar so šli pri M Audiu nekoliko v drugo smer, saj ponujajo še dodatna krmila v obliki osmih rotirajočih in štirih drsnih potenciometrov. Vse skupaj je moč programirati in nastaviti veliko parametrov, kar najelegantneje Ne, to ni storimo s priloženo fotomontaža, temveč programsko opremo zložljivi krmilnik iSmart. Enigma (ni ravno posrečen naziv, saj tu ni ravno veliko prostora za uganke). Ta je tudi združljiva z nekaterimi drugimi krmilniki podjetja M Audio. Za prenos podatkov skrbi USB-vmesnik, ki lahko zagotovi tudi napajanje (kadar vmesnik ni obremenjen z drugimi zunanjimi enotami), na voljo pa je tudi vtič, namenjen 9 V pretvorniku. Pri nezdružljivi strojni/ programski opremi ima krmilnik seveda tudi vmesnik MIDI OUT, ki omogoča bolj klasičen način povezovanja MIDI-inštrumentov. Še posebnost, ki jo pri takšnih napravicah redko vidimo: blazinice so poleg na dinamiko igranja občutljive na pritisk (podobno kot funkcija aftertouch pri boljših klaviaturah), tako da so možnosti vpliva na odigrani zvok (npr zvočni vzorec tolkala) zelo široke. Tako je lahko reproducirani zvok precej manj tog, kot smo bili vajeni pri delu s podobnimi napravicami, seveda pa to še zdaleč ni edini način uporabe. OD IGRAČE DO PROFESIONALNEGA IZDELKA Vsi trije tokrat omenjeni krmilniki izhajajo iz nižjega cenovnega razreda (z manjšimi odstopanji) in zanimivo je spoznanje, da razdalja od igrače do profesionalnega izdelka sploh ni tako velika. Če pa bi po krmilnikih povprašali glasbenike, ki se večinoma ukvarjajo s klasičnim igranjem na glasbilo oz. skladanjem, bi ti verjetno največkrat izrazili želje po krmilniku z 88 velikimi, klavirsko obteženimi tipkami.  MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 95 V PRAKSI računalniki in šah ŠAH ZA OMREŽJA Šah kot izbirni predmet je v Sloveniji dobro zaživel. To najbolje potrjuje podatek, da v šolskem letu 2005/2006 izvajajo izbirni predmet šah 1 na 42 šolah, šah 2 na štirih in šah 3 prav tako na štirih šolah. Skupno je vključenih 853 učencev. Bojazen, da za predmet med učenci ne bi bilo zanimanja, je torej povsem odveč. Piše : Vojko Mencinger vojko.mencinger@mojmikro.si ŠAH ZA OMREŽJA � V SLOVENŠČINI! Programski paket Šah za omrežja je delo angleškega podjetja Convekta. Za njim stoji štab ruskih pedagogov, šahistov in programerjev. To je dobra garancija tako za pedagoško kot za šahovsko vrednost programa. Zdaj smo dobili tudi pravo slovensko različico tega programa − doslej je obstajala samo angleška. Vemo, da je vsaka izdaja kateregakoli tujega programa v slovenščini pravi računalniški praznik. Učitelji izbirnega predmeta (IP) šah 1, šah 2 ali šah 3 so zdaj dobili še en zares dober pripomoček. Nekajletno delo strokovnega sodelavca pri Šahovski zvezi Slovenije (ŠZS) mednarodnega mojstra Iztoka Jelena in njegovih sodelavcev (tako šahovskih kot iz ministrstva za šolstvo) ter Danila Peruša, ki je poskrbel za prevod, je obrodilo sadove. Skupaj s šahovskim računalniškim analizatorjem in programom Fritz, ki ga šole že imajo, pokriva Šah za omrežja potrebe šahovske programske opreme za IP šah 1, šah 2 in šah 3 v celoti, zelo koristno pa se ga bo dalo uporabiti tudi pri šahovskem krožku ter pri učenčevem samostojnem učenju in treniranju. Glede na referenčni vzorec programske opreme v angleškem jeziku, so v programu bistvene izboljšave, ki se kažejo predvsem v tem: - prvotnih pet programov na petih zgoščenkah je združenih v enoten program za omrežja, na eni zgoščenki, s povsem drugačnim, prijaznejšim vmesnikom v obeh namizjih: učiteljevem in učenčevem; - nekatere pomembne programske funkcije so dodane, nekatere pa so bistveno izboljšane; - da je učno gradivo tematsko ustrezneje urejeno kot prej, tako da omogoča lažjo uporabo. OŠ v Sloveniji naložen ta operacijski sistem. Minimalne zahteve za pravilno delovanje programa so: procesor s taktom 300 MHz, 128 MB delovnega pomnilnika, grafična kartica z vsaj 32 MB delovnega pomnilnika ter 140 MB prostora na trdem disku za učiteljev računalnik in 400 MB prostora za učenčev računalnik. Zaslonska ločljivost naj bo najmanj 1024 x 768 pik. Še en praktičen napotek. Za pravilno izpisovanje slovenskih šumnikov je treba izvesti ročno namestitev pisave. To naredite takole: Če je v vašem sistemu nameščena prejšnja različica programa (v angleščini), potem v Nadzorni plošči – Pisave najprej odstranite pisavo CA Chess (prg55che. ttf) , ki ne vsebuje šumnikov! Nova različica namreč ne prepiše že nameščene pisave. Če pa ste namestitev že izvedli, storite enako – odstranite pisavo, namestite tisto, ki je na vaši zgoščenki in ponovno zaženite računalnik. DELO S PROGRAMOM Potem, ko smo namestili vse štiri module, najprej zaženemo program Strežnik in mu dodamo Nov račun (novega učitelja). Obenem si zapišemo štiri polja zraven IP: npr. 192.168.0.1 NAMESTITEV Namestitev poteka preprosto in hitro. Naložiti je treba štiri module: Strežnik, Učitelj, Učenec in Lokalno namizje. Lokalno namizje je v primerjavi z dosedanjo angleško različico novo. Učenec si prek Lokalnega namizja izvozi vajo, ki je v šoli ni dokončal, domov v svoj računalnik, in jo tudi uvozi v svoje namizje – pod istim geslom! Program deluje na operacijskih sistemih Windows XP, 2000 in ME. Najvažnejše je seveda delovanje na Windows XP, saj imajo skoraj vse 96 MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Zatem zaženemo program Učitelj, se prijavimo, kot smo to določili v oknu Nov račun, in mu v polje Naslov strežnika vpišemo štiri polja, kot so se pokazala v oknu Strežnik. Po kliku gumba Prijava smo uspešno povezani s strežnikom, kar se tudi vidi v programu Strežnik z zeleno lučko. Zdaj moramo določiti svoje učence. Lahko jih razdelimo v več razredov in jim damo ustrezna imena. Razdelitev v več razredov je zelo uporabna, ko hočemo učence ločiti po znanju oz. predznanju. Tako program podpira večnivojski pouk! Po določitvi učencev pri vsakem učencu vnesemo IP-naslov. Ta postopek mora učitelj narediti samo prvič. In pouk IP šah 1, šah 2 ali šah 3 v računalniški učilnici se lahko začne! Učitelj ima zdaj veliko boljše možnosti nadzora nad poukom, saj je učencem dovoljeno samo to, kar mu učitelj dopusti – kot predavanje, vajo ali test. S tem je omogočena večja stopnja pozornosti učencev do obravnavane teme. Učitelj lahko v odseku Statistika stalno spremlja napredek učencev ali celega razreda. Dodane so tudi nekatere »zabavne« vsebine v poglavju Razvijanje intelektualnih sposobnosti. Program pokri- va tako osnove šahovske igre, šahovsko taktiko za začetnike, osnove pozicijske igre, strategijo, enciklopedijo otvoritvenih spodrsljajev in zahtevnejše naloge iz taktike. V tem je s šahovskega vidika ena najpomembnejših vrednosti programa. Vse teme imajo najprej teoretski in nato praktični del. Program ima zelo uporabno pomoč, zato bo delo z njim mnogo lažje tudi za tiste učitelje, ki so nekoliko manj vešči dela z računalnikom. Program omogoča tudi tiskanje ene naloge ali celotnega poglavja, kar doslej ni bilo možno. To je lahko zelo uporabno tudi za šahovske krožke tako po šolah kot v klubih, skratka za vsa šahovska izobraževanja, ki ne potekajo v računalniški učil- 10 let pozneje nici. Program si lahko vsak učenec naloži tudi doma in doma rešuje naloge. Šah za omrežja vsebuje 15 poglavij s 350 predavanji in vajami, skupno je več kot 7000 nalog. Koristen napotek za učitelje izbirnega predmeta šah: Veliko koristnih in zanimivih informacij boste našli na portalu ŠZS (www.sah-zveza.si/): - rubrika Izbirni predmet (www.sah-zveza.si/ projects/szscoach.asp); - v Učiteljskem forumu (www.sah-zveza.si/ openforum12/index7.asp) lahko postavite svoje vprašanje – tudi o delovanju programa Šah za omrežja. SKLEP Lahko rečemo, da smo Slovenci neke vrste »pionirji« ali še bolje inovatorji glede uvajanja šaha med številno osnovnošolsko populacijo. Vsi vemo, da iz množičnosti raste kakovost. Zato se upravičeno nadejamo še boljših rezultatov slovenskih šahistov in šahistk in, kar je najpomembnejše, še večje priljubljenosti in razširjenosti šahovske igre med mladimi. Tudi sive celice, ne le telo, potrebujejo reden trening! GENS UNA SUMUS  Oktobra ste zaman iskali to rubriko, kajti njenega pisca so zvile zdravstvene težave. Ker k sreči ni šlo za ptičjo gripo, zdaj spet lahko piše. Najprej na hitro vrzimo oko na izpuščeno oktobrsko številko, potem pa si oglejmo še novembrsko. @ Oktober je minil v znamenju programa Windows 95 in v Sloveniji še nikoli ni bilo vloženega toliko denarja v promocijo enega samega izdelka in mediji še nikoli niso posvetili kakemu izdelku toliko prostora brezplačno. To je bil pravi globalni praznik in zabave ob začetku prodaje Windows 95 se je v Ljubljani udeležilo med 600 in 700 ljudi. V slabem mesecu je skoraj desetkrat toliko ljudi Windows tudi kupilo. V Cyber Cafeju so se zabavali z novimi okni, gledališče Ane Monro pa je izvedlo vrsto improviziranih skečev na računalniško tematiko. Predstavniki Microsofta so ponosno rezali trinadstropno torto in generalni direktor Microsofta v Sloveniji je bil ob povpraševanju po torti vidno zadovoljen. Prisotni pa so spili več kot 200 litrov brezplačnega piva. In še komentar Tomaža Savodnika v oktobrski številki: »Če so v novi Zelandiji in drugod po svetu v vrstah čakali, da bi dobili svojo kopijo Windows 95, so Slovenci najprej potešili žejo.« Kaj hočemo, po več kot dveh letih čakanja je naposled zagorel START. In v slabem mesecu dni je Microsoft v Sloveniji prodal okoli 6500 paketov Windows 95. @ Zdaj pa k novembrski številki… Njen začetek je žalosten, kajti kot beremo In memoriam, smo se v poznih dneh oktobra na ljubljanskih Žalah za vedno poslovili od Aljoše Vrečarja, sodelavca Mojega mikra že od samega prvega letnika, pozneje pa glavnega in odgovornega urednika revije, za katero je tako vneto delal. @ Od najbolj zanimivih tem naj omenim Toshibin prenosnik, ki so si ga omislili naši poslanci. Leta 1992 je bilo v parlamentu le osem takih, ki so znali uporabljati računalnik. Pohvalno pa je, da se je od takrat računalniška pismenost tako izboljšala, da so poslanci že leta 1994 v posebni anketi izrazili željo po prenosnih računalnikih. Rečeno, storjeno oziroma kupljeno. In Matija Grabnar je lahko napisal članek »Informatika v državnih organih«… V tej številki tudi ne spregledamo bogate priloge z naslovom INFOS 95 in dodatkom »Prihodnost je naša«. Zvemo tudi, kdo vse je sodeloval »pri izjemno zahtevnem slovenjenju takrat oboževanega programa Windows 95. Vilko Novak-Čipči MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 97 Zastopa in prodaja podjetje ALTERNA INTERTRADE, d.d., Leskoškova 6, Ljubljana. Pokličite jih in naročite izdelek na dom že danes: 01 52 02 852 www.alterna-i.si izhaja vsak prvi torek v mesecu letnik 21, številka 11, november 2005 IZDAJA: DELO REVIJE, d. d. Dunajska 5, 1509 Ljubljana www.delo-revije.si DIREKTOR: Andrej Lesjak UREDNIŠTVO: Dunajska 5, 1509 Ljubljana tel.: (01) 473 82 61 faks: (01) 473 81 69, 473 81 09 e-pošta: mojmikro@delo-revije.si GLAVNI UREDNIK: Marjan Kodelja ODGOVORNI UREDNIK: Zoran Banović POMOČNIKA GLAVNEGA UREDNIKA: Zlatko Matić in Milan Simčič UREDNIK: Jaka Mele UREDNIK FOTOGRAFIJE: Alan Orlič Belšak LIKOVNA ZASNOVA: Andrej Mavsar TEHNIČNI UREDNIK: Andrej Mavsar REDAKTOR: Slobodan Vujanović OGLASNO TRŽENJE: DELO REVIJE, d. d. Marketing Dunajska 5, 1509 Ljubljana tel.: (01) 473 81 11 faks: (01) 473 81 29 e-pošta: marketing@delo-revije.si KOLPORTAŽA: DELO REVIJE, d. d. Marketing Dunajska 5, 1509 Ljubljana tel.: (01) 473 81 20 faks: (01) 473 82 53 NAROČNINE: DELO REVIJE, d. d. Marketing Dunajska 5, 1509 Ljubljana tel.: (01) 473 81 23, 473 81 24 faks: (01) 473 82 53 e-pošta: narocnine@delo-revije.si ! A J I C AK +izbrana tjo er Rout s hitros o ica am kart Mb/s za s 5 12 0 sit. 19.99 Posamezni izvod stane 980 SIT. DOŽIVLJENJSKA GARANCIJA! Na internet, do elektronske pošte in do vašega izbranega omrežja lahko dostopate iz katerega koli prostora v vašem domu ali poslovnih prostorih. Vse brezžično! Gre tudi za povsem zanesljiv prenos datotek med računalniki, dostop do tiskalnikov in drugih aparatur. Vsi Belkinovi brezžični produkti imajo WPA in WEP zaščito in so skladni z najsodobnejšimi varnostnimi standardi. K U P O N  Izid žrebanja nagradne križanke iz 10. številke Mojega mikra - GESLO: KOMPLET BELKIN ZA PRENOSNIK 3 praktične nagrade v vrednosti po 7.640 SIT podarja podjetje Alterna, d. d. Prejeli so jih: Tadej Sušelj, Kvedrova 5, 6000 Koper, Brigita Peklaj, Vaše 29B, 1215 Medvode in Marjan Grgurič, Lendavska 38, 9000 Murska Sobota. Nagrade bodo iz podjetja Alterna, d. d. poslali po pošti. Ime in priimek: ___________________________________________________ Naslov: 98 ___________________________________________________ ___________________________________________________ Davčna številka: _______________________________ GESLO: MOJ MIKRO 11 NOVEMBER 2005 Rešite križanko, črke z označenih polj pa vpišite v kupon. Dobite geslo, ki je rešitev nagradne križanke. Kupon izrežite in ga do 18 novembra pošljite na naslov: Uredništvo revije Moj mikro, Dunajska 5, 1509 Ljubljana Pripišite tudi svojo davčno številko. Rešitve lahko pošljete tudi po e-pošti: info@mojmikro.si Podjetje Alterna Intertrade, d. d., Leskovškova 4, 1000 Ljubljana bo trem izžrebancem, ki bodo napisali pravilno geslo iz križanke, podarilo blagovne nagrade iz prodajnega programa v vrednosti po 7.640 SIT. Naročniki imajo posebne ugodnosti. Naročite se lahko pisno (klasična in elektronska pošta) ali telefonsko. Revijo boste začeli prejemati po prvem plačilu od tekoče številke naprej. Naročnina velja do vašega preklica. Naročnina za tujino se poravnava za eno leto vnaprej in znaša: 70 EUR, 127 USD, 167 AUD. Za vse informacije v zvezi z naročanjem edicije smo na voljo na zgoraj navedenih telefonskih številkah ali elektronski pošti. Nenaročenih besedil in fotografij ne vračamo. DIGITALNA OBDELAVA FOTOGRAFIJ IN OSVETLJEVANJE: Delo Repro, d. o. o. Dunajska 5, Ljubljana TISK: Delo Tiskarna, d. d. Dunajska 5, Ljubljana november 2005 natisnjeno v 8 500 izvodih. MONITORJI PODROBNEJE PLOSKI IN TELEVIZORJI stran 46 Je katodna cev pozabljena? Kako najceneje do novega monitorja? Je televizija LCD že nared za široko potrošnjo? november 2005 številka 11, letnik 21 cena 980 SIT NE UGAŠATE RAČUNALNIKA – MEČETE DENAR SKOZ OKNO? Izmerili smo, koliko nam računalnik poveča mesečni račun za elektriko. Naš izračun je pokazal, da strošek ni zanemarljiv! Kako se temu izogniti, kako narediti lasten sončni generator in podrobneje o gorivnih celicah, ki prihajajo na trg. DRUŽINA ATI X1000  Kako se nove grafične kartice obnesejo v primerjavi s konkurenco. Rezultati so zgovorni. Stran 54 SE JE V LETU DNI KAJ SPREMENILO? Kaj bo evropska direktiva o hranjenju podatkov pomenila za tiste, ki še vedno kradejo spletno glasbo ali filme? Kaj je glavni razlog, da filmov (še) ne moremo kupovati, kot lahko spletno glasbo? Stran 25 TISKALNIKI PREPOCENI, KARTUŠE PREDRAGE?  Pripravljajo standardizacijo, ki bo zaščitila porabnike in odpravila težave uporabe »neoriginalnih« kartuš. Lahko pričakujemo tudi znižanje cen kartuš za brizgalne tiskalnike? Stran 30 HEKERSKE METODE Onemogočanje strežnika Windows 2000. Kako napad učinkuje in kaj je mogoče ukreniti? Stran 38 ZELO PRAKTIČNO  2005 številka 11 Kako defragmentiranje diska resnično pospeši delovanje računalnika. Stran 80 Uskladitev filma in podnapisov � spajanje in ločevanje podnapisov. Stran 82 Izkoristite »odvečni« ISDN za dostop na internet med vikendi za 400 tolarjev na mesec. Stran 84 Naredite si lastni analogni filter CATV. Stran 86 Sam svoj mojster: poceni do dobrin analognega sveta. Stran 88 Stran 18