TEMA MESECA DOMAČE TISKANJE FOTOGRAFIJ Kar vidite na zaslonu, je tudi na papirju? stran 66 maj 2005 številka 5, letnik 21 cena 980 SIT NASKOK BIOMETRIJE NA EVROPO Nadzor nad družbo v slogu »velikega brata« ali le povečanje varnosti brez vpliva na dosežene svoboščine? Stran 18 Lažne datoteke v omrežjih P2P  Načrtno poplavljanje omrežja z lažnimi datotekami je strategija boja proti piratom! Stran 24 Kako je država legalno in manj legalno registrirala generične domene in tuje blagovne znamke.  Stran 27 FOTO LOV Kako ujeti medveda v objektiv fotoaparata? Le za dovolj pogumne! Stran 87 KROG OKOLI ALJAŽEVEGA STOLPA  Condor: The Competition Soaring Simulator: simulacija letenja z jadralnimi letali domačih avtorjev. Stran 95 2005 številka 5 Opremljanje filmov s podnapisi. To pot za zahtevnejše?  Stran 98 SAM SVOJ MOJSTER Praktična uporaba analognih telefonskih vmesnikov za VoIP Stran 104 UVODNIK STANDARDNA JE LE NESTANDARDNOST Piše : Zoran Banović L zoran.banovic @ mojmikro.si judje radi vemo, kaj imamo in kaj bomo dobili. Še zlasti če govorimo o tehnologiji. Prav zato so nastali standardi. Standardov smo se v preteklosti kar držali, in to, da nekaj ustreza določenim normam, je bil celo zaščitni znak izdelka, saj so proizvajalci s tem uporabniku sporočili, da je izdelek res uporaben in tudi varen. In veliko teh standardov velja še danes. Če izdelek ne ustreza predpisanim standardom, ga je prepovedano prodajati. In potem je prišla doba informatike. Pojem programske opreme je postal nekaj najpomembnejšega na svetu. Imamo programe, ki nam obračunavajo plače, skrbijo za ažurnost podatkov, tako da lahko uspešneje prodajamo, programi preverjajo našo prisotnost, nam odpirajo vrata, krmilijo robote, vodijo letala, krmilijo jedrske elektrarne in kaj vem, kaj še vse. Pomembno, ne? Če je nekaj tako pomembno, bo pa skoraj morali veljati določeni standardi. A jih imamo? Hmmm! Nekaj jih je! Ne nekaj – na tone! A večina jih je bolj samooklicanih. Kaj je v programskem svetu standard? Je to TCP/IP? Ja, lahko bi se reklo, saj celotna internetna tehnologija sloni na tem načinu »pogovarjanja«. A TCP/IP je le način pogovarjanja, torej univerzalen jezik, s katerim se naprave med seboj sporazumevajo. Je tu še kaj? Kaj pa varnost? So SSL, PGP in podobne stvari standard? No ja, načeloma so. A obstajajo še druge rešitve. So te med seboj združljive? Večinoma ne. In če niso združljive, kje je tu standard? Standard bi po logiki moral pomeniti nekaj, kar je splošno sprejeto kot norma in naj bi se splošno uporabljalo. Torej neko poenotenje. Ali je v programske svetu tako? Mirno lahko rečemo, da ni. Več ali manj imamo bolj samooklicane standarde, ki se jih ljudje držijo ali pa tudi ne. Vzemimo recimo HTML. Ta je bil na začetku pravcata revolucija, saj je omogočal, da prek navadne in dokaj počasne elektronske poti komuniciramo skoraj tako, kot bi s papirjem. Kar naenkrat nismo bili več omejeni le na besedilo, temveč smo ga lahko opremili tudi s sliko. In pozneje celo z zvokom, pa filmom in kaj vem, čem še vse. HTML je imel na začetku točno določeno strukturo, ki smo se je vsi držali. Saj smo se morali, sicer nam brskalnik ne bi ničesar pokazal. In potem se je stvar »razvijala«. Razvijala tako, da je nekaj, kar je bil praktično standard, postalo nestandardno. O čem govorim? Zadnja raziskava v Nemčiji je pokazala, da le 3,9 odstotka nemških spletnih strani ustreza standardom HTML. V naši reviji smo se na primer tokrat pozabavali s spletnimi radijskimi postajami. Te so tipičen primer nestandardnosti. Spletne radijske postaje lahko poslušamo prek predvajalnika. A predvajalnik je dokaj širok pojem. Če hočemo imeti veliko svobodo pri izbiri radijske postaje, moramo imeti v računalniku nameščene kar štiri predvajalnike: Windows Media Player, Real Player, Winamp in QuickTime. Radijske postaje namreč svoj program »dajejo v eter« na različne načine oziroma v različnih formatih, zato moramo imeti različne predvajalnike. In kaj to pomeni za uporabnika? Pomeni namestitev štirih dokaj agresivnih programov, ki hočejo v internet, ki se hočejo povezovati s spletnimi prodajalnami, ki hočejo … kaos. Podobne primere bi lahko našli tudi na drugih, tudi »resnejših« področjih. Zakaj tak kaos? Razlogov je vsekakor več. Prvi je ta, da je programsko opremo težko standardizirati, saj gre za abstraktno stvar. Zato je zelo težko določiti, kaj naj bi bilo standardno. Je pri programski opremi mogoče določiti najmanjši skupni imenovalec, ki mora biti lasten vsem programom? Nemogoče. Samo določeni skupini programov? Težko. Je sploh mogoče določiti standard, ne da bi s tem drastično omejili konkurenco? Še težje. Pojavi se celo vprašanje, kaj bomo standardizirali. Bodo to formati zapisa datotek? Kako? Saj imamo Windows, Unix, Mac … Problem je dokaj zapleten. Najprej smo mislili, da bo že čas pokazal, kaj se bo prijelo, in bomo pač kot standard uporabili to, kar bo najbolj prisotno. Mislili smo, da bo internetna tehnologija naredila red in zadevo obrnila tako, da bo vseeno, kako in s čem je nekaj nastalo, saj bo med seboj povezljivo. Zato smo bili veseli, ko so se pojavili pojmi Java, ActiveX, XML in kaj vem, kaj še vse. Napovedovali so namreč standardizacijo. In ker ta zahteva čas, smo ji ta čas tudi dali. A čas ni bil naš zaveznik. Že res, da je veliko stvari izpadlo iz igre, saj se je pokazalo za neuporabno, a to ni pomenilo, da se je obzorje zjasnilo. Nasprotno – postalo je še motnejše. Tehnologija gre namreč bliskovito naprej in namesto rešitev, ki so odpadle, so se pojavile nove, predvsem pa so se pojavila nova področja, o katerih pred nekaj leti še nihče ni razmišljal. In namesto da bi našli red, smo našli nered. Nič ne kaže, da se bo v prihodnosti kaj spremenilo. Bo pač šla gora k Mohamedu in naučiti se bomo morali, da je nestandardnost edini standard sodobnega tehnološkega sveta.  4 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 vsebina maj 2005, š tevilka 5, letnik 21 18 EVROPSKI VELIKI BRAT Kako pomembna je biometrija za Evropo, poskuša pokazati študija Evropske komisije. 160 strani »teorije« o tehnologiji in njenem vplivu na posameznika. Pri celotni problematiki je najpomembnejše vprašanje, ali gre za tendenco vzpostavitve nadzora nad družbo v sliki in besedi »velikega brata« ali le za povečanje naše varnosti z minimalnim vplivom na svoboščine? A v ozadju je še nekaj. Nadzor nad novo industrijsko panogo, ki bo kmalu vredna veliko denarja? Lahko Slovenci pristavimo svoj lonček ali bo šla vsa zgodba neslišno mimo nas? 24 POVODENJ LAŽNIH DATOTEK Namerno poškodovanih ali spremenjenih datotek, ki jim v angleškem jeziku pravimo decoys (vabe), je v internetu vse več. Verjetno se vam je že velikokrat zgodilo, da ste po končanem prenosu filma ali glasbenih datotek prek omrežij P2P, razočarano ugotovili, da ste prenesli popolnoma drug film ali da je datoteka MP3 poškodovana. Se je pred tem mogoče kako obvarovati? Naslovnica: D.F. KAZALO AKTUALNO 6 Novice 17 V precepu 18 Biometrija v Evropi KONKRETNO 70 TEMA MESECA IZMUZLJIVI STROŠKI IZPISA Strošek strani je odvisen od količine barve, ki je potrebna za izpis, in cene barve. Oba parametra sta v večini primerov praktično nedoločljiva. Količina porabljene barve je odvisna od motiva, ki ga izpisujemo. Slika sončnega zahoda nad morjem in slika meglene jesenske pokrajine nista enako barvno nasičeni. V boljših programih za obdelavo slik lahko dobimo podatek o dejanski barvni nasičenosti (npr. v programu Adobe Photoshop v funkciji Histogram). A ta podatek nam niti približno ne pove dejanske porabe barve, saj ne upošteva barvnega nadzora pri izpisu. Barvni nadzor ne skrbi le za pravilne barve na izpisu, temveč tudi za optimalno porabo barve. Večina izpisov, ki so narejeni brez barvnega nadzora, je pretemnih in barvno prenasičenih. To tudi pomeni, da je na izpisu preveč barve, kar seveda pomeni, da je izpis predrag. Na količino porabljene barve vplivajo tudi parametri, s katerimi je bil določen ICC-opis narejen. 87 FOTO LOV V NARAVI Bilo je davnega leta 1978, ko sem poslušal srhljivo zgodbo znanca o njegovi izkušnji: z dekletom sta se potikala po gozdu nad Iškim Vintgarjem, ko jima je pot prekrižala medvedka z mladičem ... Bližnje srečanje se je sicer končalo precej srečneje, kot bi se lahko, napad medvedke v obrambo naraščaja je bil kratek in za mojega znanca le z manjšimi posledicami – močno opraskano roko in uničenim fotoaparatom. Na vprašanje, kaj šmenta je počel v tisti gošči s fotoaparatom, smo izvedeli, da je bil na foto lovu. In »lovil« je prav to medvedko ...Takrat se mi je zdel »malce čez les«, čeprav je v glavi glodal črviček dvoma: kaj pa, če je takle šport – foto lov, slikanje živali v naravi � lahko res zelo privlačen? 98 PRETVORBA ZA ZAHTEVNEJŠE Imate DVD, ki bi mu radi dodali, recimo, slovenske podnapise. Tema, ki smo jo v Mojem mikru že obdelovali in že takrat rekli, da je na bolj majavih nogah. Ali so se v pol leta te noge že kaj okrepile? Pravzaprav ne. Obstaja sicer nekaj orodij, katerih snovalci se na vsa usta hvalijo, kako dobra so, da znajo vse, ko pa jih preizkusimo ugotovimo, da je vse skupaj bolj čudno. Še vedno se pogosto dogaja, da rezultat nikakor ni takšen, kot bi si želeli. K A Z ALO OGL AŠEVALCEV ALLIED TELESYN 29 ALP AGENCY 102 ALTERNA INTERTRADE 7 ANNI 9 AVTERA 60 AVTO TRIGLAV 113 CANON 79 CHS 13 COSMO 71, 92 DELO REVIJE 115 DZS 41 EMAIL 43, 45 FOTO ŠIMONKA 95 FUJI 69 GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE 2 ILIRIJA 16 IZID 47 KFM 91 LESTRA 101 LANCOM 89 MICROSOFT 50, 93 MIKROPIS HOLDING 33, 100 MIŠKA 107 MLACOM 105 MOBITEL 103 POŠTA SLOVENIJE 85 RIBERA 39 SLOGA TEAM 91 SOPHOS 3 TIFT 11 ZAK 69 YELLOGISTICS 75 24 27 30 34 36 40 42 44 46 48 Povodenj lažnih datotek v omrežjih P2P Kako je v praksi potekala dražba domen? Google kot varnostno in vlomilsko orodje Izkoriščanje usmerjevalnikov Cisco Internetni radio Brezplačna enciklopedija Wikipedia.org ZootFly � Xubl Programiranje podatkovnih zbirk E-vstopnice (drugič) Rešitve v slovenski informatiki: B2 Spletno učenje PRILOGA: NT KONFERENCA 50 Razvitost e-storitev javne uprave 52 Poudarek na varnosti uporabnika 54 Microsoft v šolstvu 57 Microsoftove poslovne rešitve PRILOGA COMPUTER ASSOCIATES 60 Izdelava varnostne kopije 62 eTrust Secure Content Menagement 63 BrightStor High Availability r11.1 64 eTrust Antivirus 7.1 65 eTrust PestPatrol Anti-Spyware TEMA MESECA: 66 Umerjanje – enako na monitorju in tiskalniku 70 Koliko stane izpisana stran? 71 Poceni črnilniki PREIZKUSILI SMO 74 Brezžična omrežja s pametnimi antenami 76 Yamada 6700, Teac HD-15-TV, XORO HSD 415 77 CyberPhone, TRENDnet TEW-T1, Ohišje za trdi disk, DFI LanParty nF4 SLI-D 78 Projektor HP ep9012, Projektor Mitsubishi SE2U 80 TV WALKER Lite, Toshiba TECRA A3 116, Fujitsu-Siemens Lifebook E8020 D 81 Toshiba e-STUDIO 3511 82 Novi digitalni fotoaparati 87 Foto lov 90 IBM WebSphere (II. � infrastruktura) 92 Nero 6 94 NTI CD & DVD Maker 7 Titanium Suite 95 Condor 97 Inspector Parker V PRAKSI 98 Opremljanje filmov s podnapisi za zahtevnejše 104 Praktična uporaba analognih telefonskih vmesnikov 108 Nanotehnologije (2. del) 111 Računalništvo in šah 112 Glasbena produkcija 114 Nagradna križanka MOJ MIKRO 5 MA J 2005 5 NOVICE novice GOOGLEVIZIJA Lahko internet ogrozi televizijo s tem, da ji preprosto odvzame gledalce? Televizija kljub nekaterim poskusom še vedno ostaja bolj ali manj enosmerna in ne dovoli gledalcu, da vpliva na njen program. Programske sheme, s tem pa tudi vsebinska kakovost programa, so prilagojeni povprečnemu gledalcu, katerega intelektualni doseg je skromen, s tem pa so skromne tudi njegove zahteve. Hkrati ga prek vseh medijev in načinov prepričujejo, da je to, kar gleda, dejansko to, kar želi, pa tudi če sam ni takšnega mnenja. Gledalci smo ovce in gledamo tisto, za kar slišimo, da gledajo vsi, oziroma nam je bilo olepšano predstavljeno prek oglasov, ki jih srečujemo na vsakem koraku. Resničnostne oddaje in visokoproračunski celovečerni filmi z veliko akcije in humorja, a nobene zgodbe, so tipični primerki takšnih oddaj. Ponujajo nam veliko zabave v slogu »kruha in iger«, a pol ure po tem, ko se konča, sploh ne vemo več, kaj smo gledali. Komercialne televizije v svojih informativnih oddajah poglobljeno poročajo in razglabljajo o različnih aferah in škandalih, res pomembne novice pa »zdrdrajo« mimogrede in površno. S tem izgubljajo po našem mnenju najpomembnejše poslanstvo, to pa je izobraževanje gledalca. Gledalci smo televizijam žal pomembni zgolj toliko, kolikor reklam lahko dobijo na njihov račun. Veliko reklam in s tem denarja pa ne pomeni, da bo zaradi tega program kakovostnejši, saj je edino in najpomembnejše merilo uspeha televizije postal dobiček, ki ga ta ustvari svojim lastnikom. Takšno stanje lahko spremeni le konkurenca, ki bo gledalcu dala več svobode. V tej smeri bi lahko šla eksperimentalna storitev Google Video, ki dopušča, da vsak pošlje svoj video, neodvisno od njegove kakovosti in dolžine. Po preteku določenega časa bo tako nastala velika zbirka video vsebin, ki jih bomo lahko pozneje brezplačno ali za plačilo gledali. Ker je storitev trenutno šele v svoji beta različicki, gledanje videa še ni mogoče, ni pa tudi še jasno, koliko video posnetkov jim bo uspelo pridobiti. Po zbirki lahko iščemo z vpisom iskalnega gesla, nakar dobimo podatke o najdenih video posnetkih, njihov besedilni povzetek in nekaj čisto navadnih slik. Ima pa storitev kljub vsemu svojevrsten potencial. Če bo ideja uspešna in jo bodo sprejeli tako tisti, ki jo bodo zalagali s video posnetki, kot tudi gledalci, si lahko obetamo njen nadaljnji razvoj z izboljšanjem kakovosti posnetkov. Ker je dandanes kakovostna snemalna tehnika dostopna velikemu številu ljudi, se lahko pojavijo neodvisne produkcije kakovostnih oddaj ali celo filmov, ki bi storitev lahko izrabile kot svoj distribucijski kanal. Gledalec bi lahko vsak trenutek odločal, kaj bo gledal, kdaj bo gledal in tudi, koliko je za gledanje pripravljen plačati. Še vedno pa bo ostala tudi možnost brezplačnega gledanja, vendar bi skupaj z vsebino dobili tudi reklame. Obstaja pa pri vsej zadevi velika težava, povezana z avtorskimi pravicami. Pogoj, da lahko pošljete video posnetek je le ta, da imate zanj avtorske pravice. Z drugimi besedami, da ste ga sami posneli. A to je težko preveriti in možne so težave. Ni popolnoma jasno, kaj bi se zgodilo, če bo kak uporabnik naložil ves film. Bo za kršenje avtorskih pravic kriv Google ali posameznik, ki je film naložil? Če jim to uspe rešiti in hkrati dobiti dovolj prispevkov, pa lahko storitev dolgoročno spremeni naše navade gledanja televizije. http://video.google.com/ PROGRAMSKO ARHIVIRANJE V VZPONU Slovenski trg strojnih shranjevalnih rešitev je po mnenju malone vseh ponudnikov in drugih strokovnjakov že nasičen, zato je pričakovati, da se bodo organizacije � uporabniki tovrstnih rešitev � pred morebitnimi korenitimi nadgradnjami strojne opreme najprej lotile konsolidacije obstoječih zmogljivosti. To je tudi razlog, da si bomo namesto podatkov o strojni opremi raje ogledali, kaj se pri nas dogaja na področju programskih shranjevalnih rešitev. Vrednost slovenskega trga programskih shranjevalnih rešitev in aplikacij je v letu 2003 znašala blizu 5 milijonov USD, do leta 2008 pa naj bi letni vložek slovenskih organizacij v te namene dosegel vsoto skoraj 8 milijonov USD. Pri tem največji del trga že sedaj obsegajo rešitve za upravljanje z viri oziroma podatkovnimi zmogljivostmi, sledijo pa jim rešitve za varnostno shranjevanje podatkov. Tudi v prihodnje bodo po napovedih analitikov IDC-ja ravno omenjene aplikacije odtehtale največji del trga programskih shranjevalnih rešitev, saj bo vložek v upravljavska orodja v obdobju med leti 2003 in 2008 dosegel najvišjo povprečno letno stopnjo rasti, okrog 11 %, medtem ko bo skupna vrednost tega trga povprečno zrasla za okrog 9%. Za prihodnost se nam torej ni bati, lahko pa rečemo, da tudi podatki govorijo v prid mnenju, da se slovenska podjetja dodobra zavedajo pomena konsolidacije ter kakovosti upravljanja svojih shranjevalnih zmogljivosti. (promocijska novica) 6 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 AMERIŠKA ENOTA ZA KIBERNETSKO VOJSKOVANJE Pri zaslišanju pred ameriškim senatom je prišlo na dan nekaj informacij o posebno tajni skupini hekerjev, ki so že pripravljeni na operacije proti nasprotnikovi infrastrukturi – od električnega pa do telefonskega omrežja. Elitna enota sliši na ime Joint Functional Component Command for Network Warfare (JFCCNW) in razpolaga z nekaj milijonov dolarjev letno. Najbolj zaželena naloga naj bi bila glede na vse večjo odvisnost držav od informacijske tehnologija napad in ne obramba. Kdor razvija orožje, v tem primeru viruse, trojanske konje in metode napada, je usposobljen tudi za preprečevanje takih poskusov, usmerjenih proti Ameriki. Kaj dosti o skupini ni znano, saj je stvar označena kot tajna. Nihče pa več ne dvomi, da Američani razvijajo tudi internetna orožja in rektrutirajo sposobne hekerje. Prva akcijo oziroma napad na nasprotnikovo omrežje so izvedli že proti Srbom v napadu na to državo. Takrat naj bi Američani infiltrirali nekaj strokovnjakov, ki so prekinili elektronske komunikacije med radarji in nadzornim centrom ter namestili posebno elektronsko napravo, ki je centrali pošiljala lažno sliko neba. Tega uradno nikoli niso potrdili, a skoraj nihče o tem ne dvomi. Znani so tudi spletni boji (vdori na spletne strani in podobno) med skupinami hekerjev po svetu, predvsem med Američani in Kitajci in tudi med Izraelci in Palestinci. V zadnjem času se veliko dogaja tudi na področju spletnih strani terorističnih organizaciji, predvsem onih, ki gostujejo v ameriških strežnikih. Eni zagovarjajo pravico do govora in pravijo, da takšnih strani (tudi onih, ki na primer objavljajo obglavljanja talcev) ne bi zapirali, saj so tudi dober vir informacij, potrebnih obveščevalnih organizacijam, drugi pa zagovarjajo umik oziroma blokado. Skupina, imenovana Heganah (v hebrejščini beseda pomeni obramba), pregleduje splet, in ko najde strani z vsebino terorističnih organizacij, zahteva od lastnika strežnika, kjer domuje stran, da jo izbriše. Kot pravijo, so pri tem zelo uspešni, čeprav jih vsaj uradno ne podpira nobena vlada in se financirajo izključno od donacij. NOVICE KAJ SE DOGAJA UNIKATNI DYNABOOK S PALMOM? Toshibin prototipni prenosni računalnik Dynabook SS SX lahko kaže smer razvoja teh naprav in po drugi strani tudi zbuja dvome. Pri prenosniku je najzanimivejši njegov 12,1-palčni zaslon, ki ga je moč ločiti od prenosnika, pa zadeva še vedno deluje. Zaslon je namreč povezan s prenosnikom prek brezžične tehnologije 802.11b. Če bi bil zaslon še občutljiv na dotik, bi lahko celotna zadeva dobil kakšno uporabno vrednost � če bodo seveda rešili vse težave, ugotovljene pri prototipu. Najočitnejše so težave z napajanjem. Tako prenosnik kot njegov zaslon morata imeti lastno baterijo, kar pomeni, da je zaslonski del debelejši in težji od zaslonov, ki so vdelani v današnje prenosnike. Baterije so krive tudi za drugo težavo, to pa je kratka avtonomija delovanja, ki znaša zgolj slabo uro, če sta oba dela prenosnika ločena. Toshiba je prenosnik izdelala bolj za šalo kot zares, a obenem pripomnila, da bi lahko bila stvar zrela za uporabo v naslednjih letih, ko bodo odpravili omenjene težave. Verjetnejše je, da bomo priča takšnim prenosnikom le, ko se bodo pojavile tudi zahteve po tako specifičnem načinu uporabe, ki mu klasična oblika prenosnikov ni kos. Najprej bo torej treba izumiti »potrebo« po novem konceptu. Naj še omenimo, da ta poskus ni osamljen. Priča smo bili že računalnikom v obliki prenosnika brez baterijskega dela ali pa prenosnika, sestavljenega iz več avtonomnih delov, ki jih po potrebi združujemo v celoto, kar ga je pred leti propagiral IBM. Ne eno ne drugo se ni prijelo na trgu in tudi tablični računalniki še niso dosegli napovedanega tržnega uspeha. www.toshiba.com NA OBZORJU SO HOLOGRAMSKI POMNILNIKI Dlančnik Tungsten E poznamo od septembra 2003, šele zdaj pa je podjetje Palm predstavilo njegovega naslednika E2. Če zanemarimo novi procesor, o njem več pozneje, sta omembe vredni le dve izboljšavi � vdelava. vmesnika bluetooth in jasnejši barvni zaslon. Cena ostaja primerljiva, okoli 250 dolarjev. Nadgradnje oz. povečanja pa ni bil deležen vdelan pomnilnik. Tega je še vedno 32 MB, od česar je uporabniku dosegljivih le 26 MB. Je pa zato tu reža za dodatne kartice, brez katerih bi bila funkcija MP3-predvajalnika popolnoma neuporabna. Le kozmetične izboljšave so spodbudila vprašanja, kaj se s Palmom dogaja. Tudi resnejši svetovni analitiki so začudeni, da podjetje le še reciklira staro slavo. Trg dlančnikov je veliko bolj konkurenčen kot pred leti in boj za vsakega kupca je veliko težji. Odločajo malenkosti, zatorej je postalo pravilo, da podjetja v rednih časovnih terminih predstavljajo nove modele, ki se od predhodnikov ne razlikujejo zgolj v malenkostih. Ali Palm računa na lojalnost sicer še izredno velikega kroga kupcev ali pa postaja utrujen in razmišlja o opustitvi svojega operacijskega sistema? Konkurenčna, torej Linux in Windows Mobile, sta se uspela razviti do ravni, ko pokrivata vse potrebe mobilnega dela in postajata vse večji grožnji za Palm tudi v poslovnem svetu. Hkrati je Palm pred kratkim kupil kitajskega izdelovalca programske opreme za mobilne telefone CMS, ki je s svojimi programi bolj usmerjen na naprave z operacijskim sistemom Linux. Zanimiva je še ena podrobnost. V dlančnik Tungsten E2 so vdelali procesor IntelXScale (200 MHz) namesto tradicionalnih procesorjev podjetja Texas Instruments. Zgolj teoretično to lahko pomeni, do danes v praksi tega še nihče ni naredil, da lahko v modelu E2 teče tudi Microsoftov operacijski sistem. Smo priče začetka konca Palma, ki se je utrudil v konkurenčnem boju, ali pa je v ozadju kaj drugega? www.palmone.com 8 Če se bodo napovedi izkazale za resničnost, lahko že naslednje leto pričakujemo prve komercialno dostopne hologramske pomnilnike. Pri tej tehnologiji gre za zapis podatkov v ustrezen pomnilniški material v obliki hologramske slike – za branje in pisanje uporabljajo več laserskih žarkov. Podjetje InPhase je pred kratkim predstavilo svoj prototipni medij (ploščo) zmogljivosti 300 GB in premera 13 centimetrov Pomnilniška plast debeline 1,5 milimetra je stisnjena med dve plasti zaščitne plastike, gre pa za medij, na katerega je mogoče podatke le enkrat zapisati (WORM). Pri komercialnih pomnilnikih naj bi zmogljivost še zvišali, saj obljubljajo 1,6 TB podatkov. www.inphasa-tech.com LINUX KOT OSNOVA DISTRIBUIRANEGA RAČUNALNIKA Zanimiva distribucija Linuxa prihaja to pot iz Avstralije in je plod univerziteten raziskave. Ideja se je porodila, ko so izdelovali program za razbijanje šifer, ki je zahteval več procesorske moči, kot jo premore zgolj en sam računalnik. Bistvo pri vsej zadevi je, da je moč v gručo računalnikov vključiti vsak računalnik, ki je na voljo, ne glede na to, kaj v njem teče, in brez potrebe, da bi karkoli namestili na trdi disk. Linux, imenovan Chaos (kaos), zažene računalnik s CD-pogona ali iz omrežja. Povedano z drugimi besedami, to pomeni, da računalnik, ki je prost, preprosto ugasimo in ponovno zaženemo, pri čemer se naloži Chaos. Podatki na trdem disku in tudi operacijski sistem računalnika ostanejo nedotaknjeni in se jim nič ne zgodi, tudi ko računalnik deluje kot del gruče. Jedru Linuxa je dodan program OpenMosix, ki omogoča združevanje v gručo. Kaos je tudi varen. Uporabljena je metoda filtriranja paketkov, tako da ni odprtih vrat (port), prek katerih bi lahko kdorkoli vstopil v sistem. Podatki, ki se pretakajo med posameznimi računalniki (vozlišči) prek omrežja, so šifrirani (uporabljen je protokol IPsec). Težave lahko povzroči samo dejstvo, da so vsi računalniki v gruči enakovredni, in če kaj storimo na enem, se to pozna tudi v gruči. www.purehacking.com/chaos/ MOJ MIKRO 5 MA J 2005 IGRA UČI OTROKE O (NE)VARNOSTI SPLETA Otroci so naše največje bogastvo, zato jih moramo varovati tudi v kiber svetu. Temu namenu naj bi rabila računalniška igra MySecureCyberspace, v kateri so glavni igralci znani risani junaki (na primer Jetson). Njihova naloga je otroka na njim razumljiv način, torej prek igre, voditi skozi internet in jim vcepiti v glave njegove slabe in dobre strani. Poudarek je seveda na nevarnostih, na katere lahko otroci v internetu naletijo. S pomočjo navideznih junakov se naučijo prepoznati spam, brisati viruse in prepoznati sumljive osebe v internetnih klepetalnicah. Del igre oziroma programa je spletni portal z informacijami o najnovejših nevarnostih in pravnih, etičnih in drugih pravil obnašanja posameznika v internetu. Željo po nelegalnem presnemavanju avtorsko zaščitenih pravil je treba zatreti že v rani mladosti. Igra bo na voljo preko ameriške nevladne organizacije i-SAFE, katere poslanstvo je promoviranje varne in odgovorne uporabe spleta. Ker pa je internet brez meja, bi veljalo tudi pri nas premisliti o kakšnem celovitem vladnem ali nevladnem programu za izobraževanje uporabnikov o nevarnosti spleta. Premalo je, da o tem neprestano obveščamo mediji. Se je že kdo vprašal, kako so osnovnošolci prišli do erotičnih fotografij učiteljice v enem od znanih preveč medijsko izpostavljenih škandalov in koliko so za to odgovorni njihovi starši? Tudi pri nas se nekaj dogaja na področju izobraževanja mladih glede njihove varnosti v spletu. V okviru projekta SAFE-SI, ki ga vodita Fakulteta za družbene vede in Arnes, vabijo učence in dijake šol v Sloveniji, da se vključijo v tekmovanje v pisanju zgodb na temo varne rabe interneta in mobilne tehnologije. Projekt SAFE-SI, ki ga sofinancira EU, se nanaša na varno rabo interneta za otroke in mladoletnike v Sloveniji in sodi v tematski sklop osveščanja javnosti, tako staršev kakor tudi učiteljev in otrok. http://safe.sisplet.org www.isafe.org NOVICE SE OBETA NOV MEHANIČNI POMNILNIK? Na fizični ravni so CD- in DVD-plošče izredno preproste. Podatki so zapisani kot majhne luknjice oziroma njihova odsotnost v osnovi iz plastične mase. Povečevanje gostote zapisa je tako povezano z zmanjševanjem fizične velikosti teh luknjic. IBM je pred kratkim predstavil simulacijo delovanja tehnologije Millipede, prvič omenjene leta 2002. Teoretično so luknjice v plastičnem filmu pri tej tehnologiji lahko premera 10 nanometrov. V razumljivejšem jeziku to pomeni, da lahko na kvadrat s stranicami 2,4 centimetra zapišemo 125 GB podatkov. Pri vsej zadevi gre zgolj za teoretično možnost, saj IBM nima ustrezne tehnologije za izdelavo ustrezno mikroskopsko majhnih »iglic« (mikromehanični sistemi MEMS), ki bi v plastiko »vrtale« ustrezno majhne luknjice in s tem zapisovale podatke. Branje poteka tako, da merijo, ali »iglice« padejo v obstoječo luknjico ali ne. Zanimivo je tudi, da pri predlagani tehnologiji ne gre za pomnilnik, na katerega bi lahko zgolj enkrat zapisali podatke. Izbrišejo jih tako, da stopijo plastično osnovo okoli luknje in jo tako zapolnijo. So pa analitiki skeptični, češ, zakaj bi potrebovali predlagani mehanični pomnilnik, ko so na voljo električni in magnetni, še posebej ker se ne ve, kdaj bi bil lahko Millipede zrel za praktično uporabo. Ima pa ta vseeno prednosti, od gostote zapisa do dejstva, da bi tak pomnilnik verjetno lahko oblikovali kot neke vrste trak v tračnih enotah, ker močno poveča pomnilniški BREZPLAČNI LOVEC BREZŽIČNIH SLEPARJEV prostor. Tega pa kot veste, nikoli ni dovolj. Odločilna bo tudi njegova cena, ki pa je še bolj teoretična kot sama tehnologija. www.ibm.com Domači uporabnik in mala podjetja z vzpostavljenim brezžičnim omrežjem si le težko privoščijo draga orodja za nadzor omrežja. Hkrati ti uporabniki pogosto tudi nimajo dovolj strokovnega znanja, da bi brezžično omrežje optimirali in nastavili do te mere, da bi bil vdor vanj otežen, če ne že preprečen. Predvsem je to lahko problem pri uporabnikih v strjenih stanovanjskih naseljih, kjer so razdalje med stanovanji manjše in lahko sosedje njihovo omrežje uporabijo za brezplačni dostop do interneta. Za preverjanje, ali je v dosegu omrežja mobilna naprava (z aktiviranim brezžičnim vmesnikom) oziroma ali je ta celo priključena v omrežje, si lahko pomagate z brezplačnim programom eEye Reina Wifi. Na voljo sta različici za osebne računalnike z operacijskim sistemom Windows in za dlančnike Pocket PC. www.eeye.com ZATON NEOMEJENEGA PRENAŠANJA PODATKOV? Raziskave kažejo, da se vsako leto močno poveča količina podatkov, prenesenih prek interneta. Leta 2004 je bila rast kar 42-odstotna, in to na račun storitev P2P. Lani so se zanimanje uporabnikov z digitalne glasbe preselilo na digitalne filme, in to kljub prizadevanjem po uničenju ilegalne distribucije avtorsko zaščitenih vsebin. V Ameriki, na primer, se je zaradi medijsko izraženih groženj organizacij RIAA in MPAA rast potrebe po večji pasovni širini zaustavila, ne pa tudi drugod po svetu, kjer se je povečala zaradi večje ponudbe širokopasovnega dostopa v internet. Ocenjeno je, da storitve P2P zasedejo od 60 do 80 odstotkov razpoložljive zmogljivosti ponudnikov dostopa do interneta (ISP). Njihov poslovni model temelji na oceni, da nikoli vsi njihovi uporabniki ne zasedejo vse razpoložljive pasovne širine povezav. Pri običajnem načinu uporabe interneta, torej brskanju po spletnih straneh, pošiljanju elektronske pošte ali celo sodelovanju v klepetalnicah, to popolnoma velja. Prenašanje velikih datotek, in 30 odstotkov vseh datotek v storitvah P2P je daljših od 600 MB, pa vse obrne na glavo. Analize kažejo, da so razpoložljive zmogljivosti ponudnikov v svetu še vedno dovolj velike, vendar lahko še večja uporaba omrežij P2P prinese velike težave ponudnikom, ki za pavšalno naročnino ponujajo dostop do interneta z neomejenim prenašanjem podatkov (flat rate). Zakaj? Ker lahko obstoječi uporabniki prenesejo več podatkov (porabijo več razpoložljive pasovne širine), mora ISP vlagati v večje prenosne zmogljivosti (dokupiti povezave) – prihodki pa ostanejo enaki. Zanimivo bi bilo videti, kaj bi v takem primeru storili naši ponudniki � se odločili za naročnino s tako imenovano pravično uporabo (fair use) ali bi povečali mesečno naročnino? Poraba pasovne širine bo rasla tudi v naslednjih letih, vendar bolj na račun dodatnih vsebin oziroma storitev, kot sta video vsebine in interneta telefonija VoIP. Čeravno posamezni klic ne zahteva velike pasovne širine, pa bo ta storitev postajala čedalje zanimivejša za veliko uporabnikov, ki bodo tako opravili več telefonskih klicev. Na obzorju so tudi nove tehnologije dostopa do interneta, ki bodo pomenile nove prihodke ISP-jem. 10 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 SONY PATENTIRAL MATRICO Takšne novice so voda na mlin vsem tistim, ki menijo, da lahko prevelika liberalizacija pri patentnih zaščitah negativno vpliva na razvoj. Sonyu je namreč uspelo patentirati idejo, kako z ultrazvokom prenašati podatke neposredno v možgane ljudi. Tehnologija je povezana z zabavno industrijo, saj bi lahko z njo gledali filme in igrali računalniške igre, obenem pa poskušali, vonjali in menda tudi čutili stvari (v igri oziroma filmu). Sliši se lepo, a vendarle lahko le upamo, da s takšno tehnologijo ne bodo opremili igric tipa Doom – pregon podgan v kanalizacije in njihovi ugrizi bi dobili čisto drugačno razsežnost. Po drugi strani pa ni jasno, kaj patent pomeni za druga področja možne uporabe ideje. Recimo, da je zadeva, o kateri ni jasno niti, do katere mere je že razvita, namenjena zgolj zabavni industriji in da patent ne bo oviral razvoja na aplikacijah v medicini ali kje drugje. Kar sanjajmo naprej? www.sony.com NOVICE UČINKOVITA KITAJSKA SPLETNA CENZURA Da Kitajska svojim državljanom s cenzuro omejuje dostop do spletnih vsebin, ne glede na to, kje so te, je že nekaj časno jasno, vendar nikoli analitično dokazano. Pobuda Open Net pa je dokazala, da Kitajci plačujejo ogromno strokovnjakov in navadnih državljanov za namene cenzure. Ta je zelo široka, saj cenzurirajo prav vse, spletne strani, bloge, forume in sporočila elektronske pošte in blokirajo vse, kar jim ni po volji. Na primer neljuba politična sporočila, ki kritizirajo kitajsko družbeno ureditev, ali pa informacije, povezane s težnjami po odcepitvi Tajvana in Tibeta. Dokazali so še nekaj, kar ni tako razveseljivo. Kitajski sistem cenzure interneta je prodoren, dovršen in učinkovit, in obstaja bojazen, da ga bodo »izvozili« tudi v bližnje države se podobnimi željami po cenzuri (na primer Vietnam). Preizkus kitajskega sistema cenzure so izvedli s prostovoljci. Skupina znotraj države je s posebnim programom preizkušala, katere vsebine sistem blokira. Druga skupina pa je poskušala v Kitajske strežnike (forume, klepetalnice) naložiti vsebine, za katere so vedeli, da jih sistem blokira. S tem so dokazali, da kitajski sistem cenzure in nadzora ne samo deluje, temveč da je tudi učinkovit. Sestavljajo ga tehnični sistemi in izobraženi posamezniki, vse pa je podprto še z ustrezno zakonodajo in ovaduhi. Uporabljajo mnogovrstne metode filtriranja in mešanico mehkih in trdih nadzornih metod, vključno z blokiranjem ključnih besed ter uradnimi pritiski (represivni organi) na uporabnike in ponudnike vsebin. Zanimivo je tudi, da informacije o tem, kaj je prepovedano in kaj ne, niso javno znane Kitajcem, zato se ti bojijo nevšečnosti, kar privede tudi do učinka samocenzure, to pa še izboljša učinkovitost sistema. Glede na Kitajske želje po čim hitrejšem gospodarskem razvoju so očitno prišli do sklepa, da je internet za razvoj pomemben. A po drugi strani so poskrbeli, da imajo popoln nadzor nad vsem, kar se znotraj njega dogaja. www.opennetinitiative.net/china SPAMER ZA REŠETKAMI V ameriški zvezni državi Virginija so za rešetke spravilu enega izmed desetih največjih posameznikov, ki so obogateli na račun pošiljanja velikega števila sporočil spam. Jeremy Jaynes naj bi za rešetkami prebil devet let, obsodili pa so ga zaradi poneverbe zaglavja sporočila elektronske pošte. Ne zaradi zločina, zaradi katerega je bil formalno obsojen, bolj zaradi tehnologije, s katero je hotel zakriti sledi, ki so vodile do njega. Pa kaj, tudi zloglasnega Al Caponeja niso spravili v zapor zaradi zločinov, ki jih je zagrešil, temveč zaradi utaje davka. Gre za prvo obsodbo zaradi zlorabe elektronske pošte v reklamne namene in marsikdo bi pričakoval, da bo stroga kazen vzela pogum kateremu posnemovalcu. Pa se to skoraj zagotovo ne zgodilo. Kazen je eno, pričakovan učinek pa nekaj drugega, pa še skriti se je lahko, saj je svet še vedno dovolj velik. Bodoči kaznjenec je pridobil premoženje, ocenjeno na 24 milijonov dolarjev. To kaže, da je še vedno veliko uporabnikov, ki gredo na limanice spama in morda kupijo viagro, plačajo naročnino na pornografske spletne strani ali si za rojstni dan omislijo povečavo moškega ponosa. To so namreč najbolj običajne vsebine spama. Nekateri celo ocenjujejo, da je zadeva s spamom podobna problemom z drogami. Dokler je povpraševanje, bo tudi ponudba, pa če se oblasti še tako trudijo zatreti proizvodnjo in distribucijo. Stvar je torej izredno preprosta. Dokler bodo ljudje plačevali za zadeve, ki so omenjene v spamu, bo ta obstajal. S tem je povezana še ena slabost vseh uporabnikov. Kar nekako smo se navadili, da vsak dan dobivamo goro nezaželenih sporočil in se sploh ne razburjamo več. Omenjajo ga le še prodajalci opreme za zaščito pred spamom. UTAH PROTI SPLETNI PORNOGRAFIJI Guverner ameriške zvezne države Utah je kljub ostrim protestom zagovornikov svobode govora podpisal zakon, s katerim naj bi preprečili otrokom dostop do spletne pornografije. Zakon nalaga ponudnikom dostopa do interneta, da preprečijo dostop do spletnih strani, ki bodo na seznamu, ki ga bo izdelal in dopolnjeval državni tožilec te države. Ponudnikom interneta so dali na voljo dve možnosti – ena je blokiranje dostopa do teh strani, druga pa, da uporabnikom ponudi posebno programsko opremo, ki bi takšne dostope preprečevala. Da pa bi zagovornikom svobode govora malce zaprli usta, so v zakon vpisali tudi, da se blokada strani s seznama izvede le na zahtevo uporabnika. Če ponudnik tega ne stori, ga čaka kazenska odgovornost. Seveda se je takoj oglasila tudi stroka. Zakon namreč zahteva od ponudnikov dostopa do interneta tudi kategorizacijo strani, po kateri bi uporabnik že pred vstopom nanjo dobil opozorilo, da gre za pornografsko stran oziroma stran, ki je na črnem seznamu državnega tožilstva. A ne le to – kategorizacija naj bi bila vidna tudi v iskalnikih, kar pa je ta trenutek tehnološko nemogoče. Podobno zakonodajo je doslej poskusilo uveljaviti še šest drugih ameriških držav, a so vsi poskusi padli pri presoji ustavnosti, saj je bilo ugotovljeno, da kršijo prvi amandma k ameriški ustavi, ki govori o svobodi govora. Zagovorniki svobode govora so že napovedali, da bo tudi ta zakon moral na ustavno presojo. MOJ MIKRO 5 MA J 2005 11 NOVICE PROFESIONALNI POS-TISKALNIKI Podjetje Sloga Team, d.o.o., ki je uvoznik za proizvode Star Micronics, je predstavilo nov Starov tiskalnik TSP 1000 in druge novosti tega proizvajalca. TSP 1000 je nov večfunkcijski POS-tiskalnik z zelo široko paleto uporabnosti. Uporablja termalni način tiskanja, najvišja hitrost je 180 mm na sekundo, kar pomeni, da račun dolžine en meter izpiše v dobrih petih sekundah. Ima zelo velik zalogovnik za papir, ki zadošča za 3000 kart dolžine 9 cm, poleg tega ima še odlagališče za do 30 izpisov. Možnosti uporabe novega tiskalnika so raznovrstne � od izpisov različnih vozovnic in vstopnic (avtobusne, športne in glasbene prireditve, kino dvorane ...) do trakov za priveske (hoteli, nepremočljive oznake za kovčke na letališčih). Novo tiskalnik ustreza tudi vsem standardom, ki jih zahtevajo loterije, ima pa tudi možnost zaklepanja zalogovnika papirja. Še na kratko o podjetju Star Micronics. Leta 1947 ga je ustanovil Seiči Sato, na začetku so izdelovali dele za ure, ki so jih nato uporabljali drugi proizvajalci. Še danes so eden od največjih dobaviteljev delov, saj pokrivajo kar 70 % potreb japonskega trga. Poleg tega najdemo njihove izdelke v digitalnih fotoaparatih in mobilnih telefonih, znani pa so tudi po CNC-strojih. www.starmicronics.com (promocijska novica) ZAČETEK SEZONE SREČANJ INFORMATIKOV April je poleg zelenja prebudil tudi informatike, ki so dvakrat bolj ali manj množično drveli na slovensko obalo, da bi slišali, kaj ima novega povedati Veliki modri � IBM, in česa se je treba držati letos po zapovedih zagrizenih informatikov, združenih v Slovensko društvo Informatika. Najbrž je šel kdo preverit, ali je kaj novega pred množičnim zborovanjem, imenovanim NT konferenca, vse tri prireditve pa utegnejo biti še kako zabavne, če se udeležiš različnih tematskih srečanj po večerji. A tokrat poglejmo, kaj smo lahko slišali med zajtrkom in večerjo. IBM se že nekaj let trudi, da bi v kongresni center hotela Slovenija privabil vodstvene delavce, ne samo nekdaj v bele halje oblečene informatike. Navsezadnje dajejo vodilni zeleno luč in denar za nakup njihovih izdelkov. Tokrat jim je to še najbolje uspelo, ve se kako: vodilne so postavili na oder otvoritvenega predavanja, pod luči, tam se dobro počutijo. Trebanjski Trimo je zastopala Tatjana Fink, kranjsko Savo Janez Bohorič, Banko Koper Vojko Čok, javni ZZZS pa Borut Miklavčič. Zraven so sedeli vodje informatike v omenjenih podjetjih in nato je Cene Bavec začel okroglo mizo z nekaj tehtnimi vprašanji, a večinoma brez odgovorov. Nekako neumestno je bilo, da sta predvsem Tatjana Fink in Janez Bohorič večino časa namenila predstavitvi podjetja, predvsem Bohoriču je tako zmanjkalo tehtnih besed na temo vprašanj o povezavi informatike in vodstva podjetja, njenem vplivu na vodenje in uspešnost ter načinu sodelovanja med zaposlenimi v vodstvu in informatiki. Borut Miklavčič je deloval vsaj zabavno, ko je našteval, kaj vse je pokazala uporaba analiz v njegovem zavodu. O predsodkih, zgodovini in kočijažih Nekaj poudarkov z okrogle mize direktorjev in vodij informatike: »V preteklosti smo živeli s predsodki obeh strani, da o svojem delu vedo največ, ni pa bilo koraka od enega k drugemu«, je pravilno ugotavljala Tatjana Fink in dodala najbrž ključno misel dopoldneva: »Če informacija ni pravočasna, je dobra samo še za zgodovinske arhive«. Vojko Čok je opisal idealno informatiko: »Enkraten zajem podatkov, različni udeleženci nato samo dodajajo svoje, pomemben je integriran pristop.« Še nazornejši pa je bil pri vprašanju o oddajanju informatike zunanjim izvajalcem: »Kočijaž mora biti v hiši, konji pa so lahko najeti. Dober konj je lahko vreden več kot kočijaž«. Prevedimo: kočijaž je prispodoba za strategijo podjetja, konji so seveda rešitve oziroma izvajalci strategije. Zelo dobro je razmerje med vodjem informatike in vodstvom podjetja opisal vodja informatike v Trimu Denis Stepančič: »Direktor mora biti ambiciozen in zahteven, mi pa bi lahko več naredili za to, da bi sploh razumel informatiko. Vodja informatike mora prevzeti odgovornost, da svojega direktorja pripravi na dobo, ki prihaja!«. (b.o.) 12 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 IBM-ov direktor za jugovzhodno Evropo Janez Benčina je že v svojem nagovoru napovedal novo pobudo, tokrat skupine desetih slovenskih podjetij pod oznako G10. Skupaj s Slovenskim društvom Informatika so predstavili izjavo, v kateri so zapisali, da Slovenija potrebuje nove razvojne spodbude, dejavnejšo usmeritev v znanje in večjo učinkovitost šolstva, državne administracije ter gospodarskih družb. Poslali so jo tudi državni upravi. Dnevi slovenske informatike so sredi aprila v Portorož privabili kakih 400 udeležencev posveta (na IBM Forumu naj bi jih bilo 600), ki edini pri nas vsaj z organizatorske plati nima komercialnih korenin. Tudi tu so udeleženci govorili o povezavi informatike z drugim dogajanjem v podjetjih. Kako je vse skupaj videti v Gorenju, smo lahko slišali iz razvlečenega predavanja Majde Kotnik, direktorice področja informatika. Gorenje je ravno v postopku reorganizacije celotne informatike in je zanimivo (ali toliko manj?) predvsem zato, ker ima svoje izpostave v več deset državah – vse skupaj bodo zdaj povezali z enotno infrastrukturo in sistemom. Zanimivo je bilo slišati, katere so glavne pasti tovrstnega povezovanja: nedelujoči vmesniki (do drugih sistemov ali okolij), nadgradnja programske opreme, komunikacije in varnost. To, da se na naših srečanjih vse bolj na glas govori o povezavi med informatiki in vodstvom, ni nič posebnega: v svetu o tem skoraj kričijo že praktično celo zadnje desetletje. Gartner je, denimo, ponovno naredil raziskavo med informatiki v velikih podjetjih in ugotovil, da bo to leto v znamenju izboljševanja, povezovanja in inovacij poslovnih procesov. Večina podjetij bo informatiki namenila toliko več denarja kot drugim delom podjetja, slaba povezava in učinkovitost informatike pa ima Gartnerjevem mnenju vplivata tudi na manjšo rast podjetij. In na koncu: v vse več podjetjih IT ni več strateško pomemben, so ga pač vzeli za svojega. Tudi prav, naši informatiki in njihovi odjemalci so za svoje vzeli spomladanski Portorož. Ne verjamete? Med NT konferenco se bo spet zdelo, kot da so se vsi preselili ob Piranski zaliv. Mar res potrebujemo toliko različnih prireditev � ne pozabite, da konec maja vsi skupaj vzkliknemo »Hevreka!«. Bo kaj pomagalo? (b.o.) NOVICE MIKROPROCESORSKE NOVICE ŠTIRIDESET LET MOOROVEGA ZAKONA 19. aprila leta 1965 je Gordon Moore, eden od treh ustanoviteljev podjetja Intel, napisal članek, v katerem je napovedal, da se bo število tranzistorjev na integriranem vezju podvojilo vsakih 18 mesecev. Ta njegova napoved je bila tako točna, da so jo njegovi kolegi poimenovali kar Moorov zakon. »Pred kratkim sem spet prebral svoj članek iz leta 1965 in bil presenečen, kako dobro sem zadel, kaj se bo dogajalo. Pravzaprav sem že takrat napovedal tudi razvoj osebnih računalnikov oziroma naprav, ki se bodo uporabljale doma, čeprav nisem imel pojma, kakšne bodi videti. Jasno pa mi je bilo, da bo s številom tranzistorjev rasla uporabna vrednost vezij, s tem pa tudi njihova uporaba in prodaja, s čimer bodo cene elektronskih naprav padale in s tem bodo te postajale vse dostopnejše ljudem. Kmalu po tem, ko sem napisal članek in malce že pozabil nanj, je k meni prišel mlad inženir z idejo zgraditi računalnik za dom. Rekel sem mu, da je to sicer fino, a čemu naj bi ljudje sploh uporabljali računalnik doma. Edina uporaba, ki mi je takrat padla na pamet, je bila, da si bodo gospodinje vanj shranjevale kuharske recepte. To pa se mi ni zdel dovolj dober razlog za to, da se izdela takšna naprava,« je na novinarski telekonferenci s Havajev povedal upokojeni Moore. Ko je dr. Moore napisal omenjeni članek, so integrirana vezja vsebovala okoli 30 komponent. Laboratorij, v katerem je delal, se je ukvarjal z vezjem, ki je imelo 60 komponent. »Pri pisanju članka sem se ozrl malce nazaj in pogledal, kako so se stvari razvijale. Ugotovil sem, da se je številko komponent vsako leto podvojilo. Nato sem to svojo ugotovitev malce preračunal in ugotovil, da bo število tranzistorjev v vezjih v desetih letih zraslo s 60 na okoli 60.000. Izračun je bil narejen zelo čez palec, a pozneje se je izkazalo, da je bil prav zastrašujoče točen.« Moorov »zakon« ni fizikalni zakon in ga ne moremo dokazovati z matematičnimi ali fizikalnimi modeli. Gre za napoved, kako bodo rasla integrirana vezja, ki so nastala le 18 let pred tem, in ker se je izkazala za točno, so jo poimenovali kar Moorov zakon. Revija, ki je članek leta 1965 objavila, ne izhaja več in tudi originalnega izvoda članka ne najde več nihče, čeprav je Intel na eBayu ponudil nagrado 10.000 dolarjev za papirnati original. Na vprašanje, kaj misli, kako bo njegov zakon veljal v prihodnosti, je dejal, da mu daje še kakšnih deset do dvajset let življenja. Že zdaj smo pod mejo 100 nanometrov, saj bo Intel še letos začel s 65-nanometrsko tehnologijo (65 milijardink metra), tekmeci pa mu bodo sledili zelo hitro. Kje je torej konec? Strokovnjaki predvidevajo, da bo »klasična« tehnologija uporabna še nekaj časa, a ko se bo približala meji desetim atomom, se bodo »prestavili« v povsem nov svet, ki s seboj prinaša drugačne težave. Zato znanstveniki iščejo nove načine, kako zmanjšati elektronsko vezje, in nekaj napredka se je pokazalo v uporabi ogljikovih nanocevk, ki bi lahko nadomestile tranzistorje in diode in bi bile uporabne na področju kvantne mehanike. Pa še zanimivost. Sodoben procesor Pentium 4 vsebuje 55 milijonov tranzistorjev. Če bi hoteli na papir narisati »načrt« takšnega procesorja in bi za vsak tranzistor narisali znak, velik en kvadratni centimeter, bi potrebovali približno 5500 kvadratnih metrov papirja samo za oznake tranzistorjev, kaj šele, če bi hoteli izrisati tudi povezave med njimi. Še zanimivejši pa je podatek, da bi risanje tranzistorjev, če bi risali s hitrostjo en znak na sekundo, torej brez povezav, trajalo skoraj dve leti (dobrih 636 dni). V tem času pa bi tehnologija že podvojila njihovo število. ODZIV NA KOMENTAR »KDO PROMOVIRA SLOVENSKO ZNANJE?« Objavljeno v rubriki V precepu, Moj mikro, 5. april 2005 Zagotovo je želja Gospodarske zbornice Slovenije učinkovito in ustrezno pomagati slovenskim podjetjem pri prodoru na tuje trge. To je tudi eden od naših ciljev, ki smo si jih zamislili v zbornici prihodnosti. Ponavadi pa je želja in potreb veliko več, kot lahko za tovrstne storitve namenimo sredstev. Zato se povsem strinjamo z ugotovitvijo avtorja, da bi morala slovenska vlada nameniti več denarja za pomoč pri tovrstnih projektih. Gospodarska zbornica Slovenije po programu, ki ga je potrdil Odbor za mednarodno konkurenčnost in sodelovanje (v njem so predstavniki podjetij, vlade, parlamenta in izobraževalnih ustanov), udeležbe na svetovnih sejmih v Evropski uniji ne sofinancira. CeBIT po tem merilu ne sodi med tiste sejme, kjer bi podjetja lahko računala na denarno pomoč GZS. Poleg tega bi bilo na CeBITu težko zagotoviti prepoznavno skupinsko stojnico slovenskih podjetij, saj kot avtor sam navaja, so slovenska podjetja večinoma razpršena po različnih dvoranah. Ob teh pogojih in zelo omejenih sredstvih 14 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 pa ocenjujemo, da bi bila postavitev zgolj nacionalne stojnice neracionalna. Glede na to, da je eden od osnovnih ciljev GZS na področju internacionalizacije pridobivanje novih trgov, pa GZS v letošnjem letu organizira skupinski nastop slovenskih podjetij na sejmu CeBIT Asia, ki bo v začetku maja v Šanghaju na Kitajskem. GZS bo podjetjem pokrila polovico stroškov udeležbe (postavitev in najem razstavnega prostora) na tem sejmu. Za to možnost se je odločilo šest slovenskih podjetij. Kot smo že na začetku dejali, se na GZS strinjamo s trditvami avtorja, da bi bilo treba prodoru naših podjetij na tujih trgih nameniti večjo pozornost in več denarja. O tem smo obvestili ministrstvo za gospodarstvo in se zavzeli za to, da bi v okviru lani sprejetega zakona o pospeševanju internacionalizacije poslovanja in neposrednih tujih investicij Gospodarski zbornici Slovenije podelili koncesijo za izvajanje in sofinanciranje skupinskih ter individualnih sejemskih nastopov v tujini. Ocenjujemo, da bi za kakovostno tovrstno podporo podjetjem potrebovali približno tri milijone evrov, kar je primerljivo z zneski, ki jih glede na svoje velikosti tej dejavnosti namenjajo druge evropske države. Služba za komunikacije pri GZS Piše : Jaka Mele Jaka.Mele@mojmikro.si Konec aprila je Intelov PR-oddelek presenetil javnost z napovedjo, da bodo »prihodnji teden začeli prodajati prve dvojedrne procesorje«. Prvi računalnik z novim dvojedrnim procesorjem je bil uradno prodan 19. aprila. Rekord prvega dvojedrnika na trgu je tako pripadel Intelu, ki je tako konkurentu prikrajšal slavje in po dolgem času prevzel lovoriko. AMD-ju je na namiznem trgu doslej namreč vedno uspelo prehiteti silicijevega giganta. Dvojedrni procesorji naprodaj Intel je 18. aprila začel prodajati svoje najnovejši procesor Pentium Extreme Edition 840. Prvi sistemi z novim procesorjem so bili na voljo že aprila, cena pa se je gibala okoli 3000 USD. Pentium EE 840 je namreč najzmogljivejši in tudi najdražji Intelov model, katerega trenutna cena se giblje zajetnih 1000 USD. AMD predstavil svoje dvojedrnike Da je bila Intelova predstavitev dvojedrnih procesorjev resnično presenečenje in da je bil tudi AMD že skoraj pripravljen in je verjetno nameraval spet prehiteti Intel za nekaj dni, priča tudi dejstvo, da je že tri dni po Intelovi napovedi svojega prvega dvojedrnega strežniškega procesorja tudi AMD predstavil tudi Opteron. Procesor Opteron serije 800 je tako že na voljo, tako v štiri- kot osemprocesorskih izvedbah, maja pa bo sledil tudi procesor za dvoprocesorske delovne postaje iz serije 200. Delovne frekvence jeder novih procesorjev bodo od 1,8 do 2,2 GHz, cene pa med 1514 in 2649 USD. Znano je tudi novo ime za namizni dvojedrni procesor – tržil se bo pod znamko Athlon X2, prve modele pričakujemo junija. AMD Athlon X2 Poleti pričakujemo AMD-jev prvi namizni dvojedrni procesor. Družina Athlon X2 bo po zmogljivosti med procesorjema Athlon 64 in Athlon FX. Prvi modeli bodo 4200+ (2,2 GHz, 2x 512 KB predpomnilnika L2), 4400+, 4600+ in 4800+ (2,4 GHz, 2 x 1 MB predpomnilnika L2). Procesorji izrabljajo vmesnik 939, izdelani pa so z 90 nm tehnologijo. Vsak procesor sestavlja preko 233 milijonov tranzistorjev. Integrirani pomnilniški krmilnik podpira pomnilnik DDR PC1600, PC2100, PC2700 in PC3200. Procesorje bo moč uporabljati na matičnih ploščah za Athlon 64 le s popravki BIOS-a, saj tudi po energijski porabi procesorji ustrezajo predhodnikom (do 110 W). Cene Athlonov X2 bodo, odvisno od modela, med 537 in 1001 USD. Dvojedrni 64-bitni prenosniki Intel je zaradi nerazkritih razlogov (sumimo pa večje zaloge trenutnih procesorjev Pentium M in njihovo dobro prodajo) prestavil že napovedano predstavitev dvojedrne različice mobilnega procesorja osnove Centrino, zloglasnega Yonaha. Yonah je tako prestavljen šele na drugo četrtletje prihodnjega leta. AMD bo tako s NOVICE svojim modelom Turion 64 prvi na mobilnem trgu, s čimer si utegne povečati tržni delež. Turion 64 bo tako edini mobilni predstavnik tako 64-bitnega procesiranja kot dvojedrne arhitekture. Wimax na pohodu Sredi aprila je Intel uradno začel prodajo svojega sistema Wimax na čipu. Intel PRO/wireless 5116, prej znan kot Rosedale, temelji na standardu Wimax 802.162004. Le nekaj dni pozneje, 21. 4. je svoj čip Wimax predstavil tudi Fujitsu. Tudi njihov MB87M3400 je sistem na čipu, ki podpira uradni standard. Čip je zgrajen okoli jedra RISC, ki vključuje zgornje nivoje MAC, gonilnike, protokolni sklad, fizični nivo OFDM 256 in podpira kanale širin od 1.75 do 20 MHz, s čimer zna delovati na vseh pasovnih širinah. Čip je že na voljo, v količinah po 1000 kosov po ceni 45 USD. Oba proizvajalca sta že podpisala več pogodb o sodelovanju, s čimer je podatek o začetku testiranja skupne uporabnoste (interoperabilnosti) za julij letos postal veliko bližje. Cray napovedal nove superračunalnike Novica ni presenetljiva. Presenetljivo pa je, da se je tudi proizvajalec legendarno močnih superračunalnikov, katerih cene se gibljejo v stotinah milijonov USD, preusmeril na uporabo množičnih procesorjev. Cray je za svoj novi superračunalnik XT3 tako izbral novo generacijo dvojedrnih procesorjev AMD Opteron. Kot glavni razlog so navedli združljivost s starimi procesorji, kar omogoča podvojitev procesne moči z minimalnimi stroški in ob skoraj zanemarljivem povečanju porabe energije in segrevanja. Intel skoraj že prešel na 65 nm tehnolologijo Intel je napovedal, da bosta bistveni prednosti skorajšnjega prehoda na 65 nm proizvodni proces nižja energijska poraba procesorjev ob hkratnem nižanju cene. Prihajajoči dvojedrni procesorji s taktom, ki po napovedih sprva še vedno ne bo presegel 4 GHz, bo na ravni trenutnih procesorjev, torej okoli 130 W, mejo pa bodo počasi nižali. Procesorje bomo ugledali leta 2006, med prvimi pa bodo Presler, Cedar Mill in Conroe. Ti procesorji bodo prinesli tudi tehnologijo virtualizacije in dodatne varnosti LaGrande. Delovne frekvence se bodo najprej gibale med 2,8 in 3,4 GHz, uporabljali pa bodo 800 MHz sistemsko vodilo. Procesorji bodo najverjetneje nosili oznako Pentium-D 900 (Intel s tem opušča označevanje Pentium 4).  POPRAVKA V prejšnji številki je pri opisu prenosnika blagovne znamke Gerinote, Silver Centrino, prišlo pri opisu do neljube napake. Tako sem v opisu napačno navedel količino pomnilnika, v tabeli pa napačno velikost zaslona in grafično kartico. Pravilni podatki so: 15” TFT 1400 x 1050 pik 1 GB MB DDR 333 MHz Intel Pentium M Centrino 1,7 Ghz ATI RADEON Mobility 9700 s 128 MB pomnilnika in DVD-zapisovalnik Za neljube napake se iskreno opravičujem. (Zdenko Frangež) ••• V prejšnji številki smo pri drugi tabeli v temi meseca izpustili del imena pri Foto Markelj in napisali le Markelj. Gre za podjetje Foto Markelj v obeh primerih. (Alan Orlič Belšak) Test novih namiznih AMD-jevih 64-bitnih procesorjev AMD je v začetku aprila predstavil osveženo linijo procesorjev tako v zmogljivem 64-bitnem razredu Athlon 64, kot tudi v vstopnem razredu Sempron. Procesorji temeljijo na osveženih jedrih in so izdelani pa z 90 nm tehnologijo. Sredi aprila je stekla tudi prodaja novincev in oba modela smo preizkusili tudi v našem laboratoriju. AMD je prehod na 90 nm začel že lani z jedrom Winchester. Vendar pa mu tam ni uspelo doseči frekvenčnega potenciala, saj je bilo delovanje omejeno na blizu 2,2 GHz. Zato so do zdaj najmočnejše modele (Athlon 64 4000+, Athlon FX) še vedno izdelovali s 130 nm tehnologijo. Osvežena, optimirana različica 90 nm procesa se je materializirala v jedrih Venice (512 KB predpomnilnika L2) oz. San Diego (1 MB predpomnilnika L2). Osvežitev poleg prehoda v naprednejši proces izdelovanja prinaša še bonbončke. Eden izmed njih je zagotovo dodana podpora naboru ukazov SSE3, optimiranje arhitekture pa naj bi omogočilo tudi višje delovne hitrosti. Izboljšan je tudi integrirani pomnilniški krmilnik, ki zdaj veliko lahkotneje krmili štiri obojestranske module DDR400, s čimer je bilo v jedru Winchester kar nekaj težav. Poleg novih jeder za Athlon64 je AMD predstavil tudi osveženo jedro za cenejši Sempron – jedro Palermo (256 KB predpomnilnika L2). Tudi ta prinaša podporo ukazom SSE3, optimiran pomnilniški krmilnik, a ostaja zvest ležišču Socket 754, pa tudi podpora tehnologiji Cool’n’Quiet je ostala. Žal niti v novem Sempronu AMD ni vključil podpore 64-bitnim ukazom, kar je vsekakor razočaranje, še zlasti ob Intelovi napovedi, da 64-bitne ukaze vpeljuje tudi v Celerone. AMD je za izdelavo naprednejših 90 nm procesorjev sodeloval z IBM-om in pri izdelavi zdaj uporabljajo po posebnem postopku obdelan silicij, ki dosega boljše zmogljivosti. Postopek se imenuje tehnologija Dual Stress Liner in je v bistvu podoben Intelovemu napetemu siliciju (strained silicon). Energijska poraba Athlon 64 3700+ se giblje okoli 89 W, Semprona pa XXX, oboje je enako predhodnikom. Oznake novih procesorjev (številke pod imenom procesorja) so jasne: če se oznaka konča z BP, označuje jedro Venice, kjer je najvišja hitrost 3800+; oznaka BN pa jedro San Diego z najvišjo hitrostjo 4000+. Pri Sempronih je podobno – novi Semproni nosijo oznako BO (stepping E). Oba procesorja sta brez težav delovala s testnimi matičnimi ploščami vmesnika Socket 939, na katerih smo v preteklih mesecih preizkušali AMD-jeve procesorje, izdelane tako z 0,13-mikronsko kot tudi 90 nm tehnologijo vWinhchester. AMD Sempron AMD Athlon64 AMD Athlon64 AMD Sempron Intel 660 3300+ 3700+ 4000+ 3100+ (3,6GHz) 3DMark 2005 Skupno 1024 x 768 4.901 PCMark 2004 Skupno 4.316 Intel EE 3,76GHz 5.801 5.438 4.713 5.577 5.873 5.613 5.394 3.904 5.416 5.801 Procesorje smo soočili v testih PCMark 2004 in 3DMark 2005. Vsi programi so sestavljeni iz nabora tipičnih aplikacij in uporab. Rezultat je sestavljen iz povprečij in je indeksne oblike ali pa pomeni skupno oceno � višja številka pomeni boljši rezultat. V testih Intelovih procesorjev sta bila uporabljena plošča z naborom i925XE ter 1024 MB dvokanalnega pomnilnika DDR-2 533 MHz; v testu procesorjev AMD je bila uporabljena plošča MSI K8N Diamond. Uporabljena je bila grafika ATI X850XT na vodilu PCI Express. Sistem: Windows XP. Poudariti velja, da sta obe novi jedri namenjeni doseganju precej višjih delovnih frekvenc, s čimer sta odlična kandidata za navijanje. Novi Athlon 64 dosega preko 5 % boljše rezultate kot primerljivi predhodni model, medtem ko je pri Sempronu ta razlika le 1 %.Vsekakor pa procesorja po opažanju delujeta hladneje, predvsem glede na Intelov tabor. MOJ MIKRO 5 MA J 2005 15 V PRECEPU PROMOCIJA V IT – PREVIDNO Z NALOŽBAMI V sakih nekaj mesecev dobim telefonski klic, v katerem mi ponudnik grafičnih in tiskarskih storitev ponudi super ugodno storitev za res malo denarja. Ponudnikom lepo razložim, da gre na področju računalništva in strojne opreme, s katero se ukvarjamo, vse prehitro v pozabo, zato je zame njihova ponudba skoraj brez pomena. Seveda si nekam shranim podatke o stikih, da mi bodo pri roki, ko bom to potrebovala, toda dokler res ne potrebujem grafičnih ali tiskarskih storitev pri večjih projektih, na take ponudbe nisem prav pozorna. Tisk in drage grafične ter oblikovalske storitve se v informacijski tehnologiji in v računalniškem svetu ne obrestujejo. Preprosto − napredek je prehiter. Ob vsem sledenju izboljšavam raznih izdelkov, ki jih uvažamo, nam komaj uspe ostati na tekočem z vsemi elektronskimi informacijami. Zato se mi zdi popolnoma potratno, da bi vlagali sredstva v tiskano gradivo, ki bo čez nekaj mesecev zastarelo, nam pa ga ne bo uspelo vsega distribuirati na prava mesta. Da bi vlagali v promocijske video posnetke, ki bi jih bilo treba še producirati, plačati objavo, po možnosti še razmnoževati itd., pa bi bilo še najbolj potratno. Tisk in distribucija letakov se pozitivno obrestuje samo podjetjem z res široko ponudbo izdelkov, ki to tiskano promocijsko gradivo dostavljajo neposredno v poštne nabiralnike končnih uporabnikov. Ta način promocije preverjeno najbolj deluje. Za druga podjetja pa je zdaj na voljo veliko boljših in cenejših rešitev. Zadnje čase se kar pogosto zgodi, da beremo o izboljšani različici kakšnega izdelka, a za prejšnjo še vedeli nismo. Ali pa najdemo izdelek, katerega nakup se nam zdi zanimiv, in ko poženemo vso kolesje, da odkrijemo kakšne podatke o izdelku in možnostih nakupa, ugotovimo, da je že star in da ga sploh ni več možno dobiti na trgu. Prodajalci nam prijazno, z malo navdušenja v glasu razložijo, da je tukaj na voljo že izboljšana (dražja) različica, a ta nam zaradi kakšne bedaste nepotrebne lastnosti sploh ni všeč. Če se pri tej razlagi osredotočim na izdelke, ki jih uvaža podjetje, za katerega delam, sem sama tisti stik v podjetju, ki se na vso moč trudi čimprej najti čimveč podatkov, javnih objav ali prospektov o novi, izboljšani različici, ki je boljša zaradi ... velikokrat ne tako drastičnih izboljšav. Ker hitro tipkam, mi v kratkem času uspe najti spletno stran proizvajalca z opisom izdelka, in tako sogovornikom ponudim posredovanje informacij po elektronski pošti. Že pred kakšnim letom in pol sem se nehala truditi zapomniti si vsako malenkost za vsak izdelek posebej, saj imam to srečo, da ne delam v prodajnem oddelku neposredno s strankami. Zelo dobro pomnim imena spletnih strani in skrbno spravljam vse elektronske informacije. Pa malce poglejmo koristi teh elektronskih informacij. Če kupcu posredujem elektronsko informacijo, jo lahko dobi čez nekaj minut. Na svoj elektronski naslov. Ali pa če je dovolj sodoben zame, dobi spletno povezavo kar takoj − v program za neposredna sporočila. Če je že med mojimi stiki, nima niti stroška telefoniranja. Če pa bi mu poslala tiskano gradivo z opisom izdelka, bi to trajalo en dan, torej samo da informacije pridejo do kupca. In morda še kakšen, da sploh odpre pošto. Lahko se tudi zgodi, da prispelo pošto odpira kdo drug, in ta moj letak oceni za nepotrebno reklamo in ga vrže v koš. In potem kupec Piše : Tanja Čavlovič jezen ponovno kliče, mene in podjetje oceni za nedosledno ... Pridobitev in posredovanje neobsežne elektronske informacije me ne staneta nič (ker delam za distribucijsko podjetje). Morda me stane nekaj časa. Za pridobitev tiskanega gradiva pa je včasih potrebno vse tole: plačati nekomu, da sestavi informacijo – letak po tvojih željah. Plačati material, ki je potreben za tisk, torej papir, in tukaj se moramo spomniti še na strošek črnila. Plačati storitev tiskarne (tam je najbrž tisto črnilo všteto). Plačati strošek prevoza do lokacije podjetja, kjer se vse pregleda in se seveda odkrije še par »popacanih« izvodov, kar se izkaže kot potrata. Potem pa plačati prevoz za distribucijo teh papirjev. Če se tukaj spomnimo na kupca, ki je od mene potreboval letak, še strošek poštnih storitev. Prepogosto se zgodi, da nam veliko gradiva ostane v podjetju in zastari. Ker je prehitro tukaj nov, izboljšan izdelek. Še nekaj o grafičnih in vizualnih ter oblikovnih storitvah. Tole si dovolim pisati, ker sem pred tem pogledala spletne strani veliko računalniških podjetij. Računalniška podjetja bi morala zelo previdno izbrati videz spletne strani. V podjetju mora biti zaposlen nekdo, ki je zadolžen za posodabljanje in ima dovolj časa za to. Če pa računalniško podjetje naroči spletno stran pri specializiranem ponudniku, mora biti zelo previdno pri vsebinah, ki jih po objavi v internetu ne bo več možno spreminjati. Tako lahko nastanejo dokaj visoki stroški zaradi nenehnega naročanja sprememb informacij ali pa je predstavitev podjetja neugledna zaradi neaktualnih vsebin. Zelo koristni so posebni prostori na naslovnih spletnih straneh, kjer podjetje samo objavlja novosti s slikami − brez posega ponudnika, ki je oblikoval spletno stran. Ponudniki tovrstne posege zelo drago zaračunavajo. Zbirke podatkov o izdelkih na kakšni podstrani, ki jih je treba posodabljati (recimo trenutno zalogo ali ceno), so pa sploh zelo potratne – seveda, če ne govorimo o e-trgovini. Te zbirke lahko nadomestijo preproste datoteke v formatih, s katerimi znajo ravnati vsi, in ki se lahko hitro posodabljajo. Dokazano je, da so razni migljajoči in Ilustracija: Marko Škerlep gibljivi elementi na spletnih straneh za obiskovalce zelo odbojni. To poudarjajo že vse marketinške šole, ki izobražujejo na področju elektronskega poslovanja. In prav ti elementi največ stanejo. Tudi sami ste že nič kolikokrat doživeli trenutek, ko ste nekje v spodnjem desnem kotu iskali besedici »skip intro«, da ste hitro prišli do informacij, ki jih res potrebujete. Lepoto bomo že občudovali, ko bomo imeli čas. Včasih so kak lep intro imele spletne strani avtomobilskih proizvajalcev, toda tudi ti so se sčasoma znebili tega. Ohranili pa so tem podobne animacije. Na podstraneh, ki si jih uporabnik ogleda, ko ima čas in ko je pri volji. Če pa ima na svoji spletni strani te migljajoče animacije podjetje, ki kot storitev ponuja izdelavo gibljivih elementov za spletne strani, je v tem primeru lahko to upravičeno. V informacijski tehnologiji nenehno potekata iskanje izboljšav in proizvodnja naprednejših izdelkov. Ti se nato na dobro znanih in dobro oglaševanih sejmih ali spletnih straneh predstavljajo in izpodrivajo izdelke, ki že krožijo na trgu. Zato menim, da morajo biti podjetja, katerih poslovanje je v zvezi z računalništvom in informacijsko tehnologijo, zelo previdna pri vlaganju sredstev v promocijo in pospeševanje prodaje.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 17 AKTUALNO biometrija v Evropi EVROPSKI VELIKI BRAT Kako pomembna je biometrija za Evropo, poskuša pokazati študija Evropske komisije. 160 strani »teorije« o tehnologiji in njenem vplivu na posameznika. Tipično vprašanje, na katero bomo poskušali odgovoriti, je: Gre za tendenco vzpostavitve nadzora nad družbo v sliki in besedi »velikega brata« ali le za povečanje naše varnosti z minimalnim vplivom na svoboščine? Bolj ali manj se govori zgolj o tem. A v ozadju je še nekaj. Nadzor nad novo industrijsko panogo, ki bo kmalu vredna veliko denarja? Lahko Slovenci pristavimo svoj lonček ali bo šla vsa zgodba neslišno mimo nas? Pišeta : Marjan Kodelja in Zoran Banovič marjan.kodelja@mojmikro.si, zoran.banovic@mojmikro.si E vropska komisija je predstavila študijo o vpeljavi biometrije v evropski »način življenja« in njenem vplivu na družbo kot celoto (Biometrics at the Frontiers: Assessing the Impact on Society). Na prvi pogled gre še za en birokratski umotvor. Nekaj podobnega kot je lizbonska strategija, ki jo je moč velikokrat slišati iz ust evropskih in tudi naših politikov. Smo torej spet priča teoretiziranju o nečem, kar drugi po svetu delajo v praksi? Še posebej ker v študiji ni zapisanega nič revolucionarnega in univerzalnega. Še več. Ugotovitve o varnostnih vidikih biometrije so znane že dlje časa, prav tako pa študija ne daje nedvoumnih odgovorov na vprašanja in dileme, povezane s svoboščinami posameznika. Vprašljivo je tudi, ali jo bodo prebrali tisti, ki jim je namenjena − »ljubljeni vodje« posameznih držav, ki morajo zadevo prenesti v prakso. Le država ima formalno moč, da to kot prva stori in s tem sproži razvoj tega področja. Lahko bi dejali, da je največja vrednost študije ravno zaveza, ki jo ta zahteva od države. »Državno financirani projekti so največji spodbujevalec razvoja novih tehnologij in imajo neposredni vpliv na hitrejše in predvsem lažje nastajanje novih podjetji s področja novih tehnologij.« Tega stavka v študiji ni, smo pa ga zapisali mi, saj menimo, da tako dela Amerika in še kdo in bi verjetno morala tudi Evropa. 18 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 NA RAZPOTJU Študija nam tako kot lizbonska strategija poskuša dopovedati, da smo na razpotju. Pravi nam, da je čas, da nekaj storimo v tej smeri, ne toliko na tehnološkem področju kot na družbenem. Ljudem je potrebno razumljivo dopovedati, da jim bo biometrija več dala, kot vzela (če to res drži). Nam Evropejcem mora biti jasno, da bomo zarezali v to pogačo zaradi nas samih (naše varnosti in naših prednosti), in ne zgolj zato, ker Amerika od sveta zahteva biometrične potne listine. Zanimivo je, da Amerika tega ne zahteva zgolj zaradi večje varnosti, temveč je v ozadju tudi »banalnejša« zadeva, globalna raba njihove tehnologije, torej njihove intelektualne lastnine. V tem grmu tiči zajec in mi bi hoteli, da Evropa v tej zadevi ne bo zaostala, kot je zaostala na področju informacijskih tehnologij. Bijemo pa plat zvona. Svetovno sprejetih standardov zapisa biometričnih podatkov še ni, a se v svetu veliko dela na tem. Predvsem se veliko lobira in zahteva. Če bo torej Evropa prisiljena zaradi zahtev Amerike in kratkem zahtevanem času sprejeti njihove standarde, jih bomo uporabljali tudi pozneje. In zato tudi plačevali licenčnine in podobne zadeve povezane z intelektualnimi pravicami. Boljših (in morda naših) ne bomo niti razvijali in ostalo nam bo le »štancanje« izdelkov in v najboljšem primeru aplikativne rešitve. S tem pa bomo izgubili veliko. Razvoj industrijske panoge, ki bo v prihodnjih letih vredna veliko. Ne nazadnje bi lahko Slovenci pristavili tudi svoj lonček. Večkrat je v študiji omenjeno, da biometrične aplikacije niso bile še nikoli preskušeni na zaključeni entiteti – državi. Lahko bi celo kaj iztržili, če bi bila Slovenija preizkusni poligon. KAJ PREDLAGA EVROPA ... Preverjanje: Če smo pravi, nas bodo spustili naprej. Glavna ugotovitev študije je tako imenovani učinek razpršitve. Uporaba biometrije lahko prinese večje udobje in koristi posameznikom. Pričakovano je, da se bodo biometrične rešitve na različnih področjih življenja razmahnile hitro po tistem, ko bodo posamezne države uvedle biometrične potne listine. Najpomembnejše pa je, da se ne zadovoljimo le s potnimi listinami, temveč pustimo domišljiji prosto pot (seveda pod pogojem upoštevanja AKTUALNO biometrija v Evropi zakonov in pravil igre). Pri tem so poudarili, da je glavni razlog vpeljave biometrije kljub vsemu povečanje varnosti. V tem pa utegne biti problem. Vsak posameznik ima svoje mnenje o tem, v kakšni nevarnosti je in koliko je za zmanjšanje te pripravljen potrpeti. Poglejmo si primer napada na trgovinski center v New Yorku. Trditev, da se ta ne bi zgodil, če bi leta 2001 imeli biometrične potne listine, je iz trte zvita. Napadalci so imeli urejene identifikacijske dokumente in bi jih imeli tudi, če bi ti vsebovali biometrične podatke. Šlo je za posameznike, za katere se je pozneje izkazalo, da niso bili kriminalci in vsaj ustrezne službe niso vedele, da so člani terorističnih organizacij. Razmere po svetu so glede identifikacijskih dokumentov različne od države do države. Nam se ne zdi tudi možnost zaveste odločitve o vsem, kar ta prinese. Biometrična rešitev mora povečati (in ne znižati) raven zasebnosti. Danes biometrijo enačimo z oblikovanjem družbe, v kateri bomo nadzorovani. Gre torej za učinek velikega brata. Tehnologija je nevtralna, takšne učinke lahko prinesejo zgolj načini njene uporabe. Rešitve morajo biti oblikovane tako, da stopnjo zasebnosti posameznika le povečajo, nikakor pa ne zmanjšajo. V praksi to pomeni, da morajo sistemi delovati tako, da posameznika samodejno identificirajo, ne pa tudi izdajo njegove identitete. Neželena sta povezava sistemov med seboj in možnost pridobivanja informacij o posameznikovem gibanju, navadah in dejanjih, torej prenos filozofije navideznega spremljanja  Amerika vpeljave biometričnih potnih listin ne zahteva zgolj zaradi večje varnosti, temveč je v ozadju tudi »banalnejša« zadeva � globalna raba njihove tehnologije, torej njihove intelektualne lastnine. problematična zahteva, da moramo imeti osebno izkaznico ves čas pri sebi. To je nekako tako običajno, kot se zavedamo, da moramo imeti v žepu nekaj denarja. V Veliki Britaniji na primer pa ni tako. Tam osebna izkaznica ni obvezna, in tako kot pri prepovedi lova na lisice lahko pri zahtevi po identifikacijskih dokumentih pričakujemo vsaj negodovanje državljanov, če ne celo demonstracije. Po drugi strani vsi vemo, da moramo pri potovanju imeti potne listine in glede tega ne delamo težav. Kaj v njih piše, nas tudi ne zanima. Biometrični podatki pa utegnejo biti problem. Ne toliko to, da so zapisani v dokumentu. Bolj se bojimo, kaj se bo z njimi dogajalo v različnih zbirkah podatkov in kaj se bo dogodilo, če bo identifikacija negativna, saj nobena biometrična metoda ne zagotavlja stoodstotne zanesljivosti. Pri vpeljavi biometričnih rešitev je treba upoštevati zdravo »kmečko pamet« ali pa pet priporočil, ki jih je podala študija. Gre za isto zadevo, le slednje se sliši bolj akademsko. Namen biometrične rešitve mora biti jasno opredeljen. Uporaba biometrije lahko poruši ustvarjene modele zaupanja med državljani in državo, saj vpliva na dosežene ravni zasebnosti in anonimnosti. Jasni in transparentni odgovori države na vsa vprašanja državljanov so ne le priporočljivi, temveč zapovedani. Če država ne želi imeti težav s svojimi podaniki, njena arogantnost v slogu »tako bo, ker smo mi tako rekli oziroma to zahteva EU« ni priporočljiva. V praksi je moč pričakovati veliko odpora predvsem različnih civilnih organizacij, ki se bojujejo proti (pre)velikemu vplivu države. Ne glede na to, ali je odpor upravičen ali neupravičen, je mogoče proti njemu nastopati le z jasnimi in nedvoumnimi argumenti. Danes žal ni tako, saj še nismo slišali argumentov, ki bi nas prepričali, da je ameriška zahteva res tako nujna in potrebna. Državljanom je treba predstaviti tako pozitivne kot tudi negativne vplive vpeljave biometrije in jim pustiti, da si sami ustvarijo svoje mnenje in ne nazadnje uporabnika znotraj sveta interneta v njegov realni svet. Kakor koli že gledamo, je zloraba biometrije v tej smeri najbolj možna in hkrati se je najbolj bojimo. Ni pomembno, kdo in v kakšne namene bi kaj takega storil. Država z opravičilom po povečanju varnosti posameznika, ali podjetja v želji po boljšem servisiranju kupcev. Ker je verjetnost zlorab visoka, česa takega ne moremo dopustiti. Razvoj biometrične industrije v EU-ju. Uporaba biometričnih rešitev lahko pozitivno vpliva na razvoj te industrijske panoge znotraj EU-ja. To pa posredno pomeni tudi več novih delovnih mest, ki so potencialno manj občutljiva na stroške delovne sile v manj razvitih državah. Najprej je treba znotraj Evrope razviti trg za rešitve, kar je neposredno povezano z izgradnjo sprejemljivih biometričnih rešitev s poudarkom na zasebnosti in varnosti podatkov. Nato pa še vplivati na konkurenco med posameznimi ponudniki. Danes je jasno, da bodo pri tem odločilno vplivali s strani držav financirani projekti vpeljave biometričnih rešitev. Zasebna sfera lahko sledi takrat, ko bo biometrija splošno sprejeta pri državljanih. Razumeti vse možne procese. Dejstvo je, da biometrija ni vsemogočna in absolutno natančna, hkrati pa tudi ni moč pričakovati, da jo bomo prav vsi uporabljali. V bodočih sistemih, temelječih na biometriji, je treba določiti vse možne zaplete in imeti razvite rešitve zanje. Tipični primer je nadzor na mejnih prehodih. Kaj storiti s potnikom, pri katerem je samodejna identifikacija zatajila, je bila negativna, čeprav je oseba prava? Kako naj se obnaša tamkajšnja odgovorna oseba do takšnih posameznikov oziroma do onih, ki na primer ne bi imeli biometrične potne listine? Ne sme se namreč dogoditi stigmatizacija oziroma pavšalna delitev oseb na neproblematične oziroma problematične zgolj na podlagi slabega delovanja sistema. Področja bodočih raziskav. Danes razvoj biometrične tehnologije še ni na ravni, ki bi jo pri- čakovali oziroma zahtevali biometrični sistemi in ki bi omogočala izdelavo množičnih rešitev. Osebnih podatkov, na katerih sloni biometrija, ne moremo izgubiti ali ponarediti, možno pa jih je kopirati (a tudi to je veliko težje, kot na primer ponarediti današnje potne liste, ne glede na vdelane zaščite). Ker pa je tehnologija še vedno v razvoju, manjka medsebojna združljivost med posameznimi predlaganimi metodami biometričnega zapisa, zaščitnimi mehanizmi varovanja podatkov, prav tako pa tudi še ni vsesplošno sprejetih standardov, na podlagi katerih bi lahko izdelali rešitve. Na teh področjih je treba največ postoriti v naslednjih letih. Razviti je treba tudi tehnologijo sočasne identifikacije posameznika na osnovi več biometričnih podatkov (prstni odtisi, prepoznava obraza, šarenica ...) in s tem povečati zanesljivost identifikacije. In ne nazadnje, rešitve je treba preizkusiti v praksi na podlagi čim širšega pilotskega projekta (na primer na področju manjše države). ... IN NA KAJ OPOZARJA V svetu obstajajo biometrične rešitve v zasebnem in javnem sektorju, a nobena zaradi svoje omejenosti ni vzor, ki bi ga bilo moč preprosto uporabili kot podlago za, na primer, projekt uvedbe biometričnih potnih listin na področju ene same države. Kdorkoli se bo tega lotil, bo oral ledino. Poleg problemov zagotavljanja varnosti, zasebnosti, nizkih stroškov za državljanov in združljivosti sistemov, bo moral upoštevati tudi socialne, pravne, ekonomske in tehnološke vidike. Do neke mere nam je jasno, da so lahko biometrični sistemi varnejši od tradicionalnih identifikacijskih sistemov. A to velja zgolj za proces identifikacije, torej povezavo med osebo in podatki, ki jih ima zapisane v dokumentu. Kako varna je celotna biometrična rešitev, pa je po drugi strani močno odvisno od zagotavljanja varnosti v posameznih fazah – včlanitev v sistem (na primer zahteva po potnih listinah), hranjenje biometričnih podatkov (na dokumentu in v zbirkah podatkov), zajem podatkov na mestu identifikacije in primerjava teh s podatki shranjenimi na dokumentu. Tako kot klasični sistemi so tudi biometrični podvrženi napakam in zlorabam, kar je vsekakor MOJ MIKRO 5 MA J 2005 19 AKTUALNO biometrija v Evropi treba upoštevati pri njihovem snovanju. Podobno velja tudi glede zagotavljanja zasebnosti. Identifikacija z branjem prstnih odtisov sama po sebi ni problematična, če smo prepričani, da gre zgolj za to. Torej, da nam stroj le odpre zapornico, hkrati pa ne zabeleži drugih dejstev (na primer časa prehoda). Če pa se shranijo tudi takšni podatki, moramo natančno vedeti, zakaj, za koliko časa, kdo jih lahko vidi in kako so preprečene možne zlorabe. Še vsaj dva tehnična vidika sta pri biometriji še kako pomembna. Ker bodo prve rešitve povezane s potnimi listinami, njihova cena ne sme biti previsoka. Strošek infrastrukture tudi ne sme biti previsok, saj si ga sicer manj bogati ne bodo mogli privoščiti. In ne nazadnje , zadeva mora delovati povsod, torej je treba zagotoviti združljivost med različnimi tehnologijami, procesi ali rešitvami. Kako pa bi bilo, če bi si država omislila biometrične potne listine, ki jih nihče drug ne bi znal prebirati in uporabljati? Tehnične probleme je razmeroma lahko rešiti. Veliko težje je pri pogledu na celoto upoštevati tudi druge vidike vpeljave biometrije, ki imajo neprimerno usodnejše posledice. Predvsem ni jasno, kako bodo množično sprejete biometrične rešitve dolgoročno vplivale na socialne zadeve, torej tudi na medčloveške odnose in odnose med državljani in državo. Poleg tega, da je treba zagotoviti zasebnost, je treba preprečiti družbeno izključenost posameznikov, ki biometrije zaradi različnih razlogov (bolezen, verski razlogi, slabše intelektualne sposobnosti) ne bi mogli ali ne bi hoteli sprejeti in s tem tudi uporabljati. Zato bo treba prilagoditi obstoječo zakonodajo, da bo ta zajela tudi vse nove možnosti, ki jih bo prinesla biometrija – upoštevati je treba tudi pravne vidike. Biometrija bo neposredno vplivala tudi na gospodarske procese. Večja verjetnost pravilne in nedvoumne identifikacije oseb lahko zmanjša stopnjo tveganja transakcij in s tem zniža njihovo ceno. A po drugi strani lahko to privede tudi do občutka navidezne varnosti. Komur bi uspelo ukrasti identiteto nekoga drugega, bi imel v okolju prevelikega zaupanja tehnologiji dobre možnosti, da počne, kar hoče. Možnost zlorabe bo torej manjša, a če se bo kaj takšnega pripetilo, bodo posledice večje. Gre pa že za eno plat medalje – medicinski vidik. Od čisto banalne zadeve, ko se lahko na tipalih (na primer za branje prstnih odtisov) okužimo z nalezljivimi boleznimi, pa do takšnih, da lahko biometrija izda še kaj več kot zgolj identiteto. Govor je o skeniranju očesne šarenice, saj se po mnenju nekaterih znanstvenikov, iz nje lahko izluščijo podatki o zdravstvenem stanju posameznika. V bodoče bo programska oprema pri identifikacije osebe s pomočjo prepoznave obraza, lahko določila tudi njeno čustveno stanje, da ne govorimo o vsem, kar je in kar bo moč izluščiti iz DNK-ja posameznika. Izražena je bojazen, da bi načeloma lahko metode identifikacije uporabili tudi v namene nadzorovanja oseb – to pa je dejansko domena velikega brata, če smo lahko malce bolj pesimistični. A naj smo še tako načeloma proti in se proti temu 20 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 še tako bojujemo, bo naša prihodnost veliko bolj nadzorovana, kot je bila naša preteklost. OSNOVNI BIOMETRIČNI PODATKI Biometričnih podatkov na človeškem telesu je veliko. Nekateri so primernejši in omogočajo unikatno ločevanje oseb, drugi pa manj. Biometrična podatka sta lahko tudi teža in vi- njegovim vzorcem, shranjenim v spominu. V primerjavi z drugimi tehnologijami lahko ta deluje tudi brez našega vedenja, da nas določen sistem želi identificirati. Še nekaj je treba povedati. Biometrični sistemi v svoj spomin ne shranijo naše slike, temveč pri prvem zajemu s pomočjo biometričnih metod (matematični modeli) izluščijo zgolj tiste podrobnosti, ki nas enoznačno opišejo. Tako je Obraz Splošnost Vsak človek ima obraz, prstne odtise, šarenico in DNK, kar je moč uporabiti v namene identifikacije. Posebnost Za vsakega posameznika so te značilnosti unikatne in se ne ponavljajo. Trajnost Te značilnosti se s časom ne spreminjajo veliko. Dosegljivost Možno jih je hitro zajeti (prebrati) in primerjati. Zmogljivost Kolikšna je verjetnost pravilne identifikacije Sprejemljivost Biometrija ne more biti uspešna, če je ljudje iz različnih razlogov ne bomo sprejeli kot nekaj običajnega in nenevarnega. Odpornost Odpornost na potencialne zlorabe in ukane sistema. Šarenica DNK V Prstni odtis S V V N V V V S V N V V S V S V S V N V N V N V S N N Stopnja združljivosti s posamezno zahtevo: (v)isoka, (s)rednja, (n)izka šina osebe, a verjetno se boste strinjali, da to ni ravno uporabno. Študija zato predlaga štiri tehnologije, ki tudi najbolj ustrezajo sedmim zahtevam dobre biometrične rešitve. Prepoznava obraza. Ta način uporabljamo tudi sami, ko vsakodnevno prepoznavamo osebe v svoji okolici. Stroji niso tako zmogljivi kot naši možgani, a načelo je enako. Obraz osebe primerjamo z podatkov v spominu manj, hkrati pa je sam proces prepoznave hitrejši. Ni naključje, da bo zapis našega obraza in prstnega odtisa verjetno zapisan na bodočih biometričnih potnih listinah. Razvoj sistemov za prepoznavanje obraza gre v smeri zanesljivejše identifikacije in predvsem onemogočanja zlorab. Idetifikacija s pomočjo prepoznave obraza in prstnega odtisa Prstni odtisi. Drugače kot pri prepoznavi obraza nas pri prstnem odtisu sistem ne more preveriti brez našega sodelovanja. Če nič drugega, moramo prst položiti na ustrezen bralnik. Šarenica. Naprave za branje očesne šarenice so bile še pred kratkih predrage za množično uporabo, so pa jih uporabljali pri rešitvah varovanja ustanov in prostorov. Gre za zanesljivo tehnologijo AKTUALNO biometrija v Evropi  Pri biometričnih podatkih se najbolj bojimo tega, kaj se bo z njimi dogajalo v različnih zbirkah podatkov in kaj se bo dogodilo, če bo identifikacija negativna, saj nobena biometrična metoda ne zagotavlja stoodstotne zanesljivosti. identifikacije, do katere imajo uporabniki dokaj velik odpor. Nekoliko neprijetno je strmeti z golim očesom v bralnik. DNK. Zadeva še ni zrela za identifikacijo v stvarnem času in med drugim zahteva dokaj zahteven postopek priprave vzorca. Prepoznavanje traja tudi več ur, pri čemer jo mora izvesti visoko usposobljena oseba. SCENARIJI UPORABE BIOMETRIJE V BLIŽNJI PRIHODNOSTI. Kako si v študiji predstavljajo uporabo biometričnih sistemov čez deset let, so predstavili v različnih scenarijih, od katerih nam je bil najbolj všeč dnevnik najstnika, ki kaže na vsesplošno uporabo biometrije v vsakodnevnem življenju. Tu je odlomek. »Danes sem imel v šoli težave. Prijatelju je sistem preprečil vstop v šolsko kuhinjo, saj njegovi starši niso pravočasno plačali položnice. Ker sem mislil, da to ni pošteno, sem prijatelju pomagal prevarati šolski varnostni sistem. Ta učence identificira z odčitavanjem očesne šarenice. Ker so uporabili cenen bralnik, ga je tudi dokaj enostavno prevarati. Svojo šarenico sem natisnil z visoko ločljivim tiskalnikom in prijatelj je sliko, ko je hotel v kuhinjo, pač pridržal pred bralnikom. Zadeva je nekaj časa celo delovala, a včeraj so me poklicali k direktorju. Sistemu se je zdelo čudno, da je vsak dan dvakrat odčital mojo šarenico, in tako so me dobili na delu. Nisem si mislil, da je sistem tako pameten. Direktor nad mojo pogruntavščino ni bil ravno navdušen in je takoj poklical mojo mamo v službo in zahteval, da takoj pride v šolo. Upal sem, da bo zamudila. Morda se bo pokvaril sistem za vžig avtomobila oziroma bralnik za prstne odtise, ki mi že tako povzroča težave, saj si nikakor ne morem sposoditi avtomobila, ne da bi moji starši o tem kaj vedeli.« Kot smo že omenili na začetku, študija sama po sebi ne odgovarja na žgoča vprašanja, ki se porajajo, ko imamo v mislih uvedbo biometrije na vsa mogoča področja našega življenja. Dejstvo pa je, da se bomo morali z biometrijo sprijazniti. Morda ne ravno povsod, prav gotovo pa na mejah in znotraj poslovnih sistemov. Tu pa ne moremo reči, da bodo ti zgolj v funkciji varnosti. Če ne bo tega področja regulirala zakonodaja, bomo priča dodatnim sistemom za nadzor nad zaposlenimi. Biometričnih sistemov ne moremo gledati le kot sisteme za zagotavljanje večje varnosti, prav tako pa tudi ne kot zgolj sisteme za nadzor. Resnica je kot običajno nekje vmes. A nekaj je kot na dlani. Morali se jim bomo prilagoditi in morda tudi kaj žrtvovati, da bomo na drugi strani kaj pridobili.  »ŠTANCANJE« LASERSKIH KARTIC Kaj je v ozadju odločitve podjetja Prevent, da v Sloveniji postavi tovarno laserskih kartic? Gre za dokaj preprosto »štancanje« kartic, ali vsa zadeva vsebuje tudi potencial razvoja rešitev z visoko dodano vrednostjo? L aserska kartica ni novost, saj jo poznamo že več kot desetletje. Zaradi nekaterih očitnih slabostih jo po uporabi prekašajo druge vrste kartic, pri čemer izstopata pametna čipna kartica in celo stara tehnologija magnetnih kartic. Na vsako prodano lasersko kartico se namreč zaenkrat v svetu proda sto pametnih kartic. A laserska kartica ima tudi prednosti. Glavne so robustnost, visoka stopnje zaščite z multibiometričnimi in slikovnimi zapisi (berljivimi strojno in s prostim očesom), nizki stroški izdelave in standardizirana oblika tovrstnih identifikacijskih dokumentov. V prihodnosti si lahko obetamo večjo uporabnost laserskih kartic tudi zaradi hibridnih izvedb z magnetnim trakom, črtno kodo in (ali) kontaktnimi ali brezkontaktnimi čipi. LASERSKA KARTICA Lasersko kartico in metodo zapisa podatkov določata standarda ISO/IEC 11693 in ISO/ IEC 11694. Linearni laserski zapis omogoča enkratno zapisovanje in je neizbrisljiv in robusten, ker je laminiran v odporni plastični foliji, dodatno pa zapis vsebuje − tako kot pri CDtehnologiji − veliko stopnjo redundantnosti podatkov, kar omogoča uspešno branje tudi pri močno poškodovanem zapisu. Podatke je moč le prirastno (inkrementalno) dodajati, dokler kartica ni popisana v celoti. Standardne laserske kartice so na voljo v dveh izvedbah – s širokim laserskim trakom z zmogljivostjo 2,8 MB in z ozkim laserskim trakom z zmogljivostjo 1,1 MB. Poleg standardnih so na voljo tudi laserske kartice licenčnih proizvajalcev z zmogljivostmi do 4 MB. Prenosna hitrost podatkov pri standardnem bralniku je razmeroma nizka saj znaša največ 11,2 KB/s. Branje celotne (2,8 MB) kartice tako traja več kot 4 minute. Podatki so urejeni po sledeh (do 2583 sledi) in mehko formatiranih sektorjih (1 do 15 sektorjev na sled), kar omogoča nekoliko hitrejši dostop do dela podatkov. Podatki na kartici so pred nepooblaščenim dostopom zaščiteni le s šifriranjem. Življenjska doba zapisa podatkov na laserskem traku je praktično neomejena. Za pisanje in branje laserskih kartic so potrebni posebni, razmeroma dragi pisalniki/bralniki. Poleg zapisa digitalnih podatkov na laserskem pasu je moč na lasersko kartico zapisati tudi druge grafične in holografske oznake, namenjene vizualni identifikaciji izvirnosti kartice. ALI PAMETNA KARTICA? Pametne kartice so na voljo v vrsti izvedb, od katerih se za osebno identifikacijo uporabljajo kontaktne pametne kartice, ki temeljijo na standardih družine ISO/IEC 7816, in brezkontaktne pametne kartice, ki temeljijo na standardih družine ISO/IEC 14443, izjemoma pa tudi pametne kartice z dvojnim (kontaktnim Na eno lasersko kartico je v svetu 100 pametnih kartic. Laserske kartice so kar »debele«. MOJ MIKRO 5 MA J 2005 21 AKTUALNO biometrija v Evropi in brezkontaktnim) vmesnikom. Življenjska doba pametnih kartic je pri sedanjem stanju tehnologije omejena na 10 let. Tudi odpornost pametne kartice na ekstremne električne in mehanske šoke (npr. zvijanje) in sevanje je nesporno slabša od odpornosti laserske kartice, zato je robustnost dejansko najmočnejša prednost laserske kartice. Seveda pa je mogoče namerno uničiti tudi lasersko kartico. Kontaktne pametne kartice vsebujejo do 128 KB bliskovnega (flash) pomnilnika, hitrost prenosa podatkov giblje od 5 Kb/s do 1Mb/s (oziroma 12 Mb/s pri vmesniku USB2). Večina kontaktnih pametnih kartic podpira prenose s hitrostmi vsaj 100 Kb/s. Glavna omejitev funkcionalnosti teh kartic je bil doslej prav prepočasen ISO  Če bo Evropa prisiljena zaradi zahtev Amerike in v kratkem zahtevanem času sprejeti njihove standarde, jih bomo uporabljali tudi pozneje � in zato tudi plačevali licenčnine in podobne zadeve, povezane z intelektualnimi pravicami. 7816 v primerjavi s specializiranimi pomnilniškimi karticami. Novi procesorji, ki prihajajo na trg, imajo tudi hitrejše vmesnike in do 1 MB bliskovnega pomnilnika, kar pa je kljub vsemu manj od zmogljivosti laserskih kartic. Brezkontaktne pametne kartice imajo enako notranjo logično strukturo kot kontaktne, le da omogočajo prenos podatkov prek radijskega medija. Uveljavljene so predvsem kartice, ki prenašajo podatke na nosilnih frekvencah 125 in 13,5 MHz. V kombinaciji z biometrično identifikacijo se večinoma uporabljajo kartice, ki temeljijo na standardu ISO/IEC 14443 − te uporabljajo prenos podatkov pri frekvenci 13,56 MHz z dosegom do 10 cm. S takimi karticami lahko namreč dosegajo dovolj visoke prenosne hitrosti pri branju podatkov, da je tudi biometrična identifikacija lahko hitra. Glavna prednost brezkontaktnih kartic je seveda ta, da jih za identifikacijo ni treba izvleči iz torbe ali žepa, saj za branje ni potreben fizičen stik kartice z bralnikom, zato omogočajo hitrejšo kaj pravijo v Preventu VELIKO PREDNOSTI LASERSKIH KARTIC Nekaj vprašanja o bodoči proizvodnji laserskih kartic v Sloveniji smo postavili predsedniku uprave podjetja Prevent Jožetu Kozmusu. Kot je znano, je Prevent s podjetjem LaserCard (LCC) sklenil licenčno pogodbo, ki je osnovni pogoj za postavitev tovarne teh kartic v Sloveniji. Kako to, da ste se odločili za tovarno laserskih kartic, ko je ta tehnologija na voljo že nekaj let, laserske kartice pa kljub nekaterim prednostim zaostajajo za drugimi tipi kartic na trgu, kot so kartice z magnetnim zapisom in pametne kartice? Za tehnologijo laserskih kartic smo se odločili, ker smo prepričani, da lahko bistveno pripomore k rešitvi enega izmed večjih problemov 21. stoletja – kraji osebne identitete. Morda je res, da se količinsko več uporabljata čipna in magnetna tehnologija, vendar na drugih področjih (GSM-kartice, garažne kartice ipd). Tehnologija laserskih kartic ima v primerjavi z drugimi nekaj edinstvenih lastnosti, ki jo dvigujejo na vrh med tehnologijami osebnih dokumentov. Nekatere izmed teh lastnosti so: − enostaven vizualni nadzor dokumenta, saj laserske kartice vsebujejo edinstvene varnostne elemente, ki jih je možno hitro preveriti tudi s prostim očesom; − laserska kartica omogoča off-line biometrično verifikacijo (1:1), posebna naprava lahko primerja zajeti »živi« biometrični vzorec (prstni odtis državljana) z vzorcem , shranjenim na laserski kartici; − laserske kartice s svojim optičnim trakom, ki zagotavlja načelo WORM (zapiši enkrat, beri mnogokrat), izpolnjujejo vse zahteve pravnega dokumenta, česar pa ne izpolnjujeta ne magnetna ne čipna kartica; − velika pomnilniška zmogljivost laserske kartice v primerjavi z drugimi kartičnimi tehnologijami, omogoča shranjevanje številnih biometričnih in drugih podatkov. Je v ozadju tudi »strateški kupec«, ki je že napovedal, koliko kartic bo potreboval? Na primer vaši partnerji iz avtomobilske industrije? Država? Laserska kartica je zaradi svojih lastnosti primerna tudi za avtomobilsko industrijo. Predstavljajte si, da vse podatke o nakupu, lastništvu, registracijah, popravilih in celo načrte vašega avtomobila shranite na lasersko kartico. Kraje avtomobilov bi se v istem trenutku drastično zmanjšale, saj brez takšnega dokumenta ne bi bilo moč registrirati 22 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 ukradenega avtomobila. Za nas so vsekakor zanimive tudi tiste države, ki imajo razvito avtomobilsko industrijo. Lahko glede na pogoje licenčne pogodbe izdelujete tudi zgolj »optični trak«, ki bi ga bilo moč dodati na primer v obstoječo obliko potnih listin, ali gre le za kartice v klasični in celoviti obliki? Načeloma bomo izdelovali klasične standardizirane (ISO, ICAO) oblike kartic. Po licenčni pogodbi pa imamo pravico proizvajati in prodajati tudi le optični trak za kakršnokoli uporabo. Pomembno je vedeti, da se laserske kartice in optični trak proizvajajo za vsakega naročnika posebej (t. i. customer design), saj se le tako zagotavlja velika varnost obeh. Omenili ste možnost izdelovanja hibridnih kartic, torej takih, ki bodo vsebovale tudi kontaktni ali brezkontaktni čip. Bo proizvodnja hibridnih kartic mogoča takoj ali je to zgolj možnost, ki bi pomenila veliko dodatno naložbo v proizvodnje zmogljivosti? Kaj je torej vključeno v prvo fazo (naložba 40 do 50 milijonov evrov), katere so naslednje in kolikšne so njihove ocenjene vrednosti? Vdelovanje čipov v laserske kartice ali tiskanje magnetnega traku na laserske kartice nista povezana z naložbo v proizvodnjo laserskih kartic. Oba postopka pomenita zgolj konfekcioniranje kartic, ne pa proizvodnega procesa laserskih kartic oziroma optičnega traku. Torej to pomeni, da je načeloma možna takojšnja izdelava (konfekcioniranje) hibridnih kartic. Oprema za konfekcioniranje kartic, tudi laserskih, je dobavljiva za razmeroma majhen denar in je odvisna od želene zmogljivosti konfekcioniranja. Kdaj nameravate začeti izdelovati hibridne kartice? Takrat, ko bo stekla proizvodnja laserskih kartic v Sloveniji, če bo naročilo za takšne kartice. V sodelovanju s podjetjem LCC iz ZDA pa lahko takoj, saj takšno kartico LCC že proizvaja za potrebe Italije. Gre za novo osebno izkaznico italijanskih državljanov. Laserski trak zagotavlja doslej najboljši zaščitni element proti ponarejanju oziroma prenarejanju, medtem ko je čip namenjen za morebitne poznejše aplikacije v smislu e-vlade. Doslej je bilo v Italiji izdanih 2,5 milijona teh novih osebnih izkaznic. V naslednjih desetih letih pa jih bodo izdali skoraj 50 milijonov. V končni ceni izdelka (kartice) strošek delovne sile ni ravno velik, zato je cena bolj odvisna od drugih dejavnikov – zmogljivosti proizvodnje. Ta naj bi bila na letni ravni 10 milijonov kartic. Je to največja možna ali zgolj optimalna zmogljivost? Na ceno kartic vpliva kar nekaj dejavnikov, vendar zmogljivost proizvodnje vsekakor ni dominantna. Omenjenih 10 milijonov kartic je začetna letna proizvodnja kompletnih kartic, ki se jo da po potrebi in AKTUALNO biometrija v Evropi in udobnejšo identifikacijo. Zaradi udobne uporabe se zdaj pretežno prav brezkontaktne kartice uporabljajo za osebno identifikacijo.. Nadzorni procesorji pametnih kartic običajno izvajajo enega od standardnih kartičnih operacijskih sistemov, ki v interakciji z bralnikom zagotavljajo overjanje tako kartice kot bralnika in varen (šifriran) prenos podatkov med kartico in bralnikom. Ti algoritmi omogočajo varno uporabo ene kartice za večje šte-  Rešitve morajo biti oblikovane tako, da stopnjo zasebnosti posameznika le povečajo, nikakor pa ne zmanjšajo. V praksi to pomeni, da morajo sistemi delovati tako, da posameznika samodejno identificirajo, ne pa tudi izdajo njegove identitete. vilo aplikacij in omogočajo menjave kodirnih ključev predvsem prek uporabe certifikatov, kjer tretji zaupanja vreden udeleženec kartične transakcije (CA, certification authority) potrdi istovetnost obeh drugih udeležencev Zgodovina laserske kartice Korenine laserskih kartic lahko poiščemo v Philipsovem razvoju CD-plošč. Leta 1982 je podjetje Drexler, do takrat dobavitelj fotomask, kemikalij in fotoplošč za polprevodniško industrijo, patentiralo optično pomnilniško kartico in začelo licencirati kartico LaserCard. Dve leti pozneje je v ZDA in na Japonskem ustanovilo standardizacijska komiteja in leta 1991 doseglo prvo svetovno komercialno uporabo svoje kartice na področju logistike v okviru ameriške vojske. Leto dni pozneje se pojavi VisX. prva vidnejša medicinska aplikacija laserske kartice pri proizvajalcu opreme za laserske operacije oči. Prva hibridna kartica je bila na trgu leta 1994, naslednje leto pa je bil objavljen standard ISO za laserske kartice. V tem času se je laserska kartica že uveljavila v medicini, logistiki in trgovini, ameriška vlada jo sprejme za svoj standard na področju logistike in kot tehnologijo za novo »zeleno kartico«, leta 1998 pa tudi kot kartico LaserVisa za izdajo vstopnih dovoljenj mehiškim državljanom. Leta 1999 sprejme italijanska vlada LaserCard kartico kot osebno identifikacijsko kartico, leto dni pozneje pa razvije hibridno kartico tako, da svojemu bralniku/zapisovalniku laserskih kartic doda še zmožnost komunikacije z mikroprocesorjem pametne kartice s pomnilnikom zmogljivosti 16 KB. Prek tega bralnika/zapisovalnika je omogočena podatkovna povezava med zapisom na laserskem pasu in med pomnilnikom mikroprocesorja, tako da lahko mikroprocesor uporablja operacijski sistem, podatkovno zbirko, digitalne podpise in certifikate, kriptografske ključe, kot je PKI (Public Key Infrastructure), in namenske programe, vpisane v laserski pas te kartice. V hibridni izvedbi kartico LaserCard uporabljajo za varno registracijo vozil v nekaj indijskih zveznih državah. V zadnjih letih je Drexler postal vodilni svetovni proizvajalec multibiometričnih identifikacijskih kartic v privlačni, vendar razmeroma ozki tržni niši vladnih naročil (večinoma za potrebe državne varnosti). Pred tremi leti se je za elektronsko izkaznico na podlagi LaserCarda odločila tudi Makedonija. razmeroma hitro ter ne predrago povečevati glede na potrebe trga oziroma količine naročil. Veliko pomembnejši je podatek, da bo že v prvi fazi proizvodnja optičnega traku daleč presegala začetno proizvodno zmogljivost kompletnih kartic. Seveda ne bomo proizvajali na zalogo. Mislite, da bosta takšna proizvodnja in seveda možnosti korigiranja cen končnih izdelkov (nižanje po potrebi), odvrnila izgradnjo konkurenčnih tovarn po svetu? Naj navedemo konkreten primer: proizvodnja zapisljivih CD-plošč (gre po svoje za podobno dejavnost) v Sloveniji je zašla v krizo ravno zaradi nizkih cen izdelkov iz daljnovzhodnih držav, ki so bile rezultat večje proizvodnje. Se lahko po vašem mnenju kaj takega dogodi tudi vam? Primerjava s CD-ploščami je smiselna le glede podobnega načina zapisovanja podatkov na medij. Z vidika namembnosti pa gre za popolnoma različni tehnologiji, saj so CD-ji namenjeni široki potrošnji, laserske kartice pa pomenijo tak tip visoke tehnologije, ki je ne moreš kupiti kar na odprtem trgu. Gre za popolnoma različne vrste potrošnje in proizvodnje, zato menimo, da s tem ne bo težav. Kaj bo dejansko vključevala vaša proizvodnja? Le izdelavo kartic kot surovino ali tudi storitev zapisa podatkov na optični trak in zapisa drugih grafičnih informacijskih in zaščitnih elementov na kartico. Naša proizvodnja bo vključevala izdelavo laserskih kartic z vsemi potrebnimi varnostnimi elementi. Ker sama kartica še ne ponuja celostne rešitve, bomo sami ali prek naših partnerjev ponujali tudi sisteme na ključ. To pa pomeni možnost postavitve celotnega sistema za upravljanje s takšno kartico − od serializacije, poosebljanja, izdelave terminalov ... Kolikšen delež v strukturi cene kartice bo povezana z licenčnino? Lahko poveste konkretno v evrih, koliko znaša licenčnina na kartico, ali na časovno obdobje? Kdo dejansko dobi ta sredstva, nosilec patenta (LaserCard) ali kakšno drugo podjetje? Pomembno je, da smo nosilci licence po pogodbi za dobo 20 let, z možnostjo podaljšanja po izteku te dobe, in da je danes laserska karti- pri transakciji in hkrati dodeli obema javne ključe nasprotne strani. V takem sistemu celo razkritje zasebnega ključa ne ogrozi varnosti drugih uporabnikov sistema. Pametno kartico po standardu ISO/IEC 14443 kot dopusten biometrični elektronski identifikacijski dokument uveljavlja tudi Mednarodna organizacija civilnega letalstva (International Civil Aviation Organization) v dokumentu Machine Readable Travel Documents Logical Data Structure, ki je določen tudi za lasersko kartico.  ca s svojo zrelostjo in potrebno nadgradnjo obstoječe infrastrukture najcenejši in najvarnejši sistem za uporabo v državnih in javnih sektorjih, in sicer kot osebni identifikacijski, zdravstveni ali podoben javni dokument. Pomembno je tudi, da je to tehnologija, ki v celoti zadosti najnovejšim zahtevam državnih organov glede varnosti (biometrija, neponaredljivost itd). Po drugi strani ta tehnologija popolnoma zadosti vsem zahtevam civilnih družb, ki se bojujejo za državljanske pravice glede varovanja in preprečevanja manipulacij z osebnimi podatki državljanov s strani »velikega brata« ali kogarkoli drugega. Tudi sami državljani države, v kateri bodo imeli takšne osebne izkaznice, bodo zadovoljni, saj nihče ne bo mogel uporabljati njihove identitete v kakršnekoli namene. Državljani bodo vedno lahko dokazali svojo identiteto tam, kjer to zahteva zakon s preprosto off-line preveritvijo (primerjavo) istovetnosti podatkov zapisanih na njihovi kartici in njihove »žive« biometrije, katerakoli že bo zakonsko predpisana. Ali pri zbiranju denarja za naložbo računate na denar, ki bi ga morebiti dala naša država ali EU, ali gre v celoti za vaša in sredstva vaših partnerjev? Kolikšen delež bo imel Prevent? Če v določenem trenutku ne bomo kos tej naložbi, bomo vsekakor iskali rešitve pri državi, EU-ju ali svojih partnerjih. Možnosti je veliko. Morda že lahko poveste lokacijo bodoče tovarne? Vse, kar trenutno lahko potrdimo, je bilo pred kratkim povedano na naši tiskovni konferenci. Gre za 4 do 5 lokacij, o katerih se še odločamo. Ko bo kaj novega, bomo javnost pravočasno obvestili. Ali morda računate, da bomo tudi v Sloveniji našli področja uporabe vaše kartice. Na primer nova zdravstvena kartica, osebna izkaznica …? Seveda. Laserska kartica je najprimernejša za takšne aplikacije, kot sta zdravstvena oziroma osebna izkaznica. To so izkaznice, ki morajo biti kar se da zaščitene pred kakršnokoli zlorabo. Podobno velja tudi za druge dokumente, kot so vozniško in prometno dovoljenje, delovna viza za tujce, viza za vstop v državo, vojaška izkaznica, davčna izkaznica, orožni list ipd. Bomo priča še kakšnemu vašemu vstopu na področje visokih tehnologij – natančneje, na področje informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij. Žal o tem še ne moremo govoriti.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 23 KONKRETNO omrežja P2P POVODENJ LAŽNIH DATOTEK PODJETJA, KI RAZPOŠILJAJO V OMREŽJA LAŽNE DATOTEKE Z razvojem in rastjo omrežij P2P je zabavna industrija prišla do spoznanja, da je veliko bolje in učinkoviteje od pregona posamičnih uporabnikov distribucija poškodovanih in lažnih datotek v omrežja P2P, s čimer skušajo odvrniti uporabnike od uporabe servisov za izmenjavo nelegalnih datotek. Zabavna industrija tako že nekaj časa sodeluje s programerskimi hišami, kot so Overpeer, Vidius, MediaDefender in Media Century, ki v omrežja P2P razpošiljajo lažne različice priljubljenih skladb, filmov in programske opreme z namenom, da bi omejili nelegalno razpečevanje datotek. Rezultati lanskoletne raziskave univerze Polytechniciz Brooklyna so pokazali, da je več kot polovica kopij najbolj priljubljenih skladb, ki se prenašajo prek omrežij P2P, poškodovanih ali lažnih. Namerno poškodovanih ali spremenjenih datotek, ki jim v angleškem jeziku pravimo decoys, je v internetu vse več. Verjetno se vam je že velikokrat zgodilo, da ste po končanem prenosu filma ali glasbenih datotek prek omrežij P2P, razočarano ugotovili, da ste prenesli popolnoma drug film ali da je datoteka MP3 poškodovana. Se je pred tem mogoče kako obvarovati? Piše : Radoš Skr t rados.skrt@mojmikro.si M edtem ko je največji problem prenosa filmov v tem, da se za naslovom skriva čisto drug posnetek, je problem prenašanja datotek MP3 nekoliko drugačen, saj v veliki večini primerov ne moremo govoriti o podtaknjenih datotekah (naslov in izvajalec skladbe se namreč ujemata z našimi pričakovanji), temveč o poškodovanih datotekah, ki nam pokvarijo užitke pri poslušanju glasbe. Največkrat se zgodi, da je na začetku poslušanja izbrane skladbe čisto vse v redu, nekje na sredini posnetka pa se ponavadi zgodi nekajsekundni premor, zasliši se lahko govorno sporočilo ali, kar je še hujše, uho parajoče piskanje. ZAKONSKA PODLAGA Ker so omrežja P2P z ilegalnim razpečevanjem filmov, glasbe in programske opreme naredila veliko škodo zabavni industriji, se ta bori z vsemi sredstvi proti nelegalnemu prenašanju avtorsko zaščitenih datotek, med drugim tudi z neposrednimi napadi na omrežja. V ZDA so tako že leta 2002 sprejeli zakon, ki glasbeni in filmski industriji omogoča sabotažo 24 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 nelegalnih datotek, ki se prenašajo prek omrežij P2P, ter ohromitev delovanja računalnikov in strežnikov, prek katerih se prenašajo sporne datoteke. Z različnimi orodji in metodami želijo namreč preprečiti ilegalno distribucijo avtorsko zaščitenega materiala. Omenjeno potezo je seveda pozdravila in podprla tudi organizacija RIAA (Recording Industry Association of America), ki jo tvori pet največjih svetovnih glasbenih založnikov − Bertelsmann, Vivendi Universal, Sony, AOL Time Warner in EMI Group. Posli se ponavadi sklepajo tako, da se založnik in podjetje, ki skrbi za izdelavo lažnih datotek, dogovorita o konkretnih naslovih, ki jih je treba zaščititi. Pri glasbenih naslovih sklenejo pogodbe o zaščiti ponavadi za obdobje treh mesecev od izida naslova, pri zaščiti filmskih naslovov pa gre ponavadi za trikrat daljše obdobje. Overpeer ima denimo sklenjeno pogodbo za varovanje več kot 8000 naslovov filmov, glasbenih uspešnic in računalniških iger. Direktor Overpeera Marc Morgenstern pravi, da obstaja 90 % verjetnost, da boste med naslovi, za katere skrbijo, našli lažno datoteko, ki so jo razposlali v omrežje. Njihov cilj je narediti čim boljši približek datoteke, tako da uporabniki ne bi znali ločiti med pravo in lažno datoteko. Filozofija delovanja podjetij, ki želijo preprečiti oziroma omejiti nelegalno distribucijo filmov, glasbe, iger in druge programske opreme, je preprosta: če bo med datotekami, ki jih je uporabnik prenesel v računalnik, velika večina poškodovanih in s tem neuporabnih, bo uporabnik prej ali slej zgubil voljo po prenosu datotek iz interneta in bo raje zavil v bližnjo trgovino, kjer si bo kupil zgoščenko svojega priljubljenega izvajalca ali pa najnovejši film in tako ne bo imel skrbi, povezanih s kakovostjo posnetka. Če Overpeer in njemu sorodna pod- Samodejno ustvarjanje lažnih datotek Profesor računalništva John Hale in njegov študent Gavin Manes z univerze Tulsa sta bila pred letom nagrajena za patentirano metodo, ki pomaga preganjati ilegalno izmenjavo datotek tako, da polni omrežja s ponarejenimi datotekami, ki so videti skoraj identične piratskim kopijam. Programska oprema deluje tako, da samodejno ustvarja datoteke, in sicer glede na iskalne zahteve uporabnikov. Na novo ustvarjeno lažne datoteke imajo tako ista imena in iste opisne oznake, kot jih imajo piratske kopije datotek. Če recimo uporabnik v iskalno polje odjemalca P2P vpiše »Collateral«, se lahko med rezultati iskanja takoj pojavi datoteka z istim naslovom, a z lažno oziroma poškodovano vsebino. Zaradi takšnega načina ustvarjanja datotek je težko prepoznati njeno ponarejeno različico, saj je po različnih parametrih videti popolnoma verodostojna. Program lahko tako razpošlje na tisoče ponarejenih datotek v omrežje P2P z namenom, da bi vzel uporabnikom omrežij voljo do prenašanja nelegalnih datotek in da bi jih prisilil k nakupu legalnih različic. To pa je tudi glavni razlog, da si avtorja programa prizadevata za njegovo komercializacijo in uporabo v glasbeni in filmski industriji ter pri razvijalcih programske opreme. KONKRETNO omrežja P2P jetja vsak mesec preprečijo nekaj milijonov poskusov distribucije nelegalnih datotek, si lahko predstavljamo, koliko denarja lahko dejansko prihranijo založnikom. PLAČILO ZA USTVARJANJE LAŽNIH DATOTEK V Franciji so v boju proti nelegalnemu razpečavanju datotek šli celo tako daleč, da je francoska protipiratska organizacija Retspan (www.retspan.biz) pred letom dni dala na trg storitev PeerFactor (www.peerfactor.biz) z namenom boja proti nelegalni izmenjavi datotek prek omrežij P2P. Sistem temelji na denarnemu nagrajevanju članov, ki distribuirajo v omrežje poškodovane in lažne datoteke, ki naj bi preusmerjale vse tiste, ki izmenjujejo nelegalno vsebino, na spletne strani založb in trgovin, kjer bi lahko kupili legalne različice datotek. Člani so plačani po učinku, in sicer glede na število uspešnih preusmeritev ali število nakupov, ki so bili ustvarjeni kot posledica napotitve na legalno stran založnika. Največji znesek, ki ga lahko uporabniki sistema zaslužijo, je 125 evrov na mesec. UPORABNIKI LAHKO OCENJUJEJO PRENESENE DATOTEKE Programska oprema, ki omogoča uporabnikom, da ocenjujejo kakovost datotek, ki so jih iz omrežij P2P prenesli v svoj računalnik, lahko uporabnikom učinkovito pomaga pri izogibanju ponarejenim datotekam, ki jih v omrežje razpošiljajo zavezniki glasbene in filmske industrije. Tako bi naj tudi odprtokodni program Credence (www.cs.cornell.edu/People/egs/credence/), ki so ga razvili na univerzi Cornell, prinesel večjo zanesljivost in verodostojnost datotek, ki se prenašajo prek omrežij P2P. Namen uporabe programa Credence, ki je bil razvit kot vtičnik (plug-in) odjemalca P2P Limewire, s katerim dostopamo do Gnutellinega omrežja, je obvarovati omrežja pred nezaželenimi datotekami s filtriranjem in prepoznavanjem lažnih datotek, ki jih v omrežja pošiljajo zavezniki zabavne industrije z namenom, da bi spreobrnili uporabnike omrežij h kupovanju legalnih datotek. Program Credence bi naj znal ločiti zrno od plev in tako povedati uporabnikom, katerim datotekam lahko zaupa in katere so poškodovane oziroma lažne. Ob tem je treba poudariti, da je učinkovitost delovanja programa odvisna predvsem od poštenosti uporabnikov, ki bi naj Credencu posredovali informacije o verodostojnosti in kakovosti prenesenih datotek. Credence velja tako za prvo programsko opremo P2P, ki omogoča uporabnikom da podajo oceno kakovosti določene datoteke. Program deluje tako, da takoj ko poda uporabnik v odjemalcu P2P zahtevo po iskanju določene datoteke, preveri, kako so uporabniki ocenili iskano datoteko, poišče ocene, ki so podobne, in vrne seznam rezultatov. Pri izpisu rezultatov, da Credence prednost tistim datotekam, ki so najvišje ocenjene. To pomeni, da  Pri filmih je pred začetkom prenosa datoteke koristno preveriti, ali je želeni naslov filma sploh na voljo v želenem formatu, druga možnost pa je predogled filma po nekaj 10 MB prenesene datoteke. Pri glasbi lahko celovitost žal preverimo le po prenosu. trjujejo, da za kaj takega ni nevarnosti, saj je namen njihovega načina ocenjevanja datotek, ravno v izločitvi spamerjev iz verodostojne in zaupanja vredne skupnosti uporabnikov. Glavni razvijalec programa Emin Gün Sirer zagotavlja, da spamerji ne morejo spodkopati delovanja sistema z glasovanjem za lastne datoteke, saj upošteva Credence samo tiste glasove, ki jih posredujejo uporabniki, ki jim zaupajo tudi drugi uporabniki v omrežju. »Tudi če bi spamerji razvili robote, ki bi glasovali za njihove datoteke, bi bili sicer med seboj v veliki korelaciji, ne pa tudi v korelaciji z uporabniki, ki glasujejo pošteno«, razlaga Sirer. Kot vemo, pa so na drugi strani bojnega polja podjetja razvila programe, ki samodejno ustvarjajo lažne datoteke in jih razpošiljajo v omrežja P2P. Njihovi programi lahko delujejo tako, da takoj, ko uporabnik v iskalno polje vpiše ime filma ali glasbe, ustvarijo naslov lažne datoteke, ki bi se naj ujemal z uporabnikovim iskanjem. Ker mora uporabnik izmed vseh prikazanih zadetkov iskanj izbrati datoteko, ki jo želi prenesti v svoj računalnik, obstaja velika verjetnost, da se odloči za napačno in izbere lažno datoteko. In če vemo, da je v omrežju P2P iz dneva v dan več lažnih datotek, lahko ta izbira postane zelo težavna. Na to dejstvo opozarja tudi Marc Morgenstern, direktor podjetja Overpeer, ki pravi, da bo program Credence kljub velikemu številu njegovih uporabnikov, težko obvaroval omrežje pred lažnimi datotekami. Overpeer in druga podjetja namreč neprenehoma pošiljajo v omrežje nove in nove lažne datoteke, tako da zaradi njihovega izredno velikega števila težko dobijo negativen položaj na lestvici zaupanja. so uporabniku za prenos najprej predlagane najboljše ocenjene datoteke, za katere obstaja najmanjša verjetnost, da so lažne ali poškodovane. Za preprečitev morebitnih zlorab pri ocenjevanju datotek deluje Credence tako, da upošteva samo tiste ocene, ki so jih posredovali uporabniki, ki uživajo določeno stopnjo zaupanja znotraj omrežja. Zaupanje pa si lahko vsak posamezen uporabnik pridobi samo tako, da stvarno in pošteno ocenjuje datoteke, ki jih izmenjuje z drugimi uporabniki omrežja, in da se tudi drugi uporabniki strinjajo z oceno, ki jo je dal določeni datoteki. Se pravi, bolj ko so pošteni uporabniki pri ocenjevanju in bolj ko je njihovo ocenjevanje realno, višjo stopnjo zaupanja imajo. Če bi uporabnik datotekam, s katerimi je V boj proti ilegalnemu kopiranju datotek se je pred dvema letoma vse v najlepšem redu, vključila tudi Madonna. Da bi zaustavila nelegalno kopiranje njenedajal nizke ocene, se ga albuma American Life je v omrežja P2P razposlala lažne glasbene bo kmalu znašel v datoteke s svojo glasbo. Datoteke so vsebovale le Madonnin glas, istem košu s spamerki je uporabnika med poslušanjem nelegalno prenesene datoteke ji, kar pomeni, da se povprašal: »Kaj za vraga misliš, da počneš?« Nekega uporabnika je bo drastično zmanjto tako močno razburilo, da je nekaj dni pozneje vdrl na Madonnišala učinkovitost no uradno spletno stran in na njej objavil povezave za prenos vseh delovanja programa skladb z albuma. Credence, kar se bo odražalo v tem, da bo imel med rezultati iskanih datotek vse več neKAKO SE OBVAROVATI zaželenih in lažnih datotek. PRED LAŽNIMI DATOTEKAMI? Toda po drugi strani bi lahko verjetno tak Pri filmih je pred začetkom prenosa datotenačin ocenjevanja hitro zlorabila in obrnila ke koristno preveriti, ali je želeni naslov filma sebi v prid podjetja, ki polnijo omrežja z lažnimi sploh na voljo v formatu (npr. DVD Rip), ki ga datotekami, če bi začela pozitivno ocenjevati želimo prenesti v svoj računalnik. Velikokrat svoje datoteke. Avtorji programa Credence zase nam namreč lahko zgodi, da nam naslov ob- Madonna napada! w w w.mojmikro.si FORUM NOVICE ČLANKI PREIZKUSILI SMO ensko informacijsko Več novic tako ali drugače povezanih s slov tni strani! srenjo lahko najdete na naši sple MOJ MIKRO 5 MA J 2005 25 KONKRETNO omrežja P2P Spletna stran The Iso News ljublja DVD Rip, na koncu pa se izkaže, da se nam je prenesla različica, ki je bila posneta z digitalno kamero v kinu. Na spletni strani The Iso News (www.theisonews.com) lahko preverimo, v kakšni različici je določen film ali določena računalniška igra. Če v iskalno polje na vstopni strani vpišemo naslov filma, ki nas zanima, dobimo najprej informacije o formatih (DVDRip, DVD-R, SVCD, TVRip), v katerih je film v omrežju P2P v obtoku. Ko kliknemo na ikono z beležnico ob želenem naslovu in formatu filma, ki nas zanima, izvemo, na koliko CD-jih je film, kakšna je njegova velikost, kakšna je velikost slike, s katerim kodekom je kodiran, katera skupina v internetu ga je spravila v omrežje in kdaj ipd. Seveda pa lahko uberemo tudi drugo pot: pustimo, da se nam prenese nekaj 10 MB datoteke in si nato že preneseni del ogledamo z AVI-predvajalnikom in tako preverimo tako kakovost posnetka kot tudi, ali sploh gre za pravi naslov filma. Za predogled datotek, ki se še niso v celoti prenesle in za ugotavljanje, ali gre za film, ki ga želimo, lahko uporabimo program AVIPreview (www.avipreview.com). Programček je v primerjavi z drugimi AVIpredvajalniki koristen predvsem zaradi tega, ker lahko odpre in predvaja film, čeprav npr. program eMule še ni končal njegov prenos. Zelo koristne so tudi t i. strani sharing, kjer so poleg podatkov o posameznih izdajah objavljene tudi neposredne povezave do filmov, iger, programov in glasbe (www.shareprovider. com, www.the-realworld.de, www.sloreactor. com/nfo/ ipd.). Pri uporabi odjemalcev torrent vam priporočamo obisk strani, kot so www.torrentreactor.to, www.torrentspy.com in www. thepiratebay.org. Verjetnost, da bi prek omenjenih strani prišli do ponarejenih datotek, je minimalna. Medtem ko lahko pri filmu že po nekaj prenesenih MB vidimo, ali prenašamo pravi film ali ne, je prepoznavanje poškodovanih ali ponarejenih glasbenih datotek (bogus tracks) veliko težje, saj jih moramo namreč poslušati od prve do zadnje sekunde, da bi lahko z gotovostjo trdili, da so brezhibne. Načeloma je tovrstni postopek čisto enostaven, vendar lahko postane preverjanje pri nekaj desetih prenesenih skladbah precej zamudno opravilo. Sicer pa je že Forrest Gump nekoč dejal: »Življenje je kot bonboniera – nikoli ne veš, kaj dobiš.«  Odkrivanje ponarejenih datotek v programu eMule Slika 1 Slika 2 Slika 3 Da bi bilo lahko nekaj narobe z datoteko, ki jo želimo prenesti, nas opozori klicaj (glej sliko 1). Če želimo pridobiti podrobnejše informacije o datoteki, jo označimo z desnim klikom in v meniju, ki se prikaže izberemo možnost Show Comments (glej sliko 2), nakar se nam prikaže okno s komentarjem in drugimi podrobnostmi o datoteki. V našem primeru nas komentar opozarja, da gre za lažno datoteko (glej sliko 3). Datoteke, ki jih delimo z drugimi uporabniki, pa lahko ocenjujemo tudi sami. V glavnem meniju je potrebno izbrati možnost Shared Files ter na seznamu vseh datotek, ki jih delimo, označiti tisto, za katero želimo podati oceno, nato pa v meniju, ki ga odpremo z desnim klikom, izberemo možnost Edit File Comments (glej sliko 4). Odprlo se nam bo okno z jezičkom Comments, kamor bomo lahko vpisali svoj komentar o datoteki in jo tudi primerno ocenili (glej sliko 5). Slika 4 26 Slika 5 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 KONKRETNO dražba domen v praksi JANEZ JANŠA NAPRODAJ? Bili smo za računalnikom na »dan D«, ko je Arnes skoraj v celoti sprostil trg spletnih domen s končnico si. Pričakovali smo kolaps sistema, a ga nismo dočakali. Glede na naval je vse delovalo skoraj zgledno. Zadovoljni so tudi registrarji. No, nekaj nepravilnosti smo vseeno našli? In kot smo pričakovali, so se eni znašli bolje kot drugi. ZANIMIVE REGISTRIRANE DOMENE Piše : Marjan Kodelja marjan.kodelja@mojmikro.si N ajveč povpraševanja je bilo po tako imenovanih generičnih imenih, ki jih po starih pravilih načeloma ni bilo mogoče registrirati. Pri preverjanju, kdo je dobil katero od zanimivejših domen, seveda iz gole radovednosti, smo opazili, da so bile domene, kot so na primer sport.si, okolje.si, solstvo.si, vreme.si, registrirane pred uradnim začetkom trgovanja (natančneje 2. 4. 2005). Arnes nam je na naše neposredno vprašanje to potrdil in pojasnil, da so bile registrirane po starih pravilih, natančneje, na podlagi tretjega odstavka tretjega člena, in da s tem ni bilo po njihovem mnenju nič narobe. Domene so registrirala ministrstva. Kar je zanimivo, je to, da so to storili tik pred sprostitvijo trga, ne pa na primer pred leti ali vsaj pred mesecem dni. Če nič drugega, sumimo, da je nekdo iz Arnesa (ali iz njegove okolice) prijazno opomnil te ustanove, da lahko načeloma te domene registrirajo takoj, saj jih bo sicer registriral kdo drug. Ni odveč tudi opomniti, da je registracija po starih pravilih brezplačna in jim tako, za razliko od drugih, letos ni bilo treba plačati. Poglejmo si ta tretji odstavek: »Upravičenci pod točko 1. (o.a.: vsi poslovni subjekti s sedežem v Sloveniji), ki spadajo med neposredne uporabnike državnega proračuna, navedene v Odredbi o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov pod točko 1, lahko registrirajo do 3 domene, v izjemnih primerih pa tudi več. Domena se mora ujemati z uradnim nazivom oziroma kratico organov ali z opravljanjem njihove dejavnosti in ne sme biti generični pojem.« Domeno sport.si je registriralo ministrstvo za šolstvo in šport, ki je nedvomno proračunski porabnik. Prav tako ima omenjeno besedo v svojem nazivu in s športom se bolj ali manj uspešno ukvarjajo. A beseda šport je tudi generični pojem. Pravilo pa je po našem mnenju jasno. Zadnja zahteva, da ne gre za generični pojem, izključuje prvi dve. Arnes vso zadevo razume nekoliko drugače. Povedali so nam, da so jim državne ustanove na podlagi starih pravil in tik pred zdajci poslali dolge sezname želja, registrirali pa zgolj tiste, ki so se ujemale s prvima dvema pogojema. S preostalimi so tako kot drugi poskušali srečo 4. aprila. Kar zadeva nas, je po svoje celo bolje, da ima omenjeno domeno ministrstvo, kot pa kak špekulant, ki bi jo registriral zgolj za to, da bi jo lahko pozneje dobro prodal. Grenak priokus pa vseeno ostaja. Morda tudi za to, ker bi po istem razumevanju pravila predpravico za domeno televizija.si ali radio.si imela javna RTV Slovenije. Jih domeni nista zanimali, niso vedeli, da bi jih lahko dobili že prej in morda celo niso imeli sreče v registracijski dirki po novih pravilih? Obe domeni sta seveda bili registrirani, celo več, tako domena televizija.si se je skupaj z domeno sport.si uvrstila na lestvico najbolj zaželenih domen. Najbolj želena imena Št. zahtevkov 73 66 62 39 35 28 28 26 25 25 25 24 23 23 22 20 20 19 18 18 18 18 18 18 17 17 17 17 17 17 17 17 16 16 16 16 16 16 16 16 Domena avto.si klima.si nepremicnine.si sex.si internet.si poglej.si turizem.si google.si foto.si darila.si servis.si banka.si oglasi.si blog.si televizija.si svetovanje.si blisk.si sport.si www.si terme.si video.si gsm.si prevajanje.si racunalnik.si mail.si knjigarna.si horoskop.si borza.si odvetnik.si stanovanje.si zavarovalnica.si kredit.si registriraj.si film.si optika.si prodaja.si dvd.si zaposlitev.si stanovanja.si gostilna.si Prevladujejo generična imena, čeprav pa so izkušnje v tujini z njimi borne. Sklepe lahko izpeljemo, denimo, ob zgledu Norveške: od desetih domen z generičnimi domenami jih je v dveh letih 8 neaktivnih.  Nekdo je uspešno registriral domeno janezjansa.si, medtem ko je bila domena tonerop. si do zaključka redakcije še prosta ... Že pred začetkom trgovanja je bilo jasno, da bodo nekateri posamezniki registrirali tuje blagovne znamke s končnico si. Nekateri po naročilih svojih tujih poslovnih partnerjev, večina pa v želji po hitrem zaslužku. O tem malce pozneje. S svojevrstno cvetko je po našem mnenju postreglo ministrstvo za finance, ko so sicer po novih pravilih registrirali domeno budget.si. Slovenska beseda za to je proračun (tudi to so registrirali), malce manj lepa pa budžet. Pa s tem ne bi bilo prav nič narobe, če se ne bi enako imenovalo tudi mednarodno podjetje za izposojo vozil Budget. Vprašali smo jih, kaj bodo storili, če bo lastnik tuje blagovne znamke domeno zahteval zase, saj ima do nje pravico. Odgovora do zaključka redakcije nismo prejeli. Po alternativnih pravilih za reševanje domenskih sporov ostaja velika verjetnost, da bo ministrstvo pri sprožitvi ustreznega postopka domeno po hitrem postopku izgubilo. Še na eno zanimivo domeno smo naleteli. Nekdo (kdo, lahko preverite sami) je uspešno registriral domeno janezjansa.si. Aktualni predsednik vlade je tudi v tem pogledu veliko zanimivejši kot prejšnji, saj je bila domena tonerop.si do zaključka redakcije še prosta. Vprašanje je tudi, kakšna vsebina bo, če bo, na tej spletni strani. Po našem razumevanju pravil igre je zelo vprašljivo, ali bo trenutnemu nosilcu domeno uspelo obdržati v primeru spora. Število aktivnih registrarjev je naglo padalo. MOJ MIKRO 5 MA J 2005 27 KONKRETNO dražba domen v praksi Reševanje sporov Dilema je jasna. Oseba A registrira domeno, enako blagovni znamki osebe B, ki ima po vseh pravilih zatorej tudi pravico do nje. Kaj če nekdo registrira domeno puma.si, potem pa od istoimenskega izdelovalca tekaških obuval zahteva nenormalno odškodnino? Ta primer pravzaprav niti ni najnazornejši. Prave težave bodo, ko bo nekdo registriral domeno, enako imenu izdelka nekega podjetja, a to ime ne bo zaščiteno. Na Arnesovi spletni strani lahko zasledimo naslednje besedilo: »Arnes je v sodelovanju s pravnimi strokovnjaki razvil Postopek za alternativno reševanje domenskih sporov (ARDS). Postopek ARDS, h kateremu bodo zavezani vsi nosilci, registrarji in Arnes kot register, predstavlja hiter in poceni način reševanja domenskih sporov, ne izključuje pa možnosti, da se spori rešujejo preko sodnih postopkov. Za sprožitev postopka ARDS bodo morali biti izpolnjeni trije pogoji: domena mora biti enaka ali zamenljivo podobna znamki, nosilec domene nima pravice do te domene in domena je registrirana ali se uporablja v slabi veri. O sporih bodo odločali neodvisni razsodniki, Arnes pa bo zavezan, da odločitev izvrši.« O pritožbi odloča razsodišče − samostojna in neodvisna ustanova, ki deluje pri administratorju (ARNES) in jo tvorijo predsednik, njegov namestnik in razsodniki. Razsodnik je oseba, ki imajo posebno strokovno znanje in izkušnje s pravnega ali drugega ustreznega področja in jo predsednik razsodišča imenuje, da bi v zadevnem domenskem sporu v okviru postopka ARDS odločila o predmetu spora. Postopek ARDS za stranko, ki se je pritožila, ni zastonj. Tako imenovana pristojbina je odvisna od števila spornih domen, na katere se pritožba nanaša. 160 tisočakov za eno domeno, 270 tisoč za dve do pet in 480 tisoč za od šest do deset domen. Če se tožnik odloči, da o zadevi ne bo odločal zgolj en razsodnik, temveč senat, sestavljen iz treh razsodnikov, se omenjeni znesek podvoji. Odločanje v senatu lahko zahteva tudi tožena stranka, nosilec sporne domene, vendar mora v tem primeru plačati dodatek za odločanje v senatu. Tudi razsodnike je treba plačati! Razsodišče lahko vsako tožbo zavrne, ji delno ali v celoti ugodi, posledica pa je lahko izbris ali prenos domene na novega nosilca. Na razsodbo pritožba na razsodišče ni mogoča. www.arnes.si/domene/ARDS TRIKI REGISTRARJEV Vsi registrirani registrarji so imeli načeloma na »dan D« enake pogoje. Vprašanje pa je, koliko jim je uspelo izkoristiti vse možnosti. Že pred 4. aprilom je bilo mogoče v sistem vpisati vse podatke o objektih (podatkih o podjetjih, ki bi rade registrirale domene) razen imena same domene. Po začetku trgovanja so ti pošiljali krajše zahtevke, s čimer pa niso veliko pridobili. Arnes je sistem oblikoval tako, da so imeli vsi registrarji na voljo enake časovne intervale med posameznimi poslanimi zahtevki. V prvih minutah so bili ti časi dolgi (tudi 45 sekund), pozneje pa so se zmanjševali, saj so bili odvisni od števila trenutno aktivnih registrarjev. Uporabnejši trik nekaterih registrarjev je bilo preverjanje zasedenosti domene v strežniku Whois pred pošiljanjem zahtevka. 28 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Kdor je hotel uporabiti ta trik, je moral razviti svoj program. Zelo preprosto povedano je vsa stvar delovala nekako takole. Na eni strani so imeli seznam domen, ki so jih želeli registrirati. Med čakanjem na odgovor že poslanega zahtevka je dodatni odjemalec v strežniku preveril, ali je naslednja domena v vrsti morda že zasedena, in če je bila, jo je samodejno umaknil. Tako so imeli ti registrarji več uspešnih registracij kot neuspešnih pri enakih pogojih za vse (število poslanih zahtevkov v časovnem obdobju). Ti registrarji so tudi malce tvegali, saj Arnes nikoli ni dejal, da mu bo uspelo sproti polniti strežnik Whois, še več, nakazal je celo, da to verjetno ne bo takoj mogoče. Kot smo videli v praksi, pa je stvar delovala v realnem času. Manj možnosti so imeli tisti manjši registrarji, ki so zahteve vpisovali ročno prek spletnega obrazca, kajti tudi to je bilo možno. Slišali pa smo tudi še za en trik. Na primer, lastnik več podjetij je lahko prijavil več registrarjev in mednje razdelil zahtevke za registracijo domen. Morda se tudi v tem skriva razlog za velike podobnosti med nekaterimi imeni registrarjev. KAJ BO Z REGISTRARJI IN KAKO BOGAT BO ARNES Že danes je registrarjev manj, kot jih je bilo 4. aprila, ko jih je bilo nekaj manj kot sto. Večina jih je živela življenje muhe enodnevnice. Njihova naloga je bila le povečati možnost, da bi določeni špekulanti (ti so tudi ustanavljali registrarje) uspešno registrirali domene, za katere so predvideli, da jih bodo pozneje lahko drago prodali. Predvsem so merili na tuje blagovne znamke (na primer google.si, puma. si, itd). Po našem mnenju s tem ne bo nič. Kot smo zapisali pred mesecem dni, je zgornjo mejo postavil postopek alternativnega reševanja sporov. Tako mi kot nekateri strokovnjaki ocenjujemo, da bi bila lahko cena za domene povprečno okoli 100 tisočakov. To je vsekakor več, kot znaša cena registracije, a veliko manj, kot so nekateri sanjali. Manjša skupina registrarjev pa gleda dolgoročno. Tako na oko bo letno podaljšano in plačano okoli 30 tisoč domen s končnico si. Cene domen se gibljejo okoli 6 tisočakov. Štiri dobi Arnes, preostala dva tisočaka pa si razdelita registrar in država v obliki davka. Potencialni letni zaslužek je 30 milijonov tolarjev, kar bi bilo lahko dovolj za 2 do 3 registrarje. Verjetno jih bo nekoliko več, a dolgoročno največ deset, saj je registriranje in podaljševanje domen zgolj ena od njihovih poslovnih dejavnosti. Zanimivejše je, kaj bo naredil Arnes s svojim deležem pogače, ki je po naših izračunih velik vsaj 120 milijonov tolarjev letno. Pri Arnesu pravijo, da registracija domen in vzdrževanje vrhnjega strežnika za .si zahtevata ustrezno opremo, povezljivost in strokovno usposobljene kadre. Doslej je sredstva za pokrivanje zagotavljal proračun, po novem pa jih bodo pokrili s prihodki od registracije domen. Cene registriranja domen bodo določali po stroškovnem načelu, torej, če bodo presegli stroške, bodo cene znižali. Arnes je financiran iz proračuna v višini 1,5 milijarde tolarjev letno, naloge registracije domen med 29 zaposlenimi pa opravlja 5 ljudi. Bo vlada letni proračun znižala za pričakovani prihodek iz naslova registracije domen ali bo to dodatni vir? Stvar pogajanj. Ne smemo pa pozabiti, da vlada varčuje povsod, kjer je mogoče, čeravno so nekateri prihranki zgolj kozmetične narave. Tu pa gre z konkreten znesek, ki ga je mogoče dokaj natančno tudi napovedati. Ker Arnes ni profitna ustanova, temveč je javni zavod, bi bilo takšno razmišljanje edino pravično za davkoplačevalce. Na potezi je vlada!  KONKRETNO hekerske metode GOOGLE KOT VARNOSTNO IN VLOMILSKO ORODJE V prejšnjih delih sem vam na splošno predstavil hekerje, njihove metode dela in orodja, prav tako pa smo si ogledali varnostno testiranje sistemov. V tem delu vam bom podrobneje predstavil internetni iskalnik Google in njegovo nenavadno vlogo pri odkrivanju ranljivih strežnikov, spletnih kamer, zaupnih vladnih dokumentov in še česa. Piše : Tomaž Bratuša tomaz.bratusa@mojmikro.si I nternetni iskalnik www.google.com namreč med drugim omogoča uporabo naprednih iskalnih parametrov, ki nam lahko v veliki meri pomagajo pri natančnejši opredelitvi naših iskanj. Preden pa se lotimo pravega iskanja, na hitro povzemimo, v čem je pravzaprav stvar. V tem članku bomo skušali potrditi hipotezo, da je z učinkovito uporabo Googla mogoče priti tudi do zaupnih dokumentov bank in različnih raziskovalnih ustanov po vsem svetu, uporaben pa je tudi za iskanje uporabniških imen, gesel in drugih varnostno pomembnih informacij. Tako lahko na primer z iskalnim parametrom Select a database to view odkrijemo vrsto zaupnih dokumentov, ki jih pri delu uporablja program FileMaker Pro. S sledenjem rezultatov, ki nam jih da iskalnik, pa lahko vstopimo v zbirke podatkov prej omenjenega programa. Še pred kratkim je podobna poizvedba dala več kot 200 rezultatov. KAKO IŠČEMO Teorija iskanja je pravzaprav zelo enostavna, če na problematiko pogledamo iz pravega zornega kota. Če na primer iščemo podatke, ki se navezujejo na obdelavo podatkov v točno določenem programu, potem v iskalnik vnesemo pot do datoteke ali končnico datoteke, v katero ta program običajno shranjuje želene podatke. Google je tako še pred kratkim z uporabo iskalnih parametrov »Index of/«+banques +filetype:xls posredoval občutljive podatke nekaterih francoskih bank. Zgled: filetype:xls – pri Excelu filetype:ppt – pri Power Pointu itd. Iskalni parametri, ki jih vnašamo v Google, uporabljajo osnovno sintakso v obliki: parameter:iskalni_niz Najpomembnejši iskalni parametri so: intitle − omogoča iskanje po naslovih spletnih strani inurl − omogoča iskanje po URL-naslovih spletnih strani filetype −omogoča iskanje posameznih vrst 30 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 datotek npr. DOC, PDF ... allintext −omogoča iskanje določenega besedila na spletnih straneh site − omogoča preiskovanje določenega spletnega mesta link − omogoča iskanje povezav do določenega spletnega mesta numrange − omogoča iskanje števil v razponu daterange −omogoča iskanje datumov v razponu author − omogoča iskanje po avtorju group − omogoča iskanje med skupinami Med iskalnim parametrom, dvopičjem in iskalnim nizom ni presledkov! Eden izmed načinov je ta, da uporabimo iskalnikovo sposobnost pomnjenja tako, da se ob obisku določenega spletnega mesta tega sploh ne dotaknemo. Hekerji se namreč v začetnih fazah napada (pridobivanje informacij) izogibajo neposrednemu stika s tarčo, zato jim iskalnikova sposobnost pomnjenja pride še kako prav. Verjetno se že sprašujete, v čem je razlika? Poglejmo, v čem se razlikujeta iskalna parametra. • Izvirna poizvedba: http://64.233.187.104/search?q=cache:Z7FntxDMrMIJ:www.phrack.org/hardcover62/ +phrack+hardcover62&hl=en • Googlov pomnilnik: http://64.233.187.104/search?q=cache:Z7FntxDMrMIJ:www.phrack.org/hardcover62/ +phrack+hardcover62&hl=en&lr=&strip=1 Z dodajanjem niza &strip=1 na konec Googlovega shranjenega URL-naslova lahko dostopamo do strani tarče, ki jo ima Google shranjeno v svojih strežnikih, hkrati pa se elegantno izognemo neposrednemu stiku s tarčo, kar prikazuje tudi naslednja slika. POSEBNI ISKALNI ZNAKI Iskalne parametre lahko med seboj tudi kombiniramo, pri čemer dobimo kot rezultat iskanja natančno tisti dokument, ki ga dejansko iščemo. GOOGLE KOT ORODJE ZA ANONIMNOST Klasični kriminalci že od nekdaj uporabljajo različne taktike prikrivanja svoje identitete, zato se nikar ne čudite, da se je tovrstno početje preneslo tudi v omrežja in tako imenovani računalniški kriminal. Poleg drugih tehnik prikrivanja identitete, kot sta IP-slepljenje (IP-spoofing) in uporaba namestniških (proxy) strežnikov je dokaj uporabno orodje lahko tudi Google. V nadaljevanju bomo uporabljali znake, ki imajo za Google poseben pomen. Tovrstne znake uporabljajte vedno brez presledkov! + določimo, da rezultat nekaj vključuje − izločimo iskalno frazo » uporaba narekovajev povzroči iskanje celotne fraze . zamenjava za katerikoli znak * zamenjava za katerokoli besedo | znak za »ali« oz. OR, v npr. »master card« | mastercard V enem izmed prejšnjih člankov smo se že dotaknili zbiranja informacij z uporabo iskalnikov in pri tem omenili parametre, kot so: - inurl:admin.php - inurl:orders.txt - inurl:”wwwroot/*.” - inurl:adpassword.txt - inurl:webeditor.php - inurl:file_upload.php - inurl:gov filetype:xls “restricted” Od takrat je Google malenkostno spremenil strategijo in nekatere izmed iskalnih možnosti blokiral, saj se je izkazalo, da jih znajo učinkovito izrabljati tudi novejši internetni črvi kakor tudi virusi. Črvi in virusi tako pridobivajo elektronske naslove žrtev in druge zaupne ter nadvse uporabne osebne podatke. KONKRETNO hekerske metode PRIDOBIVANJE ELEKTRONSKIH NASLOVOV ŽRTEV Poglejmo, kako pridejo črvi in njim podobni osovraženi osebki, imenovani spamerji, do naših elektronskih naslovov. • • Za avtomatizirano pridobivanje elektronskih naslovov bi naprednejši uporabniki lahko uporabili Lynx in sintakso: lynx -dump http://www.Google.com/search?q=@gmail.com > test.html Z uporabo različnih orodij lahko nato iz pridobljenih rezultatov izluščimo vse dosegljive elektronske naslove. Preprostejše pridobivanje elektronskih naslovov pa je možno tudi z vnosi naslednjih iskalnih parametrov: • “internal server error” “server at” (to je znano sporočilo o napaki, kjer najdemo pogosto tudi skrbnikov elektronski naslov) • intitle:”execution of this script not permitted” (skript cgiwrap lahko razkrije veliko uporabnikovih podatkov, kot so e-pošta, tel. številka ...) • e-mail address filetype:csv csv (datoteke csv, ki vključujejo elektronske naslove) • intitle:index.of dead.letter (dead.letter vsebuje nedokončano elektronsko pošto sistemov UNIX, kjer lahko najdemo tudi zaupne informacije) • inurl:fcgi-bin/echo (skript fast cgi echo lahko razkrije informacije, kot so e-poštni naslovi, podatki o strežnikih ...) • filetype:pst pst –from –to –date (išče Outlookove datoteke pst, ki vsebujejo elektronske naslove, koledar ...) • intitle:index.of inbox (lahko razkrije vsebino elektronske pošte iz pomnilnika ...) • intitle:”index of” –inurl:maillog maillog size (razkrije uporabniška imena, e-poštne naslove, čas zadnje prijave, IP-naslove, imenike ...) • inurl:email filetype:mdb (datoteke programa Microsoft Access, ki lahko vsebujejo tudi elektronske naslove) • filetype:xls inurl:”email.xls” (išče datoteke programa Microsoft Excel, ki vsebujejo e-poštne naslove) • filetype:xls username password email (Excelove datoteke, ki vsebujejo uporabniška imena, gesla in elektronske naslove) • filetype:eml eml +text:”Subject” +intext:”From” (datoteke programa Outlook Express, ki vsebujejo tudi podrobnosti elektronskih sporočil) inurl:cgi-bin/printenv (skript printenv lahko ravno tako razkrije občutljive informacije) filetype:reg reg +intext:”internet account manager” (datoteke registra Windows ravno tako vsebujejo uporabniška imena, gesla POP3, e-poštne naslove ...) To so le nekatere izmed možnosti, ki jih pri svojih raziskovalnih podvigih uporabljajo spamerji, da vam lahko še naprej grenijo življenja s pošiljanjem neželene pošte. Uporabite pridobljeno znanje in se prepričajte, da vaši elektronski naslovi niso tako lahko dosegljivi. Podjetja se pogosto ne zavedajo, kaj vse lahko hekerji o njih izvedo samo s pomočjo interneta in naprednih iskalnih možnosti. Zaščitite vaše podjetje in zaposlene tako, da jih pravočasno seznanite z možnostmi in nevarnostmi interneta. Domiselna uporaba tovrstne taktike lahko napadalcu priskrbi tudi informacije o vaših zaposlenih, s čimer je omogočena »kraja identitete«. Pravočasno preverite profil svojega podjetja in količino informacij, ki so prosto dostopne, še preden bodo to namesto vas storili »slabi fantje«. je v tem novega. Številčenje strežnikov in domen je namreč že dolgo znan hekerski postopek. V našem primeru je novo predvsem to, da napadalec celotno zbiranje informacij izvede brez neposrednega stika z žrtvinim sistemom, kar je zanj dobro iz več razlogov: - ohrani nevpadljiv profil, zato ga tarča ne vidi; - rezultate razvrsti Google, kar pomeni, da so najzanimivejši deli razvrščeni pri koncu; - pridobljene niso le informacije o strežnikih in domenah, temveč tudi informacije o konkretnih programih; - če ste legitimni preizkuševalec varnosti, bo za vas morda lažje uporabiti tradicionalna orodja in vzpostaviti popoln stik s tarčinim sistemom, vendar pa si zapomnite nekaj: »slabi fantje« vas bodo še vedno lahko našli prek Googla. Prehitite jih!!! Kako pa nam lahko Google pomaga pri odkrivanju razmerij med spletnimi mesti? Odgovor nam ponudi iskalni parameter link:. GOOGLE IN TOPOGRAFIJA OMREŽIJ Google pa je uporaben tudi za preslikovanje celotnih spletnih mest, pri čemer pogosto dobimo dostop do bolj skritih kotičkov posameznega spletnega mesta. V ta namen bomo uporabili primer iskanja site:microsoft.com Da se izognemo preveč očitnim rezultatom, lahko uporabimo tudi negativno iskanje, tako da vnesemo: site:Microsoft.com – site:www. Microsoft.com. Med rezultati nato poiščemo zanimivejše spletne strani, ki imajo v imenih npr. https, research, download ... Verjetno se nekateri izmed že sprašujete, kaj Rezultat našega iskanja so torej spletne strani v razmerju z spletnim mestom, ki ga testiramo. Kako pomembne so sploh te informacije? Kako pridemo do pravih razmerij, ki nas zanimajo? Orodje, ki nam pomaga sestaviti koščke v celoto, se imenuje BiLE (Bi-directional Link Extractor) in je dosegljiv na spletnem naslovu http:// www.sensepost.com/garage_portal.html. Kot ponavadi je tudi to raziskovalno orodje namenjeno uporabi v operacijskih sistemih Unix in bolj izkušenim uporabnikom. Nasvet! Sistemi so varni toliko, kolikor je varen njihov najšibkejši člen! Če ima slabo varovano spletno mesto vzpostavljeno povezavo z vašim spletnim mestom, ste lahko ranljiva tarča tudi vi. MOJ MIKRO 5 MA J 2005 31 KONKRETNO hekerske metode napada tipa SQL injection. Napadalec lahko npr. z uporabo iskalnega niza filetype:inc intext: mysql_connect pridobi dostop do dokumentov, ki vključujejo uporabniška imena in gesla za vstop v določeno zbirko podatkov (glej sliko). BiLE nam rezultate razvrsti po pomembnosti in v tem primeru imam v mislih pomembnost v »nevarnostnem« kontekstu. Ko se poglobite v preslikovanje (mapiranje) posameznega spletnega mesta, boste v večini primerov presenečeni, kaj vse je mogoče lahko tako preprosto odkriti. GOOGLOVO SKENIRANJE VRAT Ste presenečeni? Tudi skeniranje vrat (port scanning) je do neke mere mogoče z uporabo iskalnika. Enostavno kombinirajte parameter inurl: z običajno številko komunikacijskih vrat in imenom storitve, ki na teh vratih običajno posluša. Zgled: inurl:8080 + proxy inurl:21 + ftp inurl:23 + telnet V skrajnem primeru pa lahko poiščete strežnike, ki bodo izvedli skeniranje v vašem imenu z iskalnim nizom: filetype:php inurl:nqt intext: “Network query tool” Iskalni nizi, ki jih napadalci najpogosteje uporabljajo v povezavi z zbirkami podatkov, so: - inurl:nuke filetype:sql (odkrije odpadke CMS php-nuke oz. postnuke) - filetype:sql password (odkrije odpadke SQL in skripte ukazov SQL) - “# phpMyAdmin My-SQL-Dump” “INSERT INTO” – “the” (odkrije odpadke SQL, ustvarjene s phpMyAdmin) - filetype:cfm “cfapplication name” password (najde izvirno kodo Coldfusion) - filetype:mdb inurl:users.mdb (zbirke uporabnikov Microsoftovega Accessa) - inurl:email filetype:mdb (Accessove zbirke podatkov o e-pošti) - inurl:forum filetype:mdb (Accessove zbirke podatkov v povezavi s forumi) - inurl:/db/main.mdb (zbirke podatkov ASP-Nuke) - allinurl:admin.mdb (Accessove upravljavske zbirke) V zadnjem času so zelo priljubljene tudi različne spletne kamere, ki beležijo praktično vse, od javnih površin do zasebnih prostorov v hišah, stanovanjih, fitnes centrih in savnah. Z malce iznajdljivosti sem pred kratkim našel nekaj takšnih kamer, dostopnih tudi prek naših varnostnih služb, ki se jim očitno ne zdi pomembno, da lahko dogajanje v objektih, ki jih varujejo, spremljajo tudi potencialni nepridipravi. Vse več je namreč naprav, ki omogočajo konfiguriranje in nadzor ravno preko spletnih vmesnikov, ki so pogosto tarča različnih zlorab. Veliko nevarnost pomenijo tudi v zadnjem času priljubljene brezžične kamere, saj lahko vaše signale lovi kdorkoli. Skrajni čas je, da začnejo tudi varnostne službe razmišljati o zaščiti informacijske tehnologije svojih strank, saj postaja zgolj nameščanje protivlomnih vrat in oken rahlo zastarel način razmišljanja. Bogastvo se namreč že dlje časa seli iz materialnega sveta v bite in bajte. Eden izmed načinov odkrivanja spletnih kamer je z uporabo naslednji iskalnih vnosov: - allinurl:index.htm?cus?audio - “please visit” intitle:”i-Catcher Console” Copyright “iCode Systems” - “powered by webcamXP” “Pro|Broadcast” - camera linksys inurl:main.cgi - intitle:liveapplet inurl:LvAppl - intitle:”EvoCam” inurl:”webcam.html” Tovrstni iskalni parametri se v zadnjem času vse bolj uvajajo v različna orodja in avtomatizirane skripte, s katerimi je iskanje hitrejše. Eno izmed takšnih orodij je izdelek podjetja Foundstone, imenovan SiteDigger. Orodje z natančnim opisom delovanja je dosegljivo na spletnem naslovu http://www.foundstone.com . Do tega trenutka smo se poigravali z iskanji, ki so osnova zbiranja informacij v internetu. Zdaj se bomo odpravili na področje, ki ga imajo hekerji najraje. To so zbirke podatkov SQL. GOOGLE IN ZBIRKE PODATKOV SQL Najbrž vam je jasno, da so ravno podatkovna skladišča tista, ki najbolj privlačijo hekerje, industrijske vohune, kriminalce in na drugi strani ljudi, ki se ukvarjamo z zagotavljanjem informacijske varnosti. V internetu je vse polno različnih zbirk podatkov, ki so medsebojno prepletene in ponujajo napadalcem nešteto možnosti za širjenje svojih zlonamernih dejavnosti. Eden izmed načinov je iskalni niz intitle: “Error occurred” “the error occurred in”, s pomočjo katerega napadalec pride do izvirne kode SQL, ki mu lahko občutno skrajša muke pri pripravi 32 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 GOOGLE, PRIJAVNI PORTALI IN SPLETNE APLIKACIJE Napadalec lahko z iskalnimi mehanizmi med drugim najde tudi spletne programe, različne prijavne strani in naprave, kot so usmerjevalniki, preklopniki, omrežni tiskalniki in še kaj. Poglejmo praktičen primer, ko v iskalnik vnesemo inurl:”VNC viewer for java”. Kot odgovor dobimo kopico spletnih VNC-odjemalcev, prek katerih lahko nadziramo oddaljene sisteme oz. strežnike. Tovrstni odjemalci so po večini zaščiteni z gesli, vseeno pa razkrivajo naslov strežnika in vrata, na katerih ta posluša. »Skriptni otročaji« (skript kiddies) začnejo svoj pohod najpogosteje prav na podlagi takšne »provokacije«. Zanimiva je tudi dosegljivost nekaterih modelov usmerjevalnikov, pri čemer bom za primer navedel Speadstream DSL. Omenjene usmerjevalnike lahko najdemo z ukazom - intitle:”Speedstream Router Management Interface” (glej sliko) - intitle:”Setup Home” “You will need” * log in before ** change * settings” (poišče pri nas bolj razširjene Belkinove usmerjevalnike) V zadnjem času se pojavlja v hekerskem svetu nova zabava, imenovana »printer trolling«, ki temelji na vse večji priljubljenosti omrežnih tiskalnikov. Tako lahko z iskalnim parametrom: inurl:webArch/mainframe.cgi odkrijemo spletne vmesnike posameznih ranljivih omrežnih tiskalnikov (glej sliko). Domiselnost hekerjev pa se nikakor ne neha pri tiskalnikih, temveč se nadaljuje tudi na področje požarnih zidov, katerih ranljive predstavnike si lahko poiščemo z naslednjimi parametri: - intitle:”Smoothwall Express” inurl:cgi-bin “up * days” (spletni vmesnik požarnega zidu lahko vidite na spodnji sliki) Včasih se najdejo tudi ranljive omrežne naprave podjetja Cisco, pri čemer nam lahko pomaga iskalni niz: inurl:”level/15/exec//show/” (slika pove vse) Med raziskovanjem zmožnosti iskalnikov hitro naletimo tudi na spletne vmesnike za nadzor sistemov UPS, pri čemer uporabimo: intitle:”Multimon UPS status page” (glej sliko) Ko pa se poglobimo v iskanje sistemov UPS, pa naenkrat naletimo na pošiljke podjetja UPS. Pošiljke lahko iščemo z iskalnim nizom: - intitle:”UPS package tracking” intext:”1Z ### ### ## #### ### #” NA UDARU JE VSE, TUDI IDENTITETE Varnostno osebje ima pred seboj čedalje težje naloge, saj se tehnologija razvija tako hitro, da povprečen sistemski skrbnik niti po naključju ne more poznati vseh morebitnih razpok v oklepu vašega podjetja. Med drugim lahko z iskalniki odkrijemo sisteme za nadzor električnih vtičnic, IP-telefonov, sistemov PBX, zbirk podatkov pa vse do digitalnih fotografij, tajnih dokumentov, številk kreditnih kartic, bančnih računov in celo policijskih poročil ipd. Tovrstni varnostni problemi postajajo v razvitejših državah vse resnejši, saj prihaja do nove vrste kaznivih dejanj, ki jih npr. v ZDA imenujejo tatvina identitete. Tatvina identitete je videti tako, da pride žrtev nekega dne v banko, ker bi rada zaprosila za kredit. V banki ji bančni uslužbenec pove, da ni kreditno sposobna, ker so ji odobrili kredit v višini 15.000 USD že prejšnji mesec, hkrati pa opažajo, da tudi kartice nimajo več kritja, kot so ga imele nekoč. Žrtev naposled zgrožena ugotovi, da je nekdo veselo zapravljal v njenem imenu. Kako je to mogoče? Če ste pozorno sledili članku, bi vam moralo biti doslej že vsaj približno jasno, če pa vam ni, potem vam preostane, da počakate na članek v naslednji številki Mojega mikra.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 33 KONKRETNO hekerske metode IZKORIŠČANJE USMERJEVALNIKOV CISCO V tem delu vam bom predstavil orodja in metode, s katerimi napadalci najpogosteje kompromitirajo usmerjevalnike znamke Cisco. Ti v slovenskih omrežjih še vedno prevladujejo, zato poznavanje tovrstnih metod priporočam vsem sistemskim skrbnikom. Piše : Tomaž Bratuša tomaz.bratusa@mojmikro.si V arnostni preizkuševalci omrežij se pogosto usmerijo samo na glavne ranljivosti operacijskih sistemov in strežnikov, kot sta npr. operacijska sistema Solaris ali Windows 2000 Server. Pri tako obsežnem preizkušanju odpornosti na vdore (penetration testing) se pogosto zgodi, da preizkuševalci zanemarijo drugo omrežno infrastrukturo, ki jo napadalci pogosto izkoristijo kot ključ za vstop v varovana omrežja. Tako lahko med dogovarjanjem za varnostno testiranje slišimo: »Pa kaj, če imam telnet dostopen iz interneta?« ali pa »SNMP moram imeti odprt za konfiguracijo svojih naprav!« Ravno ti storitvi pogosto dajeta napadalcem dovolj prostora za uspešno kompromitacijo naprave. KAKO PRIDE NAPADALEC DO NADZORA Napadalčev nadzor usmerjevalne naprave skoraj v vseh primerih vodi do nadzora tarčinega sistema. Do popolnega nadzora lahko napadalci pridejo na dva načina: • z uporabo informacij, pridobljenih od usmerjevalnika oz. drugih omrežnih naprav in sistemov; in • s preusmerjanjem prometa skozi sistem napadalca. Znani so primeri napadov, v katerih napadalci z uporabo grobe sile (brute force) kompromitirajo SNMP (Simple Network Management Protocol) in omogočijo funkcije TFTP (Trivial File Transfer Protocol), s pomočjo katerih si dostavijo oz. pošljejo konfiguracijsko datoteko tarčinega Ciscovega usmerjevalnika. Naslednji korak je običajno namestitev upravljavske programske opreme in rekonfiguracija usmerjevalnika za izpolnjevanje napadalčevih želja. Napadalci pri tem pogosto odstranijo ACL (Access Control List) in sistem zlorabijo za telnet oz. SSH-dostop do notranjega omrežja. Nekateri manj izkušeni napadalci pa se zadovoljijo že s tem, da preprosto »sesujejo« omrežje, pri čemer jim ob dogodivščini ni treba zapustiti udobja svojega delovnega okolja. IDENTIFIKACIJA USMERJEVALNIKOV Usmerjevalniki so lahko konfigurirani tako, da se zdijo kot vsak drug sistem v omrežju − pri tem imam v mislih uporabo storitev, kot so spletni strežnik, SSH, chargen, ali uporabo X Serverja. Napadalci jih zaradi teh značilnosti pogosto zmotno zamenjajo za sisteme Unix. 34 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Najpreprostejša in najnatančnejša metoda za identifikacijo usmerjevalnikov v omrežju je uporaba orodja Nmap. Skeniranje tipičnega Ciscovega usmerjevalnika ponavadi kot odgovor vrne naslednje: Interesting ports on router1: (The 168 ports scanned but not shown below are in state: closed) Port State Service 7/tcp open echo 9/tcp open discard 13/tcp open daytime 19/tcp open chargen 23/tcp open telnet 79/tcp open finger 2001/tcp open dc 4001/tcp open unknown 6001/tcp open X11:1 9001/tcp open unknown Remote operating system guess: Cisco Router/Switch with IOS 11.2 Če napadalec zazna katero od prijavnih storitev, kot sta telnet ali SSH, se lahko v ustrezna vrata poveže preprosto z uporabo odjemalca telnet. Osnovni Ciscov usmerjevalnik bo ob vzpostavitvi povezave kot odgovor vrnil naslednje: [root@heker root]# telnet usmerjevalnik_1 Trying usmerjevalnik_1... Connected to usmerjevalnik_1. Escape character is '^]'. User Access Verification Password: Pričaka nas (kot preizkuševalca) vrstica User Access Verification, ki je značilna za Cisco, na kar pa se ne gre zanašati, saj skrbniki pozdravna sporočila (banners) pogosto zamenjajo in poskušajo tako napadalce zavesti s prave poti. SING je orodje, s pomočjo katerega lahko sestavimo poljubne ICMP-pakete ali tako imenovane zahteve ICMP netmask (ICMP tip 17). Na podlagi izkušenj sem mnenja, da so usmerjevalniki edine naprave, ki odgovorijo na tovrsten promet. Uporaba drugih vrst ICMP-prometa nam lahko ravno tako olajša razlikovanje usmerjevalnikov od drugih sistemov v omrežju. Uporabo orodja traceroute smo si podrobneje ogledali že v prejšnjih člankih, kjer smo med drugim videli, kako lahko z njegovo pomočjo odkrivamo tudi požarne zidove. Enak prijem je uporaben tudi pri odkrivanju usmerjevalnikov! Seveda obstaja še nešteto različnih prijemov za identifikacijo usmerjevalnikov, v osnovi pa za povezavo in identifikacijo potrebujemo zgolj odjemalec telnet oz. priročno orodje, imenovano NetCat, ki smo si ga v prejšnjih številkah Mojega mikra že podrobneje ogledali. IDENTIFIKACIJA VARNOSTNIH POMANJKLJIVOSTI Skenerji varnostnih pomanjkljivosti ponavadi razkrijejo znane razpoke v oklepu naprav. Pogosto pa spregledajo občutljive napake v konfiguraciji tarčinih naprav. Tako lahko z Nessusom odkrijemo okrog 44 znanih pomanjkljivosti protokola SNMP, pri čemer pa ne moremo zaznati za sistem specifičnih pravil, ki so lahko v danem trenutku v uporabi. Skenerji varnostnih pomanjkljivosti so lahko vsekakor dober začetek varnostnega preverjanja, vendar so za predvidevanje napak človeškega faktorja preprosto neuporabni. Tako imamo za uspešen napad na Ciscov IOS (Internetwork Operating System) poleg hroščev v programski opremi na voljo tudi napačno konfigurirane naprave in neusposobljene sistemske skrbnike. Skener varnostnih pomanjkljivosti nam lahko tako sporoči, da naprava nima pomanjkljivosti, čeprav je v resnici konfigurirana tako, da v notranje omrežje vodi prava informacijska avtocesta. POMANJKLJIVOSTI V CISCOVEM IOS-u Slabost, ki pod določenimi pogoji zadeva skoraj vse Ciscove usmerjevalnike, se imenuje »HTTP Configuration Arbitrary Administrative Access Vulnerability«. Tovrstno pomanjkljivost najdejo skoraj vsi skenerji varnostnih pomanjkljivosti in je razmeroma enostavna za izkoriščanje. Pogosto tovrstna vrzel omogoči celovit oddaljeni (skrbnikov) dostop samo z uporabo spletnega brskalnika. Napadalec za uporabo omenjene slabosti preprosto zažene spletni brskalnik in ga usmeri na ranljivi usmerjevalnik (glej sliko 1). Slika 1: Ciscovo osnovno HTTP-overjanje Po kliku gumba Cancel vnesemo v brskalnik naslednji URL: http://10.0.1.252/level/99/exec/ show/config, pri čemer se nam prikaže začetna konfiguracijska stran narave (glej sliko št.2). Slika 2: Prikaz tipične konfiguracijske datoteke usmerjevalnika Cisco Pri pregledu gornje strani lahko vidimo, kako je usmerjevalnik konfiguriran, vključno z ACL, SNMP in gesli za dostop. Gesla so seveda kriptografsko zaščitena, pri čemer je v omenjenem KONKRETNO hekerske metode primeru skrbnik izbral šifriranje Vigenere, ki ga lahko zelo enostavno premagamo. V tem primeru bomo uporabili orodje GetPass (www.boson. com) in šifrirana gesla spremenili v besedilo (glej sliko št.3). Slika 3: Odšifriranje gesel Vigenere! Na voljo je še nekaj drugih metod in orodij, ki so po večini vsa brezplačna. Obstajajo spletne strani s skripti CGI in programi Unix za razbijanje tovrstnih šifrirnih metod. Obstaja celo programska oprema za dlančnike Palm Pilot ipd. Napadalec se po uspešni pridobitvi gesla preprosto prijavi v sistem prek telneta in tako pridobi dostop na ravni skrbnika. IOS uporablja za šifriranje gesel naslednje tri metode: čisto besedilo, Vigenere in MD5. Verjetno vam je jasno, da je najvarnejše šifriranje MD5, ki ni reverzibilno. Opisana slabost je razmeroma stara in bi morala biti doslej že skoraj iztrebljena, vendar temu ni tako. Pogosto se namreč najdejo različni »testni« usmerjevalniki, ki so še vedno ranljivi in dostopni iz interneta. IZKORIŠČANJE KONFIGURACIJSKIH NAPAK Zapis send setrequest na zgornji sliki označuje dostop na ravni branja in pisanja. Ob pridobitvi tovrstnega dostopa je najbolj praktično, da se napotimo k zbirki MIB (Management Information Base), kjer se lahko o napravi naučimo več: UPORABA »GROBE SILE« PRI PRIJAVNIH STORITVAH enterprises.9.2.1.55.192.168.1.15 = »config« [root@heker root]# telnet usmerjevalnik2 Trying usmerjevalnik... Connected to usmerjevalnik2. Escape character is '^]'. User Access Verification Username: »Premagovanje« prijavnih storitev, kot sta telnet in SSH, je nekaj težje in povzroči v omrežju občutno več hrupa. Tudi ta način vrne varnostnim preizkuševalcem pogo[root@heker root]# snmpwalk -v 1 -c duckling 10.0.1.252 | head sto presenetljive rezultate. SNMPv2-MIB::sysDescr.0 = STRING: Cisco Internetwork Operating System Software Prvi korak ob tovrstnem IOS (tm) 2500 Software (C2500-I-L), Version 12.0(14), RELEASE SOFTWARE (fc1) kompromitiranju naprave Copyright (c) 1986-2000 by cisco Systems, Inc. je to, da ugotovimo, ali naCompiled Tue 31-Oct-00 23:59 by linda prava uporablja katero izSNMPv2-MIB::sysObjectID.0 = OID: SNMPv2-SMI::enterprises.9.1.30 med razširjenih oblik overSNMPv2-MIB::sysUpTime.0 = Timeticks: (103607424) 11 days, 23:47:54.24 janja (Tacacs ali Radius). SNMPv2-MIB::sysContact.0 = STRING: Ker IOS ne omogoča zaSNMPv2-MIB::sysName.0 = STRING: ADMsnmp klepanja uporabnikov iz siSNMPv2-MIB::sysLocation.0 = STRING: stema po nekaj neuspešnih SNMPv2-MIB::sysServices.0 = INTEGER: 6 poizkusih, se pogosto naveKo spoznamo, da je naprava dejansko usmerjezuje na sisteme, ki tovrstno zaklepanje omogočavalnik, ki poganja Cisco IOS, lahko s TFTP-jem jo (Tacacs ali Radius). Najenostavnejši način, s v svoj sistem pošljemo konfiguracijsko datoteko: katerim izvemo, ali se usmerjevalnik navezuje na katero izmed naprednejših oblik overjanja, je to, [root@heker root]# snmpset 10.0.1.252 duckling da se v usmerjevalnik povežemo s telnetom: .1.3.6.1.4.1.9.2.1.55.192.168.1.15 s »config« Ostane nam samo še klikanje do korenskega imenika TFTP, kjer nas v našem sistemu čaka usmerjevalnikova konfiguracijska datoteka. Cisco ponuja omrežnim operaterjem in napadalcem ogromno uporabnih informacij, kot so usmerjevalne tabele, IP-naslovi ipd. Najbolj nazorno vam bom to prikazal pri že prej omenjenem izdelku podjetja Solarwinds: V nadaljevanju vam bom predstavil nekaj hroščev, ki lahko napadalcu omogočijo oddaljeni skrbniški dostop. Osnovno skeniranje naprav Cisco IOS nam lahko kot rezultat vrne odprta vrata 161 UDP (SNMP). V takšnih primerih skenerji varnostnih vrzeli ne bodo odkrili pomanjkljivosti v sistemu in povprečen varnostni preizkuševalec bo mislil, da je omrežje dobro varovano. Pa je res? Slika 5: Brskalnik Obstaja kar nekaj različnih orodij za napad z Solarwinds MIB, uporabo grobe sile, pri čemer je to dokaj varen in prek katerega tih način za kompromitacijo mejnih usmerjevalnapadalec z nikov. Podjetje Solarwinds izdeluje komercialen nekaj kliki pridobi skupek orodij, imenovan Network Management informacije Tools, v katerega je vključeno nekaj orodij, ki o Ciscovem so uporabna za napad na Cisco. Ker so tovrstne usmerjevalniku (vse zbirke orodij precej drag šport, vam bom v nadrugo napravi orodje daljevanju predstavil brezplačno orodje, imenosamodejno). vano ADMsnmp. ADMsnmp za napad uporablja slovarje najpogosteje uporabljanih besed, pri čemer je pogosto dovolj, da napadalec prekrižari tarčine spletne strani in z njih izloči specifične izraze, uporabnike, imena oddelkov ipd. Če nam uporaba tovrstnih izrazov ne vrne rezultata, bomo nadaljevali s katerim od večjih slovarjev, ki jih najdemo v spletu v vseh mogočih jezikih in zvrsteh (šport, bogovi, zvezdne steze itd.). Slika 4: Uporaba programa ADMsnmp pri ugibanju gesla. Kadar naprava od vas zahteva vnos uporabniškega imena, ste lahko prepričani, da je povezana z eno izmed razširjenih oblik overjanja. V zgornjem primeru je v rabi Tacacs, kar pomeni, da bo prodor nekoliko težji, saj bo napadalec prisiljen uganiti dve spremenljivki (uporabniško ime in geslo). Če varnostni preizkuševalec odkrije, da razširjena oblika overjanja ni v uporabi, lahko uporabi napad grobe sile kot pri SNMPju. Orodje za tovrstno delo se imenuje Brutus (www. hoobie.net/brutus/). Namenjeno je okolju Windows in omogoča napad na nekaj najbolj razširjenih protokolov. V Unixu je najbolj uporabljano orodje THC Hydra (www.thc.org/ releases.php), ki ravno tako omogoča prodor v vrsto različnih storitev. Izkušenejšim varnostnim preizkuševalcem pa preostane izdelava lastnih orodij s perlom ali drugim programskim jezikom, v katerem je domač. V tem članku sem vam predstavil vrsto poti, po katerih lahko napadalec kompromitira Ciscove usmerjevalnike. Vsekakor obstaja še vrsta drugih načinov za doseganje istega cilja, vendar bi s tem prešli okvirje tega članka. Kaj napadalec stori po pridobitvi dostopa v sistem, pa si bomo ogledali naslednjič.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 35 KONKRETNO internetni radio ADIO FREKVENCE, DOBRODOŠLI V IP! Na pretekli podelitvi viktorjev smo slišali, kako se je nagrajena slovenska radijska postaja pritoževala nad slišnostjo. »Dajte no, zmigajte se malo!« je spodbujal urednik. Bo takšnih zahtev kmalu konec? Bo dolgoletnih kolobocij v zvezi z radijskimi frekvencami kdaj konec? Nekoč očitno bo. Nekoč? Piše : Zoran Banović zoran.banovic@mojmikro.si D a, nekoč, ko bomo lahko radijski program poslušali prek interneta tudi zunaj današnjih ožičenih in brezžičnih vročih točk. Takrat, ko bo Slovenija prekrita s katero od brezžičnih omrežnih tehnologij. Do takrat pa se bomo še kregali. In kako deluje internetni radio? In televizija? In video nasploh? Vsi ti mediji se z eno besedo imenujejo pretočni. Okoli njih v zadnjih letih vlada majhna zmeda, zlasti pri klasičnih radijskih in televizijskih hišah. Zmeda zato, ker sodobne tehnologije prinašajo popoln preobrat v načinu tehnološkega razmišljanja producentov. Internetne tehnologije omogočajo prenos signala kamor koli v svetu na dokaj enostaven in tehnološko nezapleten način, saj ne zahtevajo frekvenc, anten, pa tudi birokratskih mehanizmov, ki velikokrat vplivajo na zagon neke radijske postaje, je bistveno manj. No, težave z avtorskimi pravicami in podobno je vsekakor treba urediti, a to je načeloma lažje kot pridobiti frekvenco, urediti oddajnike in kaj vem, kaj vse je še potrebno. PRETOČNI MEDIJI IN INTERNET Pretočni mediji niso zmešali način razmišljanja le tistim »klasikom« radia in televizije, pač pa tudi »klasikom« interneta. Zakaj? Zato, ker je bil tudi tu potreben premik v načinu razmišljanja, a je ta stekel neprimerno lažje, saj je internetna srenja mlajša in zato dojemljivejša za spremembe in tehnološke novosti. Klasična internetna stran je v bistvu dokaj »neumna«. Deluje namreč dokaj enostavno. Uporabnik jo »pokliče« in zahteva informacijo. Strežnik jo najde, jo karseda hitro potisne uporabniku in z njim prekine zvezo in se lahko posveti drugemu. Na drugi strani spletni brskalnik informacijo prejme, jo »zloži« na uporabnikov zaslon in se s strežnikom več ne pogovarja, dokler ne dobi nove zahteve. Tak način zelo dobro deluje, če imamo opraviti z besedilom in slikami, saj brskalnik vse skupaj le zloži na zaslon in zadeva je opravljena. Besedilo namreč, kar zadeva količino podatkov, nikoli ni problematično, podobno pa velja tudi za slike, če le niso nenormalno velike. Kaj pa video in zvok? Ta dva sta pa težavna. Težavna zato, ker vključujeta še časovno komponento. S časovno komponento pa nastopi težava s količino podatkov. Zvok in gibljive slike zahtevajo namreč veliko količino podatkov, ki pa so za prenos prek tako počasnega medija, kot je internet, težavni. Tukaj običajni 36 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 prijem ne deluje več. Način, kjer bi si uporabniki sneli celoten film, televizijsko ali radijsko oddajo, bi sicer lahko deloval, a bi bil neuporaben. Prvič zato, ker bi bilo treba v nedogled čakati na prenos, drugič pa zato, ker morajo sodobni mediji informacije posredovati v realnem času. Ogled ali poslušanje prenosa nogometne tekme vsekakor ne bosta aktualna, če bo treba najprej počakati, da Internetni radio omogoča izbiro zvrsti programa, ne le radijske postaje. bo tekme konec, jo sneti in potem pogledati ali poslušati. Torej je In to tako, da odstranimo podatke, ki niso tako bilo za zvok in sliko treba najti drugačno rešipomembni. Vsekakor velja, da več podatkov tev. In nastali so pretočni mediji. ko izločimo, slabša bo kakovost slike ali zvoka, Pretočni mediji se od »klasičnih« precej razzato je bilo treba skleniti določene kompromilikujejo. Pa ne po vsebini, ampak tehnologiji, se. A tudi ko sta zvok ali slika stisnjena, težav kako pridejo do poslušalca ali gledalca. Klasičše ni čisto konec. Internet je namreč tako čuni radijski in televizijski sprejemniki dobijo po den tič, da ne deluje vedno enako hitro. Če od zraku ali kablu signal in ga sproti pretvarjajo nekega vira (strežnik) hkrati veliko uporabniv nekaj, kar lahko vidimo ali slišimo. Pri inkov zahteva informacije, bo ta vir moral hitrost ternetni tehnologiji pa zadeva tako ne more »pogovarjanja« s temi uporabniki prilagoditi delovati. Pri internetnih tehnologijah ne gotako, da bodo kljub temu vsi dobili to, kar vorimo o frekvenčni in amplitudnih moduželijo. To pa lahko naredi le tako, da zmanjša laciji pač pa o paketih. Signal do uporabnika hitrost pretoka informacij. Posledice so lahko podobne kot pri frekvenčnih »luknjah«, ki jih Internetne tehnologije omogočajo tako dobro poznamo tisti, ki se večkrat z avtomobilom peljemo na relaciji Maribor–Ljubljapreprost prenos signala kamor na, kjer signala kratko malo zmanjka. Da se to koli v svetu, saj ne zahtevajo frekvenc, ne bi zgodilo (oziroma da bi se zgodilo čim redkeje), mora biti ustrezno »pameten« tudi predanten, pa tudi birokratskih mehanizmov vajalnik v računalniku, na katerem uporabnik je bistveno manj. posluša radio ali gleda video. Ta »pamet« pa ni nič drugega kot predpomnjenje – predvajalnik ne pride z nihanjem frekvence ali amplitude informacije najprej naloži v pomnilniški del in signala, temveč kot majhni skupki informacij, ga predvaja iz njega, ne pa neposredno iz interki se nato zložijo v celoto. Zvok in slika pa sta neta. Tako se signal sicer malo zakasni, je pa žal takšna, da za to, kar hočeta pokazati, pozato večinoma brez prekinitev. trebujeta veliko informacij. Takšne količine Pretočni mediji so torej en sam velik komz »neumnimi« spletnimi stranmi ne moremo promis. Koliko podatkov lahko vržemo stran uporabljati. Strani ne smejo biti več statični in kljub temu ohranimo zadovoljivo kakovost »delitelji« informacij, ki se z uporabnikom posignala? Kako pretok prilagoditi tako hitrim kot govarjajo le za trenutek. Postati morajo nekaj, počasnim povezavam? Kako poiskati najprimerkar je sposobno neprestane komunikacije. nejši način stiskanja podatkov? In še in še ... A to je le ena plat. Tudi neprestana komunikacija ne bo nič pomagala, če bo količina poKAKOVOST NI VSE datkov prevelika. Zato ni treba le spremeniti Medijski producenti, zlasti tisti, ki se ukvarinternetne strani in je narediti »pametnejše«, jajo s televizijo, pravijo, da so pretočni mediji temveč je potrebno nekaj narediti tudi s podaneumnost. Zaradi slabše kakovosti so da so netki. Te je treba najprej tako ali drugače stisniti. uporabni, saj je mogoče s klasično televizijo in  KONKRETNO internetni radio radiem dobiti neprimerno več. To je načeloma res, a v tem sploh ni poanta! Poanta je v dostopnosti. V tem, da lahko sedimo v Londonu in dobimo neposredne informacije iz Sidneyja, Moskve, Ljubljane, Lime in kaj vem, od kod še vse. Ali to omogočajo klasični mediji? Zelo pogojno. Novi mediji so v preteklosti najprej vedno naleteli na odpor. Spomnimo se prehodov z  Izbiramo lahko tudi vsebine, ki jih želimo slišati. In to iz več sto ali celo več tisoč radijskih postaj, raztresenih po vsem svetu. Novejši internetni radijski igralec je tudi Netscape. Slišnost? Z internetni radiem ni treba rotiti birokratov, da se vas usmilijo. nemega na zvočni film, kjer so nekateri, posebej tisti, ki so bili manj dovzetni za spremembe, zelo kritizirali dejstvo, da so junaki filmov kar naenkrat peli in govorili. Res je, da je bil zvok čuden, včasih celo smešen, a zvočni film je ponujal nekaj, česar nemi ni. Enako je pri pretočnih medijih. Res je, da je slika včasih motna in da se zvok občasno izgubi. A to je v primerjavi z dostopnostjo kompromis, ki ga z veseljem sprejmemo. Zamislite si kakšnega našega zdomca nekje daleč, ki prek interneta sliši domačo besedo in vidi domači kraj. Zanj je to nekaj najlepšega, tudi če je slika slaba in se kakšna beseda izgubi. K sreči se tehnologija izboljšuje skoraj iz dneva v dan in kakovost zvoka in slike je danes opazno boljša, kot je bila pred enim letom. FORMATI, FORMATI... Pojav pretočnih medijskih tehnologij je v marsikaterem podjetnem človeku sprožil vrtenje dolarčkov pred očmi. V njih je videl vir posla in veliko programskih hiš se je vrglo na delo (RealNetworks, Microsoft, Apple ...). In kot je to že običaj, je vsak naredil nekaj svojega, kar ni bilo združljivo z ničemer drugim. Na področju predvajalnikov imamo kar nekaj različnih izdelkov, ki med seboj še zdaleč niso združljivi in tudi od producentov vsebine zahtevajo različne načine »oddajanja«. To pa producentom dela sive lase, saj morajo svoj program, pa naj bo radijski ali televizijski, prilagajati različnim standardom, ki to niso. Če bolje premislimo, ta standardizacija, ki to ni, niti ni tako slaba. Saj imamo tudi različne tipe računalnikov, različne operacijske sisteme, različne avtomobile, različne jezike, različne vere, različne družbene ureditve ... Pravzaprav včasih vse preveč govorimo o standardih, živimo pa v popolnoma nestandardnem okolju. Včasih je sicer lepo imeti standarde, saj nam to daje občutek varnosti in predvidljivosti, a standarda, ki bi ga vsi imeli radi, ni. Največkrat celo velja, da standard večini ljudi ni všeč, saj je nastal kot kompromis. In s kompromisi je pač tako, da so najmanjši skupni imenovalec, ki so ga našli tisti, ki so se o njem pogovarjali. svoj spored simultano na klasičen in pretočni način. Tudi v Sloveniji za tem ne zaostajamo veliko, saj smo našteli skoraj 40 radijskih postaj, ki svoj program oddajajo tudi preko spleta. In mogoče je, da smo tudi katero zgrešili (glej tabelo). Najpomembnejša prednost, ki jo ponuja internetni radio, je v tem, da odpadejo geografske omejitve, ki jih poznamo pri klasičnem frekvenčno moduliranem (FM) oziroma UKVradiu. Internetno radijsko postajo je mogoče slišati kjerkoli v svetu, če le obstaja kolikor toliko solidna internetna povezava. Prav s to vsesplošno »slišnostjo« daje internetni radio uporabniku skoraj neskončno izbiro. Se vam posluša radio Teheran? Ni problema! Moskva?  Veliko radijskih postaj svoj program oddaja hkrati prek »etra« in interneta. Res je tudi, da standardizacija včasih zavira razvoj. Kreativnost se namreč vedno zmanjša, če postavljamo okvirje in meje, prek katerih se ne gre. Zakaj ne bi imeli več idej, četudi so si diametralno nasprotne. Čas vedno pokaže, kdo je imel boljšo idejo in kdo jo je bolje udejanjil. In tisti običajno zmaga. Bistvo pretočnih medijev je možnost izbire. Izbire, kateri format se v katerih okoliščinah bolje odreže! Izbire, katera vrsta tehnologije nam je kot uporabniku bolj všeč! Tradicionalne spletne strani so nekaj, kar se počasi izpeva. Sicer je res, da je bilo v ozadju veliko napredka v strežniških tehnologijah in upravljanju s podatkovnimi zbirkami, a za medijske snovalce je tradicionalen splet postal dolgočasen. In ta dolgčas razbijajo prav pretočni mediji, saj so veliko primernejši za informiranje, izobraževanje in tudi prodajo kot klasične internetne strani z oglasi. RADIO Z NOVIMI MOŽNOSTMI Radio je le eden od medijev, ki je od internetnih pretočnih tehnologij precej pridobil. Zelo veliko klasičnih radijskih postaj oddaja Internetno radijsko postajo je mogoče slišati kjerkoli v svetu, če le obstaja kolikor toliko solidna internetna povezava, zato daje internetni radio uporabniku skoraj neskončno izbiro. Tudi v redu! Spodnja Puhljica? Vsekakor. Bi radi poslušali le evergreene? Kar dajte? Vas zanimajo le radijske igre? Gremo! Bi radi ugotovili, koliko ljudi vas posluša? Tudi lahko. Kot vidite, internetna tehnologija ponuja neprimerno več od klasične. Daje možnost izbire. In to res najširšo možnost. Ne le, da lahko izbiramo, katero radijsko postajo bomo poslušali, izbiramo lahko tudi vsebine, ki jih želimo slišati. In to iz več sto ali celo več tisoč radijskih postaj, raztresenih skoraj dobesedno po vsem svetu, nekatere pa imajo tudi po več »kanalov« (Spinner.com jih ima po besedah direktorja recimo 128, čeprav jih toliko nismo našli). Nekatere internetne radijske postaje tudi omogočajo, da si uporabniki sami »sprogramirajo«, kar želijo poslušati in si tako izdelajo radio po meri. Toliko kar zadeva uporabnike. Morda se bo slišalo čudno, a internetni radio lahko pomaga pri zmanjševanju glasbenega piratstva. Ljudje iz interneta nelegalno snemajo glasbo tudi zato, ker v njihovi okolici ni radijske postaje, ki bi predvajala to, kar jim je všeč. Internetnih radijskih postaj pa je toliko, MOJ MIKRO 5 MA J 2005 37 KONKRETNO internetni radio da ga ni človeka, ki ne bi mogel zase najti kaj za svojo dušo. Mnogi internetnemu radiu zamerijo nemobilnost. Zanj namreč potrebujemo računalnik ali njemu podobno napravo, medtem ko za klasični radio potrebujemo le tranzistorček za skoraj dobesedno nekaj sto tolarjev. A tudi tu se zadeve hitro spreminjajo. Na Japonskem nekaj mobilnih operaterjev že ponuja poslušanje pretočnega radia prek mobilnega telefona, General Motors je zasnoval avtomobil z brezžično internetno povezavo, ki bo sposoben predvajati pretočni radio, kasneje pa tudi televizijski spored in še kaj bi se našlo. Kaj pa radijske postaje? Ali lahko od internetnih tehnologij kaj dobijo? Seveda lahko. In to zelo veliko, saj so poleg »etra« dobile še en medij. Še en medij pomeni več potencialnih poslušalcev, torej več argumentov oglaševalcem, ki jim lahko zaradi možnosti tehnologije točno povedo, koliko poslušalcev je ta medij  Za radijske postaje pomeni internetni radio tudi več potencialnih poslušalcev in več argumentov oglaševalcem, ki jim lahko zaradi možnosti tehnologije točno povedo, koliko poslušalcev je ta medij prinesel. Na www.radio-locator.com je mogoče poiskati internetne radijske postaje z vsega sveta. prinesel. Pretočni radio je velikokrat povezan tudi s spletno stranjo radia, kjer ta lahko trži oglase kot običajne spletne strani. Radijska hiša je torej postala kar naenkrat multimedijsko središče, ki lahko svoje uporabnike servisira na več načinov. In več načinov lahko pomeni tudi več denarja, če se zadeve seveda dobro lotijo. Tradicionalen radio naj bi po nekaterih raziskavah imel okoli 80 odstotkov lokalnih in 20 odstotkov nacionalnih oglasov. Kaj pa internetni radio? Pri njem se lahko to razmerje vsekakor pošteno spremeni, saj je njegova geografska pokritost popolnoma drugačna. Zaenkrat internetni radio še ne prinaša dobičkov, kot bi si jih nekateri želeli. A to se utegne kmalu spremeniti. Nekatere večje internetne radijske postaje, kot so Spinner.Com, Tunes. Com, SonicNet, NetRadio in podobne, svojim obiskovalcem že nekaj časa ponujajo nekatere ugodnosti, ki se poznajo tudi na njihovem žepu. Povezujejo se z internetnimi prodajalnami, kot je Amazon.com, in s posredovanjem zaslužijo določen delež od prodanih izdelkov, same pro- 38 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Seznam slovenskih radijskih postaj, ki oddajajo tudi prek interneta Ime Koroški radio Libra radio Radio Alfa Radio Alpski val Radio Capodistria Radio Celje Radio Cerkno Radio City Maribor Radio Dur Radio Fantasy Radio GAMA MM Radio Glas Ljubljane Radio Gorenc Radio HIT Radio Kaos Radio Koper Radio Kranj Radio Krka Radio Laser Radio Maribor - MM1 Radio Morje Radio Murski val Radio Net FM Radio Ognjišče Radio Plus Radio Posavje � Studio Brežice Radio Ptuj Radio RAP � Polzela Radio Robin Radio Salomon Radio Slovenija 1 Radio Slovenija 2 � Val 202 Radio Slovenija 3 Radio Slovenske gorice Radio Sora Radio Štajerski val Radio Študent Ljubljana Radio Triglav Radio Viva Slovenski Turistični Radio dajajo glasbene CD-je, digitalno glasbo, oglašujejo glede na to, kaj uporabnik posluša in s tem bolje zadevajo ciljno skupino, kar je oglaševalcem seveda zelo všeč, in še kaj bi se našlo. Vzemimo primer, ko na radiu slišimo pesem, ki nam je všeč. Internetna tehnologija omogoča, da kliknemo nanjo, jo kupimo in že jo imamo pri sebi v najboljši možni kakovosti. Seveda pa je pošten zagon internetnega radia zaenkrat še omejen s pasovnimi širinami. A stvari se dokaj hitro spreminjajo. Uporabniki sploh niso več ozko grlo, saj imajo v veliko primerih dovolj pasovne širine. Težava so zaenkrat pretočni strežniki, ki ne zmorejo toliko simultanih tokov podatkov, kolikor bi potrebovali, da bi zadovoljili vse svoje poslušalce. A tudi tu se stvari spreminjajo, kar lahko vidimo skoraj vsak dan. Spletni naslov www.koroski-radio.si/ www.libraradio.com www.radio-alfa.si/ www.radiokobarid.si www.irts.si/radio-kp/italiano.htm www.nt-rc.si/d-html%20nt-rc.html www2.siol.net/ext/radioc/ www.radiocity.si www.radiodur.si/ www.radiofantasy.com www.gamamm.si/ www.rgl.si www.radiogorenc.si/ www.r-hit.si/ www.radiokaos.info www.irts.si/radio-kp www.radio-kranj.si/ www.insert.si/radio-krka www.laserr.si/ www.rtvslo.si/html/center-maribor/radio-mm1.html www.radiomorje.si/ www.p-inf.si/mv/ www.radionet.si/ www.p-inf.si/mv/ www.raplus.com/ www.car.si/radio-posavje www.radio-tednik.si/ www.radiorap-polzela-sp.si/ www.radio-robin.si/ www.salomon.si/deejay/default.htm helix.rtvslo.si/ramgen/smil/radio/a1.smil helix.rtvslo.si/ramgen/smil/radio/val202.smil helix.rtvslo.si/ramgen/smil/radio/ars.smil www.radio-rsg.si www.radio-sora.si www.radio-stajerski-val.si www.radiostudent.si www.radiotriglav.si www.radio-viva.com www.rtvslo.si/html/center-maribor/radio-str.html šli smo skoraj 40 radijskih postaj (dopuščamo možnost, da kakšne nismo našli), ki oddajajo hkrati preko »etra« in spleta. Kakovost signala je zelo dobra, edina težava je v tem, da zanje potrebujete različne predvajalnike. Nekatere zahtevajo RealPlayer, druge WinAmp, tretje Microsoftov predvajalnik in morda bi se še kaj našlo. A ko imamo predvajalnik nameščen, je poslušanje prav zabavno in veselo in tudi kakovost je na zavidljivi ravni. Da ne bi imeli težav s predvajalniki, lahko na MikroCD-ju najdete vse, ki jih boste potrebovali za poslušanje svoje najljubše postaje, pa naj bo ta v vaši soseščini ali v Džibutiju. Ker pa so vam verjetno bolj pri srcu slovenske postaje, smo jih zbrali v tabeli, skupaj s spletnimi naslovi, kako priti do njih. SLOVENCI IN RADIO Seveda smo si ogledali tudi slovensko ponudbo na področju internetnega radia. Tu za svetom pravzaprav nič kaj ne zaostajamo. Na-  o podatkih mednarodne mreže tehnične pomoči podjetja Panda Software se povečujejo spletne zlorabe. Po eni strani vsak dan odkrivajo nova e-poštna sporočila za napade ribarjenja (phishing � password harvesting fishing). Ta tehnika se uporablja za zbiranje zaupnih informacij s krajo identitete legitimne osebe ali organizacije (običajno z zlonamernimi e-poštnimi sporočili, ki uporabnike usmerijo na lažne spletne strani). Po drugi strani pa se pojavlja tudi nova tehnika zlorab, ki je še bolj prefinjena in nevarna: pharming (izraz je skovanka iz farming in pharmacy in v biotehnologiji pomeni vzrejo gensko spremenjenih živali). o kreditni kartici. Ko vnesejo podatke, se z namenom podaljšati iluzijo, prikaže stran z obvestilom o napaki, češ da transakcija ni uspela in ponudi navodila, kako plačati letalsko vozovnico prek poštne nakaznice. To v resnici pomeni, da je lahko uporabnik dvakrat oškodovan. Prvič prek izdajanja podatkov o veljavni kreditni kartici, s katerimi lahko izvajajo vse vrste akcij (plačila, prenos denarja ...) in dodatno lahko denar izgubijo še s pošiljanjem zahtevanega zneska prek nakaznice. ZAŠČITA • Uporabite protivirusne programe, ki združujejo proaktivne in reaktivne sisteme Tehnika pharming vključuje spreminjanje naslovov sistema DNS (Domain Name System), odkrivanja, saj je najenostavnejši način manipuliranja računalnika ta, da ga najprej tako da uporabnik ne obišče originalnih spletnih strani, ampak druge, narejene okužijo zlonamerne kode, predvsem trojanci. Zavedati se je treba, da veliko posebej za zbiranje zaupnih podatkov, predvsem informacije za uporabo e-bank. Ko trojancev v sistemu uporabniki ne poznajo, tako da so lahko nekateri že nekaj časa uporabnik vnese spletni naslov, se mora ta spremeniti v pravi IP-naslov v formatu: v obtoku, preden jih protivirusna podjetja odkrijejo in ustvarijo ustrezno orodje. Zato 000.000.000.000. Običajno brskalnik ne naredi te razrešitve imen, temveč je zelo priporočljivo uporabiti proaktivni sistem, ki lahko vnaprej prepozna grožnje in jih je potreben strežnik DNS. Ti strežniki upravljajo imena, ki ustrezajo vsakemu ustavi s pomočjo analiziranja obnašanja. numeričnemu nizu in uporabnika usmerijo na stran, ki jo želi obiskati. Če strežnik • Namestite osebni požarni zid: ta ukrep bo hekerjem preprečil vstop v računalnik prek nepravilno razrešuje IP-naslove z vnesenimi domenskimi imeni, uporabnik ne bo nezaščitenih komunikacijskih vrat in spreminjanje sistema. videl prave strani. • Redno posodabljajte nameščeno programsko opremo ali imejte vklopljene samodejne Napadi »pharming« se lahko izvajajo neposredno na strežnik DNS, tako da bo sisteme posodabljanja, tako da ne bo mogoče izkoriščati ranljivosti za tovrstne sprememba imen prizadela vse uporabnike, ki pri napade. uporabi interneta dostopajo do tega strežnika, lahko pa »Tradicionalne rešitve, ki tudi lokalno na vsak posamezen računalnik. Drugi scenarij je temeljijo na reagiranju, niso Tehnologije TruPrevent so učinkovite v boju pred novimi grožnjami iz interneta. To veliko nevarnejši, ne samo ker je učinkovitejši, temveč dovolj za boj proti napadom je ugotovitev poročila laboratorijev ICSA Labs, enega vodilnih laboratorijev za tudi zato, ker ga je napadalcem lažje izvesti. Izvesti pharming. Potrebni so informacijsko varnost na svetu, po izčrpnem testiranju tehnologij TruPrevent. morajo le dve dejanji: spremeniti datoteko, imenovano proaktivni sistemi, kot so npr. Za razliko od tradicionalnih protivirusnih rešitev te proaktivne tehnologije hosts (ta je v vsakem računalniku z operacijskim tehnologije TruPrevent, ki odkrivanja, ki jih je razvilo podjetje Panda Software, ne potrebujejo pososistemom Windows in brskalnikom Internet Explorer) lahko odkrivajo še neznane dabljanja za preprečevanje napadov neznanih virusov in vdorov. ICSA je in ustvariti lažno spletno stran. Datoteka hosts hrani grožnje. Od avgusta, ko so bile poudarila, da te tehnologije »zagotavljajo pomembno raven zaščite pred obimalo tabelo s strežnikom in najpogosteje obiskanimi te tehnologije predstavljene čajnimi zlonamernimi kodami, ne da bi vplivale na delovanje sistema.ali se IP-naslovi, tako da za spremembo teh URL-naslovov v trgu, so odkrile in ustavile vmešavale vanj.« IP-naslove ni treba dostopiti do strežnika DNS. Če se preko 1500 neznanih Test laboratorijev ICSA Labs je potrdil naslednje značilnosti tehnologij Truta datoteka prepiše z lažnimi naslovi za spletno banko, trojancev, kar nam je Prevent: bo uporabnik ob vsakem vnosu naslova te banke v omogočilo hitro in učinkovito - sposobnost zaščite pred veliko vrstami neznanih škodljivih programov, brskalnik v resnici dostopil do strani, ki jo je ustvaril heker in zaščito naših strank,« razlaga - ni nepravega prepoznavanja legitimnih programov za škodljive, ima povsem enak videz kot prava. Nič hudega sluteča žrtev Corrons. - zanemarljiv vpliv na sistem. bo vnesla prave podatke, ne da bi se zavedala, da je padla v roke kibernetičnim kriminalcem. Datoteko hosts lahko ureja neposredno heker (do sistema dostopi na daljavo) ali pa z uporabo zlonamerne kode, običajno trojanskega konja, kot so nekatere različice družin Bancos, Banker in Banbra. Tovrstni napadi se lahko izmuznejo tudi z izkoriščanjem Vsak dan v letu, tudi za konce tedna in praznike, Panda Software zagotavlja vsaj programskih ranljivosti, ki omogočajo dostop do sistemskih datotek. eno posodobitev svojih varnostnih rešitev za zaščito pred najnovejšimi grožnjami. V januarju 2005 je Panda Software ponudila 39. (brez beta različic) posodobitev BODITE PREVIDNI PRI UGODNIH PONUDBAH V SPLETU v primerjavi s sedmimi McAfeeja ali šestimi Symanteca. Sposobnost hitrega Pred kratkim je bilo odkritih več spletnih mest, ki poskušajo uporabnike zvabiti s reagiranja Pande Software je rezultat dela ekipe laboratorija PandaLabs. »Naš poceni letalskimi leti. Njihov pravi cilj pa ni ničesar prodati, ampak dobiti informacije glavni cilj je čim hitreje razviti rutine odkrivanja in nevtraliziranja, ki ustavljajo in o kreditnih karticah, ki potem padejo v roke kibernetičnih kriminalcev. Prevara se onemogočajo nove grožnje, ki se pojavljajo ves čas. To je stalna tekma s časom, začne iskanjem ponudbe letalskih kart prek spletnega iskalnika, kot je npr. Google. rezultat pa je kritičen za zagotavljanje varnega okolja za uporabnike po vsem Iskanje jih lahko privede do spletnega naslova, ki ponuja poceni lete. Spletno mesto svetu,« pojasnjuje direktor laboratorija PandaLabs Luis Corrons. vsebuje obrazec, v katerega naj bi vnesli osebne podatke, vključno z informacijami Preizkušena učinkovitost tehnologij TruPrevent Vsak dan najmanj ena posodobitev MOJ MIKRO 5 MA J 2005 39 promocijski članek P VSE VEČ »RIBARJENJA« IN »PHRMINGA« KONKRETNO Wikipedia.org POSTANITE SOUREDNIK ENCIKLOPEDIJE! Morda marsikateri uporabnik interneta še ne ve, da je po vzoru odprtokodnega gibanja leta 2001 nastala Wikipedia, brezplačna enciklopedija, ki nastaja skrajno demokratično � ureja jo lahko prav vsak. Piše : Mitja Mavsar mitja.mavsar@mojmikro.si V erjetno se strinjate, da je iskanje znanja v spletu veliko udobnejše od obiskovanja knjižnic, dviganja desetkilskih knjig ter izgubljanja v neskončnih kazalih in indeksih. Česar ne najdemo v spletu, to najverjetneje sploh ne obstaja! A ker je splet divjina, kjer objavlja že vsak, ki ima pet minut časa, je vprašljiva zanesljivost prav vsake pridobljene informacije. Še zlasti kadar iščemo zanesljive vire, v spletu pogosto naletimo na težavo: nikakor ne moremo vedeti, ali je določen podatek objavila oseba z dovolj znanja o področju ali pa si ga je nekdo preprosto izmislil. Za večjo zanesljivost je pametno preiskati več spletnih virov ali pa se za definicijo obrniti na katero od enciklopedij. ZGODOVINA E-ZBIRK ZNANJA Že v začetku devetdesetih je slavo dosegla multimedijska zbirka Encarta, na CD-jih so izšli vsi pomembnejši slovarji, slovenski e-svet pa je na primer zaznamovala že kar legendarna zbirka slovarjev ASP. Elektronski nosilci so se izkazali kot odlični za zapisovanje, urejanje in posredovanje velikih količin podatkov in znanja. Po vzponu vsakdanje rabe interneta so vzbrstele tudi prve spletne zbirke. Izvrsten zgled za spletno različico enciklopedije je Britannica (www.britannica.com). Gre za zanesljiv vir preverjenih informacij. Kot vse papirnate enciklopedije, tudi spletno Britannico in njeno slavno papirnato sestro oblikuje mreža univerzitetnih strokovnjakov s posameznih področij. BREZPLAČNA ENCIKLOPEDIJA A splet ne bi bil splet, če plačljiva spletna storitev ne bi kmalu dobila svojo brezplačno različico. Po vzoru odprtokodnega gibanja je leta 2001 nastala Wikipedia, brezplačna enciklopedija, ki nastaja skrajno demokratično − ureja jo lahko prav vsak. Nasprotje Britannice in Wikipedie bi lahko primerjali z nasprotji Microsoft−Linux, ASP−PHP itd. Enciklopedija Wikipedia se je začela z vizijo, da lahko tisoči spletnih uporabnikov ustvarijo prav tako ali 40 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 še kakovostnejšo zbirko znanja, kot jo ustvari peščica strokovnjakov. In glede na rezultate so imeli prav. Koncept Wiki sega v devetdeseta leta, ko so strokovnjaki, ki so raziskovali jezikovne vzorce, zasnovali sistem, ki povezuje znanje na način, kot ljudje običajno povezujemo pojme v svojih glavah. V obliki, kot jo poznamo danes, je Wikipedia nastala januarja 2001. Zaradi učinkovite možnosti enostavnega urejanja so na isti odprtokodni programski rešitvi kmalu nastali tudi Wiktionary (odprti slovar), Wikibooks, Wikinews in mnoge druge podobne zakladnice znanj. uporabniki lahko z enim klikom dostopajo do okna za urejanje novega ali obstoječega članka. Odpre se jim okno za urejanje, kjer lahko s posebnim označevalnim jezikom uredijo prispevek, kliknejo shrani in prispevek je objavljen. Administratorji (izkušeni uporabniki višjega ranga) ponavadi že v nekaj urah preberejo spremembe in jih ovrednotijo ali spremenijo. Pri vandalizmu se zlonamerne uporabnike izloči (ban). Zanimiva je primerjava označevalnih jezikov HTML in wiki. Jezik wiki je veliko preprostejši in primer nadbesedilnega sestavka je občutno krajši in preglednejši. KAKO DELUJE? Wikipedia deluje po načelu spletne skupnosti, kjer lahko vsakdo vidi ter tudi dodaja in ureja katerikoli slovarski članek ali definicijo. Spremembe se shranjujejo v zgodovino sprememb, in če se morda pojavi vandal, ki ne želi prispevati, pač pa kaj uničiti, je slovarski članek mogoče takoj povrniti v katerokoli prejšnjo obliko. Nad vsakim člankom in spremembo bdijo administratorji, ki preverijo, ali je bila sprememba pozitivna ali ne. Če je članek prekratek ali vpijoče čuden, mu administratorji v nekaj urah dodajo oznako »škrbina«, kar pomeni, da je članek slab in da ga je priporočljivo nadgraditi, označujejo pa se tudi slogovno nepopolni članki, ki ne ustrezajo jezikovnim pravilom oz. slogu enciklopedije. Osupljive statistike Wikipedia vsebuje približno 1,5 milijona člankov. Od teh je 500.000 napisanih v angleščini, 200.000 v nemščini in 100.000 v japonščini. Danes pri njenem nastajanju sodeluje več kot 15.000 aktivnih avtorjev, obstaja pa že v več kot 100 jezikih. Vsak dan Wikipedio obišče več sto tisoč uporabnikov, ki naredijo na deset tisoče popravkov in ustvarijo več tisoč novih člankov. Wikipedia eksponentno raste. V začetku leta 2003 je bilo število člankov 100.000, po dveh letih jih je 15-krat več. S takšnim trendom rasti je povsem mogoče pričakovati, da bodo kmalu pokrite vse potencialne teme, ves čas pa se boljšata tudi ažurnost in kakovost obstoječih člankov. ODPRTOST IN AŽURNOST Sistem, na katerem vse skupaj deluje, se imenuje MediaWiki. Gre za odprtokodno rešitev, zgrajeno z jezikom PHP in z relacijsko zbirko podatkov MySQL. Ustvarjena je bila za delovanje Wikimedie, a uporablja jo lahko vsakdo, ki ima znanje za vzpostavitev in želi postaviti svoj projekt wiki. Za urejanje prispevkov uporabniki uporabljajo poseben jezik wiki (wiki v havajščini pomeni hitro). Tudi anonimni Največja prednost Wikipedie je njena odprtost do uporabnikov. Tim Berners-Lee, tako rekoč izumitelj svetovnega spleta in avtor znane knjige Weaving the Web, pravi, da je splet postal medij, ki ga je enostavno brati, a razmeroma težko urejati. V svoji knjigi prerokuje, da bi splet postal bolj interaktiven, če bi bilo spletne vsebine mogoče urejati kar s spletnim brskalnikom. Projekti odprte vsebine, kot so Wikipedia, tej viziji lepo sledijo. Urejanje z jezikom wiki je veliko preprostejše od urejanja HTML-ja in se ga je mogoče naučiti v nič več kot nekaj minutah. In zato je avtorjev ogromno. Za primer navedimo, da je frekvenca popravljanja običajne enciklopedije največ enkrat na leto – Wikipedia se izboljša več stokrat dnevno! Ker se znanost in vse aktualne zadeve zelo hitro spreminjajo, je tovrstna ažurnost vsekakor dobrodošla. Ker gre za projekt odprtega tipa, je odklonskih dejanj malo, če pa že kdo vandalizira član- KONKRETNO Wikipedia.org sta v klasičnih enciklopedijah. Zato lahko rečemo, da je Wikipedia ljudska enciklopedija. Ima vse, kar imajo strokovne, hkrati pa vsebuje zanimanja običajnih posameznikov. Še posebej natančno so v Wikipedii pokrite kotroverzne teme, ki pritegnejo zanimanje mnogih. Če vas na primer zanima izraelsko-palestinski spor ali pa dogajanje v Kašmirju, je Wikipedia dober začetek. Ker se secev! A vendar. Zavajajoče informacije lahko vsebujejo tudi navadne enciklopedije, razlika je morda le v tem, da v slednjih napak pogosto ne odkrijejo nikoli. Sporno je tudi osrednje »wikipravilo«, ki pravi, naj se avtorji izogibajo izražanju osebnega mnenja in naj pišejo nepristransko resnico. Filozofi bi rekli, da absolutne resnice, ki bi veljala za vse in ob vsakem času, sploh ni. Wikipedia s svojo odprtostjo seveda ne doseže absolutne resnice, a ji je hudo blizu! Kdorkoli se s kakšnim  Zaradi učinkovite možnosti enostavnega urejanja so na isti odprtokodni programski rešitvi kmalu nastali tudi Wiktionary (odprti slovar), Wikibooks, Wikinews in mnoge druge podobne zakladnice znanj. ke, piše mnenja namesto dejstev ipd. se o njegovem početju hitro vzpostavi debata. Vsakdo lahko pride in ustvari članek in vsakdo ga lahko komentira in popravlja. Če je njegovo delo slabe kakovosti, ga hitro kdo ošteje ali pa preprosto popravi njegove napake. Tovrstna regulacija se je izkazala za učinkovito, kaže pa se tudi trend, da z naraščanjem števila uporabnikov narašča tudi kakovost informacij. PESTROST IN GLOBINA Ker ljudi zanima marsikaj, v Wikipedii ne najdemo zgolj člankov s splošnim znanjem, temveč recimo tudi informacije o najbolj zakotnem mestecu na jugu Španije in podrobnosti o najbolj bizarnih hobijih, kot so recimo navodila, kako skrbeti za kamen, kot bi bil domači ljubljenček ;) Tovrstne zanimivosti nikoli ne najdejo me- avtorji s kontroverznimi temami veliko ukvarjajo, je končna posledica dobra in uravnotežena predstavitev obeh strani. Članki, ki jih več posameznikov pili že dlje časa, so na izjemno visoki ravni. dejstvom ne strinja, ga lahko spremeni, kot misli, da je prav, ali pa o resnici z drugače mislečimi debatira oz. glasuje. Tako je dobro poskrbljeno, da so članki razmeroma blizu splošno sprejetim resnicam. VELIKO ISKALNIŠKEGA PROMETA Angleška Wikipedia je s poldrugim milijonom člankom že po nekaj letih delovanja zrasla v enciklopedijo zavidljivega obsega in kakovosti. Kakovost vsebin pa se z leti in množično rabo lahko le še dviguje. Očitno je, da je eksperimentalni projekt ustvaril neprecenljivo, demokratično urejeno in ves čas rastočo zbirko človeškega znanja! Slovenska Wikipedija na spletnem naslovu http://sl.wikipedia.org še zdaleč ni tako popolna kot angleška različica, a se tudi lepo razvija. Preverite jo in sodelujte! Sam sem dodal nekaj člankov, jih pilil in se ob prispevanju za skupnost prav dobro počutil. A pazite. Wiki skriva pretečo nevarnost: Zelo hitro lahko postanete wikiholik. Definicijo za tovrstno stanje sem poiskal kar v Wikipediji: Wikiholik je človek, podvržen veliki količini wiki urejanja. Prizadeta oseba, čeprav se pogosto ne zaveda, čuti visoko raven wikistresa. Simptomi: 1) Tipičen wikiholik vsak dan naredi vsaj 50 popravkov. 2) Tipka F5 (Osveži) je tako močno rabljena, da ne deluje več.  Ogromno prometa na Wikipediinih spletnih straneh pride iz iskalnikov. Dejstvo je, da imajo iskalniki »radi« vsebinsko bogate strani in da naravnost obožujejo strani z mnogo povezavami. Več ko je na Wikipedii kakovostnih, med sabo povezanih vsebin, več ljudi do teh člankov ustvari povezavo na svoji spletni strani in višja je Wikipediina uvrščenost v Googlu. Opazujte: ko v Googlu iščete katerokoli definicijo, je verjetnost, da boste zašli na Wikipediine strani, zelo velika. KRITIKE: NEZANESLJIVOST IN NETOČNOST? Najpogostejše kritike govorijo o slabi kakovosti vnesenih člankov. Dejstvo je, da anonimnost prispevanja ne koristi kakovosti. Pri večini člankov ne moremo določiti vira, zato jih je težko preveriti, če pa že imajo vir, gre pogosto za kako spletno stran, ki ji prav tako ne gre zaupati. Avtor članka lahko tudi povsem nalašč v vsebino zakoplje nesmisel ali zavajajočo informacijo, ki jo bodo drugi odkrili šele čez več me- Postanite wikiholik! MOJ MIKRO 5 MA J 2005 41 KONKRETNO ZootFly S XUBLOM V SVETOVNEM VRHU Slovensko podjetje ZootFly je mnogim najverjetneje popolnoma neznano. Sestavlja ga okoli 30 mladcev, ki jemljejo preživetje in ustvarjanje v zahtevnem svetu računalniške 3D-grafike in zabave za izziv in način življenja. Piše : Jaka Mele jaka.mele@mojmikro.si N ekaj let staro podjetje se je postavilo s finančno pomočjo skladov tveganega kapitala Horizonte, in navkljub težavam ob iskanju prvega projekta/posla (kar je v zabaviščnem svetu brez referenc izredno težko) ekipa te dni končuje igro Panzer Elite Action. Močna plat ZootFlyja je razvoj, kjer se radi pohvalijo s svojim grafičnim pogonom (engine). Za demonstracijo odlik in moči pogona so fantje snovali tudi lastno prvoosebno streljanko, 3Digro Hollow. Ko so dobili pravi posel, so projekt postavili ob stran in navkljub dobremu videzu narejenega, vse kaže, da bo Hollow ostal bolj kot ne nedokončan projekt, poligon za preizkušanje in nadaljnji razvoj. vzdržujejo konkurenčno prednost. Pogon potrebuje za delo 3D-okolje. To je sestavljeno iz zbirke geometrijskih teles in fizike. Zaradi vse večjih želja po realističnem prikazu so današnja tipična 3D-okolja sestavljena iz več kot 200.000 trikotnikov. Na geometrijska telesa pred izrisom oz. izračunavanjem prilepijo teksture, s katerimi tako kot s tapetami po zidovih ustvarijo realistično ZAHTEVNI PROJEKTI Podjetje je pripravilo oz. že zaključilo nekaj projektov tudi za državne organe, od vojske do policije (bojne simulatorje), nekaj pa jih še pripravlja tudi v okviru zveze NATO (simulacija protiterorističnih akcij). Tudi področje arhitekturalne virtualizacije jim ni tuje, saj njihova rešitev omogoča hitro izdelavo trirazsežne predstavitve iz načrtov – kar vlagateljem omogoča virtualni sprehod med novimi zgradbami in po prostoru, še pred začetkom gradnje. Razlika, ki naredi razliko, je v dodelanosti podrobnosti, saj ZootFlyeva rešitev ponuja popolno interakcijo, ki omogoča virtualnemu sprehajalcu da med sprehodom deluje na okolje – prižiga luči, uporablja dvigala, odpira vrata, vozi avtomobil po parkirnem prostoru okoli zgradbe… KAJ JE POGON Jedrna kompetenca podjetja je pogon (engine). Pogon je program, ki preslika 3D-svet, narejen v računalniškem okolju, v 2D-predstavitev, ki jo vidimo na monitorju. Bistvo pogona je, da to naredi zelo hitro (zaželeno je vsaj 60krat na sekundo), in da je dobljena 2D-slika čim bolj kakovostna. Za verno in realistično predstavo je zvok prav tako pomemben kot slika, zato je pomembno, da zna pogon reproducirati tudi kakovosten zvok (glasbo in zvočne učinke, vpete v 3D-prostor, odvisno od uporabljene knjižnice pa obvlada tudi prostorski zvok 5.1 ali 7.1). V svetu 3D-iger je ponudba kakovostnih pogonov prej redka kot ne. Priljubljeni pogoni, kot so tisti, na katerih so nastale igre Quake 3, Half Life, Half Life 2, Unreal, Unreal 2 ipd., stanejo tudi pol milijona USD ali več, slaba stran nakupa takega pogona pa je razmeroma hitra zastarelost, saj razvijalci za svojo produkcijo obdržijo najnovejše izboljšave in funkcije, s katerimi 42 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 in všečno okolje. Za dodatni realizem poskrbijo senčnilniki pik na zaslonu in senčnilniki točk modela, (pixel, vertex,shader) ki lahko izračunavajo kompleksne osvetlitvene modele za več virov svetlobe (phong), posebne učinke (glow, motion blur, heat waves) in sence na vsaki točki na zaslonu. Teksture in modele modelarji naredijo v programski paketih, kot so Alias|Wavefront Maya, 3Dstudio MAX in Bryce. Ekipa ZootFly prisega na Mayo. ZNAČILNOSTI XUBLA Pogon Xubl se uvršča ob bok najboljšim pogonom na svetovnem trgu, saj je v vseh pogledih primerljiv ali celo boljši od konkurence. Primeren je tako za pustolovske kot za akcijske igre, ponuja tako prvoosebno kot tudi tretjeosebno perspektivo oz. pogled. Med prednostmi Xubla pred drugimi je popolna povezanost z Mayo, ki tudi neizkušenemu timu modelarjev in programerjev omogoča hitro delo. Večina stvari, kot so modeliranje, preslikavanje in animiranje, je moč naredili iz Maye. Tudi kompleksnejša opravila, kot so postavljanje zvočnih izvorov, objektov, stikal, dogodkov in računalniško krmljenih likov, se opravijo v Mayi. Pogon podpira tudi napredne funkcije, kot so vpliv na objekte (če igralec ustreli v objekt, se na njem to ustrezno pozna, vidi se razlika med različno vrsto delovanja na objekt), premikanje in uporaba objektov ter hierarhični objekti iz več delov (zlaganje škatel na kup, prek katerega igralec spleza v okensko odprtino) … Xubl podpira prikazovanje vnaprej izrisanih zelo realističnih dlak in izredno kompleksnih obraznih izrazov. Fizikalni model pogona je izredno pomembna komponenta, saj pripomore k realističnosti oz. k igralnosti. Odvisno od želenega ciljnega učinka je pogon sposoben popolnoma upoštevati realni fizikalni model. Zootflyjevci poudarjajo, da je pogon do te ravni pripeljati dokaj enostavno, saj je vse znano. Umetnost pa je pogon »popraviti« tako, da je primeren za akcijski 3D-svet modernih domišljijskih iger, streljank …, kjer je predvsem pomembna igralnost. Tako so v svoji najnovejši igri, kjer je igralec udeležen v realistični bitki s tanki in drugimi vozili, iskanju prave mere med hitrostjo premikanja, poškodbenim modelom in vplivi na okolje posvetili veliko pozornosti. Če bi želeli obdržati realističnost, bi namreč ob dokaj počasnem premikanju tanka iz druge svetovne vojne ter upoštevanju pogostosti okvar igralnost hudo trpela. PRVA RAVEN � KNJIŽNICE Pogon je pomemben kos programa, saj temelji na nižje ležečih knjižnicah za dostop in delo s strojno opremo. Za grafiko se uporabljata knjižnici DirectX (http://www.microsoft. com/windows/directx) in OpenGL (http://www. opengl.org). Vsebujeta rutine za dostop do video pomnilnika, nastavitve risanja in najpomembneje; rutine za risanje trikotnikov (trikotnik je osnovna enota risanja za pogon). Tako se programerjem ni treba posvečati načinu izrisovanja za vsako različno grafično jedro/kartico posebej, temveč uporabljajo nekakšno alternativo višjenivojskemu jeziku. Za zvok poskrbijo knjižnice Miles Sound System (http://www.radgametools.com), DirectSound in Creative GameCODA (http://www. creative.com). Enako kot knjižnice za grafiko te omogočajo nastavitve zvočne strojne opreme in predvajanje zvoka. Prav tako je na najnižjem nivoju treba poskrbeti še za delo z drugimi kom- dule za pogon. Vsak del tretjega nivoja, se lahko odstrani, če ni potreben v aplikaciji. Ta nivo je dejansko knjižnica izvedb za aplikativni del. ČETRTA RAVEN � APLIKACIJA Na najvišjem, četrtem nivoju je aplikativni del oz. aplikacija. V temu nivoju se opiše, kaj naj aplikacija dela in kako. Ta del ima dostop le do drugega nivoja, do funkcij prvega in tretjega pa dostopa prek že omenjenih vmesnikov v drugem nivoju. Bistvo takšne zasnove je čim enostavnejši prenosom med osnovami (XUBL deluje na osnovah PC, Xbox in PS2). Prvi in tretji nivo sta odvisna od osnove, drugi in četrti pa sta neodvisna od te. Tako imamo na primer za določeno omrežno funkcijo na drugem nivoju le prazen objekt interface class) brez izvedbe, izvedba pa je na tretjem nivoju in je različna za posamezne osnove.  Pogon je program, ki preslika 3D-svet, narejen v računalniškem okolju, v 2D-predstavitev, ki jo vidimo na monitorju. Bistvo pogona je, da to naredi zelo hitro (zaželeno je vsaj 60-krat na sekundo), in da je dobljena 2D-slika čim bolj kakovostna. ponentami računalnika, branje tipkovnice in miške, dostop do datotečnega sistema, delo z nitmi (threads) in delo z jedrom operacijskega sistema. DRUGA RAVEN � SRCE POGONA Na drugem nivoju je dejansko srce pogona. Tu je vsa arhitektura pogona, tu so vse abstraktne funkcije za delo z dinamiko. Srce pogona za delo potrebuje tudi zunanje ukaze in informacije, ki jih zaradi optimiranja in predvsem zaradi enostavnejše prenosljivosti na druge osnove ne tlačijo v jedro samo, temveč so mu na voljo v obliki višjenivojskih knjižnic. Drugi nivo ima zaradi potrebe po interakciji s prvim (najnižjim) in tretjim nivojem več vmesnikov, prek katerih ureja delo z omrežjem, delo z grafiko, dinamiko, skriptne dogodke (ko igralec vstopi v sobo, se odpro vrata in usuje se mnogo sovražnikov … ) in podobno. Te funkcije so namreč dejansko izvedene v prvem in tretjem nivoju. TRETJA RAVEN � ZUNANJE FUNKCIJE IN INFORMACIJE Kot smo že omenili, so zunanje funkcije in informacije, ki niso vezane na osnovo, na tretjem nivoju. Tretji nivo si lahko predstavljamo kot mo- PONUDBA K SKUPNEMU ORANJU LEDINE ZootFly navkljub izredni mladosti ekipe in popolnoma tržni usmerjenosti ter z dodano vrednostjo na delavca, ki je za faktor nekaj deset večji od slovenskega povprečja, ni dobil nikakršne podpore države. Podjetje se usmerja v tujino in veliko potenciala vidi tudi v programih Evropske skupnosti. Vendar pa si za uspešno konkuriranje in za smiselnost vstopa v svet težavne birokracije razpisov EU-ja pogosto zaželijo povezovanja s sinergičnimi slovenskimi podjetji. Zato želijo pripomoči k ustvarjanju pravega okolja v Sloveniji, saj je trenutno stanje dokaj klavrno. Zainteresirane posameznike, pa naj si bodo programerji, modelarji ali pa poslovneži z idejami na tem področju, spodbujajo da se jim oglasijo. Obljubljajo celo brezplačno uporabo pogona, samo za to, da se v Sloveniji končno nekaj premakne in da se sproži razvoj in zametek tudi te plati zabavne industrije, ki ima vsekakor velik potencial.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 43 KONKRETNO podatkovne zbirke PROGRAMIRANJE V PODATKOVNIH ZBIRKAH � NASVETI IN TRIKI V prejšnji številki Mojega mikra sem predstavil nekaj osnovnih gradnikov jezika PL/SQL, ki se jih moramo najprej naučiti, ko vstopamo v svet programiranja v podatkovnih zbirkah. Ne preostane nam nič drugega, kot da se zagrizemo v nasvete in trike. Piše : Darko Jagarinec darko.jagarinec@mojmikro.si P rogramiranje smo uvodoma v prejšnji številki že spoznali, tokrat bomo šli korak dlje. Predstavil bom (po mojem mnenju) najhitrejše in najučinkovitejše programiranje v jeziku PL/SQL, ker je več kot razumljivo, da veliko programske kode ponavadi pomeni veliko časa izvajanje te kode. Vsaka vrstica v PL/SQL-u pomeni obremenitev za procesor, obremenitev za V/I-enoto, ki je zadolžena za branje in podobno. PODATKOVNI TIPI Zelo pogosto se v PL/SQL-u (v nadaljevanju: kodi) uporabljajo vedno isti podatkovni tipi. V osnovi so podatkovni tipi: • skalarni (števila, črke (nizi), datumi, boolean (true/false), • sestavljene podatkovne tipe (zapis, tabela zapisov), • referenčni tipi, • večje količine podatkov. Iz teh naštetih se pojavlja še več kombiniranih podatkovnih tipov, ki jih ne bomo posebej obravnavali. Pri skalarnih podatkovnih tipih, npr. številih, se moramo zavedati, da če ne bomo delali z velikimi števili, niti ne potrebujemo podatkovnega tipa za velika števila. Števila lahko zasedajo razpon od 1*10-130 do 1*10125 (number), v manjšem razponu pa od -231 do 231 (pls_integer). Več o teh mejah si lahko ogledate v kakšnem vodniku po PL/SQL-u in številčnih podatkovnih tipih (PLSQL Guide, number datatypes). Za črke se največkrat uporablja podatkovni tip varchar2, ker ima dobro lastnost v primerjavi s tipom »char«: podatki tip varchar2 zavzamejo natanko toliko prostora, kolikor črk vsebuje neka beseda. Če imamo na primer spremenljivko ‘a’, ki je tipa varchar2(15), in vanjo zapišemo besedo »Moj mikro«, lahko to naredimo takole: tov. Če pa bi uporabili podatkovni tip char(15), pa Pri tem pa ponavadi, zelo pogosto, pozabimo bi bilo v pomnilniku zasedeno vedno 15 znakov na možen problem. Na sliki 2 smo v spremenoziroma 15 bajtov – potrati pomnilnika se vedno ljivko ‘d’ zapisali datum 03.05.2005, kar je lahizognemo tako, da uporabljamo podatkovni tip ko sintaktično in semantično pravilno, a samo varchar2, kadar gre za delo z nizi. Na prvi pogled dokler programiramo v kakšnem razvojnem je skoraj vseeno, saj si lahko mislimo, da imamo okolju ali pri pisanju stavkov ad-hoc SQL za hipomnilnika dovolj in da nam tistih nekaj bajtov tro izdelavo analize. Ne vemo pa, kakšen format prihranka ne pomeni nič. Morda res, morda pa za datum uporablja podatkovna zbirka. Kaj se se past skriva še drugje. Paketi, v katerih je koda, zgodi, če podatkovna zbirka, na kateri se izvede ne smejo in ne morejo biti neskončno dolgi, koda stavek SQL, uporablja format datuma v obliki pa mora biti napisana tako, da zasede kar najmanj YYYY.MM.DD? Bi dobili enake rezultate pri prostora v pomnilniku. izvajanju stavka SQL? Seveda ne, prevajalnik Koda, lepše rečeno paketi PL/SQL se vedno oziroma izvajanje kode bi se lahko celo ustavilo naložijo v pomnilnik in tam ostanejo, dokler in program bi sporočil napako? Si predstavljate ne zmanjka pomnilnika in se jih »vrže« iz pomimeti tako napako v produkcijskem okolju? nilnika, recimo po načelu LRU (Least Recently Temu se izognemo zelo preprosto. Če je res Used – odstrani se program, ki se najdlje ni upotreba prirejati datume v kodi, jih pred prirejarabljal) ali po kakšnem drugem načelu. Vsekanjem formatirajmo v pravilno obliko, kar je kor je bolje imeti pakete PL/SQL, ki so manjše prikazano na naslednji sliki. velikosti, kot pa manj paketov PL/SQL večje velikosti; drugače povedano, je po mojem mnenju bolje imeti 10 paketov dolžine 10.000 bajtov kot pa 2 paketa dolžine 50.000 bajtov. V praksi sem spoznal, tudi zaradi hitrostnih izboljšav, da je treba pakete Slika 3: Pravilna oziroma učinkovitejša uporaba spremenljivke tipa date PL/SQL dobro zasnovati in jih modularno razdeliti na več paketov. Kako se V tem primeru smo datum predhodno prerazmisli in postopa v takih primerih, pa se lahko oblikovali in si s tem zagotovili, da bosta tako obrnete name na zgornji elektronski naslov. Merazvijalno orodje (ali izvajanje stavkov SQL) tod je več, velikokrat se uporablja tisto, s katero kot podatkovna zbirka vedno obravnavala dapridobimo največ prostora (glede pomnilnika) tum kot tretji maj 2005. in izgubimo najmanj pri modularni strukturi. Zelo uporaben je tudi podatkovni tip booPri podatkovnem tipu za datumske sprelean, kar pomeni podatkovni tip Booleanove menljivke pa je treba posebej paziti na lastnost algebre, ki pozna vrednosti resnično (true) ali tipa date. Oraclov podatkovni tip za datum neresnično (false). Uporablja se predvsem pri vsebuje poleg dneva, meseca in leta tudi uro, zankah ali stavkih ČE (IF). Navsezadnje lahko minuto in sekunde, s posebnimi podatkovnimi uporabljate ‘boolean’ za zelo preproste operacitipi pa še stotinke, zopet odvisno od tega, kakšje. Nekje v kodi postavite spremenljivko ‘x := na natančnost je potrebna. Pri programiranju false’ , nato jo lahko skozi program spreminjapa je vedno obvezno treba pomisliti tudi na to, te, na koncu pa se lahko odločite zaključiti kak kakšen format datuma uporablja podatkovna podprogram s stavkom na sliki 4: zbirka, v katero ste priključeni. Dobro je poznati past, ki se skriva pri datumih: namreč, v kodi PL/SQL lahko uporabljamo datum v obliki DD.MM.YYYY, kar je razvidno na sliki 2. Slika 4: Uporaba spremenljivke tipa boolean Slika 1: Uporaba spremenljivke tipa varchar2 Spremenljivka ‘a’ zaseda v pomnilniku natanko toliko črk, kolikor vsebuje niz črk »Moj mikro«, torej 9 znakov, kar poenostavljeno pomeni 9 baj- 44 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Slika 2: Napačna oziroma nerodna uporaba spremenljivke tipa date Podatkovna tipa za hranjenje večjega števila podatkov sta BLOB (Binary Large Object) in CLOB (Character Large Object). Prvi je za hranjenje multimedijskih podatkov (slika, zvok, film), drugi pa za večjo količino znakov oziroma nizov (alfanumerični znaki). Oba sta lahko dolžine največ 4 GB. Ena izmed lepih lastnosti je tudi izdelava lastnih podatkovnih tipov. Zelo preprosto lahko definirate, da boste v kodi PL/SQL uporabljali podatkovni tip »Priimek«, ki ga definirate z naslednjo sintakso: Slika 7: Neposredno prirejanje spremenljivke SQL V PL/SQL-u V prihodnje se bomo posvetili uporabi stavkov SQL v kodi PL/ SQL. Ukazov za SQL ni mogoče uporabljati (oziroma vsaj ne vseh) neposredno v kodi PL/SQL, temveč je potrebno tukaj malce več znanja. Stavek SQL ponavadi vrne več vrstic, program v PL/SQL-ju pa mora vsako vrstico posebej obravnavati in Slika 5: Uporaba uporabniško definiranega podatkovnega tipa ne more zajeti vseh naenkrat oziroma vsaj ne tako, kot to deluje v SQL-u. Pri uporabi lastnega definiranega podatkovV PL/SQL-u zato poznamo rezultate stavka nega tipa se vedno sklicujemo na podatkovni SQL v dveh oblikah: tip, ki smo ga definirali za svoje potrebe. S • SQL vrne samo 1 vrstico ali tem, ko smo definirali podtip ‘Priimek’, smo • SQL vrne več kot 1 vrstico. implicitno vsej kodi »preprečili«, da bi v polZa vsakega od rezultatov, pa naj gre za eno je, predvideno za priimek, vpisali priimek, ki bi vrstico ali tisoč vrstic, je potrebno posebno obimel več kot 35 črk. S tem lahko programerjem ravnavanje in vedno moramo vedeti, koliko omejimo, da ne morejo definirati svojih podvrstic pričakujemo kot rezultat SQL-a v kodi tipov za priimek – pravzaprav jim ne moremo PL/SQL. Če tega ne vemo vnaprej, moramo še preprečiti – lahko pa jim definiramo, naj upoenkrat premisliti, zakaj tega ne vemo. Morda rabljajo določen podtip z imenom ‘Priimek’ zato, ker ne poznamo problema dovolj dobro povsod tam, kjer bodo delali s priimkom. ali resnično ne vemo, kaj nas »čaka« − predŠe trik oziroma priporočilo, ko se uporabljajo vsem v smislu, da ne moremo vedeti, koliko spremenljivke, ki morajo biti enakega tipa kot vrstic bo vrnil stavek SQL. Vendar je take pristolpec v tabeli. Z zelo preprostim zgledom bom mere preprosto obvladovati, kar bo razloženo v prikazal, zakaj se je vedno dobro sklicevati na prihodnjih tematikah. stolpce v tabeli prek ključne besede %TYPE. Imamo tabelo A s stolpci: PRAKSA • A number, Programiranje v PL/SQL-u je, preprosto po• B date, vedano, zelo zanimivo, saj je treba obvladovati • C varchar2(100). jezik SQL in imeti smisel za programiranje, poV kodi pa imejmo spremenljivko l_a, ki jo trebno pa je tudi zelo dobro logično razmišljadefiniramo tako, kot je definiran stolpec A v nje. Programiranje samo po sebi ni samo delo tabeli A. za programerje in programerji niso vedno samo ljudje, ki programirajo in programirajo. Programiranje v PL/SQL-u zahteva veliko več kot samo slepo rutinsko delo, torej izdelavo čim večjega števila programskih vrstic – ravno naSlika 6: Neposredno sprotno, programiranje v PL/SQL-u bi moralo prirejanje spremenljivke biti v najkrajši možni obliki (glede števila programskih vrstic), saj odvečna koda ponavadi Pri tem ne bo nikakršnih težav, ker je sprepomeni daljše čase izvajanja programske kode, menljivka ‘l_a’ tipa ‘number’. Kaj pa če se, denepotrebna branj iz tabele in podobno. Pri nimo, čez nekaj mesecev, spremeni podatkovni programiranju v PL/SQL-u je zelo pomembno, tip stolpca A iz ‘number’ v ‘varchar2’? Kako se da dobro premislimo, ko začnemo uporabljati izognemo takim problemom? Še posebej je to podatke iz tabel, pogledov in začnemo delati s »nevarno«, kadar prenašamo spremenljivke iz temi podatki, saj je podatkovna zbirka »živa« paketa v paket in se med prenosom zgodi napaka in se lahko spreminja tudi njena struktura. ravno zaradi nezdružljivosti podatkovnih tipov! To delo ni več tako enostavno, saj je treba V takih primerih je zelo težko odkriti napaimeti malce več znanja o podatkovnih struktuko oziroma izgubimo veliko časa (in živcev), rah. Narediti stavek SQL za vnos nove vrstice preden jo najdemo. Zato priporočam, da vedv tabelo je v PL/SQL-u enak kot v SQL-u, toda no uporabimo spremenljivko, ki ni odvisna od za branje določenih vrstic iz tabele – tukaj pa tega, kako smo jo na začetku programa definiže drugače. Moj namen bo v prihodnje predrali, temveč se spreminja tako, kot se spremivsem predstaviti čimveč trikov in »bližnjic«, ki nja podatkovni tip stolpca v tabeli A. naj bi jih uporabljali v programiranju PL/SQL, Na sliki 7 je razvidno, da smo se pri definiciji konkretneje pri uporabi SQL-a v PL/SQL-u. spremenljivke ‘l_a’ sklicevali na podatkovni tip, ki je enak podatkovnemu tipu stolpca A v tabeli A.  KONKRETNO e-vstopnice, drugič REŠITEV JE, KUPCEV (ŠE) NI Ob koncu prispevka o e-vstopnicah, ki je dodobra napolnil tudi naš forum, se nam je zapisalo, da bi si želeli čimprejšnjo uvedbo pravih elektronskih vstopnic, torej takšnih, ki jih ni treba natisniti. S tem smo spodbudili podjetje Programski atelje A&Z oziroma njegovega direktorja Zorana Bistričkega, da nam je predstavil edino slovensko rešitev za prodajo e-vstopnic Si Ticketing, hkrati pa nas je opomnil, da rešitev popolnoma elektronske vstopnice pri njih že obstaja. A kaj, ko težko oziroma sploh ne najdejo kupcev zanjo. Piše : Boš tjan Okorn bostjan.okorn@mojmikro.si N a kratko ponovimo. Vstopnice smo iskali po internetu in ugotovili, da jih nekateri (neodvisna podjetja ali prireditelji) prodajajo, vendar obiskovalec vedno dobi v roke papirno vstopnico. Še več. Marsikatera »spletna« prodaja vstopnic je spletna samo zato, ker jih lahko po internetu naročimo, medtem ko ima prodajalec te vstopnice že natisnjene. Hej, kaj pa, če ta prodajalec ni najboljši, nekemu drugemu pa jih medtem zmanjkuje? To je pravzaprav pravi smisel prodaje in sistema e-vstopnic, ne prav lepo slovensko imenovanega tudi e-tiketing. Zoran Bistrički nas je že pri pripravi prejšnjega prispevka opomnil, da je v razvitem svetu ta panoga velik posel, saj si spletni (ali telefonski) prodajalci vzamejo celo do 15 odstotkov provizije, pri nas pa do 10 odstotkov. Tudi v Sloveniji naj bi bila letna prodaja vstopnic za različne prireditve vredna med 60 in 70 milijardami tolarjev (260 do 280 milijonov evrov), pri čemer pa je (predvsem za državo) kruto dejstvo, da se po nekaterih ocenah »izgubi« kar petina omenjenega denarja. Kdor je spremljal dogajanja v Planici, vsaj v preteklih letih, najbrž ve, kako se ta denar izgubi v različnih kanalih (pa ne tistih z umazano vodo). SI TICKETING � UNIVERZALNA REŠITEV Storitev Si Ticketing, oziroma na kratko SiTi, se je na trgu pojavila pred štirinajstimi leti, danes pa jo uporabljajo številni organizatorji najrazličnejših prireditev. Med večjimi naj omenimo Cankarjev dom, pravi preizkusni kamen pa je bilo evropsko prvenstvo v rokometu, ko jim je uspelo v enovit sistem združiti vsa štiri prizorišča. Iz Koloseja so rešitev umaknili zaradi, kot trdi Zoran Bistrički, nenehnih 46 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Trirazsežna črtna koda v telefonu je lahko vstopnica za vašo naslednjo prireditev. finančnih pritiskov, »sedanja rešitev je uvožena, nemška in ponuja manj za več denarja«, dodaja Bistrički. Hkrati se pohvali, da so v Koloseju uspešno zagnali rešitev nakupa vstopnic s prepoznavo glasu, ki je bila četrta tovrstna delujoča rešitev na svetu. Glavna prednost SiTija je njegova univerzalnost, slabost pa, da ga ne znajo predstaviti javnosti, ki se najbrž niti ne zaveda, da kupuje vstopnice prav prek tega sistema. Univerzalnost pomeni, da ni pomemben medij nakupa, torej do enakega seznama prostih sedežev pride tako blagajničarka v Cankarjevem domu kot uporabnik pred domačim računalnikom ali kioskom.  Glavna prednost SiTija je njegova univerzalnost, slabost pa, da ga ne znajo predstaviti javnosti, ki se najbrž niti ne zaveda, da kupuje vstopnice prav prek tega sistema. Kot posebnost Zoran Bistrički omenja prodajo vstopnic na Petrolovih bencinskih servisih, kjer nekateri še zdaj ne razumejo, da ne prodajajo prej natisnjenih vstopnic – ob zahtevi stranke se neposredno vključijo v osrčje sistema. Univerzalnost je pomembna tudi za prihodnji razvoj, ker je povsem vseeno, kako bomo kupovali in kam nalagali vstopnice. Kot primer nam Zoran Bistrički pokaže delujočo rešitev v wapu (»Ne, wap pa res ni neuporaben, le rešitev zanj dolgo ni bilo«, pripomni ob tem), kjer po mobilnem nakupu vstopnice obiskovalec na zaslon dobi trirazsežno črtno kodo, ki jo pred vstopom približa bralniku. »Žal moramo najprej prepričati organizatorje prireditev, da bodo takšno rešitev sploh sprejeli«, namigne Bistrički na dejstvo, da so rešitve njegovega podjetja za nekatere nekoliko pred časom. Doda nekaj anekdot, od katerih se vtisne v spomin mnenje Janeza Pipana, direktorja ljubljanske Drame, ki trdi, da so njegovi obiskovalci predvsem starejši, ti pa ne potrebujejo (in ne uporabljajo?) internetnega nakupa vstopnic. Morda celo res (čeprav raziskave kažejo, da imajo upokojenci neverjetno veliko časa, ki ga neverjetno radi prebijejo pred računalniškim zaslonom), težava pa bo nastala, ko bo to generacijo »starejših« zamenjala tista, ki danes internet s pridom uporablja v vsakdanjem življenju. Tretji vidik univerzalnosti sistema SiTi je možnost njegove uporabe v najrazličnejše namene. E-vstopnice so lahko za koncert, športno prireditev ali vstop v bazenski kompleks oziroma savno – da o smučarskih vozovnicah niti ne govorimo. Mar ne bi bilo lepo, če bi ob vstopu v ljubljanski mestni avtobus namesto legendarnega žetona pred šoferjem na bralno napravo položili mobilnik ali doma oziroma na avtomatu natisnjeno vozovnico? A prodaja tovrstne rešitve je v Sloveniji očitno težavno delo. Direktor Term Olimia je po predstavitvi delovanja sistema mirno vprašal, ali imajo kakšne reference na področju kopališč. Kot da je vstop na kopališče kaj drugačen od vstopa na rokometno tekmo! Ker teh ovir v glavi ni mogoče premagati, je Zoran Bistrički nadvse realen (pesimističen?), ko beseda nanese na prihodnost e-vstopnic. Danes jih menda kupi 20 odstotkov obiskovalcev prireditev (v ta delež so všteti tudi tisti, ki kupujejo na Petrolu), v naslednjih petih letih naj bi ta delež narasel le do 30 ali morda 35 odstotkov. Za 80-odstotni delež nakupa vstopnic na danes alternativni način se bo morala zamenjati vsaj generacija, če ne celo dve. Vseeno pa je posel zanimiv tudi v majhni Sloveniji: letno prek SiTija prodajo štiri do pet milijonov vstopnic, kar nas, glede na število prebivalcev, uvršča med najbolj razvite države. KONKRETNO e-vstopnice, drugič VPRAŠANJE VARNOSTI Seveda se ob elektronski pomoči pri prodaji vstopnic in ukinjanju njihovega tiskanja na poseben obrazec začne zastavljati vprašanje varnosti. Črtno kodo je enostavno fotokopirati ali kopirati njeno elektronsko različico. Sivi prodajalci bi lahko to s pridom izkoristili, z dolgimi nosovi bi tako ali tako ostali bolj ali manj nedolžni kupci. Zoran Bistrički pravi, da je to pogled z napačnega zornega kota. »Vstopnica je vrednostni papir. Kakršno koli kopiranje je kaznivo dejanje, zaradi katerega se gre v zapor.« No, res je, denarja navadno ne kopiramo, a tisti, ki bi storil kaznivo dejanje, bi se že pametno skril. Prav zato, pa tudi zaradi splošne varnosti na množičnih prireditvah, si v prihodnje lahko obetamo, da bo vstopnico mogoče kupiti le ob predložitvi osebnega dokumenta. Organizatorji bodo zato morali poskrbeti še za ustrezno varovanje osebnih podatkov, drugih večjih težav Zoran Bistrički ne vidi: »Najbrž je v interesu večine, da v primeru nesreče organizatorji in reševalci vedo, da so na tekmi ali koncertu.« NIČ VEČ TAKO, KOT JE BILO Vstopnice torej nikoli več ne bodo takšne, kot so bile. V Sloveniji bi uporabo elektronskih nadomestkov najbrž lahko spodbudila tudi davčna inšpekcija, če bi se malo bolj poglobila v preglednost poslovanja vsaj organi-  Storitev Si Ticketing se je na trgu pojavila pred štirinajstimi leti, danes pa jo uporabljajo številni organizatorji najrazličnejših prireditev, ki letno prek SiTija prodajo štiri do pet milijonov vstopnic. Zoran Bistrički, direktor Programskega ateljeja A&Z zatorjev velikih prireditev. To, da ne vemo, koliko ljudi si je letos ogledalo planiške polete, je nekaj, kar sodi v srednji vek, ne pa v sodobno razvito družbo. SiTi bi med drugim omogočil popolno analizo vstopa po posameznih vratih (tako bi naslednjič morda lahko bolje razporedili varnostnike), organizatorjem pa bi prek wapa omogočili celo spremljanje pretoka obiskovalcev v realnem času. Analize se leta 2005 torej nikakor ne končajo le pri preštevanju obiskovalcev. Pri prodaji e-vstopnic se moramo znebiti še enega ustaljenega vzorca: vstopnice za najrazličnejše prireditve morajo biti na voljo na enem oziroma več različnih mestih, nikakor ne samo na blagajnah častitljivih kulturnih ustanov. Zoran Bistrički ob tem pripominja, da je svojo rešitev »mestne« prodaje vstopnic prej prodal hrvaški Reki kot slovenski Ljubljani (a se zdaj na Stritarjevi vendarle obeta središče za nakup ljubljanskih vstopnic). Med mednarodnimi referencami omenja še nekaj hrvaških, hkrati pa pripominja, da so na prireditvi v Londonu, ki jo je organiziralo mednarodno združenje za tiketing Intix, poželi precej zanimanja, ki se zna preleviti v konkretne posle v Španiji, na Nizozemskem in Veliki Britaniji, nekaj pa tipajo še v smeri Belorusije, Rusije in Poljske. Očitno je, torej, da bi se trgalci listkov lahko že poslovili izpred dvoran in bi jih lahko koristneje uporabili (kot spremljevalce, denimo). Tehnologija je tu, v Sloveniji, le sprejeti jo morajo tisti, ki organizirajo, da se javnost bolje počuti.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 47 KONKRETNO rešitve v slovenski informatiki: B2 Spletno učenje UČINKOVITO SPLETNO IZOBRAŽEVANJE Obvladovanje znanja postaja v organizacijah ključno za uspešno delovanje, podjetjem pa lahko pomeni znatno konkurenčno prednost. V podjetju B2 so razvili spletni portal za podporo elektronskemu izobraževanju, ki prek enostavnih in uporabniku prijaznih zmožnosti pokriva vse faze e-izobraževanja, od priprave in objavljanja vsebin do pregledovanja in statistik uporabe. Piše : Jaka Žor ž jaka.zorz@mojmikro.si T ehnološko sistem sicer temelji na Microsoftovih tehnologijah, vendar ga je zaradi spletne uporabe mogoče uporabljati v različnih okoljih. Portal Spletno učenje je zasnovan na trinivojski arhitekturi z ločenim predstavitvenim nivojem, nivojem poslovne logike in podatkovnim nivojem. Razvit je s programskim razvojnim orodjem Visual Studio .NET in programskim jezikom C#. Na ravni sistema za delovanje potrebuje strežnik z operacijskim sistemom Microsoft Windows 2000 Server ali Windows Server 2003, Microsoftov internetni strežnik IIS 5.0 ali novejši, podatkovni strežnik Microsoft SQL Server 2000 ter ogrodje .NET Framework. Konfiguracija strežnika je sicer odvisna od števila in aktivnosti uporabnikov, pri čemer za potrebe srednjega podjetja zadošča novejši enoprocesorski strežnik. Ker rešitev deluje kot spletni portal, lahko uporabniki do nje dostopajo iz vseh računalnikov, ki imajo omogočen dostop do interneta oziroma intraneta ter internetni brskalnik, na primer Internet Explorer, Mozzila Firefox in drugi. Izmenjava podatkov poteka prek varne povezave s podporo protokolu SSL. Podatki za prikaz se pripravijo v obliki XML, ki se na podlagi predlog XSLT prikažejo uporabniku v obliki datotek HTML. Funkcionalnosti portala so odvisne od vloge uporabnika. Učeči se uporabnik ima dostop do prikaza učne vsebine, testiranja, foruma, komunikacijskih zmožnosti in lastne statistike. Avtor ima poleg funkcionalnosti, ki so na voljo učencu, še možnost urejanja učne vsebine in priprave ter sestave testov. Mentor pa ima poleg funkcionalnosti, ki so na voljo učencu, še možnost spremljanja učečih, katerim je mentor, pregledovanje njihove statistike in komuniciranja z njimi. Četrta vloga je upravnik, ki ima poleg funkcionalnosti za učence na voljo še možnost upravljanja uporabnikov, skupin in dodeljevanja pravic do dostopov. PREPROSTO OBJAVLJANJE IZOBRAŽEVALNE VSEBINE Avtor vnaša vsebino neposredno v sistem. V ta namen je vdelan poseben urejevalnik, ki omogoča enostavno delo in je po delovanju ter funkcionalnosti podoben standardnim ure- 48 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 jevalnikom besedil. Avtor izobraževalnih vsebin tako ne potrebuje posebnih znanj, saj mu za delo zadošča že znanje uporabe urejevalnika besedil. Mimogrede povedano, ponuja že sama aplikacija tečaj uporabe urejevalnika, ki omogoča hitro usva- janje njegovih zmožnosti. Dodajanje slik, animacij Flash in druge vsebine je mogoče na način »povleci in spusti« ter »kopiraj in prilepi«, tako da avtor ne potrebuje znanja HTML-ja ali skriptnega jezika. Vse gradivo se lahko prenese v sistem tudi s prenašanjem datotek, ki pa morajo biti v formatu XML. Avtor na primer pripravi datoteko v poljubnem urejevalniku in jo shrani kot datoteko XML, nato pa jo s posebnim ukazom prenese v sistem. S tehnologijo za optično prepoznavanje znakov je možno v sistem vnesti tudi knjige in drugo tiskano gradivo, pri čemer se digitalizirano gradivo pretvori najprej v dokumentni format, nato pa še v XML. Portal Spletno učenje že v osnovi ponuja določitev učne poti in določanje osnovnih povezav med učnimi vsebinami. Možne pa so tudi povezave na podlagi odgovora na vmesno vprašanje, ko pri napačnem odgovoru preusmerimo učečega na dodatno obrazložitev. Seveda pa je omogočeno vstavljanje poljubnih spletnih povezav do interne ali zunanje vsebine. NEZAHTEVNA UPORABA POVEČUJE IZOBRAŽEVALNI UČINEK Učečim se je na voljo pregleden uporabniški vmesnik, ki ga sestavljata glavno okno, kjer se prikazuje učna snov, ter stolpec s priročnim menijem za hitro prehajanje na osnovno pregledno stran, uporabnikove spletaje (spletne tečaje), kjer je razvidna statistika uporabe, stran za pregledovanje rezultatov testov, na forum, stran za postavljanje zasebnih vprašanj in mentorju, za spreminjanje gesla in osebnih podatkov ter naročanje na spletaje. Posebnost portala Spletno učenje je plačevanje spletajev z Moneto, pri čemer na primer spletaji, ki jih ponuja B2 (večinoma so to tečaji standardnih pisarniških programov) tipično stane 672 tolarjev. Učna snov je znotraj vsakega spletnega tečaja oziroma spletaja razdeljena na učne vsebine, te na učne enote, ki se delijo še na učne atome – posamezne spletne strani. Uporabnik učne vsebine je voden po vnaprej predvideni učni poti, ki zagotavlja najboljši učinek izobraževanja. Ravno tako je voden od začetka do konca KONKRETNO rešitve v slovenski informatiki: B2 Spletno učenje pri testiranju. Seveda pa ima učenec vedno na voljo možnost, da posamezne učne vsebine preskoči. V menijskem stolpcu namreč lahko vedno vidi zgradbo spletaja, in sicer vse do naslova posameznih učnih atomov, tako da lahko sam izbira vsebino. Uporabniku so na voljo tudi statistike, koliko se je naučil na posameznem spletaju, kolikšen del učne snovi je predelal in kdaj je posamezen tečaj nazadnje obiskal. Pregleda lahko tudi rezultate testiranj, ki jih je opravil, z doseženimi točkami in uspešnostjo, ki je izražena v odstotkih. Uspešnost učenja se po vsakem zaključenem tečaju vedno preveri s testom, ki je zaenkrat še v obliki zaprtih vprašanj, čeprav pri B2 že pripravljajo tudi preverjanje znanja s pomočjo simulacij, reševanje problemov ter odgovorov esejskega tipa. ENOSTAVNO OBVLADOVANJE ZNANJA Snežana Kragelj, vodja izobraževanja v podjetju Kragelj & Kragelj, in doda, da lahko tako udeleženci nemoteno sledijo njihovim delavnicam. Predavatelju med delavnico ni treba hkrati prilagajati vsebine tistim, ki bi želeli izvedeti več, in tistim, ki so se s temo šele seznanili. Zadovoljstvo je tako obojestransko. Druga prednost pa je ta, da so vsebine, ki jih udeleženci obravnavajo na delavnicah dosegljive tudi po tem, ko je delavnica formalno zaključena. Znanje imajo tako rekoč na dosegu miške in si ga osvežijo takrat, ko to potrebujejo. »Na splošno bi lahko rekla, da se vsi kakovostni sistemi odlikujejo po tem, da so za krea-  Mentor ali administrator skupine lahko za uporabnika ali skupino pregleda čas učenja na posameznem spletaju, zadnji dostop in delež predelane snovi. Ravno tako lahko za posameznega učenca ali skupino pregleda rezultate testiranja, z doseženim številom točk in uspeš- čemer poleg nakupa v B2 ponujajo tudi najem sistema z gostovanjem v njihovih strežnikih, ki je namenjen predvsem ponudnikom izobraževalnih vsebin. V B2 pripravljajo tudi angleško, nemško, hrvaško, madžarsko in rusko jezikovno različico. nostjo, izraženo v odstotkih. Poleg tega lahko za posameznika ali skupino pogleda uspeh po posameznih poglavjih v okviru testa, navzkrižno pregleda uspešnost po poglavjih in po učencih ter pregleda konkretni test z vprašanji in odgovori. Poleg že pripravljenih analiz pa je možen tudi prenos podatkov v Microsoftov Excel, kjer je mogoče pripraviti prilagojeno analizo. Z namenom obvladovanja uporabnikov B2 ponuja povezavo s svojim sistemom za vodenje izobraževalnega centra, predvidena pa je tudi povezava z Microsoftovim aktivnim imenikom. Ker je rešitev v celoti plod lastnega razvoja, jo lahko v B2 prilagodijo posebnim željam kupcev. Portal Spletno učenje je učinkovita rešitev za vodenje zbirke znanja in sistem za upravljanje izobraževanja in učnih vsebin, ki omogoča organizacijo in optimiranje izobraževanja ter prenašanje znanj zaposlenih. Sistem je moč kupiti na dva načina: z vsebino ali brez nje, pri ORODJE ZA E-IZOBRAŽEVANJE S POSLUHOM ZA UPORABNIKE Kragelj & Kragelj, d.o.o., (www.e-izobrazevanje.com) je svetovalno podjetje, ki je specializirano za psihološko profiliranje kadrov in oceno njihove primernosti za zaposlitev, poleg tega pa usposablja in izobražuje vodstvene, vodilne in strokovne delavce za učinkovito izbiro kadrov, njihovo vodenje in motiviranje ter izobraževanje. Portal Spletno učenje uporabljajo kot storitev, ki gostuje pri podjetju B2, saj so prepričani, da je upravljanje sistema najbolje prepustiti kar njegovim avtorjem. V podjetju sistem namenjajo izobraževanju strank. »Naš prvi e-tečaj je ravnokar v pripravi in konceptualno podpira naše delavnice, ki jih izvajamo v živo. S tem želimo zadovoljiti vse večji potrebi naših udeležencev po tem, da so učne vsebine dosegljive takrat, ko jih potrebujejo, in da se na naše delavnice lahko tudi vnaprej pripravijo,« pravi Portal Spletno učenje je učinkovita rešitev za vodenje zbirke znanja in sistem za upravljanje izobraževanja in učnih vsebin, ki omogoča organizacijo in optimiranje izobraževanja ter prenašanje znanj zaposlenih. torja vsebin kot tudi za učence prijazni in enostavni za uporabo. Pri sistemu B2 je prednost ta, da za pripravo vsebin ponuja urejevalnik, ki je strukturno izrazito podoben tistemu, ki smo ga vajeni pri najpogostejših urejevalnikih besedil,« poudarja Kragljeva. Podjetju Kragelj & Kragelj pomeni portal Spletno učenje predvsem možnost učinkovitega posodabljanja vsebine, ki ni le hitrejše temveč tudi cenejše kot priprava skript ali priročnikov. Poleg tega njegovim predavateljem omogoča, da sledijo uporabnikom prek vpogleda v statistiko strani in tako zlahka določajo, katere so tiste vsebine, ki jih najbolj zanimajo. Tako uspešno prilagajajo izobraževanja svojim naročnikom, vpogled v statistiko strani, ki je na voljo tudi udeležencem, pa je izjemen dejavnik motivacije za učenje, na katerega pri izvedbi eizobraževanju nikakor ne kaže pozabiti.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 49 e-javna uprava V KORAKU Z EVROPO, A ... Prvič po vstopu Slovenije v EU lahko naš napredek na področju e-javne uprave primerjamo z vsemi državami skupnosti in ne zgolj z desetimi novinkami. Smo nekje v zlati sredini. Veliko dela smo že opravili, še več pa ga je pred nami. NT konferenca 2005 G promocijska priloga 1 Graf1: V kakšni meri so izdelane elektronske storitve javne uprave v posameznih državah (online sophistication) re za stalno primerjavo stopnje razvitosti e-javne uprave, ki jo pripravlja Direktorat za informacijsko družbo in medije pri Evropski komisiji. Njegov cilj je zaznava obstoja določene elektronske storitve v državah in njene razvojne stopnje. Po našem mnenju torej manjka ocena uporabnosti rešitev, kar pa roko na srce, ni tako preprosto izvesti, saj bi o tem morali anketirati uporabnike. Izbrali so 20 storitev, za katere mislijo, da so najpotrebnejše. Dvanajst jih je namenjenih državljanom, osem pa podjetjem (storitve so navedene v tabeli). Vsako posamezno storitev so ocenili glede na njeno razvojno stopnjo oziroma fazo izvedbe. Najmanj veljajo storitve, ki omogočajo zgolj informiranje uporabnikov (stopnja 1). Sledijo storitve, ki omogočajo enosmerno komunikacijo – torej prenos ustreznih dokumentov v uporabnikov računalnik ali spletni formular, prek katerega naročimo potrebne obrazce (stopnja 2). V tretjo razvojno stopnjo sodijo storitve dvosmerne elektronske komunikacije, ki zahtevajo ustrezno overjanje uporabnika (stopnja 3). Pri nas se največkrat uporablja digitalno spletno potrdilo. V zadnjo razvojno stopnjo pa sodijo transakcijsko usmerjene storitve, ki v celoti omogočajo urejanje zadev prek interneta, brez kakršnihkoli papirnatih dokazil ali obiska v ustreznih uradih (stopnja 4. Nekatere storitve te zadnje stopnje zaradi svoje narave nimajo, zato je njihov največja ocena v celoti izvedena stopnja 3. Ocenili so vseh 20 storitev, rezultati v grafikonih pa pomenijo povprečne ocene, kar posredno lahko tolmačimo kot stopnjo uvedenosti e-storitev javne uprave v posameznih državah. V ZLATI SREDINI Kot je razvidno iz obeh grafikonov, je Slovenija uvrščena nekje v zlato sredino. Razloge, da naša država ni uvrščena višje, je moč iskati tako v dejstvu, da nekaterih od ocenjevanih storitev še nismo izgradili, tiste, ki smo jih, pa še niso na najvišji razvojni stopnji. Nekatere lahko zaskrbi razkorak med nami in prvim na lestvici. Seveda se danes ne bomo več primerjali z zadnjimi niti z novimi članicami Unije. Lahko se hvalimo le s tem, da smo nad povprečjem. Ta in podobne raziskave pa kažejo, koliko uporabnikov te elektronske storitve uporablja tudi v praksi. Karikirano rečeno, bi bili rezultati v grafikonu enaki, če storitve nihče ne bi uporabljal. Na področju promocije in olajšav pri nas po našem mnenju še najbolj zaosta- Graf2: Odstotek popolnih elektronskih storitev (full availability online) jamo. Dokaz temu je morda tudi dejstvo, da je dohodninsko napoved v elektronski obliki letos oddalo manj uporabnikov, kot so na DURS-u pričakovali. Morda bi pomagalo oglaševanje storitve in njenih prednosti za uporabnike. Pri nekaterih drugih storitvah pa je treba uporabnike spodbuditi k uporabi po elektronski poti tudi tako, da bodo ti v tem primeru imeli konkretne materialne ali drugačne koristi. V Sloveniji je moč zaznati veliko povpraševanje uporabnikov (državljanov) po elektronskih storitvah, veliko manj pa jih te potem tudi dejansko uporabi. Izraženo tržno − povpraševanje je veliko večje od ponudbe. Evropa nas tudi opominja na slabše razvite storitve, namenjene gospodarstvu, kjer bi bilo potrebno največ storiti. 50 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 e-javna uprava Dohodninska napoved Iskanje zaposlitve Socialno varstvo: za brezposelne (podpora) otroški dodatki zdravstveni prispevki za študente Osebni dokumenti potni list Vozniško dovoljenje Registracija vozil Dovoljenja z gradnjo Prijava policiji Javne knjižnice Rojstne in poročne listine Vpis na izobraževalne ustanove Obvestilo o selitvi (sprememba stalnega prebivališča) Zdravstvene storitve Glede na uporabljeno metodologijo lahko stopnjo izvedbe storitev razumemo takole. Storitve, ki imajo med 50- in 74-odstotno izvedbo, so dejansko na svoji drugi razvojni stopnji. Teh je v našem primeru največ, če izvzamemo že v celoti izdelane storitve. Uporabnikom poleg celovitega informiranja omogočajo »online« naročanje potrebne dokumentacije v papirnati obliki ali pa je ta dosegljiva v elektronski obliki za prenos v računalnik. Iz prakse vemo, da je takšne dokumente običajno treba še ročno podpisati, to pa pomeni, da jih nazaj pošljem prek klasične pošte. Z vidika čim uspešnejšega gospodarskega razvoja naše države je problematična predvsem nedodelanost storitve, ki bi podjetnikom omogočala preprosto in hitro registracijo novega podjetja. Gre sicer za zelo kompleksno nalogo, saj je treba v celovit sistem povezati različne ustanove in registre. Presenečeni smo, ker je bilo v zadnjih štirih letih ravno na tem področju storjeno najmanj. Pri storitvah, ocenjenih z manj kot 50 odstotki, gre preprosto za bolj ali manj celovite informacijske spletne strani z informacijami, ki so potrebne za izvedbo določene potrebe uporabnika. V oči bode popolna ničla pri storitvi elektronskega urejanja in plačevanja socialnih Izvedeno Storitve za podjetja (v %) 100 Plačevanje socialnih prispevkov za zaposlene 100 Plačevanje davka iz poslovanja Davek na dodano vrednost 50 Registracija novega podjetja 50 Posredovanje podatkov statističnemu uradu 25 Carine 50 Okoljska dovoljenja Javna naročila 35 65 50 50 100 100 100 100 30 25 Izvedeno (v %) 0 100 100 50 100 50 50 50 NT konferenca 2005 Storitve za državljane prispevkov za zaposlene. Spet je govor o storitvi, namenjeni gospodarstvu, ki bi lahko vplivala na izboljševanje poslovnega okolja, ki je, kot slišimo, na dokaj nizki ravni. Šele primerjava z vsemi državami Unije je pokazala celovito sliko in odgovorila na vprašanje, na kakšni ravni so naše storitve javne uprave. Doslej smo se bolj ali manj primerjali z desetimi novimi članicami, pri čemer smo vedno zatiskali oči pred rezultati Estonije. Podatki govorijo svojo zgodbo. Nekaj je bilo izpeljano, a ne toliko, da bi lahko bili zadovoljni. Obstajajo še druge storitve, ki niso bile zajete v tej raziskavi. Tudi tam je stanje podobno. Nekatere so na zadovoljivi ravni, druge ne. Sklep je kot na dlani. Še marsikaj bomo morali postoriti, če se bomo hoteli na primer primerjati s Švedsko. 2  Primer: Davčna uprava Republike Slovenije Na podlagi javnega razpisa je Davčna uprava Republike Slovenije izbrala rešitev podjetja Hermes SoftLab, ki je najbolje ustrezala zahtevnim predpisanim pogojem. Predlagana rešitev v tej ponudbi temelji na Microsoftovi tehnološki osnovi in rešitvah. Na prvi ravni deluje strežnik, ki zaključuje seje SSL in izvaja dodatne varnostne funkcije. Zahteve teh sej so posredovane naprej do spletnih aplikacij, postavljenih v okolje farme strežnikov. Ti strežniki tečejo na operacijskem sistemu Windows Server 2003, spletne aplikacije pa streže Internet Information Server 6.0. Farma strežnikov spletnih aplikacij temelječih na ASP.NET je hkrati tudi predstavitveni nivo, ki omogoča najhitrejši razvoj in povezljivost v danem okolju. Podatkovno skladišče Microsoft SQL Server 2000 Enterprise Edition se na isti ravni uporablja za shranjevanje uporabniških sej. Strežniki, v katerih se izvaja programska oprema, potrebna za poslovanje DURS-a, prav tako temeljijo na operacijskem sistemu Microsoft Windows Server 2003, programi pa se izvajajo v okolju strežnika .NET za delo na daljavo, kjer poteka tudi obdelava podatkov. Tudi ti strežniki so postavljeni v okolje farme. Ta del sistema poleg obdelave dokumentov skrbi za pretvorbo dokumentov na vstopnih in izstopnih točkah, semantično in sintaktično preverjanje veljavnosti dokumentov, generiranje (digitalno podpisanih) sporočil za uporabnike in podobno. Sistem EDP je torej centraliziran na tem mestu, kar omogoča boljši pregled ter lažje dodajanje in spreminjanje za poslovne procese nujne programske opreme pri vzdrževanju sistema. Na tej ravni je tudi podatkovno skladišče Microsoft SQL Server 2000 Enterprise Edition za shranjevanje podpisanih dokumentov, podvojevanje podatkov iz naročnikovih podatkovnih skladišč (potrebnih za nemoteno delovanje sistema EDP), dnevnik dogodkov itd. To podatkovno skladišče se izvaja v okolju Microsoft Cluster Services v operacijskem sistemu Microsoft Windows Server 2003. V ozadju deluje Microsoft BizTalk Server 2004, ki skrbi za povezavo rešitve z obstoječim informacijskim sistemom in podatkovnimi skladišči. Z vpeljavo elektronskega pobiranja dohodnine so v DURS-u bistveno zmanjšali število napak pri vnosu podatkov. Njihovo število so zmanjšali že na strani uporabnika, kjer se določeni osebni podatki računalniško vnaprej izpolnijo. Istočasno obrazec opozarja uporabnike na določene napake pri izpolnitvi in mu pomaga pravilno izpolniti obrazec za odmero dohodnine z razlagami, pomočjo in nasveti. Izpolnjeni obrazec v elektronski obliki se v strežniku Microsoft BizTalk Server 2004 pretvori v obliko, ki jo lahko uporabi sistem v ozadju. S tem se izognejo počasnemu vnosu podatkov, ki jih pesti pri papirnati obliki. Ker se obrazci arhivirajo v elektronski obliki, so v DURS-u zmanjšali količino obrazcev na papirju, ki jih je treba obdelati, in hkrati razbremenili kontrolorje, ki preverjajo pravilnost vnesenih podatkov. MOJ MIKRO 5 MA J 2005 51 promocijska priloga KATERE STORITVE SO PROBLEMATIČNE varnost ZAUPANJA VREDNO RAČUNALNIŠTVO − TRI LETA POZNEJE Microsoft je v preteklih treh letih veliko svojih prizadevanj usmeril k izboljševanju varnosti za uporabnike svojih izdelkov. Kako uspešen je bil pri tem ta največji ponudnik programske opreme na svetu? Z NT konferenca 2005 godba se je začela z dopisom, ki se je začel z besedami: »Vsakih nekaj let pošljem dopis, v katerem spregovorim o najpomembnejših vprašanjih za Microsoft.« Avtor dopisa ni bil nihče drug kot Bill Gates, predsednik in glavni programski arhitekt ter Microsoftov soustanovitelj. Dopis pa je kljub umirjenemu uvodu pomenil začetek enega najpomembnejših premikov v zgodovini velikana iz deževnega Redmonda. Dopis z začetka leta 2002, o katerem govorimo, je pomenil začetek pobude »zaupanja vrednega računalništva«, kot so jo poimenovali pri Microsoftu. Cilji, ki jih je Gates orisal v svojem dopisu, pa so bili osredotočeni predvsem na povečevanje varnosti programske opreme in računalništva. V tistem času je bilo podjetje tarča številnih kritik zaradi splošni internetnih napadov prek črvov Code Red in Nimda in pričakovati je bilo, da se bo podjetje tako ali drugače odzvalo. promocijska priloga 3 PRVI KORAKI Prvi korak je bil popolna prekinitev razvoja strežniškega operacijskega sistema Windows Server 2003, inženirji v celotnem podjetju pa so se odpravili na izobraževanja s področja varnosti in pisanja varne programske kode. V skladu s prenovljeno usmeritvijo je bila celotna programska osnova za strežniški operacijski sistem deležna natančnega pregleda, v okviru katerega so iskali morebitne varnostne napake ali pomanjkljivosti. Rezultat je bil potrjen dve leti po predstavitvi operacijskega sistema, ko je raziskovalno podjetje Security Innovation ugotovilo, da ima Windows Server 2003 med strežniškimi operacijskimi sistemi najmanj varnostnih pomanjkljivosti. Tako je imel v letu 2004 Microsoftov izdelek le 52 pomanjkljivosti v primerjavi z izredno priljubljenim sistemom Red Hat Enterprise Linux, ki jih je v istem obdobju nabral 132. Toda Microsoftovo pozornost v naslednjih nekaj letih je v veliki meri obvadoval še obsežnejši projekt z dolgočasnim imenom Windows XP Service Pack 2. Servisni paketi so v osnovi namenjeni združevanju različnih posodobitev, vendar so se v Redmondu tokrat odločili za drugačen pristop, v okviru katerega bi vključili izboljšave in nove možnosti, s katerimi bi povečali odpornost sistema na napade črvov, virusov in hekerjev. Servisni paket je tako sredi lanskega leta prinesel prenovljeno 52 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 požarno pregrado za zaščito pred hekerji, naprednejše blokiranje izvajanja škodljivih skript in nameščanja črvov ter napredne zmožnosti za upravljanje različnih varnostnih nastavitev. Servisni paket si je do danes preneslo že več kot 180 milijonov uporabnikov in posledica je bila manj okuženih in napadenih računalnikov, kar potrjujejo tudi rezultati raziskave podjetja Symantec, ki upad v številu črvov pripisuje predvsem obširni namestitvi servisnega paketa. Boj proti prevarantom, hekerjem in neželeni pošti V Redmondu so veliko pozornosti namenili boju proti neželeni pošti in sodelujejo v številnih mednarodnih telesih in organizacijah, ki iščejo rešitve na to pereče vprašanje. V okviru teh prizadevanj je Microsoft kot mednarodni standard predložil rešitev SenderID, ki bi omogočala preverjanje pošiljatelja in preverjanje, ali je pošiljatelj upravičen do pošiljanja pošte. Za zagotavljanje višje stopnje varnosti v spletu se je Microsoft povezal tudi s številnimi organi pregona in se osredotočil na tožbe proti piscem virusov in črvov ter posameznikom in organizacijam, ki so izvajale napade »ribarjenja gesel« − phishing. Gre za postopek, kjer določena spletna stran oponaša videz in naslov uradne strani banke ali druge organizacije, s katerimi ima uporabnik stike. Tako uporabnike premamijo v vpis osebnih podatkov, kot so ime, naslov ali celo številka kreditne kartice. Proti tovrstnim prevarantom je bilo v sodelovanju z različnimi organizacijami vloženih že več tožb, istočasno pa Microsoft aktivno sodeluje z državnimi in drugimi organizacijami, ki se bojujejo proti takemu spletnemu kriminalu. ZAŠČITA PRED VIRUSI IN VOHUNI V drugi polovici prejšnjega leta je Microsoft javnost presenetil z nakupom podjetja Giant, enega izmed vodilnih ponudnikov na mladem trgu programske opreme za boj proti vohunskim programom. Vohunski programi so različne aplikacije, ki si jih uporabnik nevede namesti v svoj računalnik, nato pa ti programi spremljajo različne uporabnikove dejavnosti, te podatke pošiljajo različnim oglaševalskim podjetjem ali pa preprosto upočasnjujejo delovanje sistema. Nakup se je zdel opazovalcem skoraj impulziven, še posebej ker je bil trg tovrstne programske opreme razmeroma nerazvit in na njem ni bilo jasnega vodilnega ponudnika. Že kak mesec pozneje je strategija varnosti, ki jo je nakazal nakup podjetja Giant, dobila jasnejšo obliko. Redmondski velikan je namreč kupil podjetje Sybari Software, vodilnega ponudnika rešitev za zaščito elektronske pošte v poslovnih okoljih. Priključitev je pomenila, da je Microsoft pridobil napredno tehnologijo, ki varnost Že ob začetku pobude so v Microsoftu napovedali, da njihovi napori ne bodo obsegali le spremembe v razvoju izdelkov ali novih tehnologij. Tako so v svoja prizadevanja vključili tudi različne spremembe pri svojem poslovanju in izobraževanju uporabnikov. Prvi korak je bil preoblikovanje sistema posredovanja posodobitev. V Redmondu so prisluhnili svojim strankam in uveljavili reden urnik objave posodobitev, ki so zdaj dostopne vsak drugi torek v mesecu. Tako so predvsem poslovni uporabniki pridobili časovne okvire, ki jim omogočajo, da natančno preizkusijo in vpeljejo nove posodobitve. Poleg urejenega pošiljanja posodobitev na trg pa je bil prevetren tudi postopek njihovega razvoja, saj jim je uspelo čas med javno predstavitvijo pomanjkljivosti in popravkom zanjo skrajšati na 25 dni, kar je najboljše med vsemi ponudniki operacijskih sistemov. Poleg tega je v raziskavi, ki jo je opravilo vodilno raziskovalno podjetje Forrester, Microsoft izstopal kot edini tehnološki ponudnik, ki je v obdobju izvajanja raziskave odpravil 100 odstotkov javno znanih pomanjkljivosti. Za zagotavljanje varnosti in obveščanje svojih uporabnikov so zdaj na voljo prenovljene spletne strani, ki so namenjene posredovanju novic o popravkih ali nevarnostih ter obveščanju uporabnikov. Ob predstavitvi drugega servisnega paketa za Windows XP je podjetje začelo tudi obsežno oglaševalsko akcijo, s katero uporabnike poziva, naj v svojih računalnikih vključijo samodejno posodabljanje, s katerim bo njihov računalnik s spleta samodejno prenesel potrebne posodobitve in jih namestil v osebni računalnik. SKLEP IN POGLED V PRIHODNOST Če potegnemo zaključno črto, lahko vidimo, da so za Microsoftom naporna tri leta, v katerih je podjetju uspelo uresničiti številne cilje, ki so bili zastavljeni v dopisu z začetka članka. Rezultati številnih raziskav so pokazali, da se je varnost v spletu v preteklih treh letih izboljšala, kar je mogoče pripisati predvsem obsežnim prizadevanjem podjetja na tem področju. Proizvajalci operacijskih sistemov se zavedajo, da je varnost eden ključnih elementov za nemoteno delo končnih uporabnikov tako večjih kot tudi manjših sistemov. Ker vsaj zaenkrat še niso napisali operacijskega sistema, ki bi bil popoln ter 100-odstotno varen in zanesljiv, je treba kupce redno in pravočasno obveščati tako o napakah, ranljivostih kot tudi o popravkih, ki odpravljajo težave. Ne glede na to, ali imate nameščen Windows ali Linux, proizvajalci ponujajo strankam obveščanje o varnosti. Izkazalo se je, da obstaja velika razlika med teoretičnim pojmovanjem varnosti in dejanskimi potrebami strank. Za zadovoljstvo strank se najbolj trudijo glavni proizvajalci − Microsoft za Windows, Red Hat in Novell pa za Linux. Vsak imenuje svoje obveščanje drugače, skupni cilj pa jim je obveščanje strank o glavnih varnostnih vprašanjih, ki se zadevajo njihov sistem in zahtevajo določene ukrepe, povezane z varnostjo, od najhujših nevarnosti, ki jih povzročajo nekateri virusi, do manj pomembnih, ki samo onemogočajo uporabo določene funkcionalnosti programa. Na podlagi raziskav so ugotovili, da želijo stranke popolno, ažurno in natančno obveščanje o vseh možnih nevarnostih, ki prežijo na njihov sistem. Pri tem pričakujejo od ponudnikov tudi, da jim natančno razložijo stopnjo nevarnosti kot tudi možne ukrepe, da nevarnost odpravijo oziroma celo preprečijo. Stranke od proizvajalcev zahtevajo, da v svojih navodilih in popravkih upoštevajo poslovne procese in zahteve, ki velikokrat ne omogočajo takojšnje nadgradnje oz. spremembe programa. Ponudniki se različno odzivajo na zahteve strank. Kot smo zapisali, bomo primerjali Microsoft, Red Hat in Novell. MICROSOFT Najbolje navedenim zahtevam strank odgovarja Microsoft, ki natančno opozarja na vse nevarnosti, stranke pa lahko zelo enostavno poiščejo kakršenkoli varnostne teme − po izdelku, resnosti nevarnosti in različnih obdobjih. Vse te podatke lahko dobimo na spletni strani ali prek e-pošte kot tudi obvestil spletne strani Windows Update. Microsoft tudi edini med temi najavlja obvestila s kratkimi opisi o tem, kateri izdelek je ogrožen in v kakšni meri. V obvestilu potem natančno opišejo problem, način odprave in možne nevarnosti, če se težava ne odpravi takoj. Pomembna lastnost teh obvestil in popravkov je tudi, da so predvidljivi, saj jih objavijo vsak drugi torek v mesecu. RED HAT Izdaja nasvete za vsako varnostno zadevo, ki se pojavi, pri čemer natančno opišejo težavo in kateri izdelek oz. del izdelka je ogrožen. Ti svetovalci so tudi na posebni spletni strani, razvrščeni po izdelkih, imajo pa tudi distribucijski seznam, prek katerega obveščajo stranke. NOVELL Obveščanje je podobno kot pri Red Hatu, s to razliko, da ne navajajo izdelka, ki je ogrožen, tako da morajo stranke same ugotoviti, ali je njihov program v nevarnosti. Hkrati skoraj vse nevarnosti označujejo kot »manjše«, pri čemer se njihovo pojmovanje precej razlikuje od neodvisnih analitikov. SKLEP Pri odločanju za določen operacijski sistem lahko za vse tri rečemo, da ponujajo strankam obveščanje o nevarnostih, vendar globlji pogled razkriva pomembne razlike med njimi. Predvidevamo, da je Microsoft na tem področju naredil največ zaradi najdaljše zgodovine, saj njihovo varnostno središče deluje že od leta 1998 in ima tako največ izkušenj z vseh področij varnosti. Pričakovati je, da bodo v prihodnjih letih tudi drugi proizvajalci svoje obveščanje strank razširili z vsemi pomembnimi informacijami, ki jih te pričakujejo v zvezi z operacijskim sistemom.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 53 NT konferenca 2005 SPREMEMBE NA VSEH FRONTAH OBVEŠČANJE O (NE)VARNOSTI 4 promocijska priloga predstavlja logično dopolnitev obstoječim izdelkom, kot so poštni strežnik, rešitve za skupinsko delo ali strežnik za neposredno sporočanje. Novih prednosti bodo deležni predvsem uporabniki strežnika Exchange, saj poleg zaščite pred virusi ponuja tudi izredno napredno obrambo pred neželeno e-pošto. Poslovni uporabniki take rešitve nedvomno potrebujejo, saj je raziskava, objavljena ravno v teh dneh, pokazala, da neželena e-pošta ameriško gospodarstvo letno stane 22 milijard dolarjev. Gre seveda predvsem za stroške dostopa do interneta in izgubljeno storilnost zaradi prebijanja skozi gore pošte. Širša dostopnost in dobra povezanost z enim najbolj razširjenih poštnih strežnikov bo nedvomno dobrodejno vplivala na upad osovraženega »spama«. Poleg teh dveh podjetij je Microsoft v letu 2002 kupil tudi romunskega razvijalca protivirusnih rešitev GeCAD, rezultat nakupa pa je, da si lahko zdaj uporabniki vsak mesec prenesejo najnovejša orodja za odstranitev najpogostejših virusov in črvov. Tako ne gre za neposredno tekmovanje s ponudniki protivirusnih rešitev, uporabniki najbolj razširjenih operacijskih sistemov, ki teh rešitev ne uporabljajo, pa imajo na voljo brezplačno storitev za ohranjanje varnosti. Microsoft v šolstvu ZA ČIM VEČJI IZKORISTEK RAČUNALNIŠKE OPREME Danes praktično ni šole, ki v svojih učilnicah ne bi imela računalnikov in dostopa do svetovnega spleta. Redke pa so šole, ki imajo ustrezno urejeno celotno infrastrukturo. Č eprav imajo šole na voljo računalnike in ustrezno programsko opremo, ostane ta v veliki meri neizkoriščena. V večini primerov šole nimajo ustreznih kadrov, ki bi kakovostno postavili infrastrukturo in izkoristili možnosti, ki jih ponuja programska oprema. Tako so šole večinoma prepuščene samim sebi, za infrastrukturo pa skrbi kak učitelj računalništva, ki je tako ali tako preobremenjen z drugimi stvarmi, kaj šele, da bi do podrobnosti poznal vso programsko opremo. Ker je Microsoft največji ponudnik programske opreme, je tudi prav, da ponudi šolam opremo, ki bo učiteljem, učencem in skrbnikom olajšala delo in uporabo programske opreme. Začetki so obetavni. NT konferenca 2005 Andrej Budja Microsoft POSTAVITEV OKOLJA promocijska priloga 5 ‘ Ker je Microsoft največji ponudnik programske opreme, je tudi prav, da ponudi šolam opremo, ki bo učiteljem, učencem in skrbnikom olajšala delo in uporabo računalniške opreme. Začetki so obetavni. 54 ’ Velik del bremena za šole pomenita postavitev programske infrastrukture ter njeno vzdrževanje. Učenci postajajo čedalje »iznajdljivejši« in s tem tudi vse nevarnejši za računalnike in druge v omrežju, zato je treba računalnike ustrezno zakleniti in zaščititi, učencem pa dovoliti samo tisti opravila, ki jih potrebujejo pri izobraževanju. Hkrati je namestitev vseh potrebnih programskih paketov velik problem. Programsko opremo je potrebno namestiti v vse računalnike, hkrati pa želimo, da učenci uporabljajo samo programe, ki jih smejo. Večina šol niti ne pride tako daleč. V računalniških učilnicah so zelo priljubljene metode zrcaljenja, kjer imajo učenci skrbniške pravice v lokalnem računalniku in lahko v njih počnejo karkoli. Po ponovnem zagonu računalnika pa se vzpostavi stanje, ki je bilo pred uporabnikovo prijavo. Čeprav je rešitev uporabna, pa je daleč od popolne. LEARNING NETWORK MANAGER Microsoft na tem področju ponuja konkurenčno rešitev, ki je prožnejša in reši več problemov hkrati. Orodje, imenovano Learning Network Manager (LNM) avtomatizira celoten postopek namestitve in konfiguracije osrednjega strežnika Windows Server 2003 ter namiznih računalnikov z Windows XP. Skrbnik s posebnim DVDjem požene strežnik, programska oprema z zagonskega DVD-ja formatira disk v strežniku, namesti Windows Server 2003, Active Directory in DNS ter konfigurira storitev Remote Installation Service. Po dobrih dveh urah imamo postavljen in konfiguriran osrednji strežnik, iz katerega ostali računalniki samodej- MOJ MIKRO 5 MA J 2005 no namestijo Windows XP in vso potrebno programsko opremo. Skrbnik s pomočjo diskete ali omrežne kartice, ki podpira zagon iz omrežja (PXE) namesti Windows XP v lokalni računalnik. Prednosti takšnega načina sta večja prožnost in varnost. Skrbnik v imeniku Active Directory vsakemu uporabniku določi uporabniško ime in geslo ter poseben prostor v strežniku, kamor lahko uporabniki odlagajo svoje datoteke. Vsak učenec lahko dostopa samo do datotek, ki jih je naredil sam, ter do datotek, do katerih mu je učitelj eksplicitno dovolil. Ker so vse učenčeve datoteke v osrednjem strežniku, ima do njih dostop iz vseh računalnikov v omrežju. S pomočjo uporabniških skupin, organizacijskih enot (Organizational Units) in skupinskih pravilnikov (Group Policy) lahko učitelj ali skrbnik popolnoma priredi učenčevo okolje. Določi lahko, katere aplikacije bodo vidne, kakšno ozadje bo imel učenec, katere nastavitve bo lahko spreminjal itd. Windows Server 2003 omogoča tudi samodejno namestitev programske opreme. Učitelju tako ni treba ročno nameščati programske opreme, temveč se ta sama namesti ob prvem zagonu računalnika ali kadar učenec zažene program s klikom na ikono. Če Windows XP ugotovi, da program še ni nameščen, se bo samodejno namestil. Ravno takšna prožnost je velika prednost pred običajnimi metodami. Programsko opremo je možno poljubno dodajati, odvzemati in nadgrajevati brez ponovne izdelave tako imenovanih slik (image) sistema. Ko učenec pozneje napreduje v višji razred, dobi samodejno programe in nastavitve, ki veljajo za ta razred. Seveda pa njegove obstoječe datoteke ostanejo nedotaknjene. Paziti mora le na razpoložljivi prostor, ki ga ima na voljo v strežniku. Ta prostor lahko skrbnik poljubno omeji za vsak razred ali za vsakega učenca posebej. Learning Network Manager ponuja tudi enostaven spletni vmesnik za upravljanje strežnika. Za lažje postavitev omrežja pa vsebuje tudi posebne čarovnike, ki omogočajo uvoz uporabniških imen iz datoteke, kar je bistveno hitreje kot ročno dodajanje uporabnikov. Različica LNM 2.0 vsebuje tudi dodatna orodja, namenjena učitelju, s katerimi je omogočen nadzor dela učencev. Modul za oddaljeni nadzor omogoča učitelju vpogled na namizje kateregakoli učenca, s čimer vidi, kaj učenci počnejo v računalnikih, ne da bi zapustil svoj računalnik. LNM je po vrhu še brezplačen za vse izobraževalne ustanove. LEARNING GATEWAY Šele ko imamo ustrezno urejeno infrastrukturo, lahko začnemo razmišljati o dodatni programski opremi za podporo izobraževalnemu procesu. Microsoft ponuja celovito rešitev za izobraževalne ustanove v obliki izdelkov, združenih pod imenom Learning Gateway (LG). Gre za Microsoft v šolstvu CLASS SERVER Microsoft Class Server je spletna izobraževalna osnova, na kateri učitelji gradijo proces poučevanja. Class Server je sestavljen iz dveh delov − portala in običajnega namiznega programa, imenovanega Class Server - Teacher. S programom Class Server − Teacher učitelji ustvarijo lekcije, teste in drugo gradivo, ki ga uporabljajo pri pouku. Učitelji lahko gradiva pripravijo v posebnem urejevalniku ali pa uvozijo obstoječa gradiva, ki jih imajo od prej. To so lahko Wordovi dokumenti, slike, animacije ali gradiva pripravljena, v katerem izmed standardnih formatov. Vmesnik za izdelavo učnih gradiv, oz. za njihov uvoz iz obstoječih datotek je zelo preprost za uporabo in ne zahteva večjega predznanja. Če lahko učitelj napiše običajen dokument v Wordu, bo znal narediti novo gradivo tudi v programu Class Server − Teacher. Zahtevnejši učitelji, ki bi želeli uresničiti svoje kreativne zamisli, Microsoft in ministrstvo za šolstvo, znanost in šport sta 5. 7. 2004 sklenila pogodbo Microsoft Campus and School Agreement, v kateri so opredeljeni pogoji uporabe Microsoftove programske opreme za vzgojno-izobraževalne zavode, nekatere raziskovalne in druge organizacije. S to pogodbo je ministrstvo za obdobje 3 let zakupilo licence za naslednjo programsko opremo: Microsoft Windows Professional Upgrade, Microsoft Office Professional s črkovalnikom, Windows Server Standard, licence za dostop do strežnikov (CAL) Pogodba omogoča uporabo prejšnjih in zadnje aktualne različice izdelkov. To pomeni, da so organizacije pokrite z licencami tako za Windows XP Professional kot tudi za prejšnje različice (Windows 2000 itd.), pa tudi za različice, ki bodo na trgu do 5. 7. 2007 (na primer Windows »Longhorn«). Izdelke je moč uporabljati v vseh računalnikih znotraj posamezne organizacije. Zaposleni v organizacijah lahko za službene namene uporabljajo te izdelke tudi v domačih računalnikih. Pri vseh izdelkih pa gre za različice brez aktiviranja. Podrobnosti so na voljo na spletni strani ministrstva za šolstvo, znanost in šport. http://www.mszs.si/slo/solstvo/okroznica.asp?ID=4233 lahko uporabijo katerikoli HTML-urejevalnik in z njim naredijo stvari, ki jih zaradi poenostavljenega vmesnika ni možno narediti v privzetem urejevalniku. Ob učnih gradivih vsebuje Class Server − Teacher tudi poseben modul za pripravo testov in nalog, ki jih morajo učenci rešiti do določenega roka. Podprtih je več tipov nalog, od katerih imajo nekatere možnost samoocenjevanja. V takšnih primerih učitelju ni treba ročno ocenjevati testa, saj jih Class Server sam oceni glede na vprašanja in pravilne odgovore, ki jih je podal učitelj. Kljub testom, ki se samodejno ocenijo, lahko učitelj še vedno popravi oceno ali doda komentar k rešeni nalogi. Sistem nalog je zelo primeren za preverjanje domačih nalog ali za dodatno literaturo, ki jo morajo učenci predelati. Drugi del Class Serverja je portal, ki je lahko neodvisen, povezan v samostojen strežnik SharePoint ali Windows SharePoint Services ali v Learning Gateway. Prek portala učenci pregledujejo in rešujejo naloge, učitelji pa jih nato ocenijo. Portal, ki je vključen v CS, je zelo podoben portalu, vključenem v LG, vendar privzeto ne ponuja nekaterih dodatnih zmožnosti. Če ima šola vpeljan Class Server in se pojavi potreba po rešitvi Learning Gateway, je moč CS tudi nadgraditi. Class Server je prva stopnica do celovite osnove LG. Do portala lahko dostopajo tudi starši, ki dobijo posebno uporabniško ime in geslo. Starši sicer ne morejo reševati nalog, lahko pa pogledajo rezultate in napredek učencev ter komunicirajo z učitelji. Class Server podpira nekaj industrijskih standardov, ki so se uveljavili v sistemih, namenjenim izobraževanju. Tako podpira standarda SCORM in IMS (ter IMS+), ki določata izvajalno okolje ter format zapisa gradiv na medije. V Class Serverju lahko učitelji uporabijo katerakoli gradiva, narejena v drugih orodjih, ki podpirajo ta standarda. Velja pa tudi obratno. Gradiva, ustvarjena s Class Serverjem in shranjena v formatu IMS, je možno uporabiti v drugih sistemih za učenje. NT konferenca 2005 Microsoft za vse 6 ‘ Ob učnih gradivih vsebuje Class Server − Teacher tudi poseben modul za pripravo testov in nalog, ki jih morajo učenci rešiti do določenega roka. ’ MOJ MIKRO 5 MA J 2005 55 promocijska priloga običajne strežnike z nekaj dodatki, namenjenim prav za izobraževalne ustanove. LG pod okriljem osrednjega portala združuje osnovne stvari, ki jih učenci, učitelji in starši potrebujejo pri svojem delu. Vsa funkcionalnost je izvedena v obliki spletnih delov (web part) za strežnik SharePoint Portal. Učenci in učitelji prek tega portala dostopajo do svoje elektronske pošte, shranjene v strežniku Exchange. Na voljo imajo tudi poseben spletni prostor za svoje projekte, kamor shranjujejo svoje datoteke. S temi datotekami lahko dela več učencev, tako kot v kakšnem projektu. Datoteke lahko shranjujejo neposredno iz orodij Microsoft Office in jih ni treba ročno shranjevati ter nato še ročno prenašati v strežnik. Vsak uporabnik ima tudi svoj virtualni prostor, kjer si ustvari svojo dom ali domačo stran. Domača stran je pravzaprav sestavljena iz javnega dela, torej dela, ki ga vidijo vsi obiskovalci, ter zasebnega dela, ki ga vidi samo lastnik. Učenci in učitelji si tako ustvarijo svojo stran, na kateri hranijo vse svoje datoteke, povezave in stike, ter določijo, kaj lahko drugi uporabniki vidijo. S strežnikom Live Communications Server portalu dodamo zaznavanje prisotnosti in komunikacijo v realnem času. Učenci na portalu vidijo, kdo od učiteljev, sošolcev ali drugih oseb s katerimi dela v projektu, je trenutno v internetu, in z dvema klikoma z njimi začne spletni pogovor. Razlika med običajnim pogovorom in to metodo je v stikih. V tem primeru učenem ne potrebuje učitelja v svojih stikih, da bi videl, ali je učitelj v internetu ali ne. Dovolj je, da odpre portal v spletnem brskalniku. SharePoint Portal omogoča tudi naročanje na spremembe. Kadar več učencev dela v enem projektu in uporablja iste datoteke, se lahko naročijo, sistem pa jih nato samodejno obvesti, kadar je prišlo na portalu do sprememb, recimo kadar se doda dogodek, novica ali kaj podobnega. Osnova celotnega LG-ja sta strežnika Windows Server 2003 ter SharePoint Portal Server, ki ponujata ogrodje, v katero dodajamo nove zmožnosti povezovanja z drugimi strežniki. Live Communications Server ponuja storitve za zaznavanje prisotnosti, Exchange Server, skrbi za elektronsko pošto, strežnik SQL pa rabi kot zbirka podatkov. Learning Gateway ne obstaja v obliki ene škatle, temveč je zelo odprt in se ga da kombinirati. Še vedno lahko uporabimo druge strežnike, jih dodajamo ali odvzemamo po potrebi. Tako lahko dodamo še strežnik ISA, ki rabi kot proxy in požarni zid. Srce LG je Class Server, ki dodaja portalu izobraževalni sistem. Microsoft v šolstvu CONFERENCEXP NT konferenca 2005 ‘ promocijska priloga 7 Microsoft ponuja celovit nabor programske opreme, ki jo lahko izobraževalne ustanove uporabijo v procesu izobraževanja. ’ ConferenceXP ni izdelek, ki ga Microsoft trži, temveč gre za posebno odprto osnovo Microsoftovih raziskovalnih laboratorijev. Osnova je namenjena izvedbi porazdeljenih predstavitev in videokonferenc. Pri izvedbi predstavitev učitelj uporabi Tablet PC ali običajen računalnik in prek drugega računalnika projicira predstavitev na platno. Sicer lahko uporabi kar svoj računalnik, vendar lahko pri prestavitvi prek drugega računalnika projicira samo določen del predstavitve. ConferenceXP namreč omogoča, da se na platnu pojavi samo določen del zaslona, torej sama predstavitev, učiteljeve opombe in zaznamki pa so drugim skrite. Hkrati se podatki predstavitve v realnem času pošljejo vsem učencem, ki si lahko dodajo svoje komentarje ali pošljejo komentarje oz. vprašanja nazaj k učitelju. Takoučitelj in učenci aktivno sodelujejo. Zapiske je najlaže dodajati s pisalom in Tablet PC-jem, vendar to ni pogoj za uporabo. Po želji je mogoče dodati tudi video in zvok, s čimer stopimo na področje videokonferenc, za katere pa potrebujemo zmogljivo strojno opremo in povezave. Največja ločljivost, ki jo ConferenceXP podpira, je 640 x 480, za kar potrebujemo vsaj 1,5 Mb/s povezavo. ConferenceXP deluje po načelu »vsak z vsakim« (peer to peer), pri katerem se podatki, zvok in video pošiljajo neposredno med dvema sodelujočima, brez vmesnega strežnika. Za čim manjšo obremenitev omrežja podpira tudi način multicast in tako samo enkrat pošlje podatke več poslušalcem. Z dodatno storitvijo, imenovano ConferenceXP Archive Service, se celotno predavanje arhivira v strežniku, MSDNAA Čeprav imajo izobraževalne ustanove v sklopu pogodbe z ministrstvom za šolstvo, znanost in šport na voljo kar nekaj Microsoftove programske opreme, imajo nekatere (predvsem šole s poudarkom na računalniški predmetih) še dodatne potrebe. Tem je namenjen program MSDNAA (Microsoft Developers Network Academic Alliance). V sklopu tega programa dobijo izobraževalne ustanove posebno programsko licenco, ki omogoča nameščanje programske opreme v računalnikih v ustanovi in na domačih računalnikih tako za učitelje kot tudi za učence. Vključena je skoraj celotna Microsoftova strežniška Trenutno MSDNAA vključuje linija in vrsta drugih aplikacij. licence za naslednjo Ob običajni programski opremi imajo ustanove programsko opremo: dostop do beta različic prihajajočih izdelkov, doWindows Server 2003 stop do portala MSDN Subscriber, elektronsko zbirSQL Server ko Microsoftovih knjig, dostop do posebne spletne Exchange Server 2003 strani, kjer imajo brezplačno podporo, dostop do Commerce Server 2002 knjižnice MSDN, dokumentacije in zbirke znanj. BizTalk Server 2002 Upravičeni so tudi do 4 posegov Microsoftove tehHost Integration Server 2000 nične pomoči. Application Center 2000 Učenci ustanov, ki so v programu MSDNAA, si lahISA Server 2004 ko sposodijo medij (načelo knjižnice), na katerem je Mobile Information Server programska oprema, ki jo želijo, ali pa program neSharePoint Portal Server 2003 posredno pretočijo s posebne spletne strani. Če pa Systems Management Server ima šola postavljen poseben elektronski sistem, pa Windows XP je možno programsko opremo prenesti tudi iz interWindows 2000 neta in se tako izogniti čakanju na medije. Visual Studio .NET 2003 Cena programa za prvo leto je približno 800 evAcademic rov, vsako nadaljnje leto pa pol manj, torej okrog Visio Professional 2003 400 evrov. Za ta denar dobi izobraževalna ustanoProject Professional 2003 va praktično vso najpomembnejšo programsko OneNote 2003 opremo, ki jo podjetje Microsoft, in to manj deInfoPath 2003 narja, kot bi ga sicer porabili samo za en strežniški Access 2003 izdelek, kaj šele za druge stvari, ki so del MSDNAA. Microsoft MapPoint 2004 Virtual PC 56 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 kjer je pozneje dostopno vsem učencem. Arhiviramo lahko zvok, video in podatke, vse skupaj pa se shrani v posebni zbirki v strežniku SQL. Kot se za vsak raziskovalni projekt spodobi, je izvirna koda prosto dostopna. Nekatere univerze so že naredile svoje različice in izboljšave ter nekatere dodatke, ki jih lahko uporabimo v našem okolju. MICROSOFT PRODUCER Microsoft Producer sicer ni namenjen posebej za izobraževalne ustanove, a se ga da zelo kreativno uporabiti tudi v izobraževalne namene. Je brezplačen dodatek za vse lastnike Microsoftovega PowerPointa, ki želijo pretvoriti svoje običajne predstavitve v večpredstavno predstavitev, dostopno iz spletnih brskalnikov. Z njegovo pomočjo lahko združimo običajne datoteke PPT z zvokom in videom, vse skupaj pa sinhroniziramo in shranimo v obliko, primerno za svetovni splet. Izdelava takšne predstavitve je zelo preprosta, sama predstavitev pa veliko učinkovitejša. Že če običajni datoteki PPT dodamo zvok in vse skupaj objavimo, smo naredili bistveno učinkovitejšo in zanimivejšo predstavitev. Praktično je izdelava predstavitve videti tako, da najprej naredimo običajen PPT. Sledi zajem zvoka in/ali videa, ki ga naredimo pred pravo predstavitvijo, ali pa zajamemo zvok na sami predstavitvi. Po predstavitvi uporabimo Producer, dodamo datoteko PPT, datoteke z zvokom in/ ali videom in sinhroniziramo. Ob tem uporabimo nekaj umetniškega navdiha pri oblikovanju predstavitve, ki jo nato shranimo v obliko, primerno za splet. Takšna predstavitev nato vsebuje govor in/ali video, ki je sinhroniziran s posameznimi stranmi iz predstavitve PPT, vidna pa je iz spletnega brskalnika. Učitelji lahko sami uporabijo program in naredijo svoje predstavitve zanimivejše. Producer pa lahko uporabijo tudi učenci pri projektih, kjer so potrebne spremembe. Namesto predstavitve projektov v živo lahko uporabijo spletno kamero in mikrofon, se posnamejo in naredijo spletno predstavitev. CELOTA Microsoft ponuja celovit nabor programske opreme, ki jo lahko izobraževalne ustanove uporabijo v procesu izobraževanja. Ob omenjenih izdelkih so na voljo še akademska orodja za podporo izobraževanju v Visual Studiu .NET, imenovana Visual Studio .NET Academic Tools, ki so del akademske različice Visual Studia .NET. Zelo uporabna je tudi elektronska beležnica OneNote, ki jo učitelji in učenci uporabijo namesto klasičnih zapiskov na papir. Zapiski v elektronski obliki so veliko obstojnejši in laže ponovno uporabljeni. Žal imajo izobraževalne ustanove premalo kadrov in časa, da ta orodja in možnosti spoznale in izkoristile ter s tem modernizirale proces poučevanja. Stvari se sicer premikajo na bolje, a če jih primerjamo s hitrostjo razvoja v računalništvu, se šolstvo premika s polžjo hitrostjo. Na srečo pravijo, da se počasi daleč pride. Povezave http://www.conferencexp.net http://www.msdnaa.net http://www.mszs.si/slo/solstvo/okroznica.asp?ID=4233 http://www.Microsoft.com/office/powerpoint/producer/ prodinfo/default.mspx http://www.Microsoft.com/education/ClassServer.aspx http://www.Microsoft.com/emea/education/MicrosoftLearningGateway.mspx Microsoft Navision REŠITEV, KI RASTE SKUPAJ S PODJETJEM Načrtujete, da boste na tem zelo konkurenčnem trgu dosegali rast. Kako? Gartnerjeva poročila napovedujejo, da se bo nadaljevala konsolidacija ponudnikov na trgu programske opreme za poslovne rešitve, vendar bo za leto 2004 značilna rast trga in ne upad. V času, ko podjetja ponovno začenjajo vlagati, bodo morala biti zelo pazljiva pri svojih odločitvah. Uporabnikom se svetuje, da se izogibajo ponudnikom, ki niso zavezani ponudbi rešitev za specifične vertikalne segmente ali jim primanjkuje virov, da bi postali ponudniki celovitih paketov. Opažamo, da se podjetja vse bolj odločajo za večje ponudnike, ki lahko ponudijo višjo varnost in zanesljivost vlaganj. To omogoča neprestan razvoj, nove posodobljene različice rešitev ter podpora široke partnerske mreže. Kako se ti trendi kažejo na slovenskem trgu? Tudi pri slovenskem Microsoftu opažamo enake trende. Konsolidacija trga v Sloveniji sledi svetovnim trendom, kar je potrdila raziskava podjetja IDC o številu IT-podjetij v Sloveniji. Slovenska podjetja se vse bolj odločajo za večje ponudnike, mnogokrat tudi zaradi slabih izkušenj s prejšnjimi ponudniki. Dogajalo se je, da ti niso bili sposobni nadgrajevati rešitev in jih prilagoditi rasti podjetja oziroma ponuditi pravočasno in ustrezno podporo. Tradicionalno so slovenska IT-podjetja lahko tekmovala tudi zaradi nižjih cen. Kako je s tem danes? Kaj lahko ponudite malim slovenskim podjetjem? Vsi večji ponudniki poslovne programske opreme danes ponujajo cenovno ugodne rešitve, ki hitro pridobivajo tržni delež. Konkurenca med lokalnimi ponudniki zato postaja vse ostrejša in neizprosna. Mala in hitro rastoča podjetja imajo velike razvojne možnosti in še neizkoriščen potencial, zato potrebujejo rešitev, ki bo lahko rasla z njimi – to pa lahko ponudijo samo večji ponudniki. Rešitev Microsoft Business Solutions–Navision je namenjena malim in srednje velikim podjetjem. Posebna ponudba je namenjena predvsem manjšim podjetjem, saj ponuja jasnost in preglednost nakupa rešitve. Podjetja se lahko odločijo za celovito rešitev Microsoft Navision z vsemi potrebnimi funkcionalnostmi za nemoteno delovanje podjetja po enotni ceni na uporabnika. S tem naši kupci dobijo jasen odgovor na vprašanje o ceni rešitve in jasno sliko. Natančno namreč vedo, kaj lahko pričakujejo v prihodnosti in koliko jih bo to stalo. Poleg tega Microsoft Navision omogoča povezovanje z drugimi poslovnimi aplikacijami na trgu, predvsem pa je usklajena in povezana z obstoječimi Microsoftovimi izdelki (npr. Microsoft Excel ...). Podjetja z manjšim številom uporabnikov lahko tako kupijo sodobno rešitev svetovnega ponudnika za 8 ‘ Konsolidacija trga v Sloveniji sledi svetovnim trendom, kar je potrdila raziskava podjetja IDC o številu ITpodjetij v Sloveniji. ’ MOJ MIKRO 5 MA J 2005 57 promocijska priloga Microsoft najbolj poznamo po Officeu in Windows. Ali je bilo težko začeti s prodajo poslovnih rešitev? Od »starih časov« se je Microsoftova ponudba razširila daleč prek osnove Windows in rešitev Office. Še pred pogumnim vstopom na trg poslovnih rešitev smo ponujali programsko opremo za komuniciranje in podatkovne zbirke. Naslednji korak je bil za nas seveda jasen, ponuditi celovito rešitev – popoln paket, pisan na kožo uporabnika. Namesto da bi rešitev razvijali od začetka, smo tako pridobili že obstoječa znanja svetovno znanih in uveljavljenih podjetij ter partnerjev. Tako smo združili moči s podjetji, ki imajo desetletja izkušenj s poslovno programsko opremo in lokalnimi zahtevami ter Microsoftovim znanjem na področju tehnologije. NT konferenca 2005 Microsoft je razširil ponudbo poslovne programske opreme. S prevzemi večjih evropskih in ameriških igralcev na trgu poslovnih rešitev se je zavihtel med pet največjih tovrstnih ponudnikov na svetu. Nabor izdelkov za skupinsko delo in izboljšanje učinkovitosti zahtevnejših uporabnikov (sistem Microsoft Office) ter poslovno informacijsko strukturo (zbirka strežnikov Microsoft Windows Small Business Server) je dopolnil s celovito poslovno rešitvijo Microsoft Navision, ki je pomemben del Microsoftove ponudbe za poslovanje malih in srednje velikih podjetij. O tem smo se pogovarjali z Mojco Gostinčar, vodjo odnosov s kupci Microsoft Business Solutions. Microsoft Navision NT konferenca 2005 razumno ceno in z vsemi funkcionalnostmi, ki jih potrebujejo pri poslovanju. Več kot 260.000 zadovoljnih strank z vsega sveta se je pri uresničevanju svojih potencialov že odločilo za naše rešitve. promocijska priloga 9 ‘ Združitev z danskim Navisionom je pokazala vso kompleksnost povezovanja dveh različnih poslovnih kultur. Za Microsoft je bila to zelo poučna izkušnja. Proces konsolidacije partnerske mreže ves čas poteka, saj, kot smo omenili, združujemo predvsem Microsoftovo tehnološko znanje s poslovnim (Microsoft Business Solutions). ’ 58 Programska oprema pomeni zgolj del cene. Stroški vpeljave in vzdrževanja so ponavadi tisti, ki odganjajo stranke. Microsoft razvije aplikacijo, nameščanje rešitev in podporo slovenskim uporabnikom pa v celoti zaupamo svojim partnerjem, ki dobro poznajo zahteve lokalnega trga. Ti se tako posvetijo izključno potrebam in željam podjetja in ne razvoju rešitve. Opremimo jih še s preizkušeno metodologijo, kar zagotavlja hitro nameščanje in enostavno podporo. Partnerji se neprestano izobražujejo, pridobivajo certifikate in imajo dostop do globalne podpore naših svetovnih zbirk znanj. Vse to se na koncu odraža v hitri, enostavni in kakovostnejši vpeljavi ter vpliva na končno ceno. Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Microsoft je zavezan trgu rešitev za mala in srednje velika podjetja in samo v poslovnem letu 2005 je vložil preko 6,8 milijarde USD v razvoj. Za raziskave in razvoj na dan namenimo več kot večina drugih podjetij v vsem letu. Veliko vlagamo v našo skupnost lokalnih partnerjev in neprestano iščemo in izobražujemo nove. Pričakujemo, da bodo naša vlaganja v slovenska partnerska podjetja prispevala tudi k rasti slovenske ekonomije in pripomogla k splošnemu družbenemu in gospodarskemu napredku. Microsoft je stalno na »tapeti« – očitajo mu monopolno vedenje, zatiranje konkurence itd. Z vstopom na področje poslovne programske opreme se lahko zgodovina ponovi. Pričakujete na tem področju v Sloveniji kakšne težave? Z nakupom podjetij Navision in Great Plains ter z internim razvojem programske opreme za upravljanje odnosov s strankami je Microsoft postal vodilni ponudnik poslovne programske opreme za mala in srednje velika podjetja. Pri Microsoftu smo s svojim napredkom na tem področju zelo zadovoljni in ostajamo osredotočeni na ta del trga, saj ponuja dobre priložnosti za rast in širitev. Trg poslovne programske opreme za mala in srednje velika podjetja je izredno tekmovalen, velika priložnost za rast pa omogoča soobstoj več podjetij. Prepričani smo, da eno samo podjetje ne more pokriti celotnega trga. V čem je vaš izdelek boljši ali primernejši od izdelkov Oracla, SAP-a in večjih slovenskih ponudnikov. Ne nazadnje ima tudi nekaj lokalnih proizvajalcev izdelke, ki spremljajo rast podjetja – to ni odlika zgolj tujih izdelkov? Med prednostmi pred omenjenimi tujimi in večjimi domačimi ponudniki sta zagotovo partnerski model in lokalizacija. Visoko usposobljena mreža več kot 8500 certificiranih partnerjev v več kot 132 državah je namreč izredno odzivna na potrebe kupcev, pri čemer geografsko pokriva praktično ves svet. Samo v Sloveniji imamo trenutno 19 partnerjev. Taka podpora slovenskim podjetjem s podružnicami ali hčerinskimi podjetji v drugih državah omogoča poenotenje poslovne programske opreme ter s tem učinkovitejše in cenejše poslovanje. Veliko vlagamo v lokalna poslovna znanja naših partnerjev, saj se zavedamo, da je poleg podpore rasti podjetja nadvse pomemben stalen proces optimiranja delovnih postopkov. Zagotavljamo dolgoročno podporo z velikimi vlaganji v razvoj MOJ MIKRO 5 MA J 2005 in število partnerjev, med katerimi lahko kupci izbirajo. V primerjavi z lokalnimi ponudniki Microsoft kot eno vodilnih programskih podjetij na svetu razvija in uvaja nove tehnologije, tako da ima pred njimi neprimerljivo tehnološko prednost in seveda poslovna znanja, ki izhajajo iz več kot 260.000 namestitev poslovne programske opreme po vsem svetu. Microsoft Navision poleg prepoznavne prilagodljivosti, ki omogoča podporo raznovrstnim specifičnim poslovnim postopkom, v kombinaciji z drugimi Microsoftovimi rešitvami, na primer Microsoft Office in Small Business Server, kot ponudba za poslovanje zagotavlja učinkovito dodajanje novih storitev ter podporo rasti podjetja in širjenju poslovanja. Kaj je za Microsoft veliko in kaj malo podjetje oziroma ali se vaša terminologija sklada s slovensko? V dejavnosti informacijske tehnologije se meri velikost stranke glede na njihove informacijske potrebe. Zato ne moremo uporabljati enakih kriterijev, kot se uporabljajo v gospodarstvu. Kriteriji velikosti so merjeni s številom uporabnikov informacijske tehnologije v podjetju in s pokritostjo poslovnih procesov v podjetju z informacijsko tehnologijo. Tako ima lahko podjetje s 1000 zaposlenimi le 5 uporabnikov informacijske tehnologije in minimalno podprtost poslovnih procesov z informacijsko tehnologijo. Obenem ima lahko podjetje z 20 zaposlenimi popolno povezavo poslovanja z informacijsko tehnologijo in tudi povezavo svojega poslovanja z drugimi poslovnimi subjekti prek te tehnologije. Uradnega kriterija, kaj je po merilih dejavnosti informacijske tehnologije veliko podjetje, ni, vendar naše stranke praviloma dobro razumejo svoje potrebe in iščejo temu velikostnemu razredu primerne rešitve. Pred časom so po svetu krožile govorice, da je nameraval Microsoft kupiti tudi SAP, pa si je potem premislil in to obrazložil z dejstvom, da so bile težave že pri vključevanju podjetja Navision. S prevzemom ste prevzeli tudi njihovo prodajno mrežo. Vendar je bilo v Sloveniji s to zadevo kar nekaj težav, saj lokalni partner ni bil v lasti danskega podjetja. Vam je uspelo (in kako) konsolidirati partnersko mrežo. Je bilo pri tem kaj težav? Združitev z danskim Navisionom je pokazala vso kompleksnost povezovanja dveh različnih poslovnih kultur. Za Microsoft je bila to zelo poučna izkušnja. Proces konsolidacije partnerske mreže ves čas poteka, saj, kot smo omenili, združujemo predvsem Microsoftovo tehnološko znanje s poslovnim (Microsoft Business Solutions). Zdaj so vsi partnerji povezani v enoten partnerski model, na voljo pa imajo možnost pridobitve t. i. kompetenc na področju rešitev Microsoft Navision, s čimer potrjujejo, da so pripravljeni opravljati storitve in razvijati rešitve na tem področju. Tak sistem omogoča preprostejše poslovanje vsem partnerjem, ki so bili morda specializirani za druga področja. Tako preprosto razširijo svoja znanja in certifikacije na področje poslovnih rešitev, s čimer se jim odpirajo nove poslovne priložnosti. Pustimo napovedi Gartnerja in IDC-ja pri strani, saj jih je mogoče upoštevati zgolj globalno in do neke mere načelno. Kako nameravate doseči rast v praksi? Lahko torej pričakujemo agresivno tržno politiko tudi na tem področju? Trendi, ki jih napovedujejo podjetja za raziskave trga, se dejansko uresničujejo. Načrtujemo, da bomo rast dosegli prek večjega števila partnerjev in trženja celovite ponud- Microsoft Navision Omogočate dodatne popuste in ugodnosti vsem potencialnim kupcem, ki so doslej uporabljali kakšno poslovno programsko opremo in so pripravljeni preiti na vašo? Imate izdelane metode prehoda tako za tuje kot tudi za večje slovenske izdelke. Cena poslovne programske opreme pokriva velikansko območje in žal ni na voljo kratkega odgovora, kam v tem cenovnem območju je mogoče uvrstiti posamezne stranke. Svojim strankam namreč omogočamo, da si same izberejo možnosti, funkcionalnosti in storitve, ki jim ustrezajo, kar pa pomeni, da ni na voljo ene rešitve za vse uporabnike. Končna cena je odvisna tudi od partnerja, ki sodeluje pri prodaji, kar pomeni, da je cena vsake uvedbe edinstvena. Pri uvedbi poslovne programske opreme pride do nezadovoljstva zaradi različnih razlogov: kupci imajo prevelika pričakovanja, ne poznajo poslovnih procesov itd. Koliko profesionalni so vaši uvajalci in svetovalci. Jim je na prvem mestu kupec ali dobiček lastnega podjetja? Zagotovo je zadovoljstvo kupcev eden od Microsoftovih osnovnih ciljev, zato veliko pozornosti posvečamo ekosistemu, ki vključuje Microsoft, njegove partnerje in kupce. Zavedati se moramo, da brez profesionalnega odnosa, ki temelji na znanju, izkušnjah in poštenemu odnosu do kupcev, tega ekosistema ne bi mogli vzdrževati, še manj pa povečevati. Naj samo omenim, da se je število uporabnikov Microsoft Navisiona v zadnjem letu povečalo za več kot 10 odstotkov. Kako prilagodljivi ste pri upoštevanju želja in potreb uporabnikov? Gre pri tem za odnos kupec–prodajalec ali za partnerski odnos? Živite za zadovoljstvo kupca in skupaj z iščete rešitve za njegove probleme? Gradimo na partnerskih odnosih, zato pri oblikovanju informacijskih sistemov na osnovi Microsoft Navisiona tesno sodelujemo s svojimi kupci. Enako velja za naše partnerje, ki se zavedajo, da je pošten odnos s kupci dandanes eden od temeljev uspešnega poslovanja na področju informacijskih tehnologij. Ne nazadnje pa tudi že sama programska oprema Microsoft Navision omogoča dosledno uresničevanje zahtev kupcev oziroma popolno prilagajanje njihovim poslovnim postopkom. Koliko je v vaši filozofiji upoštevana mobilnost dela? Povezljivost sistemov in mobilnost dela sta visoko na seznamu naših prioritet in tudi naši programski paketi podpirajo te oblike. Za primer lahko navedemo Microsoft Navision User Portal in MS CRM Mobile. User Portal na primer priskrbi vse podatke, ki jih zaposleni potrebujejo na osebni domači strani, in jim s tem pomaga povečati učinkovitost. Vse, kar potrebujejo za dostop do podatkov, je brskalnik Internet Explorer. S portalom User Portal zaposleni lahko preprosto dostopijo do podatkov v Microsoft Business Solutions-Navision, ne glede na to, kje delajo. Oddaljeni uporabniki, kot na primer prodajni referenti, lahko tako dostopajo do svoje prilagojene domače strani, kjer so vsi podatki, ki jih potrebujejo za delo. Kaj pa Linux? Podpira (ali bo podpirala) poslovna programska oprema tudi Linux ali gre zgolj za podporo Microsoftovim operacijskim sistemom.. Microsoft je in je vedno bil ponudnik platform. Podoben poslovni model sta imeli tudi podjetji Navision in Great Plains, ki sta okoli svojih poslovnih platform zgradili skupnost ponudnikov rešitev. V skladu s tem programska oprema Microsoft Business Solutions deluje le na platformi Windows. Naši izdelki so razviti tako, da z nizkimi skupnimi stroški lastništva ponujajo preprosto uporabo in široko podporo različnim aplikacijami, istočasno pa zagotavljajo visoko stopnjo varnosti, zanesljivosti in združljivosti z drugimi platformami. ‘ Trg poslovnih rešitev za mala in srednje velika podjetja je izredno tekmovalen in daje veliko priložnosti za rast, s čimer je ustvarjeno okolje za istočasni obstoj več podjetij. ’ Nameravate s poslovno programsko opremo prodreti tudi na področje javne uprave? Pri tem imam v mislih različice, prilagojene potrebam na primer občin. Microsoft tesno sodeluje s certificiranimi partnerji, kar mu omogoča, da pozna potrebe poslovanja državne uprave na lokalni in državni ravni. Microsoft Navision je zagotovo odlična rešitev za javno upravo, o čemer zgovorno priča zgled uporabe v danski vladi. Kot zgled uporabe na lokalni ravni naj omenim namestitev v mestu Sherwood v Oregonu z nekaj več kot 13.000 prebivalci, kjer so našo rešitev namestili poleti leta 2002. Z združevanjem finančnih operacij ter učinkovitim nadzorom projektnih proračunov glede na aktualne stroške so že v prvem letu prihranili več kot 50.000 dolarjev.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 59 NT konferenca 2005 S tem, ko je Microsoft vstopil na področje poslovne programske opreme, je postal tudi konkurenca lastnim partnerjem, ki so že doslej izdelovali to opremo na osnovi Microsoftovih tehnologij. Bodo zaradi tega ti v slabšem položaju, saj so se znašli lokalno v položaju partnerja in konkurenta. Trg poslovnih rešitev za mala in srednje velika podjetja je izredno tekmovalen in daje veliko priložnosti za rast, s čimer je ustvarjeno okolje za istočasni obstoj več podjetij. S tem, ko veliki ponudniki programskih rešitev svoje rešitve ponujajo tudi manjšim podjetjem, seveda z njimi tekmujemo za stranke. Microsoft pa jasno istočasno namerava ohraniti dolgoročne in tesne odnose z velikimi ponudniki programskih rešitev, ki na naših osnovah gradijo svoje rešitve za zahtevna poslovna okolja. Ta predanost ponujanju platforme pa je istočasno tudi naša strateška usmeritev, saj je bil Microsoft vedno podjetje, ki je razvijalo platforme. Podoben pogled sta imeli tudi podjetji Great Plains in Navision, saj sta želeli okrog svojih rešitev zgraditi skupnost ponudnikov programskih rešitev. Med temi organizacijami so obstajale močne sinergije in pri svojem delu na tem področju gradimo na temeljih, ki so že bili vzpostavljeni in tako svojim poslovnim strankam ponujamo višjo vrednost izdelkov. Skrbimo predvsem za potrebe kupcev. Z raznovrstno ponudbo in tesnim s partnerji pokrivamo vsa področja poslovanja. Naš cilj je celostna ponudba, ki se oblikuje glede na potrebe kupca. Naši partnerji imajo s ponudbo Microsoft Navision tako na voljo večji izbor izdelkov, ki jih lahko ponudijo svojim končnim kupcem glede na njihove potrebe. Torej nismo njihova konkurenca, temveč predstavljamo pestrejšo ponudbo. Trend osredotočanja na kupca in njegove potrebe je na trgu prisoten že dlje časa, predvsem zaradi dolgoročnih partnerstev in obojestranskega dobička. Naši partnerji morajo zato za pridobitev določenega statusa izpolnjevati stroge zahteve, ob tem pa z njimi negujemo kakovosten odnos, ki se nato prenaša tudi na odnose med njimi in kupci. Samo tako je mogoče zagotavljati uspešnost projektov in kakovostne dolgoročne odnose. 10 promocijska priloga be na področju poslovne programske opreme. Za mala in srednja podjetja bomo tudi v bodoče skrbeli z doslednim iskanjem odgovorov na spreminjajoče se poslovne zahteve z novimi in nadgrajenimi izdelki. uvod nadnaslov CELOVITA ZAŠČITA PODATKOV ODPRTEGA PODJETJA Podatki so največji kapital podjetja. Treba jih je zašiti pred različnimi grožnjami, ki so jim izpostavljeni! Grožnje so danes še toliko večje, saj informacijski sistemi niso več zaprti znotraj lokacije podjetja, temveč so zaradi poslovnih potreb odprti v internet. Computer Associates Izolacija informacijskega sistema ni prava rešitev. Prednosti odprtosti prevladajo, a po drugi strani to pomeni, da moramo imeti pripravljene odgovore na vse grožnje. Protivirusne rešitve, pod pogojem, da jih pravočasno nadgrajujejo, poskrbijo za zaščito pred virusi in trojanskimi konji. Naslednji korak je filtriranje elektronske pošte in izločitev spama. Veliko uporabnikov se ne zavedajo problematike spama, saj jim je vseeno če v njihov poštni predal vsak dan prileti nekaj takšnih sporočil. Vseeno pa ročno pregledovanje takšnih sporočil pomeni, da vsak dan porabimo veliko časa za neproduktivno opravilo, da ne govorimo, da lahko med spam sporočili zlahka spregledamo kakšno pomembno. Izredno nevarni so tudi vohunski programi. Hitro se jih nalezemo, hkrati pa nam lahko ukradejo podatke, kateri nato pridejo na oči konkurentom. Še najmanj pozornosti posvečamo hranjenju podatkov, ki je zadnji delček v mozaiku celovite zaščite. Tudi v izoliranem sistemu lahko pride do napake, ki povzroči izgubo kritičnih podatkov. Če jih imamo promocijska priloga 21 ‘ Mala in srednje velika podjetja (SMB) imajo običajno s tem veliko težav. Njihovi materialni in človeški viri ne dopuščajo, da bi se posla lotila sama. ’ 60 T o, kar se zadnje časa dogaja znotraj interneta, lahko označimo kot čisti kaos, ki ima izredno negativne posledice, in kar je še huje, nič ne kaže, da se bodo zadeve umirile. Nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni, so večplastne, od tega, da nam nekdo ukrade ali uniči podatke, pa do tega, da začne informacijski sistem delovati hudo počasi. Še vedno je mogoče zaslediti brezbrižnost uporabnikov, ki se pogosto zavedo svoje ranljivosti, šele ko se z njihovim sistemom zgodi kaj neprijetnega. Še več. Nekako smo se sprijaznili, da je internet pač tak. Bi se tudi sprijaznili, da bi vsake toliko časa na avtocesti naleteli na veliko lužo olja ali kup žebljev? Verjetno ne! Odprtost sistema prinaša prednosti, brez katerih si poslovanje v današnjem svetu zelo težko predstavljamo. Po drugi strani to poveča nevarnost, da se z podatki zgodi kaj, milo rečeno, neprijetnega. Ko se zavemo groženj, je naslednji logični korak vzpostavitev zaščite. Mala in srednje velika podjetja (SMB) imajo običajno s tem veliko težav. Njihovi materialni in človeški viri ne dopuščajo, da bi se posla lotila sama. Kjer je povpraševanje, je tudi ponudba. Gre za rešitve celovito zaščito podatkov, kjer je govor o povezovanju programov za zaščito podatkov pred različnimi grožnjami v celovit sistem, ki ga je nato tudi veliko lažje upravljati. MOJ MIKRO 5 MA J 2005 shranjene v varnostni kopiji, jih lahko hitro dobimo nazaj. Če ne, je cena izgube lahko vrtoglavo visoka. Še tako dobra rešitev pa ne bo pomagala, če ji bomo absolutno zaupali. Delovanje informacijskega sistema je treba nadzirati ves čas in se spoti bojevati proti vsem nevarnostim, ki jim je izpostavljen. Ko je govor o povezani rešitvi, tu pride do izraza sistem za enostavno upravljanje z vsemi nivoji zaščite. Predvsem v malih in srednjih podjetjih brez tega dela preprosto ne gre. Nalog, povezanih z nadzorom sistema in odzivanje na grožnje, je preprosto preveč, da bi lahko vse to počeli »ročno«.  BrightStor ARCserve Backup r11.1 nadnaslov UČINKOVITA IZDELAVA VARNOSTNIH KOPIJ KAM SHRANIMO PODATKE? V preteklosti so za namene varnostnega kopiranja uporabljali velike magnetne trakove na kolutih. Danes se večinoma uporablja fizično manjši sistem DAT. Gre za digitalno magnetno zapisovanje podatkov, ki je manj dovzetno za motnje, hkrati pa na le nekaj desetmetrske trakove shranijo tudi več sto GB podatkov. Zadnja leta so predvsem v poslovnih okoljih, kjer imajo opravka z večjimi količinami podatkov v modi omrežna skladišča podatkov oziroma omrežja za shranjevanje podatkov. Ta že nekaj let poznamo pod nazivom SAN, njihove manjše izvedenke pa pod imenom NAS. V jedru teh rešitev so navadno velike datotečne knjižnice ali strežniki z mnogimi diski in visoko skupno zmogljivostjo, znotraj njih pa strojni krmilniki skrbijo za ustrezno varovanje podatkov – RAID (preslikave). Poudariti velja, da glede varnosti še vedno prednjačijo tračni sistemi, saj lahko po izdelavi varnostne kopije kaseto vzamemo in jo odnesemo s seboj ali jo damo v požarno varen sef; prilagodljivost diskovnih sistemov pa je nižja. Idealno varnost torej dosežemo s kombinacijo diskovnega knjižničnega ter tračnega sistema. Če imamo varnostno kopijo, se pri katastrofi, ki je vodila v izgubo podatkov, aktivira sistem obnovitve podatkov. Z istim sistemom, kot je bila varnostna kopija narejena, obnovimo podatke na ciljno mesto, postajo, strežnik. Ob tem večinoma pride do časovne praznine, saj je od izdelave do obnovitve varnostne kopije preteklo v najboljšem primeru nekaj ur, v slabšem več dni, morda celo tednov. Vse spremembe, narejene v vmesnem času, so izgubljene, zato je še kako pomembna pametna odločitev glede frekvence izdelave varnostnih kopij. BRIGHTSTOR ARCSERVE BACKUP R11.1 Gre za novo različico znane programske rešitve podjetja Computer Associates za hranjenje podatkov. Omeniti velja preprostejšo namestitev, ki je opravljena v 30 minutah. Program je razdeljen na tri logične komponente: strežnik za hranjenje podatkov (Backup Server), program za upravljanje oziroma uporabniški vmesnik (Backup Manager) in vrsto programskih dodatkov. Uporabniški vmesnik je lahko nameščen v istem računalniku kot strežniški del ali pa slednjega nadzira prek omrežja in je torej nameščen v skrbnikovem osebnem ali prenosnem računalniku. Velik poudarek je bil približati program uporabnikom v malih podjetjih. V ta namen je dodan čarovnik za prvo uporabo (My First Backup). Ta uporabnika po prvem zagonu korak za korakom vodi prek priprave medijev za hranjenje, mu daje enostavne napotke pri določanju, katere podatke (aplikacije, datotečne sisteme) želi shraniti v varnostno kopijo, in mu pomaga pri nastavljanju samodejnih opravil. Na primer, pomaga mu nastaviti časovni interval, po preteku katerega sistem naredi novo varnostno kopijo. Podobno avtomatiziran s čarovnikom je tudi proces obnavljanja podatkov – struktura shranjenih podatkov je zelo podobna strukturi drevesa datotečnega sistema, ko smo ga vajeni v orodju Windows Explorer. Zanimivo je tudi, da je v program dodana protivirusna rešitev eTrust Antivirus, ki prepreči, da bi bile datoteke v arhivu okužene z virusi ali drugimi neželenimi programi. To orodje pregleda vse datoteke, ki jih želimo shraniti v varnostno kopijo, in če najde virus, ga izbriše iz datoteke. Posodabljanje z informacijami o novih virusih je bodisi ročno ali samodejno prek interneta. Zagotovljena je podpora različnim pomnilniškim napravam, na katere se zapišejo varnostne kopije podatkov − od preprostega hranjenja na pomnilniških trakovih, trdih diskih, DVD-ploščah in drugih medijih, ki omogočajo zgolj enkratno zapisovanje (WORM – Write Once Read Many), pa do veliko komplenskenjših pomnilniških naprav tipa tračnih knjižnic ali naprav NAS in SAN. Hitrost zapisovanja (hranjena) podatkov na omenjene počasnejše naprave (trakovi) je zagotovljena tako, da se podatki najprej zapišejo (shranijo) na trdi disk in nato iz njega na napravo za hranjenje. Ko naredite prvo varnostno kopijo, lahko običajno takoj po namestitvi programske opreme v informacijski sistem, določate, kako boste shranjevali na novo nastale podatke. Običajni možnosti sta ponovno hranjenje le tistega, kar je bilo spremenjeno, ali pa hranjenje vseh datotek, ki so bile odprte v času od zadnjega hranjenja. Datoteke, za katere veste, da se ne spreminjajo (na primer programi, stari dokument), lahko po potrebi tudi izločite s seznama nalog samodejnega hranjenja. Te torej zapišete v varnostno kopijo zgolj pri prvem hranjenju, zato pa se samodejno hranjenje izvede hitreje. SAN (Storage Area Network) je sistem, v katerem Sistemi za izdelavo varje več strežnikov prek optične povezave medsebojno nostnih kopij delujejo v povezanih do vrste različnih naprav za shranjevanje ozadju, pri čemer je pripodatkov (niz diskov, diskovna knjižnica, tračne enoporočljivo, da čim manj te, optične enote ...). Te naprave tvorijo shranjevalni motijo delovanje informabazen, ki si ga delijo vsi strežniki, hkrati pa je neodvicijskega sistema (zato se sen od kateregakoli strežnika. Arhitektura SAN ločuje samodejni procesi hranjeomrežni promet krajevnega omrežja in podatkovni nja običajno sprožijo popromet omrežja za shranjevanje podatkov SAN. Slanoči). Uporabnikom mora bosti SAN-a so težave medsebojnega delovanja različbiti po drugi strani zagonih osnov in naprav ter njihovo pogosto kompleksno tovljeno, da lahko pri veliki upravljanje. napaki ali nesreči hitro poEnote NAS (Network Area Storage) so enostavnejvrnejo sistem v stanje, čim še za namestitev in uporabo. Namenjene so priklopu v bolj podobno stanju pred omrežje in izvajanju le dveh funkcij – shranjevanju in napako. Lahko bi dejali, da ponudbi podatkov. Vključimo jih v obstoječa omrežja. je morda še najpomembNaprave NAS so neodvisne od operacijskih sistemov in nejša preprosta uporaba. strežnikov, ponujajo pa vrsto prednosti glede strežniNamreč, ko pride do težav, ških in omrežnih zmogljivosti, saj prevzamejo shranjeobičajno nimamo časa za valno funkcijo, ki jo je prej imel osrednji strežnik, zaradi učenje, kako povrniti počesar je bil tudi (pre)obremenjen. datke.  KAJ JE SAN, KAJ JE NAS? MOJ MIKRO 5 MA J 2005 61 2 promocijska priloga V ospredje stopajo rešitve, ki omogočajo preprosto uporabo in visoko stopnjo zaščite podatkov, ne glede na njihovo lokacijo znotraj informacijskega sistema. V podjetjih je oprema, namenjena izdelavi varnostnih kopij, v sklopu opreme, ki zagotavlja nujno delovanje podjetja in kot taka spada pod kritično. V ta razred sodijo tudi redundančna povezava v internet, sistemi za zagotavljanje brezprekinitvenega napajanja ipd. Computer Associates Tega, »kako krasno bi bilo«, če bi imeli svoje podatke za vsak primer nekje shranjene, se zavemo šele, ko jih izgubimo. Če se podjetja pred leti niso dovolj zavedala tega vprašanja, danes temu ni več tako. eTrust Secure Content Management POPOLNA ZAŠČITA V SPLETU Computer Associates Sodobna informatike je brez spletne navzočnosti pravzaprav nemogoča. Skoraj vsak uporabnik je tako ali drugače povezan z internetom. Ta povezava pa prinaša določene nevarnosti, s katerimi se spoprijemamo na različne načine – s protivirusnimi programi, programi za preprečevanje neželene elektronske pošte, zaščito brskalnika pred neželenimi vsebinami in še čim. Običajno je bilo za celovito zaščito treba poseči po izdelkih več različnih proizvajalcev. O piranje na več proizvajalcev ima to slabo lastnost, da ima vsak svoje načine vzdrževanja, upravljanja, nadgradenj in še česa, kar v poslovnih okoljih lahko pomeni težave. Velikokrat je tudi tako, da se zaščitni programi med seboj izključujejo ali pa imajo s sobivanjem v določenem sistemu težave. CELOVITA VARNOSTNA REŠITEV eTrust Secure Content Manager (SCM) je izdelek, ki takšne težave presega. Gre za celovito rešitev tako pred virusi kot tudi pred neželeno elektronsko pošto, zaščito pred nevarno kodo, omogoča pa tudi nadzor nad uporabo interneta oziroma preprečevanje dostopa do strani, za katere je ugotovljeno, da so nevarne ali da nimajo zveze z dejavnostjo, za katero je uporabnik zadolžen. Poleg tega pa eTrust SCM omogoča tudi zaščito zaupnih podatkov, saj je z njim mogoče preprečiti nepooblaščeno odtekanje zaupnih podatkov podjetja. Če uporabnik obiskuje strani, ki naj jih ne bi, če z interneta snema stvari, ki niso povezane z njegovim delom, je to lahko prav tako nevarno kot virusi. S takšnim početjem namreč ne zaseda le pasovne širine in s tem povzroča stroške, v tem času je tudi popolnoma neproduktiven. Najnevarnejše pa je Secure Content Manager omogoča celovito zaščito pred nadlogami, ki jih prinaša spletna navzočnost. promocijska priloga 3 eTrust Secure Contenet Management omogoča zaščito celotnega spletnega prometa podjetja. to, da ogroža tako podjetje kot sebe. Na delovnem mestu je lastnik podatkov namreč podjetje, in če se na uporabnikovem računalniku znajde karkoli nelegalnega, za to odgovarja podjetje. Tudi kazensko. PODROČJA DELOVANJA Kaj ponuja eTrust SCM? Njegovo delovanje lahko razdelimo na pet področij: 1. Varovanje elektronske pošte in zaščita pred neželeno pošto obsega zaščito elektronskega komuniciranja, pri čemer se vhodna pošta preverja pred virusi in neželeno pošto (spamom), prav tako pa je prek pravil mogoče preveriti, ali gre res za poslovno komunikacijo. Preverjajo se tudi odhodne komunikacije, kar pomaga pri zaščiti občutljivih poslovnih podatkov. 2. Zaščita pred virusi. eTrust SCM je za svojo protivirusno zaščito dobil več nagrad kot kateri koli proizvajalec protivirusne zaščite. Vsebuje namreč dvojni način preiskovanja, ki je namenjen tako namiznim računalnikom ko tudi strežnikom, prenosnikom, dlančnikom in drugim napravam. 3. Nadzor nad spletnim prometom omogoča pre- 62 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 verjanje spletnih naslovov, ki jih obiskujejo uporabniki, in ugotavljanje, ali so ti naslovi povezani s poslovno dejavnostjo podjetja. Če spletni naslov ne sodi med poslovna pravila, je mogoče dostop do njega preprečiti. Pri tem je mogoče raven svobode določati za vsakega uporabnika posebej. S tem se poveča storilnost zaposlenih, hkrati pa zmanjša obremenitev pasovne širine dostopa, saj uporabniki iz interneta ne morejo snemati stvari, ki niso povezane s poslovnim procesom. 4. Zaščita pred nevarno kodo. Java in ActiveX sta načelno koristni tehnologiji, a s seboj prinašata tudi precej nevarnosti v obliki nevarne kode, ki se lahko namesti v uporabnikov računalnik brez njegove vednosti. Z eTrust SCM je mogoče pretok podatkov nadzirati in preprečiti nalaganje in zagon takšne kode. 5. Zaščita zaupnih podatkov. Z eTrustom SCM je mogoče zaščititi tudi zaupne poslovne podatke, da ti ne bi izcureli iz podjetja. Vso zunanjo komunikacijo je namreč mogoče nadzirati prek ključnih besed in s tem preprečiti, da bi občutljivi podatki zapustili podjetje. eTrust Secure Content Menagement je torej celovita rešitev, pri kateri sta nadzor nad spletno vsebino in varnostna funkcija tako prepleteni, da skoraj ne obstaja varnostna težava, ki je sistem ne bi bil zmožen rešiti. Zaradi svoje enovitosti sta tudi vzdrževanje sistema zaščite in njegova nadgradnja bistveno enostavnejša, kar poleg zmanjšanja nevarnosti zmanjša tudi stroške vzdrževanja sistema. eTrust SCM for the Gateway podpira: • Windows 2000/XP/Server 2003 eTrust SCM – Antivirus for Desktops, Servers, Groupware and PDAs podpira: • Windows 95/98/NT/2000/Me/XP/Server 2003 • Windows NT Terminal Server 4.0 • Windows 2000 Terminal Server 5.0 • Windows 2000 Cluster 5.0 • Citrix Metaframe XP • Palm OS; MS Pocket PC 2002 • Sun Solaris (sparc) • Linux: Red Hat, SuSE, Turbo, SCO • Macintosh • Novell NetWare • Microsoft Exchange • Lotus Notes Server • Lotus Domino Server eTrust SCM – Antivirus for Gateway and Perimeter Devices podpira: • Windows 2000 (SP2)/XP/Server 2003 • različice: Stand-Alone Gateway, CVP (Check Point Firewall-1), Microsoft ISA Server, Microsoft Proxy Server, Apache Linux Server  BrightStor High Availability r11.1 NEPREKINJEN DOSTOP DO PODATKOV V časih sodobnega gospodarstva je neprekinjen dostop do podatkov ključnega pomena. Žal še tako dobro načrtovanje in vzdrževanje informacijskih sistemov ne more zagotoviti, da v strežniku ali programski opremi ne bo prišlo do napake oziroma izpada. Statistike so pokazale, da ni vprašanje, ali bo prišlo do izpada sistema, temveč je vprašanje, kdaj Sodobno gospodarstvo torej zahteva varno spravljene in neprenehno dostopne podatke, tudi če se v sistemu zgodi kaj nepredvidenega. In temu je namenjen BrightStor High Availability podjetja Computer Associates. Sistem deluje po načelu podvojevanja (replikacije) podatkov med dvema strežnikoma. Ko uporabnik opredeli, kateri podatki so zanj pomembni, svoje delo prevzame BrightStor High Availabiliy. Ta podatke v realnem času samodejno replicira v sekundarni strežnik in jih s tem naredi dostopne tudi pri izpadu primarnega strežnika. Pri izpadu strežnika ali programske opreme sistem napako samodejno zazna in uporabnika preusmeri v lokalni ali oddaljeni sekundarni strežnik. Sekundarni strežnik nato samodejno prevzame vlogo primarnega, in to tako, da prevzame celotno njegovo identiteto, skupaj z njegovim imenom in IP-številko. Celoten proces poteka samodejno in je za uporabnika popolnoma neopazen. BrightStor High Availability omogoča samodejno podvojevanje (replikacijo) med dvema strežnikoma in pri izpadu izvede samodejen preklop iz primarnega na sekundarni strežnik. POGLAVITNE PREDNOSTI Najpomembnejše prednosti sistema BrightStor High Availability so: Velika skalabilnost in prožnost. BrightStor High Availability podpira omrežja vseh velikosti. Deluje v vseh omreženih strežnikih Windows 2000/2003 in za svoje delo ne potrebuje dodatne strojne opreme, prav tako pa ga je enostavno prilagoditi razširitvam informacijskega sistema v podjetju. NOVOSTI RAZLIČICE r11.1 ‘ Sodobno gospodarstvo torej zahteva varno spravljene in neprenehno dostopne podatke, tudi če se v sistemu zgodi kaj nepredvidenega. In temu je namenjen BrightStor High Availability podjetja Computer Associates. ’  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 63 Computer Associates KRITIČNA DOSTOPNOST Učinkovita in cenovno ugodna zaščita. Sistem je prilagojen tudi Različica BrightStor High Availability r11.1 prinaša možnosti, kjer en sekunnekaj zanimivih novosti: darni strežnik rabi kot povezovanje z drugimi izdelki družine replikacijski strežnik več BrightStor, kot so BrightStor ARCserve Backup primarnih strežnikov. za Windows, BrightStor ARCserve Backup za Ni potrebe, da bi bil par notesnike in namizne računalnike, BrightStor pr imar ni−sek undar ni SAN Manager in BrightStor Storage Resourca strežnik vedno identičen, Manager; sekundarni strežnik pa ke podpora za MS Exchange 2003 in Oracle 10g, lahko kjerkoli v omrežza zaščito strežniških aplikacij ni potrebno ju. Sekundarni strežnik imeti funkcije domenskega skrbnika; je lahko tudi v drugem optimirana inkrementalna sinhronizacija, segmentu omrežja kot ki omogoča večje hitrosti pri replikaciji večjih primarni, s tem pa ponudatotek; ja zaščito podatkov, tudi razširjen strežniki pregled omogoča uporabniško če je v drugem prostoru, prijazen pregled nad vsemi replikacijskimi mestu ali celo državi. strežniki in s tem boljšo preglednost sistema. Popolna zaščita z enim izdelkom. BrightStor High Availability vsebuje podporo v obliki čarovnikov za vrsto aplikacij, ki morajo ponujati neprekinjen dostop do podatkov, kot so podatkovne zbirke, programi za delo v skupini (groupware) in spletne aplikacije. Če BrightStor High Availability ugotovi potencialni izpad strežnika, lahko to preveri prek izbirne zaporedne povezave med primarnim in sekundarnim strežnikom ali pa izvede funkcijo ping do izbranega omrežnega računalnika ali druge naprave. Samodejna ponovna vzpostavitev primarnega strežnika. BrightStor High Availability omogoča s svojim čarovnikom Single-Step Reinstatement samodejno ponovno vzpostavitev primarnega strežnika, potem ko je bila zamenjana ali popravljena strojna oprema v izpadlem strežniku. Čarovniki za podporo programom (Application Support Wizard) omogočajo samodejno podporo nastavitev velikega števila najbolj razširjenih strežnikov in aplikacij, kot so MS Exchange, MS SQL, MS IIS, Netscape Enterprise Server, Lotus Notes, Oracle, MS Proxy Server in podobni. Sistem poleg tega omogoča izdelavo uporabniško definiranih čarovnikov, ki omogočajo enostavno nastavitev replikacije za poljubne aplikacije, tako da je primeren za vse vrste zaščite pomembnih poslovnih podatkov. Omogoča namreč tudi neposredno zaščito datotek, map, storitev in drugih relevantnih informacij ter določanje, kako naj se podatki replicirajo in kako naj se sitem obnaša pri izpadu. Če uporabljamo programsko opremo, ki že vsebuje sistem replikacije (na primer Oracle), ima uporabnik na voljo možnost ročnega določanja načina sinhronizacije podatkov. 4 promocijska priloga T akšni izpadi pa lahko usodno vplivajo na delovanje informacijskega sistema in s tem tudi podjetja. To lahko povzroči, da podjetje zamudi poslovno priložnost, spravi v slabo voljo poslovne partnerje in stranke in izgubi dobro ime. Izpadi v delovanju informacijskih sistemov pa so v času vse bolj naraščajočega internetnega poslovanja še bolj kritični. eTrust Antivirus 7.1 ZAŠČITA TUDI ZA NAJVEČJE Vsako računalniško okolje v današnjem času potrebuje varnost in s tem tudi zaščito. Na vsakem koraku na nas prežijo virusi in neželena koda. S pojavom trojanskih konjev pa je bilo konec igranja z varnostjo. Tega dejstva se še posebej zavedajo v podjetjih in večjih poslovnih sistemih, kjer so v igri veliki denarji. Podatki morajo biti zaščiteni, uporabniki pa imajo pravico zaupati strežniku, da v njem ni virusov. IZBIRA VELIKIH IT-PODJETIJ Computer Associates Na trgu najdemo precej protivirusnih programov, ki večinoma zelo uspešno odkrivajo in v določeni meri tudi nevtralizirajo in odstranijo nezaželene kode. Kljub temu pa to za večja podjetja, ki se želijo približati 100 % varnosti, ni dovolj. Večja podjetja, pravzaprav kar korporacije so izbrale protivirusne rešitve podjetja Computer Associates, saj očitno najbolj zaupajo njim. Tako je recimo Microsoft izbral rešitev eTrust Antivirus. Ni treba posebej razlagati, za kako veliko in kompleksno okolje gre, saj imajo okoli 250.000 namiznih računalnikov in okoli 9000 strežnikov. Podobno razmišljajo tudi pri Novellu, Intelu, AMD-ju in še bi lahko naštevali, saj so med večjimi naročniki tudi banke, vlade, energetski sistemi itd. Tisti, ki nekoliko bolje poznate ponudbo CA-ja, boste prepoznali protivirusni program, ki se zdaj imenuje eTrust Antivirus. Staro ime za ta izdelek je bilo eTrust InoculateIT, še starejše pa InocuLAN − obe imeni pa se že nekaj časa ne uporabljata več. promocijska priloga 5 ‘ Posebnost eTrust Antivirusa sta dve vzporedni metodi iskanja virusov in trojancev − eno lahko recimo uporabljamo za preverjanje prometa v realnem času, po drugi pa dnevno pregledujemo vsebino trdega diska. ’ 64 DVA »STROJA« ZA ODKRIVANJE VIRUSOV Od konkurence se eTrust loči po tem, da ima dve metodi (engine), po katerih išče viruse in trojance, kar je vsekakor nekaj posebnega. Eno metodo lahko recimo uporabljamo za spremljanje in preverjanje prometa v realnem času. Po drugi metodi pa dnevno pregledujemo vsebino trdega diska. Vprašanje je, ali ne bi v tem primeru raje uporabili dveh protivirusnih programov različnih proizvajalcev. Seveda bi bilo v tem primeru treba kupiti dva različna paketa in s tem tudi licence za vse računalnike, kar pa je dvojni strošek. Največkrat se v tem primeru pojavijo tudi težave z združljivostjo, saj dva protivirusna programa v enem strežniku praviloma ne delujeta. Torej ju je treba namestiti v ločena strežnika, kar pa tudi pomeni dodaten strošek. Pri CA-ju pa dobimo oba »stroja« za ceno enega. Ker sta bili metodi razviti vsaka zase, imata različna algoritma, kar poveča verjetnost, da bosta našli virus. Tudi najpametnejši pisci virusov bodo težko prelisičili dva algoritma. Vsekakor je priporočljiva rešitev z dvema algoritmoma za preverjanje elektronske pošte. PODPORA ŠTEVILNIM OPERACIJSKIM SISTEMOM IN STREŽNIKOM Velika prednost paketa eTrust Antivirus je v tem, da podpira široko paleto operacijskih sistemov. Poleg sistemov Windows v najrazličnejših oblikah je tu še Linux, Mac OS, Novell Netware in Sun Solaris. Od operacijski sistemov Linux so podprti Red Hat 7+, Red Hat Enterprise 2.1 +, Red Hat S/390, SuSE in SuSE Enterprise. Od osnove Unix je podprt Sun Solaris 2.6 + in HP-UX 11.0, Novell NetWare 4.2 +. Microsoftov Windows pa je podprt v celotnem spektru od Windows 95 do 98, Me, NT 4.0, 2000, XP, Server MOJ MIKRO 5 MA J 2005 2003, Server 2003 64-Bit (Itanium, AMD). Podprti so tudi poštni strežniki Lotus Notes/Domino 4.6.2 in Exchange 2000/2003. Kot vtičnik (plugin) deluje eTrust Antivirus tudi v proxy strežnikih ter strežnikih ISA in Apache. To je bistvena prednost pred konkurečnimi izdelki, kot sta recimo Symantec AntiVirus Enterprise Edition in McAfee. ZA NAMIZJA, DLANČNIKE IN PAMETNE TELEFONE Poleg namiznih računalnikov lahko zaščitimo tudi dlančnike in pametne telefone, kar je tudi zelo pomembno, saj vse več ljudi prebira elektronsko pošto tudi prek dlančnikov in mobilnih telefonov. eTrust podpira tako sisteme Palm OS kot tudi Windows Mobile 2002/2003 in Smartphone. CENTRALNI NADZOR Pri podjetju CA se dobro zavedajo, da je zaščita najučinkovitejša, če je nadzirana centralizirano. V strežniku je nameščen poseben modul, s katerim skrbnik komunicira in nadzira varnost omrežja. Prek interneta se v strežnik dnevno nameščajo podatki o novih virusih. Omenjeni strežnik pa lahko nato nadzira delovanje drugih poštnih strežnikov v omrežju. Ob namestitvi eTrust Antivirusa program preišče omrežje, se namesti v vse računalnike in jih optimalno zaščiti. Skrbnik ima pri tovrstni arhitekturi zelo malo dela, saj se ukvarja le z enim strežnikom in ne vso gručo. V vsakem omrežju so nekateri računalniki ali pa uporabniki potencialno bolj tvegani kot drugi. V ta namen lahko tako računalnike kot tudi uporabnike razdelimo v skupine. Kljub vsemu, pa ima skrbnik zelo natančen in po želji tudi podroben pregled nad dogajanjem celotnega sistema. Na voljo so najrazličnejša poročila o virusih, ki jih lahko tudi natisnemo in shranimo za poznejše obdelave. Velik poudarek so pri CA-ju namenili tudi namestitvi in konfiguraciji. Tako namestitev kot tudi spremljanje dogajanja v strežnikih sta uporabniku precej prijaznejša, kot je to veljalo doslej. Tudi v primerjavi z drugimi protivirusnimi izdelki je eTrust med tistimi, ki so uporabnikom najprijaznejši. eTrust pa kot edini izdelek spremlja uporabnika, ki ima lahko več različnih profilov, odvisnih od tega, kje se prijavi v omrežje. Dobro vemo, da s stališča varnosti ni vseeno, ali se prijavimo v omrežni strežnik v službi ali v hotelu, na letališču, kiber kavarni ali od doma. DODATNA POSEBNA OPREMA Kdor se s tem izdelkom sreča prvič, utegne pomisliti, da mu manjka vsaj požarni zid, če že ne filter proti spamu in podobne reči, ki so že nekako kar standardne pri drugih programskih paketih. Če pa nekoliko bolje pomislimo, ugotovimo, da je pri večjih sistemih potrebna varnost na več ravneh in najvišje možne kakovosti. V tem primeru pa za tovrstne zahteve poskrbi posebna programska in strojna oprema, ki je skrbno napisana in ozko usmerjena.  eTrust PestPatrol Anti-Spyware STOP VOHUNSKEMU PROGRAMJU Pri podjetju CA so v primerjavi z večino podjetij, ki se ukvarjajo s programsko opremo za odkrivanje neželene kode, ubrali nekoliko drugačno strategijo. Za stranke, ki potrebujejo najvišjo stopnjo varnosti, so napisali poseben program, ki odkriva škodljivo kodo, imenovano vohunsko programje (spyware). eTRUST PESTPATROL KAKO PRIDE DO OKUŽBE POSODABLJANJE IN UPRAVLJANJE Do okužbe računalnikov s Spyware programi lahko pride na več načinov. Pazljivi moramo biti pri odpiranju prilog elektronske pošte. Še zlasti če je oseba neznana. Okužimo se lahko tudi nekaterih spletnih straneh ali pa ob namestitvi programske opreme. KAKO OPAZIMO OKUŽBO Da je računalnik okužen, opazimo najprej tako, da se odziva precej počasneje kot običajno. To je seveda razumljivo, saj mora računalnik poleg običajnega dela spremljati tudi vse dejavnosti, ki jih zahteva vohunski program. Tak program običajno odkrijemo med procesi, ki tečejo in obremenjujejo procesor. Za čim učinkovitejše delovanje se zapišejo v register računalnika, da se zaženejo že ob zagonu računalnika. Nekateri vohunski programi pa poleg računalnika, v katerem so nameščeni, napadejo tudi druge računalnike v omrežju in tako obremenjujejo tudi omrežje v podjetju. ZAŠČITA PRED OKUŽBO IN PO NJEJ Povsem jasno je, da uporabniki ne moremo vedeti, ali je kakšna priloga elektronske pošte okužena ali ne. Podobno ne moremo vedeti, ali je neka spletna stran okužena ali ne. V ta namen potrebujemo specializirano programsko opremo, ki bo sproti preverjala, ali je naš računalnik okužen ali ne. V internetu je moč najti kar precej programske opreme, ki bolj ali manj uspešno odkriva vohunske programe v osebnih računalnikih. Nekatere rešitve je moč dobiti celo brezplačno. Vprašajmo pa se, ali je smiselno, da za varnost večjega podjetja skrbi programska oprema, ki smo jo prenesli iz interneta? Običajno nimamo informacij, za kakšno podjetje gre, če sploh gre za podjetje. Niti ne poznamo ozadja. Ne vemo, koliko lukenj je v programski opremi itd. Podjetje Computer Associates (CA) pa je zaupanja vredna programska hiša, ki nam bo tudi po nakupu programa stala ob strani z nadgradnjami in tehnično pomočjo. Program za odkrivanje in onemogočanje vohunskih programov eTrust PestPatrol dobimo v treh različicah. Osnovna različica, ki je namenjena predvsem domačim uporabnikom, je na voljo le prek spleta (www. my-etrust.com). Različica eTrust PestPatrol Anti-Spyware je namenjena računalnikom, pri katerih je zahtevana nekoliko višja stopnja varnosti. Tretja različica pa je še Corporate Edition, ki je namenjena poslovnemu okolju in deluje v omrežju. Prednosti so predvsem v centralnem upravljanju sistema. Vsi trije programi pa uspešno odkrivajo in odstranijo širok krog vohunskih programov v stvarnem času, kar je zelo pomembno. Podobno kot smo vajeni že pri protivirusnih programih, se tudi protivohunski programi posodabljajo samodejno prek interneta. Pri podjetju CA imajo eno izmed večjih zbirk informacij o različnih že odkritih vohunskih programih. Različico za podjetja odlikuje preprosto upravljanje. Po namestitvi program poišče vse računalnike v omrežju in se v njih namesti. Skrbnik lahko nastavi, da se bo pregled računalnika izvršil vsak dan ob točno določeni uri. Običajno je to kar ponoči, ko uporabniki niso aktivni, tik preden se naredi varnostna kopija. Uporabniki nimajo nikakršnih možnosti vplivati na delovanje protivohunskega programa. Ne morejo ga izključiti ali zaobiti. Vse dejavnosti in odkriti vohunski programčki se zapišejo v posebne dnevniške datoteke (log), ki so na voljo skrbniku za pojasnjevanje dogajanja v omrežju. Po potrebi pa ima skrbnik kar precej možnosti spreminjanja nastavitev, lahko prepove ali dovoli določenim vrstam datotek, da se pretakajo po omrežju. Ker se vsi dogodki zapisujejo, ima skrbnik na voljo najrazličnejše možnosti pregledovanja dogajanja v omrežju. Na voljo so različni izpisi dejavnosti za posamezne računalnike ali skupine računalnikov ali pa uporabnike oziroma grupe uporabnikov. Manj obveščeni uporabniki si lahko iz velike zbirke CA ogledajo tudi informacije o posameznem vohunskem programu in škodi, ki jo povzroča. Po namestitvi se eTrust Anti-Spyware postavi v standardni način delovanja. To pomeni, da pregleduje piškotke (cookies), register računalnika, pomnilnik in določene lokacije na trdem disku, na katerih je pričakovati, da se vohunski programi skrivajo in delujejo. Seveda ta privzeti oziroma standardni način ni 100-odstotno zanesljiv. Zato je treba preveriti tudi vse druga mesta na trdem disku, saj se vohunsko programje skriva na različnih, dobro skritih mestih. V tem primeru se zanesljivost in odstotek odkritih vohunskih programov bistveno povečata. Computer Associates Vohunski program se namesti v računalnik brez naše vednosti. Namen teh programov je spremljanje dogajanja v računalniku z namenom pridobivanja različnih informacij, pri čemer so na prvem mestu različna prijavna gesla. Za podjetja je zaščita proti vohunskim programom zelo pomembna z več stališč. Na prvem mestu je zagotovo varnost omrežja, kjer moramo preprečiti nepooblaščene vdore. Zavedati se moramo, da v primerih, ko je vohunski program pridobil uporabniško ime in geslo in ga uspešno tudi posredoval, ne gre za vdor, saj se nepooblaščenec prijavi z veljavnim uporabniškim imenom. Tovrstne nepooblaščene vstope je precej težje odkriti. V teh primerih gre praviloma za krajo zaupnih podatkov v podjetju. 6 ‘ Povsem jasno je, da uporabniki ne moremo vedeti, ali je kakšna priloga elektronske pošte okužena ali ne. ’  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 65 promocijska priloga KAJ JE VOHUNSKI PROGRAM TEMA MESECA domača digitalna fotografija: upravljanje barv KAR VIDIMO NA ZASLONU, JE TUDI NA PAPIRJU? Pišeta : Rajko Bizjak, Alan Orlič rajko.bizjak@mojmikro.si, alan.orlic@mojmikro.si Fotografijo lahko pravzaprav razumemo kot prevod – in to večkraten. Najprej iz tridimenzionalnega sveta v dve dimenziji. Zatem s filma ali digitalnega zapisa na papir. In kot pri vsakem prevodu tudi pri teh precej izgubimo, zato se običajno tretja generacija precej razlikuje od originala. T o, kar pomeni v naravni kodi (jeziku) beseda, pomeni v fotografiji barva. Veda, ki skrbi, da je prevod čim bolj podoben originalu se imenuje upravljanje barv. Pri vsakem koraku obstajajo razlogi, da kopija ni enaka originalu. košček barve s filtra in ga tako degradira in tudi barva iz najdražjih fotoaparatov se s časom spreminja. ANALOGNO-DIGITALNA PRETVORBA ZAJEM Pri zajemu sta poleg leče in napak, ki nam jih daje objektiv, glavna krivca za popačenje barv predvsem senzor za zajem svetlobe (CCD ali CMOS) in majhna barvna leča, ki je naparjena nad vsakim posameznim elementom. Čistoča in zasičenost barve filtra določata maksimalno zasičenost zajete barve. A to ni največje zlo. S časom in odvisno od količine svetlobe, ki se prebije skoznje, ti filtri izgubljajo svojo zasičenost in s tem tudi obseg barv, ki jih lahko prikažejo. Fotoaparati z zaklopom imajo pri tem veliko prednost pred navadnimi digitalnimi aparati, ki imajo svoj CCD stalno izpostavljen svetlobi in pobirajo signal za prikaz slike na LCD-zaslonu v stvarnem času. Toda vseeno – vsak »prešvercan« foton »ukrade« 66 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Naslednji korak sta analogno–digitalna pretvorba in korekcija kontrasta (gama), ki je izvedena s pomočjo programske opreme našega fotoaparata. Pri tem se vrsta elektronov pretvori v določeno digitalno cifro od 0 do 255, ki od tega trenutka dalje to točko predstavlja v zapisu slike. Ta del je pravzaprav najbolj zaprt in zaščiten pred vplivom uporabnika, ki običajno vanj lahko posega samo, ko v fotoaparat naloži izboljšano različico strojno-programske opreme (firmware) Sliko zatem običajno prevzame računalnik, ki mu cifra, zapisana v njegovem pomnilniku, ne pomeni kaj več kot zaporedje enic in ničel. Uporabniku se ta vrednost pokaže prek grafične kartice kot določena barva na računalniškem monitorju. Ker lahko na ta zapis v računalniškem pomnilniku najbolj vplivamo, se v tej fazi običajno dogajajo najbolj katastrofalne napake v celotni verigi prevodov. Stara modrost je, da je v tem primeru bolje narediti nič in se zanesti na tovarniške nastavitve kakor popravljati, ne da bi vedeli, kaj in kako. NAJTEŽAVNEJŠI ČLEN: MONITOR Največje težave v tej verigi povzroča monitor. Vsak je poglavje zase in to poglavje se s časom spreminja. Več dejavnikov vpliva na točno re- produkcijo slike. Najprej svetilnost in kontrast, funkcije, ki jih uravnavamo z gumbi in so najbolj na dosegu roke. Vsak od nas je včasih »kar tako« obračal te gumbe, da bi »izboljšal« sliko. S temi nastavitvami lahko seveda naredimo sliko očesu prijetnejšo, ker ji poudarimo kontrast in jo posvetlimo ali potemnimo, toda ali je potem ta prikaz, ki ga vidimo na zaslonu, res tisto, kar imamo zapisano v datoteki? Kako bomo prijatelju, ki mu pošljemo sliko na drugi konec sveta, pojasnili, koliko naj doda kontrasta in za koliko sliko potemni? Najbolje se je seveda domeniti za skupni standard – kar v tem delu ni preveč težko. Kontrast moramo postaviti na najvišjo možno vrednost, ki jo monitor lahko ustvari. S tem sicer ne delamo usluge monitorju, ker ga to tudi najbolj uničuje, toda tako lahko najbolje izkoristimo njegovo kakovost. Boljši kot je, večji kontrast lahko osvetli. Pri najsvetlejši belini mora monitor svetiti z močjo 80 cd/m2. Če hočemo to vrednost točno izmeriti, potrebujemo svetlomer, oziroma napravo, ki se imenuje spektrofotometer. Z njo bomo lahko pozneje tudi umerili barvno natančnost monitorja. Ko uporabnik prvič nastavi vrednosti po teh pravilih, je običajno razočaran, kajti slika se zdi presvetla ali pretemna. Med zapisom v pomnilniku in prikazom na zaslonu obstaja namreč še en korak, to je pretvorba oziroma priredba sig- TEMA MESECA domača digitalna fotografija: upravljanje barv nala v gonilniku monitorja. Pravila za priredbo zapisa so navedena v ICC-profilu monitorja in v okolju Windows XP zapisana v datoteki Windows/system32/spool/drivers/color. V uporabo jih nastavimo tako, da z desnim gumbom miške kliknemo na namizje, izberemo Lastnosti/ Dodatno/ Upravljanje barv. V okencu lahko izberemo, katerega od profilov monitorja bomo prevzeli. Izdelava in nastavitev tega profila je osnovna naloga vede, imenovane upravljanje barv (color management). NASTAVITEV BARVNEGA PROFILA MONITORJA Vsak monitor je enkratna naprava, ki se povrhu vsega še spreminja s časom. Najbolj kritična nastavitev vsakega monitorja je nastavitev barvnega profila monitorja, ki je brez spektrofotometra zaradi človeške prilagodljivosti na različne sestave barvnega spektra praktično nemogoča. Monitor gradi barvo z osvetlitvijo točk treh primarnih barv – rdeče, zelene in modre. Tovarniške nastavitve omogočajo strojno nastavitev nekaterih barvnih temperatur – običajno okoli 5600 K, 6500 K ali 9000 K. Glede  Za popolno upravljanje barv so zlasti pomembne nastavitve barvnih profilov monitorja, tiskalnika, fotoaparata in optičnega bralnika. na operacijski sistem ali barvni prostor, ki ga uporabljamo, izberemo določeno prednastavitev, pri uporabi barvnega prostora sRGB ali Adobe RGB običajno 6500 K. Pri novih monitorjih je ta vrednost dokaj točna, toda s časom se filtri na zaslonu izrabijo in lahko prednastavitev monitorja kar odstopa od prave vrednosti. V takih primerih je, če hočemo imeti pravilno umerjen monitor, obvezna možnost nastavitve moči vsake barve (barvnega topa) posebej. S spektrofotometrom lahko ta odnos med primarnimi svetili izmerimo in idealno nastavimo. S tem omogočimo največji izkoristek moni- torja, toda to nam še ne bo prineslo točnih barv. Najprej moramo še narediti t. i. barvni profil monitorja, ki se po konzorciju in standardu ICC (International Color Consortium) imenuje ICC-profil. V ta namen pošlje spektrofotometer na zaslon točno določene barvne vzorce in izmeri njihovo vred ost. Za tem naredi načrt, kako Enooki nadzorniki Poznamo dva tehnološka pristopa k analizi barve. Prvi je s pomočjo kolorimetra in drugi s pomočjo spektrometra. Kolorimeter meri tri osnovne dele spektra – rdečo, zeleno in modro komponento, skratka tiste tri, ki jih uporabljajo tudi televizorji in monitorji. Spektrometer pa meri celoten spekter in tako omogoča veliko širšo in natančnejšo nastavitev prikazovalnikov. Eye-One Display 2 Gretag Macbeth je v EyeOne Display 2, drugače kot v izdelka za razliko Eye-one Spectrolina ali Eye-one Pro, vdelal tako kot tekmeci kolorimeter, s čimer so dosegli znatno znižanje cen ob zanemarljivi izgubi kakovosti merjenja. Taka naprava se seveda lahko uporablja le za merjenje oddane svetlobe (CRT- ali LCDmonitorji), ne pa tudi odbite svetlobe (tisk ali projekcija). Večina uporabnikov tako ali tako ne potrebuje naprave za izdelavo barvnega profila tiskalnika, zato je izbor cenejših kolorimetrov popolnoma upravičen. Eye-one Display je priročna USB-naprava, ki je namenjena nastavitvi CRT- in LCD-monitorjev. Tako kot X-riteov model omogoča tudi merjenje temperature svetlobe v prostoru in njeno količino, kar je zelo priporočljivo, ko želimo natančno nastavljen monitor opazovati v nadzorovanem okolju, ki priporoča temperaturo svetlobe v prostoru 5000 K in moč osvetlitve 64 luksov, kot določa standard SIST ISO 3664:2002. Brez tega je tudi naložba v vrhunski monitor nesmiselna. Delo z Eye-one Displayem je enostavno in pripravno za prehod na višji razred. Aktiviranje dodatnih funkcij v programski opremi se izvrši z vstavljanjem novih kod in ni potrebe po ponovni namestitvi ali zagonu računalnika. Vmesnik lahko tudi prikaže krivulje in barvni prostor našega monitorja znotraj barvnega modela CIE xyz 1931. Po določenem roku (teden, mesec) nas program pri vklopu opozori, da je treba ponovno preveriti nastavitve našega monitorja. Meni pomoči pa uporabnikom enostavno in priročno pomaga skozi vse korake pri postopku umerjanja in razloži uporabniku tudi nekatere pojme, ki niso ravno najpogostejši. Eye-one display ima sicer še nekatere pomanj- kljivosti, ki pa niso tuje niti konkurentom. S starejšimi grafičnimi karticami ne deluje najbolje in lahko se pojavijo težave. Če ima monitor svetilnost iznad 120 cd/m2, se lahko pojavijo težave pri nastavitvi beline. Zato je priporočljivo pri kakovostnejših LCD-monitorjih nastaviti nižjo svetilnost (brightness), kot je največja možna (med 50 in 75 %), toda standard tako ali tako za barvno upravljanje priporoča svetilnost med 80 in 90 cd/m2; če pa hočemo seveda imeti opazen in svetel zaslon na predstavitvi, potem seveda »navijemo« višjo svetilnost. V teh primerih pa barvna točnost niti ni toliko kritična. ColorPlus Colorplus je zasnovan na prvi različici kolorimetra Spyder, poleg programske opreme za nastavitev je v paketu še Adobe Photoshop MOJ MIKRO 5 MA J 2005 67 TEMA MESECA domača digitalna fotografija: upravljanje barv naj barvo spremeni pri izhodu, da bo na zaslonu čimbolj blizu tistemu, kar je želel poslati. Ta načrt imenujemo barvni profil, ki ga odpremo z desnim klikom na namizje in izbirami Lastnosti/ Nastavitve/ Dodatno/ Upravljanje barv. S tem dosežemo, da bo monitor barve prikazoval pravilno, toda ali je to dovolj, da jih bomo tudi pravilno videli? Odgovor je: ne, kajti izpolnjenih mora biti še nekaj pogojev. Osvetlitev v prostoru mora biti 64 luksov, temperatura barve osvetlitve 5000 K, okolje zaslona pa mora odbijati 20 % vpadne svetlobe – seveda brez kakršnih koli refleksov luči ali oken na površini zaslona. Le tako bomo dosegli, da bo barva na našem monitorju res tista, ki nam jo računalnik pošilja. Eksperti trdijo, da še najboljši monitor ustreza kriterijem upravljanja barv približno dve leti, za tem pa bi ga bilo treba zamenjati. No ja. NASTAVITEV BARVNEGA PROFILA TISKALNIKA Največje izgube znotraj samega sistema, to je ne po naši krivici, pa imamo pri prevodu iz računalniškega RGB v tiskalniški barvni prostor CMYK. Vsaka kombinacija barvilo−papir nam bo dala drugačen videz barv in v gonilniku ti- Album SE. Nastavitev je preprosta, prav tako uporaba. Le slediti je treba navodilom na zaslonu, pravilno nastaviti monitor glede na zahteve programske opreme in umerjanje (kalibracija) se lahko začne. Pri katodnih monitorjih jo ponavljamo glede na njihovo delovanje − v obdobju od dveh tednov do enega meseca. Pri LCD-monitorjih je lahko ta interval daljši, saj niso toliko izpostavljeni električnim motnjam, ki lahko spremenijo kakovost slike. Colorplus od uporabnika ne zahteva predznanja, kot že omenjeno, le sledite navodilom o uporabi. Ko dokonča umerjanje monitorja, zapiše njegov ICC-profil , ki ga nato uporablja vsa programska oprema v računalniku. Program ima to omejitev, da zapiše le en barvni profil za monitor. Glavna slabost je počasno umerjanje, saj za celoten proces porabi nekaj minut, pri LCD-monitorjih tudi preko 5. Spyder 2 Je novejša različica kolorimetra Spyder, ki se od stare po zunanjosti ne razlikuje veliko. Na voljo je v več različicah, osnovna, Spyder 2 ima tudi najmanj priložene programske opreme, saj je poleg programa za umerjanje priloIzdelek Ocena Skupna ocena Posodil Spletni naslov Programska oprema Možnost shranjevanja profilov Dodatna oprema Monitorji Cena 68 skalnika imamo ponavadi navedenih le nekaj možnosti – običajno kombinacij, ki ustrezajo proizvajalčevi znamki papirja in črnila. Kadarkoli tiskamo na drugačne papirje, kot jih priporoča proizvajalec, je priporočljivo izdelati barvni profil, ki ustreza določenemu tiskalniku. To omogoča programu za spreminjanje barv – običajno je to v Windows okolju Microsoftov ICM ali še bolje Adobeov ACE – natančno spreminjanje barv iz enega barvnega prostora v drugi. Barvni ICC profil tiskalnika izdelamo podobno kakor profil monitorja. Odtisnemo vzorec, ki ima točno določene vrednosti, te vrednosti s pomočjo spektrofotometra izmerimo in jih pretvorimo v ustrezni zapis, za kar običajno poskrbijo programi, priloženi spektrofotometru. Nekatere naprave odčitujejo vzorce samodejno, druge ročno. V nekaterih primerih imamo vzorce s 15 ali 25 barvnimi odtenki, v drugih pa take z več kakor 700 odtenki. Več jih je, bolj natančnejši je profil in dlje časa trajajo meritve. 150 vzorcev je običajno dovolj, da izdelamo zelo dober ICC-profil svojega tiskalnika. Ta profil lahko pripnemo datoteki v Photoshopu z ukazom Wiew/ Proof setup/ Custom/ Naše ime profila, in če nam tiskalnik dovoli izklop njegovih pod- žen le še Pantone Colorist. Spyder 2 Pro je zanimiv zaradi priloženega Adobe Photoshop Elements 3, ki zna opraviti večino dela zmogljivejšega brata Photoshop CS. Za veliko večino amaterskih opravil je ta program več kot zadovoljiv. Zanimive so tudi kombinacije kolorimetra za monitor in tiskalnik, cenovno dostopna možnost je komplet PrintFIX, ki vsebuje še čitalnik za barvne preizkuse in ustrezno programsko opremo. Colorvision ColorPlus Colorvision Spyder 2 Eye-One Display       Colorvision www.colorvision.ch ColorPlus 1.0.1 ne Adobe Photoshop Album SE CRT, LCD 109 evrov HSM d.o.o. www.colorvision.ch Spyder2 1.0.5 da Pantone Colorist CRT, LCD 189 evrov HSM d.o.o. www.gretagmacbeth.com Eye Match3 da CRT, LCD 71,700 SIT MOJ MIKRO 5 MA J 2005 programov, lahko na zaslonu vidimo in uredimo precej točen barvni videz končne slike. KAJ PA FOTOAPARAT IN OPTIČNI BRALNIK? Če se vrnemo nazaj, bi pravzaprav svoj barvni profil morala imeti tudi naš fotoaparat ali optični bralnik. Zopet potrebujemo natisnjen vzorec točno določenih barv, npr. Gretag Macbeth Color Reference Chart, (sestavljeno iz 237 vzorcev), ki ga včitamo v ustrezen program (npr. Profile Maker) in ta nam samodejno sestavi ICC-profil našega fotoaparata. Fotografija, ki bi bila opremljena s tem opisom, bi se zopet v Photoshopu prek orodja ACE pretvorila iz procesno odvisnega barvnega prostora našega fotoaparata v procesno neodvisen barvni prostor računalnika (npr. Adobe RGB (1998). Ta zapis bi se v prikazu sicer spremenil v procesno odvisen barvni prostor monitorja, toda v zapisu bi ostal v svojem sistemu Adobe RGB. Na koncu bi se še preračunal v procesno odvisen barvni prostor tiskalnika in s tem bi kot avtorji dosegli popolno upravljanje barv oziroma dosleden in natančen prevod barve iz narave na končni barvni odtis na papirju. Koliko od nas v resnici pazi na vse te parametre?  Preizkusili smo osnovno različico programa, ki v primerjavi s Colorplusom ponuja veliko več možnosti. Umerjanje je tu še obsežnejše in preveri večje število barv kot osnovni model. Zaradi tega lahko postopek traja še dlje, pri LCD-zaslonu tudi preko 10 minut. Programska oprema že pred pričetkom umerjanja dopušča več možnosti, zato je pametno, da vsaj prvič vzamete v roke tudi navodila za uporabo monitorja. Med pomembnejšimi možnostmi je nastavitev barvne temperature monitorja, ki jo imajo danes praviloma že skoraj vsi. Višja barvna temperatura obarva sliko v modre tone, nižja v rumene in temu se mora prilagoditi tudi barvni opis monitorja. Ko program konča umerjanje, lahko profil shranimo pod različnimi imeni in jih s programom ProfileChooser med seboj menjamo. Primerjava med obema pokaže razlike v barvnem profilu, ki ga naredita. Medtem ko Colorplus naredi barve bolj všečne, pokaže Spyder 2 večji obseg barv, predvsem v temnih tonih. V praksi to pomeni, da boste s Colorplusom bolje obdelali fotografije za fotolaboratorij, s Spyderjem 2 pa tudi na zaslonu. Glede na razliko v ceni vam priporočamo dražji model, saj bolje opravi umerjanje, obenem pa ponuja več možnosti. Če imate doma še foto tiskalnik, je naslednji korak njegovo umerjanje, če se vam zdi, da je razlika med sliko na monitorju in papirju prevelika. Žal so to pasti digitalne fotografije, ki se jih zavemo šele čez čas, predvsem ko ugotovimo, da slike iz fotolaboratorija ali natisnjene s tiskalnikom niso takšne, kot bi morale biti.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 69 TEMA MESECA gospodarna raba brizgalnih tiskalnikov: cena izpisa IZMUZLJIVI STROŠKI IZPISA Strošek strani je odvisen od količine barve, ki je potrebna za izpis, in cene barve. Oba parametra sta v večini primerov praktično nedoločljiva. Piše : Vito Antešič K oličina porabljene barve je odvisna od motiva, ki ga izpisujemo. Slika sončnega zahoda nad morjem in slika meglene jesenske pokrajine nista enako barvno nasičeni. V boljših programih za obdelavo slik lahko dobimo podatek o dejanski barvni nasičenosti (npr. v programu Adobe Photoshop v funkciji Histogram). A ta podatek nam niti približno ne pove dejanske porabe barve, saj ne upošteva barvnega nadzora pri izpisu. Barvni nadzor ne skrbi le za pravilne barve na izpisu, temveč tudi za optimalno porabo barve. Večina izpisov, ki so narejeni brez barvnega nadzora, je pretemnih in barvno prenasičenih. To tudi pomeni, da je na izpisu preveč barve, kar seveda pomeni, da je izpis predrag. Na količino porabljene barve vplivajo tudi parametri, s katerimi je bil določen ICC-opis narejen. Tudi do cene enega mililitra barve običajno ne moremo priti enostavno. Nekateri tiskalniki imajo skupno barvno kartušo (za CMYcm). Ko porabimo eno od barv, moramo zamenjati kartušo in tako druge barve vržemo v smeti. Koliko katere barve je ostalo, je odvisno od motivov, ki smo jih s tako kartušo izpisovali. Primer: močno zelene površine so sestavljene iz ciana in rumene. Magente gre malo ali nič. Iz izkušenj s tiskalniki, ki imajo ločene kartuše, vemo, da je razmerje menjav kartuš pri fotografijah in grafičnih straneh približno 3 (Y, Lc, Lm) : 2 (C, M) : 1 (K). Naslednji problem pri izračunu je pomanjkanje podatka o količini barve, ki je v kartuši, saj dostikrat tega podatka enostavno ni možno dobiti. Pa tudi, če ga imamo, nam manjka podatek o ostanku barve. Manj znano je, da večina tiskalnikov ne porabi vse barve iz kartuše. Dejansko gre za tehnični problem, saj je za glavo tiskalnika precej slabo, če ostane brez barve. Proizvajalci ta problem rešujejo tako, da čip na kartuši vodi evidenco o porabljeni barvi. Varnostni faktor je ponavadi precej visok, saj so znani primeri, ko v kartušah ostane tudi več kot četrtina barve. Če vas zanima ostanek pri svojem tiskalniku, ga izmerite − recimo z inekcijsko iglo. V praksi se izkaže, da ta ostanek ni vedno enak in da je različen za različne barve (recimo − v nekaterih tiskalnikih vedno ostane več magente kot ciana). Dodatni parameter pri porabi je procedura pri vklopu tiskalnika s čiščenjem glave, ki je tudi precej neznana spremenljivka pri izračunu. Praktično vsi brizgalni tiskalniki pri vklopu naredijo določeno proceduro, katere sestavni del je tudi 70 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Tako. Zdaj vemo, da je bilo za eno stran A3+ porabljeno 1,1 ml barve. Če vzamemo še konkretne cene: kartuša Epson Ultrachrome črnila kapacitete 11 0ml stane 16.200 SIT, 220 ml pa 25.080 SIT. Za ta tiskalnik lahko predpostavimo, da ostane v kartuši četrtina barve. Tako dobimo 196 SIT/ml, če uporabljamo 110 ml kartuše oz. 152 SIT/ml, če uporabljamo 220 ml kartuše. OBSTOJNOST IZPISOV Barve, glava in posodica za odpadno barvo tiskalnika HP Designjet 5500 Tiskalniki tiskajo v načinu CMYK, levo barvni izpis, desno razdeljen na kanale. preventivno čiščenje glave. Večina tiskalnikov pozna več stopenj pri čiščenju šob. Katero bo tiskalnik uporabil, je odvisno tudi od tega, kako ste ga ugasnili (pravilno ali pa je morda zmanjkalo elektrike) in koliko časa je bil ugasnjen. V ceno izpisa strani je treba všteti tudi drug potrošni material. Pri termalni tehnologiji so potrošni material tudi glave tiskalnika, ki jih je treba zamenjati na določeno število menjav barv in ki pri določenih modelih pomenijo precejšen strošek, nekateri tiskalniki imajo sistem za odpadno barvo, ki ga lahko zamenja uporabnik sam, pri drugih je za menjavo potreben servisni poseg. PRAKTIČEN PREIZKUS Nekateri tiskalniki vodijo statistiko, ki pove, koliko barve je bilo porabljene. Tako lahko po izpisu izvemo, koliko barve smo porabili za zadnji izpis. Naša testna slika pokaže v programu Photoshop pokritost 100 od 400 (25 %). Tiskalnik Epson Stylus Pro 4000 v konfiguraciji 2xCMYK je pokazal, da je porabil 11 ml barve za deset izpisanih strani (drugi tehnični podatki so: papir EFI Proof 9150 semimat, generacija črne UCR, začetek črne pri 60 %, uporabljena ločljivost 720 x 720 dpi). Velikost testne slike je A3+ (329 mm x 483 mm). Nobena barva ni obstojna! Vse barve zbledijo! Prej ali slej! Če ne verjamete, vprašajte ličarja, ali lahko uporabi originalno barvo na pol leta starem avtomobilu ali pa je potrebna barvna korekcija. S širjenjem tiskalnikov za fotografske izpise se je začelo na veliko pisati in govoriti tudi o obstojnosti. Pojavljajo se številke, ki so dostikrat neverjetno visoke. Za razumevanje teh številk je potrebno določeno predznanje. Na obstojnost izpisa vpliva veliko parametrov: UV-svetloba, zrak in predvsem dodatki v Majhna poraba barve zraku (onesnaženost), vlažnost, tip barve, papir ... so samo nekateri. V internetnih poročilih različnih proizvajalcev medijev in barv je vsem skupna ugotovitev, da realne absolutne številke ni možno zapisati. Pri UV-svetlobi je najlažja primerjava s človeško kožo. Tudi pri kremah za sončenje objavljajo faktorje in ne minut! Primerjajte količino UV-svetlobe na Kaninu sončnega majskega dne ali v megleni Ljubljani − lahko na isti dan. Prav tako je neprimerno primerjati atmosfero v Riu ali Atenah z (recimo) Koprom. Absolutne številke torej lahko takoj pozabimo. In Manjši tiskalniki vendar nas zanima, katera imajo praviloma vse barve v eni kartuši. Pri večjih tiskalnikih so barve ločene. Del ponudbe, neodvisnega proizvajalca črnil Lyson. TEMA MESECA gospodarna raba brizgalnega tiskalnika: kartuše ORIGINALNE ALI CENEJŠE? Obstojnost barv: Močna UV svetloba lahko hitro spremeni barve - original. Obstojnost barv: Močna UV svetloba lahko hitro spremeni barve - čez nekaj časa. Pretežna uporaba le ene barve. kombinacija je bolj in katera manj obstojna. Zato so že pred časom opredelili standarde ANSI in ISO, ki določajo razmere, v katerih se izvajajo pospešeni testi. Tako lahko dobimo primerljive rezultate. Za konkretne številke je zelo kompetenten Wilhelm Velika poraba barve. Research, ki se že 25 let ukvarja s problematiko obstojnosti in ohranjanja analognih in digitalnih barvnih izpisov, negativov, diapozitivov in filmov. Za nasvet ga sprašujejo tudi tako velika podjetja kot so Epson, HP, Kodak, pa tudi Corbis (ki ima več kot 70 milijonov fotografij), Muzej moderne umetnosti New York, galerije Laurence Miller, Life Picture, Light in Pace/MacGill. Na njihovih straneh je obilo tehničnih informacij, tudi celotna knjiga na to tematiko, napisana leta 1993. Naslednji podatki so bili objavljeni oktobra 2004: Foto postopek: − 40 let: Fuji − 19 let: Kodak − 14 let: Agfa Brizgalniki: − 104: Epson − 82: HP Tudi nekateri proizvajalci vložijo precej truda v lastne teste. Tako lahko na straneh podjetja Lyson preberete veliko o barvah in obstojnosti, vključno s številkami. Več lahko izveste na straneh www.wilhelm-research.com in www.lyson. com/Technical%20Support/mrestableframe. html . KAKŠNE BARVE SO V BRIZGALNIH TISKALNIKIH? V brizgalnih tiskalnikih se uporabljajo različne barve. V manjših so v glavnem dye in pigmentne barve. Barve dye so take, kot jih najdemo v naravi (vino, sadje, ...), zato jim nekateri pravijo tudi organske barve. Zavajajoča oznaka, ki jo lahko najdemo v slovenski literaturi, je tudi solventna barva. Ker so pa solventne barve v tiskalnikih nekaj čisto drugega, ta oznaka ni ravno primerna. Drugi tip barv, ki je v rabi v brizgalnih tiskalnikih, so pigmentne barve. Gre za trde delce barve, ki plavajo v tekočini. Glede na tip tekočine ločimo pigmentne barve na vodni osnovi (poenostavljeno jih imenujemo kar pigmentne barve) in na osnovi agresivnejših tekočin (te barve imenujemo solventne barve). Agresivni nosilec pigmenta omogoča dobro prijemanje barve na veliko cenejše nepremazne materiale. Z evropsko zakonodajo bodo »pravi« solventi leta 2007 prepovedani, zato pospešeno razvijajo t. i. eksolvente. Ti so v tem trenutku manj agresivni, zato je izbor materialov nekoliko omejen, a prepričan sem, da bo do leta 2007 tudi ta problem rešen. Za barvanje tkanin se uporabljajo reaktivne in sublimacijske barve. Oba tipa barv sta podobna in na voljo v mikrokapsulirani obliki. Barvilo je dejansko v malih kapsulah, vse skupaj pa plava v tekočini. Z reaktivnimi barvami lahko izpisujemo na bombaž in svilo, s sublimacijskimi pa na polimerne tkanine (poliester). Postopek barvanja (pokanja mikrokapsul) se pri reaktivnih izvede v parni komori pod visoko temperaturo in pritiskom, pri sublimacijskih pa v toplotnem tunelu. Sublimacijske barve je možno uporabljati tudi indirektno. Tiskamo lahko namreč na nosilni papir in potem tkanino obarvamo s toplotno prešo. Pod toploto se namreč vezi med polimeri tkanine zrahljajo in barva se dejansko »vgradi« v tkanino. Zato ne govorimo o preslikovanju, temveč o barvanju tkanine. Novi tip barv, ki šele prihaja, so UV-barve. Gre za barve, ki se sušijo z UV-svetlobo. Solventne, reaktivne, sublimacijske in U- barve so namenjene profesionalni rabi in jih je težje najti v domačih tiskalnikih.  Ob nakupu tiskalnika, zlasti barvnega, navadno najprej pogledamo ceno tiskalnika. Večina nakupovalcev se s tem kar nekako zadovolji in ne vrta globlje. Torej, tiskalnik stane, kar pač stane, in ga kupimo. Ob prvem nakupu kartuš s to ali ono barvo pa nas čakajo tudi prvi glavoboli. Barva za brizgalne tiskalnike je vse prej kot poceni. Vsaj gledano s stališča cene natisnjene strani. Pa saj to je navsezadnje tisto, kar nas zanima. Av tor: Zdenko Frangež zdenko.frangez@mojmikro.si I n ker so kartuše drage, je treba pogledati, ali je mogoče nakup opraviti tudi ceneje. Najprej ogled stanja prek interneta, seveda, saj smo v dobi svetovnega spleta in spletnih trgovin. Čaka pa nas presenečenje. Pravcati naval prodajalcev pribora za tiskalnike, ki ponujajo originalne kartuše, pa ponovno polnjene, pa posebne pribore za polnjenje kartuš in še in še. Resnici na ljubo jih ni toliko ali vsaj ne več toliko kot včasih. Nekaj telefonskih klicev in stanje postaja jasnejše. Veliko prodajalcev se je odločilo, da se to ne splača, in so prenehali s posli. Na srečo pa je še vedno kopica resnih podjetij, ki vam rada ponudijo obnovljene in takšne ali drugačne nadomestne kartuše. Tudi v papirnicah in računalniških trgovinah, celo v supermarketih, nas oblegajo s ponudbami »cenejših« in »najcenejših« in »boljših od originala« − kartuš, seveda. Dobimo občutek, da se vse suče okrog črnila/barvila za tiskalnike. In se dejansko res. Vsaj kar zadeva zaslužke. Tudi podjetje, ki tiskalnik izdela, zasluži več s prodajo črnil oz. barvil kot s tiskalniki. Pri cenejših modelih tiskalnikov je cena kompleta kartuš sumljivo blizu cene tiskalnika. Zakaj torej ne reklamirajo: Kupite komplet kartuš in podarimo vam tiskalnik. Ampak to je druga zgodba. Črnilo, ki je cenejše od originala, torej. Ali je res tako? KAKO IN KAJ SE TESTIRA Pri testiranju črnil za tiskalnike je veliko pomembnih dejavnikov. Prvi je seveda kakovost izpisa. Potem sta na vrsti obstojnost izpisa in kakovost izdelka. Pa vpliv izdelka na tiskalnik. Pa poglejmo po vrsti. MOJ MIKRO 5 MA J 2005 71 TEMA MESECA gospodarna raba brizgalnega tiskalnika: kartuše Kako »ponarejajo« kartuše Za različne tiskalnike proizvajalci izdelujejo kartuše iz bolj ali manj kakovostnih materialov in z različnimi črnili. Lahko pa jih tudi reciklirajo, torej ponovno polnijo. Pri kartušah podjetja HP pa ni tako preprosto. Podjetje je svoje kartuše zaščitilo in opremilo z nekaj elektronske opreme. Torej kopiranje ne bi bilo ne lahko ne legalno. Tako preostaja vsem ponudnikom alternativnih črnil le polnjenje že porabljenih kartuš. Takšno kartušo je treba očistiti, s posebnim topilom očistiti brizgalne šobe in jo s posebno napravo ponovno napolniti. Polnjenje ni prav zapleteno. Poglavitni del je čiščenje. Če to ni opravljeno temeljito, potem je vsa zadeva za v smeti, še preden ste jo sploh vstavili v tiskalnik. Zadnje čase so pri tem temeljiti, za vsak primer pa ponudijo različno dolge garancije obnovljenih kartuš. Te resda navadno niso prav dolge. Težava pri obnovljenih kartušah, je kako zaščititi brizgalne šobe. Pri originalnih, torej novih kartušah za to poskrbi poseben lepilni trak. Tega načina zaščite s je lotilo kar nekaj podjetij, drugim pa to še ne uspeva. Tako so kartuše opremljene s posebnimi zaščitnimi pokrovčki, ki preprečujejo uhajanje črnila med skladiščenjem. Življenjska doba skladiščenih obnovljenih kartuš je kljub vsemu trudu načeloma krajša kot pri originalnih. KAKOVOST IZPISA Tukaj je zadeva jasna in izvedljiva, čeprav ne brez določenih težav. Treba je poiskati testne slike za barvni in črn izpis, in kjer tega ni mogoče najti na spletnih straneh, pač primerno sliko ali dokument izdelati. Pri testnih slikah je pomembno, da zajemajo čim več barv, prehodov in pač vsega, kar se lahko na fotografijah in drugih dokumentih pojavlja. Potem je treba izbrati papir in narediti testne odtise. Te primerjamo med seboj, seveda s kritičnim očesom in pod lupo, saj se nekatere napake opazijo šele pri močni povečavi. OBSTOJNOST IZPISA Tukaj je že več težav. Ves natisnjen material bi bilo treba izpostaviti sončni svetlobi oziroma razmeram, ki so jim izpostavljene fotografije tudi sicer, in čakati na spremembe, pri tem pa hraniti kopijo vsakega odtisa v omari in po določenem času izvesti primerjavo. In bi bilo čakanje predolgo. Posebni inštituti preverjajo obstojnost črnil v posebnih komorah, kjer fotografije umetno starajo. Izpostavljajo jih UV-sevanju in različnim temperaturam. S tem dosežejo v nekaj urah staranje, primerljivo z leti, ko bi fotografija visela v domači dnevni sobi. Za tak laboratorij smo nekoliko premajhni. Pa ne samo mi, temveč kar vse računalniške revije. Največje svetovne revije si pač lahko privoščijo pomoč inštituta, kot je Wilhelm Imaging Research, ki se že desetletja ukvarja s prav tem opravilom. Tisti, ki vas zanima več o njihovih izsledkih, si jih lahko ogledate na njihovi spletni strani (www. wilhelm-research.com). Žal niso opisali črnil, ki smo jih imeli na testu. Torej se bo treba vsaj malo znajti, čeprav rezultat ne bo sveta resnica, potrjena v modernem laboratoriju. In koliko je v resnici obstojnost izpisa pomembna? Ni dvoma, da je. Natisnjeno fotografijo želimo v nespremenjenem stanju veliko let. Idealno bi bilo, če bi ostala takšna večno. To se seveda ne bo zgodilo. Z leti bo vsaka fotografija zbledela ali se bo porušilo razmerje barv. Enako neugoden rezultat. Po drugi strani pa imamo original v digitalni obliki, ki se načeloma ne stara, in razen če ga izgubimo zaradi okvare strojne opreme ali recimo optičnega medija, lahko fotografijo natisnemo znova in znova in znova. Pač po potrebi. Zadeva 72 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 sicer ni poceni, a to je kljub vsemu bolje kot gledati zbledelo sliko. KAKOVOST ČRNILA Aha. Če je črnilo kakovostno, bo kakovosten izpis. Seveda, obratno pa ne vedno. Če je izpis dober, še ne pomeni, da je črnilo kakovostno. Slabosti črnil se ne pokažejo vedno in ne nujno takoj. Črnilo, ki se suši prehitro ali prepočasi, zlahka zamaši tiskalne šobe našega tiskalnika. Tak pojav lahko odpravimo s čiščenjem glave, ki jo izvede tiskalnik sam pri vsakem vklopu ali na našo zahtevo. Takšno čiščenje pa ne pomaga vedno. Tiskalne šobe se lahko zamašijo do te mere, da je potreben drag poseg serviserja. Zamašene tiskalne šobe so pri HP-jevih tiskalnikih še najmanjši problem. Šobe so na kartuši sami in kakovost črnila ne ogroža delovanja tiskalnika kot takega. Drugače je pri tiskalnikih, pri katerih so posebej vdelane kartuše in posebej tiskal- Obstojnost poceni črnil Čeprav v laboratoriju Wilhelm Imaging Research še niso testirali istih črnil oz. barvil kot mi, pa so kljub vsemu preizkusili kar nekaj črnil, ki se prodajajo po svetu. Njihovi izsledki kažejo, da so poceni (neoriginalna) črnila bistveno manj obstojna kot originalna. Seveda so bila odstopanja od enega do drugega proizvajalca »ponaredkov. V glavnem pa so bila originalna črnila obstojna nekaj deset let, alternativna pa le nekaj let. Tega neposredno sicer ne moremo uporabiti in iz tega izpeljati trditve, da so vsa poceni črnila manj obstojna. Ker proizvajalci alternativnih črnil le stežka kopirajo originalna in obdržijo nizko ceno, pa bi lahko dokaj varno sklepali, da je pri večini tako. ne glave. Pri teh je to sila pomemben dejavnik, saj vam lahko slabo črnilo zamaši tiskalne šobe in povzroči dokajšnje stroške za servisiranje tiskalnika oziroma zamenjavo tiskalnik glav. Kako je torej mogoče preveriti, kakovost črnila? Realen test bi bil tiskanje fotografij in izpis besedil v daljšem časovnem obdobju z velikim številom porabljenih kartuš in goro potiskanega papirja. Med testom bi potem šteli kolikokrat se je glava zamašila in kako temeljito. Seveda bi enak test morali izvesti z vsemi testiranimi kartušami, tudi originalnimi, ki bi pomenile referenčno vrednost. Potem bi primerjali število napak in ocenili kakovost črnil oz. barvil oziroma vsaj njihov vpliv na brizgalne šobe. Si lahko predstavljate, koliko časa bi bilo potrebno in kako navdušeno bi sodelovali vsi ponudniki črnil. S podatkom o odstotkih reklamiranih izdelkov pa vam prav radi postrežejo ponudniki izdelkov. In se radi pohvalijo, da so boljši od kaj vem koga. Ti navadno prikazujejo prav nasprotne podatke. Morda sem po naravi res nekoliko preveč skeptičen, a uradnim podatkom nerad verjamem. Sam pa tega ne morem preizkusiti. Torej bo treba ugotoviti, kako in kaj, skozi uporabo. Tukaj je vsak uporabnik sam. In če imate težave z določenimi kartušami, lahko še vedno menjate proizvajalca. KAKO SMO TESTIRALI V testne potrebe smo uporabili tiskalnik HP Photosmart 7450 s kartušami C6656 (črna), C6657 (barvna) in C6658 (foto). Pri navadnih izpisih se uporabljata črna in barvna kartuša pri tiskanju fotografij pa barvna in foto kartuša. Slednjih smo imeli na testu bolj malo, saj jih večina ponudnikov ne prodaja. Povpraševanje je za večino premajhno. Razlika v kakovosti izpisa ni tako drastična. Seveda so barve realnejše, glavna prednost foto kartuš pa je nekoliko večja obstojnost natisnjenih fotografij. Za test smo uporabili HP-jev gladek foto papir in podoben papir (cenejši) XY proizvajalca. Pred testom smo seveda šobe temeljito očistili in izvedli poravnavo tiskalnih glav. Natisnili smo testno sliko s prelivi in besedilom različnih velikosti na navaden papir v navadnem načinu, kot to pač počne večina uporabnikov. Potem smo natisnili testne fotografije v polni ločljivosti in primerjali rezultate. Vsak izpis je bil podvržen tudi primerjavi z izpisi opravljenimi z originalnimi kartušami. Didis, d.o.o. V podjetju Didis iz Vojnika prodajajo kartuše podjetja Jet Tec za več vrst tiskalnikov. Pri tiskalnikih podjetja HP pa kartuše obnavljajo sami. Tako smo testirali vse tri kartuše. Pri vseh izpisih je bilo sušenje barve nekoliko počasnejše kot pri originalnih, kljub temu pa je bil izpis na navaden papir zgledno suh. Barva se ne TEMA MESECA gospodarna raba brizgalnega tiskalnika: kartuše razliva, črke pa so kontrastne in dovolj črne za udobno branje. Zapis je težko ločiti od zapisa z originalnimi kartušami. Pri tiskanju barvnimi kartušami je nekoliko poudarjena rumena barva, kar se ponovi tudi pri foto kartuši. V glavnem je v vseh primerih izpis težko razlikovati od originalnega. ustreza za domačo rabo. Izpis sivih rastrov nekoliko zgreši in dobi nadih modro zelene barve, pri čemer so tudi nekoliko vidnejše sledi tiskanja. Izpis črnin na foto papir je ustrezen, čeprav nekoliko hladen zaradi drugačnega odtenka. V glavnem pa je popolnoma črna dovolj črna, le rahle sivine so nekoliko manj očitne. Kakovost izpisa popolnoma ustreza. Izpis barvnih fotografij je odličen, čeprav se nekoliko nagiba k rdečim odtenkom. Barve so zato videti nekoliko intenzivnejše in tvorijo zanimiv kontrast s hladnejšimi sivinami. Print-Rite Črn izpis s temi kartušami se nekoliko preveč nagiba k rjavi barvi, čeprav brez primerjalnega izpisa to ni tako očitno. Posebej pri prelivih in večjih črkah je izpis nekoliko manj oster, kar pa je videti le ob kritičnem ogledu. Pri branju vas ne bo motilo. Nekoliko premalo črna barva je opazna tudi pri barvnem izpisu na foto papir, pri čemer je tudi nekoliko poudarjena rumena barva. Ostrina je boljša pri izpisu na foto papir, prav tako ni mogoče opaziti razlivanja ali zlivanja barv. Manjka nekoliko bolj črna barva, saj črnine delujejo nekoliko sprano. Čeprav Print-Rite izdeluje tudi foto kartuše, jih podjetje Comtron zaradi manjšega povpraševanja ne uvaža. IGMA, d.o.o. V podjetju IGMA obnavljajo kartuše sami, kljub temu pa žal niso imeli na voljo foto testnih kartuš. Izpis besedila je oster ,kolikor je le mogoče pričakovati pri izpisu na navaden papir. Črke so obarvane sila intenzivno. Pri izpisu sivih rastrov in prelivov je opazen nagib k rjavi barvi, kar je še posebej vidno pri rahlih sivinah. Pri črno-belem tisku na foto papir je to še vedno vidno, čeprav manj kot pri kartušah Print-Right. Barvni izpis na foto papir se nagiba nekoliko k rdečim odtenkom, pri čemer se oranžne barve izgubljajo v nekakšen približek skoraj rjave. Tudi zelena barva precej odstopa od prave. S tem nikakor ne moremo biti zadovoljni. Odstopanja so le prevelika. SKLEP Armor Izpis besedil je malenkostno manj oster kot pri originalnih kartušah, kar pa je mogoče opaziti le s težavo. Sicer pa izpis besedil popolnoma Kartuše Uvoznik Sedež podjetja Spletna stran Za Proti Didis (Jet Tec) obnavljajo sami DiDiS, d.o.o., Celjska 39 3212 Vojnik www.forprinter.com oster in suh izpis rahlo poudarjena rumena barva Kje je mogoče kupiti na sedežu podjetja, spletna stran Cena:* C6665 C6657 C6658 3600 SIT 4200 SIT 4200 SIT V bistvu sem bil med testiranjem kartuš precej presenečen, da ni bilo večjih razlik. Nekako sem pričakoval zmerno polomijo vsaj v nekaterih odtenkih. V resnici se večina preizkušenih kartuš ne razlikuje tako hudo od originalnih. V določenih pogledih seveda se. A zadeve ne boste kar tako opazili, če ne boste imeli odtisov s čim primerjati. Nagibanje k rdeči ali rumeni barvi, če je rahlo, je lahko nekomu celo všeč. Fotografija lahko deluje topleje in prijazneje. Če bi pred vami pomešal vse odtisnjene fotografije, bi le stežka določili, katera je tiskana s katerimi kartušami. Med testom ni bilo posebnih težav z nobeno kartušo. Kljub intenzivni uporabi se niso mašile. Kljub poskusom z UV-svetilko in izpostavljanju soncu in vlagi pa v tako kratkem času ni bilo mogoče opaziti razlik v obstojnosti barv, kar pa še ne pomeni, da jih ni. Posebna zgodba so cene. Med preverjanjem cen mi je že šlo malo na smeh. Saj je res, da so pri HP-ju v zadnjem obdobju kartušam znižali ceno. Verjetno prav zaradi vseh tistih, ki jih ponovno polnijo. Še najmanj pa bi pričakoval, da bom naletel na kartuše, ki bodo, ne cenejše, ampak celo dražje od originalnih. V redu. Recimo, da so sila dobre. A so kljub temu obnovljene in le težko bi me kdo prepričal, da so črnila boljša kot originalna. Podjetja, ki proizvajajo tiskalnike, le preveč zaslužijo s črnili in le preveč natančno preizkusijo, kaj bodo prodajali. Morda pa razlog tiči v dejstvu, da originalne kartuše proizvajajo kaj vem kje, recimo na Kitajskem, ponovno jih pa polnijo podjetja v Evropi ali Ameriki. V vsakem primeru je zadeva sila hecna. V večini primerov pa so cene ponovno polnjenih kartuš le nižje. Prav veliko pa spet ne. In sila različne so, kar pa velja tudi za ponudbo originalnih kartuš. In zdaj pričakujete nasvet. Težka bo. Sami boste morali premisliti, ali se vam razlika v ceni splača. Če veliko tiskate, se razlika tisoč tolarjev pri kartuši seveda pozna. Po drugi strani pa vam za nekoliko višjo ceno HP zagotavlja preizkušene nove kartuše s preverjeno obstojnostjo izpisov na kakovostnem papirju.  Print-Rite Comtron, d.o.o. Tržaška cesta 21 2000 Maribor www.comtron.si v splošnem kakovosten izpis nekoliko manjša ostrina, črna s pridihom rjave barve. Barvni izpis ima povdarjene rumene tone. Trgovine Comtron, Spar in Interspar. Spletna trgovina. IGMA Obnavljajo sami IGMA, Igor Maver, s.p., Celovška 197, 1000 Ljubljana www.igma-sp.si oster izpis besedil črna barva se nagiba k rjavi, poudarjeni rdeči toni 3830 SIT 5750 SIT � 4500 SIT 5600 SIT � na sedežu podjetja Armor Rodocomp, d.o.o. Mariborska cesta 3 2366 Muta www.rodocomp.si soliden odtis besedil in fotografij črna se nagiba k modrim odtenkom, pri barvnem izpisu podarjena rdeča barva Leclerc, Bof, spletna trgovina in več posameznih trgovin 5478 IST 7439 SIT 7181 SIT *Priporočene cene HP-jevih kartuš so nekoliko višje. Tako je treba za črno kartušo odšteti 5400, za barvno 8880 in za foto kartušo 6600 SIT. Večina naših prodajalcev pa se priporočenih cen ne drži. Tako je mogoče v spletnih trgovinah najti bistveno nižje cene. Barvna kartuša stane skoraj dva tisočaka manj, kot je priporočena cena. MOJ MIKRO 5 MA J 2005 73 STROJNA OPREMA preizkusili smo URE JA : JAK A MELE jaka.mele @ mojmikro.si Da ti spodnese noge! brezžična omrežja s pametnimi antenami o tehnologije dozorijo in ponudijo dovolj visoko zmogljivost in hkrati celoten nabor potrebnih funkcij, je čas da začnejo izpolnjevati še nišne potrebe. Le tam še lahko ustvarijo vrednost, ki pri kupcu naredi razliko. Nato se vse skupaj ustavi in dela bolj ali manj potekajo le še na lepotnih izboljšavah. Za nov val razvoja je potreben preskok, odkritje, izum. Preskok je recimo vsakoletno minimiranje proizvodnega procesa za izdelovanje silicijevih procesorjev. Odkritje bi lahko opisali s popolnoma novo zasnovo arhitekture, kot jo obljublja Sonyjev/IBM-ov procesor Cell; izum pa je nepredvidljiv – tisto, kar se raziskovalcem in razvijalcem nenačrtovano posreči. Izumov je malo in zadnji se je zgodil že lep čas tega, zaradi česar mnogi pričakujejo veliko odkritje prav te dni. O preskokih vam redno poročamo in preizkušamo nove izdelke, nove rešitve; o odkritjih pišemo na dolgo in široko, smo polni pričakovanja. O izumih pa – o smernicah piše kolega Esad Jakupović, sicer pa smo raje premeteno tiho, saj je pogled v ta del tehnologije pogosto pogled za zelo zastražena vrata, kjer se vrtijo ogromne količine denarja in kjer je konkurenca smrtonosna. Če se za hip neham pretvarjati, da imam dostop za katera od teh vrat, pa je še najbolj zoprno to, da je marsikaj takega dandanes lahko zelo hitro označeno kot znanstvena fantastika, in članek bi bralcu že med branjem vlekel na rumeno … Pa vendar se bližamo. Roboti sicer še niso v vsakem domu, a so zagotovo v vsaki tovarni. Danes še ne govorijo, a so blizu: laboratorij Takanishi na univerzi Waseda na Japonskem razvija že peto generacijo robota, ki obvlada človeški govor – to pa so dosegli s posnemanjem človeških pljuč, jezika, glasilk, ustnic in zob. Če je robot zmožen izgovarjati japonščino, veste da mora biti od sile. Če združimo to s Hondinim robotom, ki teče, ter Sonyjevim, ki igra nogomet in hodi po stopnicah – lahko dobimo vsaj približno sliko, s katerega konca sveta bodo morda že čez nekaj let prišli prvi serijsko izdelani kovinski gospodinjski pomočniki ... Večina proizvajalcev brezžične omrežne opreme pričakuje, da bo antenska tehnologija MIMO sestavni del prihajajočega brezžičnega standarda 802.11n (specifikacijo ustvarja IEEE, cilj pa je v praksi preseči prenosno hitrost 100 Mb/s). Algoritme MIMO pri prihajajoči tehnologiji za prenos podatkov preko geografsko širokega področja (WiMax) preizkušajo tudi telekomi. Preizkusili smo konkurenčni brezžični dostopni točki wi-fi s pripadajočimi odjemalci in marketinške mite postavili pred dejstva! K  74 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 MIMO NI MIMO! Piše : Jaka Mele jaka.mele@mojmikro.si M IMO bo prihodnjih nekaj let zagotovo najbolj vroča tehnologija. MIMO (Multiple In, Multiple Out) je ena izmed tehnologij pametnih anten, zato utegne hitro postati osrednji del naprednih brezžičnih naprav. Algoritem MIMO z uporabo napredne metode procesiranja mnogoterih signalov, pridobljenih iz dveh ali več (poceni) anten, dosega večjo prepustnost in večji domet. TEORIJA Delovanje prek dveh ali več anten omogoča sočasno sprejemanje in oddajanje več tokov podatkov na istem radijskem kanalu, s čimer poleg doseganja višjih pretočnih hitrosti MIMO obljublja še povečan domet, predvsem v pisarniškem in domačem okolju – kjer je na poti med bazno postajo in uporabnikom ponavadi (pre)več sten. Ko algoritmi MIMO oddajajo podatke po dveh ali več antenah, se radijski signali na svoji poti odbijajo od ovir in objektov, s čimer ustvarjajo več poti, kar v navadni radijski opremi z eno anteno (802.11a/ g/b) pomeni interferenčne motnje in povzroča slabljenje signala. MIMO zna te alternativne poti uporabiti za dodaten prenos informacij, ki jih sprejemna stran nato z obratnim algoritmom MIMO spet združi v celoto. Pravi naval na opremo so spodbudila goreča pričakovanja in prepričanje, da lahko MIMO tudi v obstoječe standarde 802.11a/b/g prinese veliko večjo pasovno širino in doseg, ob le drobceno višji ceni naprav. Kraljevska krona industrije brezžične komunikacije je frekvenčna učinkovitost – kar pomeni, koliko bitov prenesemo na sekundo in koliko hercev frekvenčnega prostora za to uporabimo. Obstoječe tehnologije, recimo 802.11g z nazivno hitrostjo 54 Mb/s, v praksi dosegajo hitrosti le 20−30 Mb/s. MIMO naj bi (torej teoretično) tudi v praksi dosegal hitrosti čez 100 Mb/s ter dra- matično povečal doseg, kar naj bi pomenilo, da lahkoto ena dostopna točka z pokriva celotno pisarno oz. celoten dom (hišo). Seveda mora biti za izkoristek vseh naštetih prednosti tudi odjemalec sposoben uporabljati algoritem MIMO, kar je verjetno tudi največji razlog, zakaj MIMO ne bo postal povsem razširjen kar čez noč. Drugi razlog je raznolikost ponudbe, saj označba MIMO danes označuje veliko različnih prijemov, kakšnega standarda pa še ni niti na vidiku. Prvi ponudnik algoritmov MIMO je bilo podjetje Airgo Networks, katerega izdelek TrueMIMO uporablja tudi Belkinova oprema; v Netgearovi opremi najdemo patentirano MIMO-izvedenko BeamForming podjetja Video54. Nedavno je Intel na razvojni konferenci prikazoval tehnologijo MIMO s silicijevimi antenami, vdelanimi v čip, prek katerih se je izvajal algoritem MIMO ter dosegal zaznavne izboljšave pred obstoječimi radijskimi vmesniki z enojno integrirano anteno – rešitev utegnemo kmalu videti v naslednjem brezžičnem delu nabora Centrino. Kot ste verjetno že zaslutili, to pomeni, da rešitve MIMO med seboj niso združljive. Vendar pa ob usmerjevalniku oz. dostopni točki MIMO tudi uporabniki »navadnih« brezžičnih vmesnikov 802.11b/g uživajo v povečanem dosegu delovanja. MIMO je le ena izmed oblik pametnih anten. Večina drugih tehnologij izkorišča večjo gručo anten. Prilagodljiva antenska gruča (adaptive antenna array) izkorišča zaznani povratni signal za nastavljanje optimalne moči oddajnega signala; fazna antenska gruča (phase antenna array) pa z interferenco med različnimi oddanimi signali proizvede močan usmerjen signal v želeni smeri). Tem naprednejšim tehnologijam, ki pa so tudi precej dražje, je skupno to, da z aktivnim krmiljenjem nadzirajo usmeritev in jakost oddanega signala, kar pomeni, da so signali osredotočeni le na uporabnika in ne oddajani v krogu 360 stopinj, s čimer je vpliv motenj iz okolice minimalen. PREIZKUSILI SMO ... brezžična omrežja s pametnimi antenami PRAKSA Seveda pa je treba ločiti med golimi, preverljivimi dejstvi in med marketinškimi limanicami in obljubami. Tako smo lahko na Belkinovem usmerjevalniku s podporo MIMO prebrali »8x večja pokritost s signalom« ter »6x hitreje kot 802.11g«. Netgear svoj izdelek trži precej manj kričeče, in ko smo že hoteli zapisati, da tudi z manj pretiravanja, smo opazili (resda manjše) napise na škatlah, ki tokrat omenjano »3x hitreje kot 802.11g«, ter »za 1000 % večji domet kot pri 802.11g«. Obe napravi smo preizkusili v dokaj tipičnem okolju – večji družinski hiši s prostranim vrtom, po številu vmesnih sten pa lahko okolje preslikamo tudi na tipično pisarniško zgradbo. Testi-  MIMO z delovanjem prek dveh ali več anten omogoča sočasno sprejemanje in oddajanje več tokov podatkov na istem radijskem kanalu, s čimer poleg doseganja višjih pretočnih hitrosti obljublja še povečan domet. ranje opreme v istem prostoru (med usmerjevalnikom in odjemalcem razdalja 1 m) je pokazalo, da iz tipične 802.11g povezave (MSI) iztisnemo pretočnost okoli 17,5 Mb/s (prenašali smo 200 MB veliko stisnjeno datoteko), kar nam je bila podlaga za primerjanje. Belkinovemu MIMOusmerjevalniku je z MIMO-odjemalcem v istem Belkin Wireless Pre-N Router + Pre-N PCMCIA Card Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: Alterna Intertrade, d.d. Spletni naslov: www.belkin.com Cena: Usmerjevalnik 46.500 SIT; kartica PCMCIA 32.250 SIT Tehnični podatki Frekvenca in hitrost: 2,4 GHz, 54 Mb/s Podprti protokoli: IEEE 802.11g/802.11b Načini upravljanja: spletni vmesnik Vmesniki: 4x LAN RJ45 10/100 Možnost vdelave dodatnih modulov: Ne Tehnologija MIMO: Airgo TrueMIMO Dodatne funkcije: Požarni zid, Pre-N povečanje hitrosti na 108 Mb/s, interne antene MIMO 3 Priloženo: programska oprema, vmesnik za namestitev, navodila Čez 100 Mb/s Čeprav proizvajalci veznih čipov ponujajo vsaj tri rešitve za doseganje hitrosti nad 100 Mb/s (nekateri še letos obljubljajo celo hitrosti do 320 Mb/s), pa v praksi naletimo na veliko težav, od katerih je prva že ta, da je treba za izkoristek uporabljati opremo istega proizvajalca. Nekaj zgledov: Atheros Super G – 108 Mb/s Broadcom Afterburner – 125 Mb/s LinkSys SpeedBooster (ki naj bi bil afterburner po standardih) – 125 Mb/s Agere Turbo G – 150 Mb/s Večino tehnologij smo v navadnih usmerjevalnikih že preizkusili in rezultat je dokaj podoben. Čeprav je nazivna hitrost vsaj dvakrat višja, smo dosegali prenosne hitrosti med 22 in 25 Mb/s (klasični 802.11g okoli 18 Mb/s). Izjema je Atherosova tehnologija, ki je dosega preko 30 Mb/s, vendar z rahlo zvijačo. V radijskem spektru wi-fi so namreč na voljo le trije povsem ločeni radijski kanali, kjer ne prihaja do prepletanja (1, 6 in 11). Atheros si sposodi dvakrat več frekvenc, saj uporabi celoten kanal 6 ter še polovico 1 in polovico 11. Pristop mnogi kritizirajo, saj je tako zasedena ogromna pasovna širina, s čimer tako omrežje moti tudi morebitna sosednja omrežja. Atheros sicer ponuja nastavitev DynamicTurbo, s katero naprava samodejno zazna druga omrežja in prilagodi delovanje. okolju in testu uspelo doseči 39,7 Mb/s, Netgearovemu paru pa 41,2 Mb/s. Nadaljevali smo z drugim testom, ki naj bi predstavljal tipično uporabo (kar prvi test zagotovo ni). Odjemalca smo postavili na oddaljenost zračne črte okoli 60 m, vmes pa sta bili steni. Z opremo 802.11g smo komajda dobili slabo povezavo, a prenosna hitrost je bila skoraj neuporabna, pod 1 Mb/s. Kakovost signala se je izboljšala (iz slabega na srednji), ko smo navadnega odjemalca 802.11g povezali z MIMO-usmerjevalnikoma, hitrost prenosa se je v obeh testih gibala med 1 in 2 Mb/s. Več kot nekajodstotne razlike med usmerjevalnikoma Netgear in Belkinom tu nismo opazili. Tudi z obema navezama MIMO-MIMO nismo dobili dobrega signala (se je pa iz nizkega NETGEAR RangeMax Wireless Router WPN824 + pcmcia WPN511 Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: Domex, d.o.o. Spletni naslov: www.netgear.com Cena: Usmerjevalnik okoli 43.080 SIT; kartica PCMCIA 27.480 SIT Tehnični podatki Frekvenca in hitrost: 2,4 GHz, 54 Mb/s Podprti protokoli: IEEE 802.11g/802.11b Načini upravljanja: spletni vmesnik Vmesniki: 4x LAN RJ45 10/100 Možnost vdelave dodatnih modulov: Ne Tehnologija MIMO: Video54 BeamFlex Dodatne funkcije: Požarni zid, Atheros Super-G � povečanje hitrosti na 108 Mb/s, 7 internih anten MIMO, 127 antenskih kombinacij Priloženo: Programska oprema, vmesnik za namestitev, navodila povzpel na srednji nivo), pač pa smo dosegli uporabne prenosne hitrosti okoli 10 Mb/s. Naivno smo pričakovali večjo razliko. Tako Netgearova kot Belkinova oprema sta se obnašali podobno, s tem smo dobili občutek da Netgearu malce nagajajo integrirane antene, Belkin pa je z zunanjimi v prednosti. A hkrati število anten kompenzira slabšo občutljivost, tako da je bil končni rezultat malenkostno boljši pri Netgearu. Odstopanje je bilo minimalno, v območju do 5 %. Večje razlike so se pojavile pri delovanju na prostem – brez ovir, vendar je ta scenarij uporabe zelo netipičen in kot tak za nas nepomemben. Z uporabo navadne brezžične 802.11g kartice smo z obema usmerjevalnikoma dosegli daljši domet ob stabilnejšem signalu, kar se je poznalo ne toliko na višji, temveč predvsem na enakomerni hitrost. Zanimivo je, da je hitrost prenosa med napravami MIMO padla, takoj ko se je v omrežje priključil 802.11g odjemalec. Sicer imata oba usmerjevalnika vse napredne funkcije, od varnosti do zmogljivosti, Netgearov namestitveni čarovnik nam je bil všečnejši, spletni vmesnik pa je podrobnejši. Tudi sicer Netgear na svojih spletnih straneh ponuja več podpore. Končna različica opreme po standardu 802.11n naj bi se pojavila konec 2006, ko bo standard predvidoma sprejet; vse pa kaže, da današnja oprema Pre-N ne bo programsko nadgradljiva nanj.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 75 PREIZKUSILI SMO ... hi-fi DVD/DivX predvajalnik Yamada 6700 ZA: Yamada 6700 je na trg prišla že decembra lani, a je v začetku leta 2005 doživela make-up. Že prej je Yamada veljala za enega izmed boljših »poceni DivX predvajalnikov«, z novo strojno kodo pa je najverjetneje postala tudi najhitrejši oz. najodzivnejši predvajalnik. Yamada 6700 obvlada vse zapise, od DVD do DivX/Xvid do avdio zapisov OggVorbis, MP3, WMA. Vizualno ostaja enaka tanka enota, ki Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: ElkoTex, d.o.o., in JAE ,d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.yamada.de Cena: 17.990 SIT Tehnični podatki Podprti mediji: DVD-R(W), DVD+R(W), CD-R, CD-RW Predvaja: DVD, VCD, SVCD, CDDA, MP3, ISO MPEG4, DivX, Xvid, OggVorbis, JPEG CD/DVD, WMA Video izhodi: SCART, koaksialni, S-video Avdio izhodi: 2x činč (stereo RCA), 6x činč (5.1 analogni), 1x koaksialni digitalni (S/PDIF) Regijska zaščita DVD-ja: Ne Dekodirnik za DolbyDigital: Da Daljinski upravljalnik: Da odeta v srebrno barvo in prijetne linije, poživi katerokoli površino. Pohvali se lahko tudi z enim preglednejših daljinskih upravljalnikov. Enota je brez težav predvajala DVD in različne vsebine MPEG 4, od DivX 3.11 naprej. Podpira tudi predvajanje podnapisov (tudi prikaz slovenskih znakov). Z najnovejšim popravkom, za katerega je poskrbel JAE, lahko enoto krmilimo popolnoma v slovenščini. Enota se lahko pohvali z vdelanim dekodirnikom za Dolby Digital, s čimer ponuja veliko več kot primerljive enote v tem cenovnem razredu. Nasploh velja pohvaliti menijski vmesnik, ki je bogat – tako na primer Yamada ob prikazovanju fotografij JPEG prikaže tudi pregled manjših slik, kar smo pri drugih predvajalnikih pogrešali. PROTI: Enota ime precej šibak pladenj za medije. Glede na primerljive enote v spodnjem cenovnem razredu je dražja. Yamado 6700 je zaradi izjemnega povpraševanja težko ujeti na prodajnih policah. Jaka Mele predvajalnik digitalnih vsebin Teac HD-15-TV ZA: Teacov predvajalnik medijskih vsebin meri na uporabo v dnevni sobi digitalnega doma, najverjetneje pa ima omejen rok trajanja, saj naj bi že letos prišli na trg pravi večnamenski medijski centri. A kakorkoli, Teac SHOW ME, kakor se izdelek tudi imenuje, se izkaže za izredno zanimivo napravico. Bazno enoto postavimo ob bok televiziji ali drugi prikazovalni enoti (projektor, monitor), vanjo pa vtaknemo prenosni disk (v ohišje je moč spraviti 2,8- ali 1,8-palčne enote). V preizkušenem kompletu je priložen 80 GB disk. Disk prinesemo do računalnika in prek povezave USB 2 nanj pretočimo vsebine. Enota podpira prikaz tako na izhodni enoti NTSC kot PAL. In kar je najlepše − zna predvajati marsikaj, od slik in filmčkov vseh formatov (kot najpogostejši vir so mišljeni digitalni fotoaparati), do filmov MPEG 4 (DivX, Xvid). Da izdelek ni narejen le polovično, priča še razširitev podpore na MP3 in MPEG 1/2 (datoteke DVD, VCD) ter filme v vse bolj priljubljenem formatu Windows Media Video (wmv). Napravica je z majhnostjo odličen nadomestek hi-fi DivX-predvajalnikom, saj jo lahko brez težav vržemo v torbo in si filmski večer priredimo v vikendu ob morju … Naprava zna sliko tudi obrniti, pomanjševati/povečevati, omogoča samodejno prikazovanje (slide show). Koristno bo tudi kopiranje vsebine pomnilniške kartice na disk, s čimer postane enota koristen sopotnik na potovanjih. PROTI: Zunanji napajalnik bi lahko pogrešali, a kot samostoječa naprava Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: ElkoTex, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.teac.de Cena: 59.700 SIT Tehnični podatki Video izhodi: D-SUB, s-video, kompozitni video RCA Avdio izhodi: stereo RCA Daljinski upravljalnik: Da Vhodi: USB 2.0, CompactFlash I/II, MicroDrive, Secure Digital, Memory Stick, SmartMedia, MMC Mere in teža: 162 x 112 x 29,5 mm; 200 g Napajanje: Zunanje ob televiziji ni drugega vira napajanja. Priložen ploščat daljinski upravljalnik bi bil lahko boljši. Uporabniški vmesnik, s katerim se premikamo po imeniški strukturi diska, je malce kaotičen, saj včasih omogoča predogled datoteke, drugič ne. Jaka Mele hi-fi DVD/DivX-predvajalnik XORO HSD 415 ZA: XORO je na slovenskem trgu prisoten že nekaj generacij naprav. Sprva le kot DVDpredvajalnik, zadnje leto pa kot eden izmed zanimivejših DivX-predvajalnikov. Pod roke nam je prišla nova serija modela 415, ki je odet v nova oblačila in srebrno prijetnejše ohišje. Predvajalnik je brez zatikanja ali drugih težav predvajal vse vrste video zapisov, pohvaliti velja progresivno izpisovanje v kompozitnem načinu priklopa (pri- 76 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: IZID, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.xoro.com Cena: 15.588 SIT Tehnični podatki Podprti mediji: DVD-R(W), DVD+R(W), CD-R, CD-RW Predvaja: DVD, VCD, SVCD, CDDA, MP3, ISO MPEG4, DivX, Xvid, Picture CD, JPEG CD, WMA Video izhodi: SCART, kompozitni (YUV), koaksialni, S-video, D-SUB Avdio izhodi: 2x činč (stereo RCA), 6x činč (5.1 analogni), 1x koaksialni digitalni, 1x optični S/PDIF Regijska zaščita DVD-ja: Ne Dekodirnik za Dolby Digital: Da Daljinski upravljalnik: Da merno za plazemske in LCD-zaslone). Prav nepričakovano ima enota tudi izhod za priklop v navadni monitor, kar ni v navadi. Prijetno nas je presenetil menijski sistem, ki je v celoti poslovenjen, prav tako enota brez težav predvaja podnapise tudi ob DivX-zapisih in tudi šumniki delujejo brez težav. Glede na tekoče delovanje in dobro odzivnost smo dobili občutek, da je v enoto vdelana nova generacija čipa ali pa vsaj precej optimirana strojna koda. Glede na predhodnika, model 310, je 415 neprimerno boljši! Enota se lahko pohvali z vdelanim dekodirnikom za Dolby Digital, s čimer ponuja veliko več kot primerljive enote v tem cenovnem razredu. PROTI: Enota ne predvaja Windows Media Videa. Daljinski upravljalnik je precej zbit, tipke so premalo narazen. Jaka Mele PREIZKUSILI SMO ... matična plošča VoIP-telefon (Skype) CyberPhone / CyberPhone K ZA: Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: Elkotex, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.voipvoice.com Cena: 8.510 / 9.670 SIT Tehnični podatki Vmesnik: USB Dolžina kabla: 2 m Tip: mono Telefonija: samo internetna Dodatno: nič / tipkovnica na podstavku Čeprav internetni telefonski program Skype ta hip že uživa kultni sloves, njegova uporaba pa se iz dneva v dan povečuje, ima mnogo uporabnikov težave z nastavitvijo slušalk in mikrofona – standardne opreme za govorno komunikacijo. Zato so naprave, ki poenostavijo strojni del, zelo zaželene in se tudi odlično prodajajo. V preteklosti smo že videli nekaj zvočnikov in mikrofonov, ki se namesto v zvočne vmesnike priklopijo v USB, a prave integracije doslej še ni bilo. Osnovni model CyberPhone je sestavljen iz slušalke in podstavka. Ko slušalko odložimo, stikalo prekine povezavo in modra LED-osvetlitev ugasne.. Naprednejši model CyberPhone K ima na podstavku še tipkovnico in pet funkcijskih tipk, s katerimi lahko neposredno krmilimo podprto aplikacijo (poleg Skypa še dva internetna telefonska servisa). Oba modela imata vdelan mikrofon s tehnologijo preprečevanja odmeva ter tehnologijo ASTI, ki ustvarja umetni telefonski ton, s čimer napravo »psihološko« približa tradicionalni telefoniji. Za uporabo ni treba imeti zvočne kartice; če pa jo imamo, lahko na njej med telefonskim pogovorom poslušamo glasbo … Telefon zna tudi zvoniti! vgradno ohišje za trdi disk 5,25-palčni razširitveni modul RaidSonic IcyDock RaidSonic IcyBox IB-851 Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: Trion, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.raidsonic.de Cena: 6600 SIT ZA: RaidSonicov IcyDock omogoča vdelavo 3,5-palčnega trdega diska v prosto 5,25-palčno režo v našem ohišju. Ogrodje in izvlečna škatla, v katero pritrdimo disk, sta lično in kakovostno izdelana iz aluminija in plastike. Izvlečna škatla nam omogoča menjavanje diskov oziroma enostaven prenos diska. Vdelan je tudi kazalnik delovanja, za hlajenje hitrejših diskov pa skrbi ventilator. Za varnost je dodatno poskrbljeno s ključavnico. Preizkusili smo model z USB-vmesnikom (neposredno na osnovno ploščo), na voljo pa sta tudi različici IDE in SATA. Kmalu bo na voljo tudi model, ki bo imel na prednji strani osvetljen LCD-zaslon z realnočasovnimi podatki o disku, vključno s stanjem diska, ventilatorjev, alarmom pregrevanja ter beleženjem rekordnega časa diska. PROTI: Prodati mono zvočnik in mikrofon, kjer vse skupaj oblikujemo v videz navadnega telefona je genialna ideja, ki pa po enostavnosti žal nima dodane vrednosti, kar še posebej velja za enostavnejši model, kjer na napravi ni niti tipke mute. Vsekakor pa je cena za oba modela pretirana, še posebej ker ni priloženega nobenega kupona za popust uporabe storitve Skype. Jaka Mele Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: Trion, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.raidsonic.de Cena: 13.300 SIT ZA: Ker je v vsakem računalniku dandanes prosta vsaj ena 5,25-palčna reža, bo poseben razširitveni modul IcyBox, ki na prednjo stran računalnika prinaša priklope za USB, FireWire, SerialATA ter zvočnike in mikrofon, kot nalašč za domače uporabnike. Modul se odlikuje še z vdelanim bralnikom pomnilniških kartic 16-v-1, ki zna prebrati prav vse obstoječe tipe pomnilniških kartic. Poleg tega je prednja stran modula barvno prilagodljiva, saj so priložene štiri različne maske (bež, srebrna, črna in modra). Modul bo prišel prav vsem lastnikom novejših matičnih plošč, ki omogočajo sočasno predvajanje dveh različnih virov (na eni recimo glasba MP3, na drugem zvočni učinki igre) na dveh zvočniških izhodih (slušalke) … Jaka Mele DFI LanParty nF4 SLI-D Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: PC Hand, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov:www.dfi.com.tw Cena:45.850 SIT Tehnični podatki Vezni čip: Nvidia nForce4 SLi Osnova in CPU: AMD Socket 939, 1 CPU Konfiguracija pomnilnika: 4 reže DDR400, do 4 GB Razširitvene reže: 2x PCI, 1x PCIE x1, 2x PCIE x16, 2x PCIE x4 Funkcije: 6x vrata USB 2.0, 1x vrata firewire, krmilnik Serial ATA, 3 GB/s, 2x gigabitni omrežni adapter, osemkanalni zvok 7.1, priložena wi-fi kartica 802.11g, dvokanalni krmilnik za pomnilnik ZA: DFI je bil do sredine 2003 bolj kot v potrošniškem segmentu prisoten kot proizvajalec matičnih plošč OEM, torej so proizvajali matične plošče, ki so se prodajale pod drugimi blagovnimi znamkami. Stanje se je spremenilo z lastno blagovno znamko LanParty, s katero je DFI naslovil rastoč segment zahtevnih entuziastov. Tudi najnovejša plošča LanParty ni izjema – namenjena je vsem, ki želijo svoj sistem sestaviti iz najboljših komponent. Plošča podpira navijanje vseh komponent in napetosti, omogoča celo nastavitev frekvence FSB do 456 MHz! Zanimiva novost je možnost shranjevanja nastavitev BIOS v različne profile, kar pride prav pri preizkušanju sistema in optimiranju delovanja. Omeniti velja tudi zelo priročna mini stikala za resetiranje in vklop plošče (sicer mostički). Plošča je med najmočnejšimi zgrajenimi okoli veznega nabora nForce 4 SLI. To smo potrdili tudi z našim preizkusom, kjer smo, glede na identične konfiguracije plošč ASUS in MSI, v testih 3Dmark2005 z dvema karticama 6600 GT dosegli nekaj odstotkov boljše rezultate! PROTI: Marsikoga bo zmotila precej zasoljena cena plošče, ki je navkljub »okrnjenemu« modelu UT (v polni različici dobimo še medijsko škatlo FrontX in torbo) še vedno visoka. Malce nas je zmotil tudi ventilator na veznem naboru (severni most), ki se utegne po nekajmesečni uporabi začeti moteče oglašati. Če povezave dveh grafik SLI ne potrebujemo, je na voljo odlična DFI UT NF4 Ultra-D. Jaka Mele MOJ MIKRO 5 MA J 2005 77 PREIZKUSILI SMO ... radijski detektor TRENDnet TEW-T1 projektor z DVD-predvajalnikom HP ep9012 Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Spletni naslov: www.trendnet.com Cena: 8.500 SIT Tehnični podatki Frekvenčni prostor: 2,4 GHz, 802.11b/g Antena: 3 dBi, usmerjena navzven Napajanje: 2x AAA Indikatorji: Moč signala, vir signala, moč, stanje baterij ZA: Zelo preprosta napravica, ki pa utegne biti tudi zelo uporabna. Tako lahko preverite okolico za prisotnost omrežij wi-fi, še preden se spravite iz torbe ali avtomobila jemati prenosni računalnik. Prav tako bo napravico s pridom uporabljal marsikateri študent, ki bo lahko preverjal jakost signala wi-fi na fakulteti ali okolici. Napravica se napaja z dvema AAA-baterijama ter zaznava radijske signale na frekvenci 2,4 GHz. Ker tu deluje več naprav, zna TEW-T1 razlikovati med njimi, kar tudi pokaže z LED-diodami. Poleg wifi omrežja zna razločevati še mikrovalovno (pečico), brezžični telefon in brezžične skrite kamere. Napravica ima usmerjeno anteno, tako da ob najboljšem signalu ni dvoma, da je ciljno omrežje za zadnjo stranjo napravice. Izberemo lahko ročno ali samodejno delovanje. Vslednjem bo napravica delovala 30 minut nato pa bo ugasnila, vmes pa nas bo z zvočnim signalom opozorila na prisotnost (le) signala wi-fi. Zvočno opozarjanje lahko tudi izključimo. PROTI: Napravica bi bila lahko izdelana precej boljše in predvsem intuitivnejše. Navkljub usmerjeni anteni jo v notranjosti stavb (pisarne) odboji popolnoma zmedejo, pa tudi razločevanje med različnimi vrstami sevanj je bolj naključno kot ne. Jaka Mele P rojektor HP ep9012 je oblikovno čisto nekaj posebnega in deluje kar nekoliko »vesoljsko«, podoben je namreč E.T.–jevi glavi. Posebnost je tudi v napravo dodan DVD-predvajalnik, kar pomeni, da je namenjen predvsem domačemu kinu. In, da posebnostim še ne bo konca, »škatla« vsebuje zelo kakovosten prostorski zvok (High Quality 2.1 Surround System). Torej, DVD-predvajalnik, projektor in zvočniki v enem kosu. Je prvi projektor na svetu z vdelanim DVD-jem, nizkotoncem in prostorskim zvokom 2.1. Pravijo mu »instant home cinema digital projector«. Gumbi na ohišju so klasični (on/off, keystone, volume +/-, source). Na voljo je tudi gumb »skrij« (hide), da lahko sliko na hitro skrijemo, če gledamo neprimerne vsebine, ki zadnje čase množično in pomotoma same od sebe zahajajo na internetne strani in se tam »učvrstijo«. Zaradi vdelanega DVD-ja so na ohišju še gumbi za njegovo upravljanje (play, stop, open), štirismerni gumb za sprehajanje po DVD-menijih in OK za potrditev. Možnih slikovnih izvorov je pet (notranji DVD, komponentni (Y, Pb, Pr), S-video, kompozitni in DVI. Pet je tudi slikovnih načinov, odvisno od tega, kaj gledamo (računalnik, nastavitev po meri uporabnika, film, šport ali TV). Daljinski upravljalnik ima enake gumbe, kot so na projektorju, dodan je le še »mute« za izklop zvoka v trenutku, kar je tudi dokaj pogost »družinski pojav«. Meniji projektorja so nastavitev, zvok, slika, vhodi in diagnostika (remote, button, colour, sound), ki je zelo priročna funkcija … Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: HP Slovenija, d.o.o. Spletni naslov: www.hp.com/homeprojectors Cena: 589.441 SIT Tehnični podatki Tehnologija in ločljivost: 0,55–palčni DMD, 12 stopinj, 800 x 600 pik, 6- segmentno barvno kolesce Diagonala slike: 0,94–2,8 m Zum/ostrenje: največ f2,4; 1,16 : 1, ročno Svetilnost: 840 ANSI-lumnov Kontrast: 1600 : 1 Glasnost/ hrup: < 34 dB Posebne funkcije: Vdelan DVD-predvajalnik (DVD, CDR, CD-RW, JPEG, MP3, VCD, SVCD, CD-avdio, DVD+/R/RW, podpora za Dolby Digital 5.1, funkcije za optimiranje kakovosti slike Zvok: prostorski zvok 2.1, največ 60 W, 20 W kanal (sprednji/zadnji) 30 W nizkotonec Življenjska doba žarnice: Do 4000 ur � varčni način Vmesniki: Slika: S-video, RCA kompozitni, komponentni (Y, Pb, Pr), DVI-I Zvok: 5.1 digitalni avdio izhod (1 x RCA, koaksialni), stereo izhod (2 x RCA), stereo vhod (2 x RCA) servisni priključek Volumen in masa: 5,24 x 4,0 x 3,2 dm3, 10,5 kg Pri testu geometrije (mreža s krogom) so nekatere črte odebeljene, zato so najmanjše pisave (9, 10 pik) berljive slabše, zlasti na črni podlagi. Prelivanje barv v »nežnejših« odtenkih je zelo dobro, odlično so prikazani svetlejši deli in podrobnosti v zatemnjenih scenah. Pri prikazu sivin (255 odtenkov) manjkajo po trije svetli (249, 251, 253) in trije temni (4, 8, 12). Sliko je mogoče elektronsko pomikati gor/dol, levo in desno (TV-način). Projektor je zmerno tih (34 dB), žarnica traja 4000 ur s temnejšo in 2000 ur s svetlejšo sliko, med delovanjem pa je kar vroč. Res učinkovit je prostorski zvok, ki kar »pribije«. Poleg predvajanja datotek MP3 in glasbenih plošč, je mogoče gledati tudi fotografije JPEG. Samo R. Zorko projektor Mitsubishi SE2U P rojektor je sivo-modre barve in deluje robustno, kar malo gumijasto. Objektiv je vstavljen v ohišje in ga ne nastavljamo spredaj, temveč z zgornje strani, kar je dodatna zaščita pri morebitnem prenašanju in drugih tegobah naglice sodobnega sveta. Projektor funkcijsko ni nič posebnega, poudarek, razvi- 78 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 den tudi iz prospekta, je: dobra kakovost za nizko ceno. Gumbi na projektorju so povsem osnovni (slikovni izvor, samodejna nastavitev, hitra zatemnitev, meni in gumb za vklop/izklop). Daljinski upravljalnik je v obliki tablice, dodatno omogoča še korekcijo trapeza, zamrznitev slike, pomik slike gor/dol in izbiro slikovnega načina. Lahko izbiramo med nižjo svetilnostjo, video načinom, kinom ali predstavitvijo. Pri prikazu zelo svetlih slik, te niso prikazane »izprano«. Dobro se razločijo različne podrobnosti. Dobri sta tudi geometrija in pisava velikosti od 9 do 13 pik, tako na beli kot na črni podlagi. Pri sivih odtenkih nista vidna le dva (4. in 253.). Na prikazu lestvice osnovnih barv ima rumena barva pridih zelene. Soliden je tudi prikaz video slike, saj ima projektor elektroniko za boljši slikovni prikaz. Projektor je razmeroma tih, ima pa tudi zvočnik, da lahko malce »poje«. Samo R. Zorko Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: Kros, d.o.o. Spletni naslov: www.kros.si Cena: 240.000 SIT Tehnični podatki Tehnologija in ločljivost: 0,55–palčni DMD, 12 stopinj, 800 x 600 pik Diagonala slike: 1,14–4,57 m Zum/ostrenje: f = 2,6�3,1; 1,25 : 1, ročno Svetilnost: 1500 ANS- lumnov Kontrast: 2000 : 1 Glasnost/ hrup: � Posebne funkcije: Izboljšava kakovosti slike (barve, gibljive slike), 2 x PC-vhod Zvok: 1 W, mono Življenjska doba žarnice: 2000 ur/ 2500 ur varčni način Vmesniki: 2 x PC, S-video, video, avdio, USB Volumen in masa: 6,93 dm3, 2,9 kg PREIZKUSILI SMO ... prenosni računalnik prenosni računalnik Fujitsu-Siemens Lifebook E8020 D Toshiba Tecra A3 116 ZA: ZA: Prenosnik Lifebook E8020 je naslednik zelo uspešnega modela 8010. Prenosnik, ki je zamenjava namiznega računalnika, gradi na osveženi osnovi Centrino in Sonoma. Posebnost prenosnika je bogat nabor priključkov, saj je t o eden redkih prenosnikov, ki še vedno ponuja tudi vzporedna in COMvrata. Oblikovno dovršen prenosnik ponuja tudi dobre funkcije zaščite, saj z vdelanimi dodatnimi tipkami lahko zahtevamo vpis varnostne kode ob zagonu. Osnova i915PM v navezi s hitrejšim procesorjem Pentium M podpira sicer ne ravno hitrejši, a vsekakor energijsko varčnejši pomnilnik DDR2. Zanimivo je da se je v tem modelu Fujitsu-Siemens odločil za vdelavo ATI-jeve grafike X600 in ne uporabo integrirane Intelove rešitve, kar vsekakor dosega boljše rezultate. Posebej velja izpostaviti vdealni dvoslojni DVD- zapisovalnik in razširitveno režo po novem standardu – ExpressCard. V prenosnik je moč priključiti tudi drugo baterijo, s kaSkupna ocena:  tero naj bi po specifiRazmerje cena/kakovost:  kacijah dosegli do 10 Informacije: Siemens, d.o.o., Ljubljana h avtonomije. Spletni naslov: www.fujitsu-siemens.com Cena: 696.600 SIT SIT Tehnični podatki Procesor: Intel Pentium M 770; Dothan 2.13 GHz Pomnilnik: 1024 MB DDR2-533 Trdi disk: 80 GB SATA Vdelane pomnilniške enote: CD-RW/DVD+-RW DL Zaslon: 15,4”, 1400 x 1050 pik Grafična kartica: ATI Radeon X600, 128 MB Vmesniki: VGA, 4 x USB 2.0, 56K modem, 10/100/ GBE LAN, avdio, 1x PCMCIA, 1x ExpressCard, bralnik pomnilniških kartic 2v1, Wi-Fi 802.11b/g, S-video, bluetooth v.1,2; IEEE 1394, vzporedna in COM-vrata, bralnik SmartCard Delovanje baterij: 2:10; BatteryMark Mere in masa: 333 x 285 x 37 mm, 3,0 kg Programska oprema: Windows XP Professional PROTI: Precej težak prenosnik res ni primeren za prenašanje, zato je smiselnost dolge avtonomije dokaj vprašljiva. Med testom avtonomije je prenosnik med normalnim delovanjem dosegel komaj dve uri. Škoda, da vdelani bralnik pomnilniških kartic ne podpira več tipov kartic. Jaka Mele Toshibin novi prenosnik serije Tecra ponuja v ključnih delih najnovejšo tehnologijo v tej osnovi, s pridihom preizkušenega. Osnova i915 podpira nove procesorje s prednjim vodilom 533 MHz, grafiko pa krmili integrirana grafična kartica IGMA900, ki glede na prejšnjo generacijo podvaja zmogljivost, pa tudi do 128 MB pomnilnika mu lahko dodelite. Tega ob vdelanih 512 MB ne bo zmanjkalo, možne so razširitve. Velik zaslon je svetel in kontrasten, skupaj z veliko ločljivostjo pa pusti odličen vtis. Tipkovnica je premaknjena v sredino, s čimer se uporabnik končno znebi občutja, da ima prenosnik pred seboj postavljen postrani – kar se zgodi pri mnogih drugih proizvajalcih in modelih. Prenosnik ima odlično že nameščeno upravljavsko programsko opremo s sistemskimi, varnostnimi in optimirnimi orodji, do katerih pridemo s pritiskom na en sam gumb. Tudi veliko vsakdanjih opravil, kot je povezovanje v omrežja wi-fi, je poenostavljeno in vizualno olepšano. V prenosniku je že nameščen Microsoftov OneNote 2003 – program za zajemanje, organizacijo in urejanje zapiskov. Zelo prav bo prišel tudi vdelani bralnik pomnilniških kartic. PROTI: Med zamere bi uvrstil dokaj kratko avtonomijo, vendar pa glede na težo prenosnika skoraj treh kil, ta vsekakor ni namenjen predvsem mobilnemu delu. Na voljo so tudi modeli z večjo ločljivostjo, z DVD-zapisovalnikom namesto DVD-roma ... Čeprav osnova Sonoma podpira wi-fi 802.11a/b/g, Tecra A3 v preizkušenem modelu še vedno uporablja starejši 802.11b/g. Celotno ohišje ne daje najbolj kompaktnega vtisa. Jaka Mele Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: INEA, d.o.o., Ljubljana Spletni naslov: www.toshiba.com Cena: 359.880 SIT Tehnični podatki Procesor: Intel Pentium M 750; Dothan 1.86 GHz Pomnilnik: 512 MB DDR; PC2700, 333 MHz Trdi disk: 80 GB Vdelane pomnilniške enote: CD-RW/DVD-ROM Zaslon: 15,4”, 1400 x 1050 pik Grafična kartica: Intel 915GM VGA 128 MB Vmesniki: VGA, 3 x USB 2.0, 56K modem, 10/100 LAN, avdio, PCMCIA, bralnik pomnilniških kartic 6v1, wi-fi 802.11b/g, S-video, bluetooth; i.LINK (IEEE 1394), zvočniki Delovanje baterij: 2:05; BatteryMark Mere in masa: 360 x 270 x 38 mm, 2,89 kg Programska oprema: Windows XP Pro, MS OneNote 2003, Norton Internet Security Suite prenosni TV-sprejemnik in video vmesnik LifeView TV WALKER Lite ZA: TV WALKER Lite lahko postane vaš nepogrešljivi prijatelj na potovanjih, službi ali doma. Že na prvi pogled lična škatlica skromnih mer po videzu in velikosti bolj kot na TV-vmesnik spominja na Motorolin GSM-telefon. Naprava za prenos zvoka in slike uporablja vmesnik USB 2.0, prek katerega dobi tudi potrebno električno energijo. Namestitev gonilnikov in priložene programske opreme poteka brez težav in hitro. Pregled dostopnih TV-kanalov na CATVju opravi programski vmesnik v dobri minuti. Omogoča zajemanje videa v formatih MPEG 1, 80 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Spletni naslov: www.lifeview.com Cena: 14.900 SIT Prodaja: www.comtron.si Tehnični podatki Vmesnik: USB 2.0 Video vhodi: S-video, kompozitni video, NTSC/PAL � CATV/AIR TV Mere: 100 mm x 50 mm x 20 mm Daljinski upravljalnik: 24 tipk (87 mm x 55 mm x 6 mm) 2, in 4 tudi s funkcijo časovnega zamika (gledanje TV-programov s časovnim zamikom). Da pa ne bi bili odvisni samo od TV-signalov, lahko v napravico priključimo tudi VCR- ali DVD-predvajalnik prek S-video ali kompozitnega vhoda. Priloženi daljinski upravljalnik, ki ni večji kot kreditna kartica, svoje poslanstvo kljub skromnim meram odlično opravi. PROTI: Sprejemnik za daljinski upravljalnik bi lahko bil v napravo že vdelan, tako bi odpadla skrb za dodatni kabel z IR-sprejemnikom. Kakovost TV-slike je precej slabša v primerjavi s klasičnim TV-sprejemnikom ali notranjimi PCI TV-karticami, morda temu pripomore precej hitro iskanje postaj. Sliko lahko sicer nekoliko popravimo ročno, vendar imamo na voljo bore malo nastavitev. To, da naprava dobi potrebno energijo prek USB-vmesnika, je pohvalno, malce nerodna pa utegne biti potreba po dveh prostih USB-priključkih v primerih, ko PC prek enega USB-priključka ne dovaja dovolj električne energije. Kot minus štejemo tudi dejstvo, da ob nakupu opreme ne dobimo slovenskih navodil. Zlatko Matić PREIZKUSILI SMO ... Toshiba e-STUDIO 3511 DEKLICA ZA VSE � ZGORNJEGA RAZREDA Ko je govor o večfunkcijskih napravah, kjer pričakujemo tiskanje, optično branje, kopiranje in faksiranje, in kjer se danes ponudba začne že v cenovno zelo nizkem delu, na zgornji cenovni del segmenta pomislijo le redki. Pa vendar ima skoraj vsako podjetje svoj kopirni stroj, nemalokrat celo barvni, poleg tega pa so po mizah zaposlenih še posamezni tiskalniki, bralniki, faksi … Piše : Jaka Mele jaka.mele@mojmikro.si T oshibina linija e-STUDIO, točneje model 3511, ima že po videzu korenine v digitalnem kopirnem stroju, vendar gre za mnogo več kot za le dodan omrežni modul in funkcijo barvnega izpisa. O tem nas hitro prepričajo napredne zmožnosti, kot je hitro optično dvostransko zajemanje (4-vrstični CCD-senzor) in pošiljanje zajetega neposredno v e-poštni nabiralnik uporabnika oz. v FTP strežnik; zajemanje poteka izredno hitro, saj je stroj sposoben zajeti do 50 črno-belih oz. do 20 barvnih A4-listov na minuto. Kopirnik samodejno prepozna, ali gre za barvni ali črnobeli papir, in samodejno prilagodi delovanje. Že v osnovni izvedenki omogoča tiskanje na omrežni/internetni faks, izbirno pa lahko dokupimo tudi samodejni faksimilni modul. To pa so že funkcije, ki jih nižji in srednji cenovni razred ne ponujata. Tudi oddaljeno omrežno upravljanje je vrlina, kjer Toshibi ni kaj očitati. IZKUŠNJE V PRAKSI Toshiba e-STUDIO 3511 je pred kratkim prejel tudi mednarodno nagrado za večje pisarniške naprave BERTL, kjer je izstopal z ugodno ceno glede na ponujeno. Ker smo želeli stroj preizkusiti tudi v praksi, kar pa je v laboratoriju v nekaj dneh nemogoče storiti, smo se povabili v podjetje LIV Plastika, d.o.o. iz Postojne, kjer nam je g. Miran Kaluža razložil, zakaj so se odločili za Toshibin sicer malce manjši stroj e-STUDIO 230, in predvsem kakšni so njihovi vtisi po treh mesecih uporabe. Linija izdelkov e-STUDIO ima namreč mnoge omenjene funkcije skupne. Najprej pa za razumevanje nekaj besed o podjetju LIV Plastika: gre za proizvodnjo podjetje, ki dela vse, od sesalcev do WC-kotličkov. Podjetje je v Sloveniji eno najbolj avtomatiziranih in robotiziranih podjetij, ima okoli 400 zaposlenih ter močan razvojni oddelek. Ker podjetje tudi samo tiska oz. razmnožuje navodila za aparate (v katalogu smo našteli preko 100.000 različnih artiklov), ima zelo pester »vozni park« pralnih, pardon, kopirnih strojev. V bojnih vrstah so stroji različnih proizvajalcev, od Canona, Toshibe do Minolte … Za prodajni oddelek, ki je bil zadnji, ki so ga opremljali z večfunkcijsko napravo, so potrebovali kopirni stroj, ki bi bil lahko priključen v omrežje, in ki bi zmogel izpis do 20 strani na minuto, zaželena pa je bila tudi funkcija bralnika. Barvni izpis ni bil med zahtevami, saj nimajo takih potreb, kar pomeni, da bi v njihovem primeru to le dražilo potrošni material, ugotovili pa so tudi, da barve zaposlene spodbujajo k pregrehi … Saj vsi vemo, kako to gre – če se da, zakaj ne bi, ko pa si že tako dolgo želimo tisto družinsko fotografijo, kjer smo res vsi skupaj, pa še babica Cvetka je zraven, izpisano na A3 … V podjetje, kjer je bil prej v vsaki pisarni vsaj po en bralnik in tiskalnik, vnesti skupni večfunkcijski stroj ni majhno dejanje, zato so spremembe pozorno spremljali. Stroške tiskanja so sicer dokaj dobro nadzirali že prej (v večini podjetij, kjer je več manjših tiskalnikov, po našem raziskovanju temu ni tako), tako da po slabih treh mesecih uporabe novega stroja že ugotavljajo prihranke. Navkljub začetemu odporu zaposlenih se je stroj hitro prijel. Možnost zaščite dokumenta s kodo − kar pomeni, da se dokument prek omrežja prenese v stroj, izpiše pa šele, ko na konzoli stroja vpišemo kodo – je bila odlično sprejeta. Deloma zaradi zaupnih dokumentov predvsem vodstvenih delavcev, deloma pa zaradi zasebnosti tiskanja sem in tja tudi kakšnega ne strogo službenega dokumenta. Tudi zajemanje z bralnikom je v porastu, in čeprav imajo zaradi shematik potrebo po samo črno-belem zajemanju, je bilo za to prej treba prositi kolega, ki je upravljal z bralnikom, če pa ga ni bilo ali pa je imel gnečo, pa se je čakalo. Zdaj je stvar zelo enostavna, saj lahko stroj zajame sliko, zaposleni pa jo ob vrnitvi k svojemu računalniku »potegne« iz stroja in neposredno obdeluje naprej oziroma jo posreduje prek e-pošte. Skratka, toshiba e230 naj bi od funkcij, ki jih je podjetje potrebovalo, ponujala največ za najmanj denarja. Da je Toshiba konkurenčna, priča tudi vsakoletno rastoči tržni delež, ki je letos presegel 10 %, s čimer spodkopava nekdanji celotni Canonov tržni delež. Naš gostitelj, Miran Kaluža se je izkazal za velikega poznavalca tematike, saj pokriva tudi močnejše stroje z do 90 stranmi na minuto. Kot Skupna ocena:  Razmerje cena/kakovost:  Informacije: TIFT, d.o.o. Spletni naslov: www.toshiba.com Cena: Odvisno od izvedenke Tehnični podatki Ločljivost: 2400 x 600 dpi čb, od 600 x 600 dpi barvno Hitrost tiskanja: 11 (barvno) / 35 (čb) Čas prvega ogrevanja: 40 sek Format papirja: A4, A3 Vmesniki: USB, ethernet, vzporedni, izbirno WiFi 802.11b Jezik: PCL6, PCL5c, PostScript 3 Gonilniki za: MS Windows, NetWare Mere in teža: 660 x 718 x 739 mm; 112 kg Drugo: Bralnik ločljivosti do 600 dpi, vdelan trdi disk 60 GB, funkcija internetni faks, arhiviranje, izdelava knjižic, izbirni faksni modul zanimivost – taki stroji vsebujejo tudi do šest tonerjev, mesečno pa v podjetju ob konicah porabijo tudi tri palete papirja!!! Z Miranom Kalužo se strinjamo, da je Toshibina namestitev gonilnikov v računalnikih izredno prijazna, izpostaviti velja samodejno iskanje omrežne naprave! Pohvalil pa je tudi usposobljene prodajalce iz podjetja TIFT, ki so v nekaj minutah namestili podporo tudi v strežnik HP-UX Unix, kjer gostuje sistem BAAN. In prav tiskanje iz BAAN-a je s tekočim, hitrim delovanjem prepričalo vse, ki so sprva imeli odpor in strah pred novo pridobitvijo podjetja.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 81 PREIZKUSILI SMO ... novi digitalni fotoaparati SLOVO FOTOGRAFSKEGA FILMA Ne skrbite, film bo še nekaj časa z nami, a njegova prodaja vztrajno pada. Se je pa zato obrnil trend izdelave fotografij, ki je še nedavno sledil trendu filma, a se zopet usmeril navzgor. Piše : Alan Orlič Belšak alan.orlic@mojmikro.si U porabniki spoznavajo, da je fotografija na papirju le nekaj čisto drugega, k večji količini izdelanih fotografij pa so pripomogle tudi prijaznejše cene v fotolaboratorijih in hitrejše internetne povezave. Vztrajno se veča tudi prodaja digitalnih fotoaparatov, saj bo letošnja številka glede na napovedi preko 100.000 prodanih modelov. Tokrat smo na preizkus dobili kar nekaj zanimivih fotoaparatov, med njimi tudi dolgo pričakovani Nikonov D2X. Bo film kmalu le še preteklost? Za amaterje zagotovo. temu niti ni namenjen, temveč ga bo marsikdo uporabljal predvsem pri občutljivosti ISO 100, kjer so rezultati odlični. Nikon je poskrbel še za eno zanimivost: čeprav D2X zmore spodobnih 5 posnetkov na sekundo, ga lahko pospešimo na zavidljivih 8. Vendar se moramo v tem primeru odreči ločljivosti, saj zajame osrednjih 6 milijonov pik in s tem še »podaljša« objektiv. Za športne dogodke, kjer so dolge goriščnice zaželene, je to celo dobrodošlo, ločljivost pa še vedno dovolj dobra za naslovnico. Končna ocena fotoaparata? Kljub manjšemu številu pik, kot jih ima Canon 1Ds Mark II, je to odličen odgovor na ta fotoaparat in orodje, s katerim bo delal marsikateri profesionalni fotograf. Konkurenca je vedno dobrodošla in zaželena. jon tolarjev razlike v ceni. Tudi velikost ohišja bo šla marsikomu v nos, kar pa se lahko hitro izkaže kot prednost, predvsem pri teži in potovanjih. Zaradi tega so zamenjali baterijo, ki ni več BP511, ampak manjša in manj zmogljiva NB-2LH. Fotoaparat ob normalni uporabi še vedno zmore spodobnih 600 posnetkov (tovarniški podatek kar drži), saj je inženirjem uspelo znižati raven porabe energije. V svojem razredu je Canon 350D trenutno najzmogljivejši fotoaparat, in glede na novičke, ki so ušle iz Nikonovih logov, lahko konkurenco pričakujemo kmalu. Canon Digital Ixus 700 Canon EOS 350D Nikon D2X Podroben opis, kaj zmore ta fotoaparat, je pripravil v svetu ugledni podvodni fotograf Borut Furlan, predvsem glede ločljivosti, tukaj dodajamo še naša druga opažanja. Že na prvi pogled je to orodje za profesionalce. Robustno ohišje, odličen oprijem, sprožilec za pokončno držanje in veliko možnosti, ki omogočajo vsakemu uporabniku lastne nastavitve. Kljub manjšemu tipalu, kot je površina 35 mm filma (faktor 1,5x), ima Nikon D2X veliko in svetlo iskalo, ki neverjetno olajša delo. Potrudili so se še pri eni stvari, zaslonu za pregledovanje. Slednji je eden od večjih in njegova velikost je več kot dobrodošla pri nastavitvah oziroma pregledu slik. Skupaj s fotoaparatom smo imeli možnost preizkusiti še Nikonov 17-55 mm objektiv z zaslonko f2,8. Kombinacija se je izkazala za zelo dobro, a ta objektiv bo zaradi svoje cene ostal zunaj dosega marsikaterega amaterskega fotografa. Tipalo ima možnost visoke občutljivosti, do ISO 3200. Naš preizkus je pokazal, da je do slika ISO 800 zelo dobra, pri obeh višjih občutljivostih pa je Canon 20D za odtenek boljši. Vendar ta fotoaparat 82 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Manjši, a zmogljivejši. Tako lahko na hitro opišemo naslednika enega od prelomnih digitalnih fotoaparatov, ki je marsikaterega fotografskega navdušenca popeljal iz analogne v digitalno dobo. Novinec Canon 350D je močno prenovljen in ni le preprosta nadgradnja. Manjše ohišje je kljub dobremu oprijemu za marsikatero roko premajhno in dodatno pokončno držalo bo marsikomu prišlo zelo prav. Nekateri gumbi so novi, nekateri postavljeni drugače, a še vedno tipično za njihove fotoaparate. Canon se je od 300D naučil še eno lekcijo in tokrat so vse funkcije, ki so bile pri prejšnjem modelu programsko zaklenjene, dostopne. Sem spada recimo možnost nastavitve pod- ali nadosvetlive bliskavice, sinhronizacija bliskavice tik pred »zaprtjem zavese« (second curtain) in dodatne možnosti ostrenja. Novinec ima zelo tih zaklop, kar je še zlasti za resne uporabnike dobrodošla novost. Povečali so tudi medpomnilnik, ki po novem zadošča za do 14 posnetkov, od predhodnika pa je hitrejši tudi pri fotografiranju, saj zmore 3 posnetke na sekundo. O kakovosti slike ni treba zgubljati besed, saj je ta skoraj identična zmogljivejšemu bratu 20D in so razlike zelo majhne. Opaženo je malenkostno več šuma pri ISO1600, drugih razlik pa praktično ni. Ločljivost zadošča za velike povečave tudi preko 45 x 30 cm, kar je le redkokdaj še v domeni amaterskih fotografov. Poglejmo si še (dobesedno) temno plat novega fotoaparata. To je predvsem iskalo, ki je dokaj temno, še zlasti če ga primerjamo z Nikonom D2X. A da ne bo pomote, med fotoaparatoma je skoraj mili- Serija Ixus se je tokrat podala na lov za milijoni pik in hitrejšim delovanjem. Oboje jim uspelo, še več, vse skupaj je v ohišju, velikem za škatlico cigaret. Kaj vse nam omogoča 7 milijonov pik, raje ne bi pisali, a za začetek bo možnost večjih izrezov kar dovolj. Zanimivo je, da ima fotoaparat kljub majhnemu tipalu pri najvišji občutljivosti ISO 400 razmeroma malo šuma, podobno kot Powershot G6. Še bolj nas je presenetila hitrost ostrenja, ki je med hitrejšimi v razredu kompaktnih fotoaparatov. Svoje delo dobro opravi tudi v slabših svetlobnih razmerah. Ixus 700 ima nekoliko spremenjeno kovinsko ohišje, ki je zanimivo zaradi zaobljenega desnega dela. V roki fotoaparat dobro leži, tudi na račun zaobljenih robov. Gumbi so lepo razporejeni in ga lahko upravljamo le z eno roko. Zaslon je velik in dobro viden tudi v sončnem vremenu. Ixus 700 je eden zanimivejših malčkov, ki zmore veliko, a to ima seveda svojo ceno. Kodak Easy Share Z740 Najvažnejša lastnost digitalnega fotoaparata, ki zanima uporabnike, je kakovost slike, pri kateri je seveda pomembna tudi natančnost repro- PREIZKUSILI SMO ... novi digitalni fotoaparati dukcije barv. Ravno v tem se model Z740 odreže dokaj dobro. Resnici na ljubo je opaziti nekoliko poudarjene rdeče barve, po čemer pa je Kodak že tako dobro znan. Nekoč je bila to zelena, zdaj je pač rdeča barva. Zadeva pa ni pretirana, le nekaj več živahnosti in topline prinaša v posnetke. Kar zadeva ločljivost, je temu modelu prav gotovo ne manjka. Z več kot petimi milijoni slikovnih pik si lahko privoščimo tudi nekaj obrezovanja posnetkov ali že kar solidne povečave za domačo rabo. Če pomislimo, da ta model ponuja tudi 10x optični zum objektiv, je to skoraj več, kot si lahko za domačo rabo želimo. Zadeva pa ni tako rožnata, saj v resnici ni uporabljeno toliko pik, kot bi proizvajalec rad predstavil. Seveda to ni prav posebej opazno, razen pri izdatnejših povečavah. Za izdelavo fotografij klasične velikosti pa bo seveda več kot zadostovalo. Kljub vsemu so posnetki zadovoljivo kakovostni z zadovoljivo ostrino in ne premočnim šumom. Malenkost se je ponesrečila samodejna izbira občutljivosti. Posnetki so izrazito boljši pri ročni izbiri ustrezne občutljivosti. Avtomatika rada prispeva šum v primerih, ko to še ni prav opravičljivo. V razmerah slabše osvetljenih prostorov pa niti to ne pomaga več prav veliko. Ostrina hudo pade, pojavi pa se tudi pretiran šum, ki ga pri takšnem modelu ne bi ravno pričakovali. Posebno razočaranje pa je izredna počasnost fotoaparata. Ne gre toliko za zakasnitev sprožilca, ki je še popolnoma v redu. Težava je s shranjevanjem fotografij na pomnilniško kartico, ki preprosto traja predolgo. Veliko predolgo. Tako lahko s sicer simpatičnim fotoaparatom izgubimo dragocene trenutke za posrečen posnetek. Oblika fotoaparata je na prvi pogled všečna, čeprav dokaj preprosta. Precej pozornosti so namenili na videz krasnemu oprijemu, ki je za nameček še prevlečen s prijetno nedrsečo gumo. Zato je zamera še toliko večja, ko ugotovimo, da Proizvajalec in ime modela Skupna ocena Razmerje cena/kakovost Informacije Spletni naslov Cena Za Nikon D2X   Grafo, d.o.o. www.nikon.com 1.199.900 SIT visoka ločljivost, hitro delovanje, svetlo iskalo Proti namenjen le profesionalnim uporabnikom zadeva ni tako posrečena, kot se zdi na prvi pogled. Prsti se nam bodo mimogrede ustavili v preozkem prostoru med oprijemom in objektivom. Vsaj za moje, nekoliko debelejše prste je prostora preprosto premalo. Posebna zgodba so nadzorni gumbki. Postavljeni so posrečeno in so večidel dosegljivi s palcem. Tako je omogočena skoraj brezskrbna enoročna uporaba fotoaparata, vsaj ko se razporedu nekoliko privadimo. Izbirni meniji so pregledni in pohvala gre zamisli, da je lahko vsak način fotografiranja na zaslonu opremljen s splošno razlago, kje in čemu se uporablja prav ta že nastavljeni način. To bo v pomoč vsem, ki se fotografiranja lotevajo popolnoma na novo. Tudi sicer fotoaparat ponuja veliko možnosti in ravno prav raznolike so za amaterske fotografe. Zdenko Frangež / zdenko.frangez@mojmikro.si Kodak Easy Share Z700 Žal so namestili tudi skromnejše iskalo, ki ne štrli iz ohišja kot pri večjem bratu. To in mesto iskala pa povzročita, da vas bo nekoliko motil lasten nos, ki bo mimogrede odtisnil lep masten madež na LCD-zaslon. Ohišje je nekoliko preveliko za v žep, kljub vsemu pa ne boste potrebovali prav velike torbice. Gumbki so postavljeni posrečeno in izbirni kolešček omogoča prav hitre menjave načina fotografiranja. Kakovost fotografij se ne razlikuje prav veliko od prej opisanega modela. Oba modela si žal delita tudi vse že prej opisane pomanjkljivosti. Testirana modela sta imela v paketu tudi majčken foto tiskalnik serije tri. Gre za sublimacijski tiskalnik, ki sicer natisne spodobne fotografije, cena traku in s tem cena posamezne fotografije pa takšnih podvigov ne opravičuje. V foto salonih natisnjene fotografije so namreč veliko cenejše in seveda kakovostnejše. Tiskalnik premore tudi poseben priključek, v katerega je mogoče prav udobno namestiti fotoaparat in kar mimogrede natisniti fotografije neposredno iz fotoaparata. Zdenko Frangež / zdenko.frangez@mojmikro.si Nikon Coolpix 5900 Model Z700 je manjši brat zgoraj opisanega modela. Nekoliko skromnejša ločljivost in »le« petkratna povečava seveda vplivata na učinkovitost, pa tudi na videz fotoaparata, čeprav se oblikovno fotoaparata dokaj ujemata. Oprimek je ostal, prav tako nekoliko (a manj) štrleč objektiv. Canon EOS 350D   Avtera, d.o.o. www.canon.com 219.990 SIT šum pri visokih ISO-nastavitvah, hitro delovanje temno iskalo Canon Digital Ixus 700   Avtera, d.o.o. www.canon.com 119.990 SIT delovanje, malo šuma, zaslon cena kljub možnostim dokaj visoka Tehnični podatki Najvišja ločljivost (pike) Tip in ločljivost tipala Objektiv (mm) Razpon časa Občutljivost ISO Zaslonka Pomnilniška kartica 4288 x 2848 CMOS, 12 M objektivi Nikon AF/MF 30 s + B�1/8000 s ISO 100�3200 Compact Flash I/II 3456 x 2304 CMOS, 8 M objektivi Canon EF/EF-S 30 s + B�1/8000 s ISO 100�1600 Compact Flash I/II 3072 x 2304 CCD, 7 M 37�111 mm 15 s�1/1500 s ISO 50�400 f2,8�f 4,9 SD/MMC Vmesnik Teža Baterije USB 2.0 1150 g Li ion USB 2.0 540 g Li ion USB 200 g Li ion Nikon je na sejmu PMA predstavil številne nove kompaktne aparate, med njimi modela Coolpix 5900 in 7900. Nova aparata naj bi zamenjala prejšnja modela 4200 in 5200, ki sta slovela po odlični kakovosti slike, enako pa obljubljata tudi njihova naslednika. Če se najprej posvetimo zunanji zgradbi ohišja, vidimo na zadnji strani očitno izboljšan LCD-zaslon, ki Kodak EasyShare Z740   RoLAN, d.o.o. www.kodak.com 126.000 SIT solidne barve, objektiv, oprimek, kopica možnosti in odlični meniji nekaj napak v oblikovanju, izredno počasno shranjevanje fotografij in precej šuma pri šibkih osvetlitvah Kodak Z700+tiskalnik   RoLAN, d.o.o. www.kodak.com 99.000 SIT solidne barve, objektiv, oprimek, kopica možnosti in odlični meniji nekaj napak v oblikovanju, izredno počasno shranjevanje fotografij in precej šuma pri šibkih osvetlitvah Nikon Coolpix 5900   Grafo, d.o.o. www.canon.com 79.900 SIT objektiv, ohišje, velikost in teža 2576 x 1932 pik CCD 5,36 milijona pik 38�380 mm 8 s�1/1600 s ISO 80�400 f2,8� SD/MMC; 32 MB vdelanega pomnilnika USB 2.0 287 g 2x AA 2408 x 1758 pik CCD 4,23 milijona pik 35�175 mm 8 s�1/1600 s ISO 80�400 f2,8�4,8 SD/MMC; 32 MB vdelanega pomnilnika USB 2.0 219 g 2x AA 2592 x 1944 CCD, 5 M 38�114mm 4 s�1/2000 s ISO 64�400 f2,8�4,9 SD/MMC MOJ MIKRO 5 MA J 2005 šum, tipke, majhno optično iskalo USB 185 g Li ion 83 PREIZKUSILI SMO ... novi digitalni fotoaparati je sedaj velik 2 palca. Vsi gumbi, s katerimi imamo opravka pri nastavitvah, so na zadnji strani. Ti so nekoliko manjši, kot smo jih navajeni pri drugih kompaktnih aparatih tega razreda. Nekoliko pa pri novem modelu izstopa ohišje, ki deluje zelo robustno. Držalo ohišja je odlično zaobljeno in aparat nam lepo sede v roko. Čeprav je ohišje nekoliko manjše, z njim ne bodo imeli težav niti uporabniki z večjimi rokami. Prav tako je ostal enak objektiv aparata. Še vedno ima objektiv vdelane ED-leče, ki pripomorejo k boljši kakovosti slike. To se pozna tudi na fotografijah. Goriščna razdalja objektiva znaša od 38 mm do 114 mm, kar je za ta razred čisto zadovoljivo. Tudi najbližja razdalja, do katere lahko objektiv še ostri, je pri zadovoljivi razdalji 4 cm, kar bo navdušilo predvsem makro fotografe, vendar bodo morda pogrešali vrtljivi LCD-zaslon, ki pripomore k lažjemu slikanju. Največje razlike med tem in prejšnjim modelom so v notranjosti aparata. Najprej nas preseneti nov meni. Ta je zasnovan čisto drugače kot prejšnji. Veliko so naredili glede preglednosti. Z vrtljivim gumbom izberemo želeno vrsto slikanja ali sceno (portret). V meniju imamo zdaj na voljo izbire različnih vrst portretov. Za vsako vrsto portreta imamo pomoč, ki je sicer le v angleškem jeziku. V pomoči nam aparat opiše vrsto portreta, ki jo imamo izbrano. Tako dobimo optimalno nastavitev za tisto vrsto slikanja. V meniju sta tudi novi funkciji, po katerih naj bi aparat imel prednost pred konkurenco. Prva je funkcija D-lighting, ki nam samodejno osvetli najbolj zatemnjene dele. To nam pride zelo prav pri slikanju, ko imamo v ozadju izrazito močno svetlobo. Druga zelo pomembna funkcija pa se nanaša na portrete in se imenuje Face priority. Gre se za slikanje več portretov hkrati. Vajeni smo, da imajo aparati pri takem slikanju težave glede ostrenja. Ponavadi je samo en portret dovolj oster, drugi pa nekoliko zamegljeni. S to funkcijo teh težav ne bo več. Zanimiva je tudi že znana funkcija Blur, ki nas opozori, da je posnetek stresen in ga lahko zbrišemo samo z enim pritiskom na gumb. Poleg teh dveh novih funkcij je treba omeniti še odlično kakovost filmskega načina ter hitrost aparata (zapisovanje na kartico, ostrenje in pomikanje objektiva). Kot ste lahko razbrali iz zgornjega zapisa, vam novi model 5900 ponuja odlično kakovost slike za ta razred ter predvsem enostavno uporabo, zato je namenjen začetnikom v digitalni fotografiji ter amaterjem, saj tudi njim omogoča razne nastavitve. Vsekakor pa vas aparat glede na svojo ceno in kakovost ne bo razočaral. Sandi Pelko / sandi.pelko@mojmikro.si 84 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Nikon D2x na preizkušnji DIGITALNIK PROTI FILMU Takoj na začetku naj omenim, da sem se za ta test odločil samo zaradi lastne radovednosti, zato v začetku nisem imel namena, da bi ga objavil. Test sem zastavil zelo subjektivno in podrobneje sem pogledal predvsem tiste parametre, ki me zanimajo. Morda pa bodo moje izkušnje vendarle koristile še komu. Piše : Borut Furlan 105 mm f2.8 / Nikon D2x Extrachrome 100 VS 60 mm f2.8 / Nikon D2x isem se, denimo, pretirano spuščal v kakovost slike pri visokih ISO-vrednostih, ker je 99,5 % filmov, ki jih posnamem pri svojem delu, občutljivosti ISO 100. Za referenco tudi nisem vzel nobenega filma z ekstremno visoko ostrino in ultrafinim zrnom, temveč Ektachrome 100 VS − film, ki ga uporabljam pri podvodni fotografiji v 90 % primerov. Prav tako se nisem ubadal s funkcijo »high speed crop« (fotografiranje z osrednjim delom senzorja, ki omogoča hitrost do 8 posnetkov na sekundo), saj take hitrosti pri svojem delu nikoli ne potrebujem. Moje stališče je bilo torej naslednje: zanimalo me je, ali bi z novim Nikonom D2x kaj pridobil, če bi z njim zamenjal svoj stari in preizkušeni aparat Nikon F5 in film Ektachrome 100 VS. Nikon D2x sem si sposodil, vendar sem ga žal imel na voljo samo en dan, kar je veliko premalo, da bi ga lahko dodobra spoznal. Tisti dan je bila oblačna in rahlo deževna marčevska sobota. Bolj za šalo kot zares sem si za primerjavo izposodil tudi Nikon D70, čeprav sem se že na začetku dobro zavedal, da sta izdelka iz popolnoma različnih razredov, namenjena popolnoma drugačnim uporabnikom, predvsem pa je razlika v ceni približno petkratna. brez, normalno in najmočnejše. Fotografiral sem pri zaslonkah f4, f5,6 in f8 (tam kjer so objektivi najostrejši − Ektachrome 100 VS šlo je namreč za primerjalni test senzorja/filma in ne objektivov. Primerjal sem samo tiste posnetke, ki so videti najboljši, 60 mm f2.8 / Nikon D2x kajti zanimalo me je predvsem, koliko največ se da v optimalnih razmerah dobiti iz enega in drugega medija. V večini pri- 60 mm f2.8 / Nikon D70 merov sem korigiral razliko v velikosti senzorja in 35 mm filma tako, da sem z digitalcem fotografiral s približno 1,5 x večje oddaljenosti in s tem dobil enak izrez. Tako sem fotografiral testno karto, portret in knjige. Eno serijo testnih posnetkov (moja okolica, slikana z balkona) pa sem slikal iz iste točke, pri čemer sem dobil pri D2x manjši izsek in s tem je seveda dobil digitalnik veliko prednost v ločljivosti pred filmom. Če bi namreč to gostoto pik, ki jo ima senzor Nikona D2x, razširili na celoten 35 mm format, bi dobili senzor, ki bi ustvarjal slike, velike kar 28,4 megapike (Mp), kar je po vseh teorijah, naklonjenih in nenaklonjenih filmu, več, kot zmore film. Referenčni posnetki s filmom so bili posne- N IZVEDBA TESTA Primerjalni test sem izvedel s fotografiranjem testne karte, portreta, hiš v moji okolici in raznobarvnih knjig (testiranje barv). Za teste sem uporabljal predvsem visoko kakovostne 60 mm f2,8 in 105 mm f2,8 makro objektive. Največji poudarek je bil na testih okoli občutljivosti ISO 100. Fotografiral sem sicer tudi pri višjih občutljivostih, vendar je bila primerjava s filmom delana le pri ISO 100. Uporabil sem tri stopnje ostrenja (od sedmih vdelanih), in sicer: PREIZKUSILI SMO ... Nikon D2x na preizkušnji ti istočasno pri enakih razmerah (korigirana je bila le razdalja s spreminjanjem položaja stativa) z Nikonom F5, istimi objektivi in filmom Ektachrome 100 VS. Film je bil optično zajet v Cameri v bobnastem bralniku Haidelberg Chroma Graph S 3400 pri ločljivosti 4000 dpi. Prej smo namreč s poskusom dokazali, da dobimo popolnoma identičen rezultat, če zajemamo pri 6000 dpi ali pa pri 4000 dpi in nato sliko povečamo v Photoshopu. Pri 100 % povečavi ni bilo na monitorju opaziti absolutno nobene razlike − v obeh primerih se je namreč jasno videlo zrno. Kaže, da je 4000 dpi mejna ločljivost za današnje diafilme. Zajemalca sem prosil, naj iz diapozitiva izvleče maksimum informacije, ki jo je možno doseči. REZULTATI IN KOMENTAR Razlika med Nikonom D2x in filmom je tako očitna, da je pravzaprav vsak komentar odveč. Presenetila me je tudi velika razlika med D2x in med Nikonovo prodajno uspešnico D70, saj je med 6 in 12 Mp pravzaprav, matematično, gledano le 41 % razlike v ločljivosti. Vse primerjave so izrezi iz originalnih slik D2x v formatu TIFF (pri D70 v formatu JPG fine, ker TIFF ne obstaja) in iz odčitavanj diapozitivov pri Ektachrome 100 VS 4000 dpi RGB TIFF. Izrezom sem v Photoshopu z ukazi Levels in Curves nekoliko prilagodil tone, nisem pa jih ostril ali kako drugače obdeloval. Izrezom tudi nisem nič spreminjal velikosti (image size), zaradi tega so različno veliki (slika iz D70 ima 6,1 Mp, iz D2x 12,2 in zajem diapozitiva 21,4 Mp). Na slikah testne karte (60 mm objektiv) kaže D70 pri 100 % povečavi osrednjega dela karte zelo močan učinek moire (križni vzorci) v spodnji vrsti črtic, kjer so črtice najgostejše. Tudi v zgornjem vzorcu nad napisom »Fotografija«, kjer se vzporedne črte zlijejo skupaj, je nakazan rahel učinek moire. Na slikah D2x so vse črtice jasno ločene med seboj, in na vsej testni karti ni niti enega mesta, kjer bi se črtice združile. Film, kjer še najbolj moti zrnata struktura, se po ločljivosti uvrsti nekoliko boljše kot D70, vendar je neprimerno slabši od D2x. Na vzorcu nad napisom »Fotografija« so vzporedne črte sicer nakazane, a zelo slabo ločene med seboj. Črtice v spodnji vrsti pa so skoraj popolnoma zlite. Na izrezu portreta (oko) Nikon D2x tudi pokaže veliko prednost pred filmom. Obrvi in trepalnice se pri filmu zaradi zrnatosti zlijejo skupaj, medtem ko jih D2x jasno loči. Notranje ostrenje D2x je bilo naravnano za najvišjo vrednost (high). Pri zajemu portreta sem moral tudi precej popraviti tonske vrednosti, ker je originalno prišla koža zelo rdeče barve. Ektachrome 100 VS ima namreč izredno nasičene barve in ni primeren za slikanje kože, temveč 86 MOJ MIKRO 5 MA J 2005  Razlika med Nikonom D2x in filmom je tako očitna, da je pravzaprav vsak komentar odveč. Nikon D2x Nikon D2x ki ima ožji obseg barv od barvnega prostora Adobe RGB, vendar ne morem trditi, ker sem pozabil preveriti. White balance je bila nastavljena na Auto, barvni toni (hue) in kontrast pa na sredinsko nastavitev. Pri knjigah sem napravil tudi test kakovosti slike pri višjih ISO-nastavitvah. Na grobo bi lahko rekel, da daje zrnatost filma približno podoben učinek kot šum nekje med ISO 400 in ISO 800. Kakovost slike pri ISO 200 je praktično enaka kot pri ISO 100, pri ISO 400 pa se že opazi rahel šum. Pri ISO 3200 pa je šum že tako izrazit, da postane precej moteč (kakšen bi bil videti barvni film tako visoke občutljivosti nimam pojma, saj je bil diafilm ISO 400 osvetljen na ISO 800 najvišja občutljivost, ki sem jo sploh kdaj uporabljal). Z notranjimi filtri »high ISO noise reduction« se zaradi pomanjkanja časa tudi nisem ubadal. Ektachrome 100 VS Nikon D2x za slikanje narave in je zato moj priljubljen film pri podvodni fotografiji. Portret sem slikal s tremi različnimi stopnjami notranjega ostrenja od sedmih možnih. Izbral sem brez (none), srednjo (normal) in najvišjo stopnjo (high). Rezultat pokaže, da ima Nikon dokaj nizko stopnjo notranjega ostrenja pri nastavitvi »normal«, saj je slika praktično enaka, kot če je ostrenje izklopljeno. Šele pri »high« se pokaže tista zares navdušujoče visoka ostrina, ki pa po mojem laičnem mnenju še vedno ni pretirana, saj na sliki skoraj ni opaziti artefaktov ki bi bili posledica pretiravanja z ostrenjem. Tudi na sliki brez notranjega ostrenja opazimo bistveno višjo ločljivost kot pri filmu (trepalnice!). Pri fotografiji knjig pokaže Ektachrome 100 VS določeno prednost v nasičenosti barv. Žal nisem imel dovolj časa, da bi se lahko posvetil tudi barvnim nastavitvam v D2x. Verjetno sem fotografiral v sRGB (osnovna nastavitev), Pri fotografiji okolice, slikane z balkona, sem z obema medijema fotografiral s 60/2,8 objektivom iz iste točke, zato ima digitalna slika 1,5x manjši izrez (rdeči pravokotnik), pri čemer dobi digitalnik v ločljivosti veliko prednost pred filmom. Ker nisem korigiral točke fotografiranja, je v tem primeru pri 100 % povečavi izrez iz digitalca večji kot iz zajema (skena). Na primerjalnem izrezu (moder pravokotnik), pa se poleg višje ločljivosti opazi še eno prednost Nikona D2x pred (zajetim!) filmom. V temnih delih (lesena stena hiše) so še opazni detajli (deske), medtem ko jih na zajemu ni več opaziti in se združijo v enotno površino. Tudi veje dreves pred steno so pri D2x bistveno izrazitejše, kot na zajemu. Posebej pa moram poudariti, da primerjamo digitalca z zajemom in ne z diapozitivom, ki vseeno nosi nekaj več informacij v temnih delih slike, kot jih uspe izločiti optični bralnik.  PREIZKUSILI SMO ... fotografiranje v praksi FOTO LOV V NARAVI Bilo je davnega leta 1978, ko sem poslušal srhljivo zgodbo znanca o njegovi izkušnji: z dekletom sta se potikala po gozdu nad Iškim Vintgarjem, ko jima je pot prekrižala medvedka z mladičem ... Piše : Aleš Likar B postale nekoliko nemirne, sva se ustavila.(slika 2). Za kar nekaj časa, nato pa spet malce bliže. V takem položaju je največja možna napaka izstop iz avtomobila. Divjad bo zanesljivo začutila nevarnost in slikali bomo lahko le še odhod. Če nam bo posnetek uspel, seveda. Pri vračanju domov, skozi gozd, Oskar naenkrat zaustavi avtomobil sredi poti, prime aparat in slika – kanja je le nekaj metrov pred nama. Sam jo zagledam šele, ko že odleti. Mojster je pač mojster. SRAKOPER ližnje srečanje se je V nedeljskem jutru stojim ob svojem digiskosicer končalo precej pu na bregu Krke pri Kostanjevici. Žvrgolenje srečneje, kot bi se ptic, zvonjenje cerkvenih zvonov v daljavi, lahko, napad medsicer pa vse naokrog mir narave. Po dobri uri vedke v obrambo naraščaja čakanja ugotovim ritem gibanja ptic. Vračajo je bil kratek in za mojega se v enakomernih časovnih razmakih, približno znanca le z manjšimi poslena 20 minut. Posebej točen je mlad srakoper, dicami – močno opraskano vedno sede na isto vejico, malce požvrgoli, si po roko in uničenim fotomožnosti še očisti perutko in – odleti. Pri njegoaparatom. Na vprašanje, vem naslednjem pristanku imam že pripravljen kaj šmenta je počel v tisti aparat, izostritev je kar se da popolna. Takoj ko gošči s fotoaparatom, smo se vrne namesto posnetka sprožim snemanje izvedeli, da je bil na foto filma, ki ga Canon A80 omogoča. Vseh 30 selovu. In »lovil« je prav to kund posnetka imenitno uspe, njegovo oglašamedvedko ... Slika 1: Oskar Karel Dolenc v elementu nje se lepo sliši, za zvočno Takrat se mi je zdel kuliso je bitje cerkvene ure »malce čez les«, čeprav je v glavi glodal črviček lažnem platnu, so ... (slika 3) Posnetek, ki si dvoma: kaj pa, če je takle šport – foto lov, slika- imeniten pripomoček ga predvajam ob bolj denje živali v naravi − lahko res zelo privlačen? za stabilizacijo aparapresivnih dneh. Pomirja. ta pri dolgih goriščVAJA IZ POTRPEŽLJIVOSTI nicah. Oskar pravi, KOBILAR Dobrih trideset let za tem s prijateljem se- da je grah tudi v redu, Nekaj minut za tem opadim v udobni lovski preži nekje pod Krimom. a čez sojo je pa ni. zim na drugi strani Krke »Oborožena« sva s fotoaparati, objektivi, stoja- Jasno je, da je treba nenavadno lepo, rumeno li. Nekaj ur traja čakanje na želeni plen – med- vrečko nekam postačrno obarvano ptico. Veveda. Žal neuspešno, tako neuspešno, da nis- viti, morda na skalo, Slika 3: Rjavi srakoper in njegova vejica lika oddaljenost in njeno va pravzaprav niti videla kar koli, kar bi bilo pokrov avtomobila, v skrivanje v vejah vrbe vredno slikati. Sva pa namesto tega poslušala najinem primeru je to rob vrat z odprto šipo, po- sta največja težava. Kljub temu mi uspe nekaj glasove narave okrog naju, čutila utrip gozda znejše uravnavanje aparata in njegova utrditev – predvsem dokumentarnih – posnetkov. Poin seveda minute preživljala v – včasih večji, pa sta imenitno preprosta. zneje izvem, da sem slikal kobilarja (slika 4), drugič manjši – napetosti. Poznejši pogovori z Sedim na zadnjih sedežih daihatsuja in opa- po zatrjevanju poznavalcev kljub precejšnji razmnogo bolj izkušenimi lovci so razkrili eno naj- zujem šoferja: počasna vožnja, nekaj časa po ko- širjenosti silno redko fotografirano ptico. Sainih napak obnašanja v takih primerih, torej pri lovozu, potem spet zavije po vzpetini navzgor, mozavest mi opazno zraste in v naslednjih dneh čakanju v preži – polglasno sva se pogovarjala. počasi, previdno. Za vsakim ovinkom je lahko poskušam slikati iz nasprotnega, torej njegovega No, tolažili so naju tudi z dejstvom, da je za take presenečenje – divjad. Okna avtomobila so brega. Slišim ga še, vidim pa ne več ... priložnosti treba le večkrat iti na isto mesto, po- odprta, aparati v pripravljenosti. Tako se vozitrpežljivost je tu glavna odlika. va kar nekaj časa, Oskarju uspe slikati kanjo, srnjad je predaleč, zajec ni počakal. Tisti dan ŠTORKLJE IN KANJA najbolj želeni objekti – štorklje pa naju čakajo Nekaj tednov pozneje imam edinstveno pri- na travniku, ko že skoraj izgubiva upanje. Naložnost oditi na fotografiranje z mojstrom foto- čin približevanja je v takih primerih postopen. grafije Oskarjem Karlom Dolencem (slika 1), ki Ves čas sva opazovala obnašanje živali, in ko so je poleg obvladovanja vseh fotografskih umetnosti tudi navdušen foto lovec. Že zgodaj zjutraj se z njegovim terenskim avtomobilom (se razume, da je zelene barve) prevažava po dolenjskih kolovozih. Oskar sedi spredaj, s pripravljenima digitalnima fotoaparatoma na vsaki strani, Slika 4: Kobilar, žal veliko predaleč eden je ves čas montiran na posebnem nosilcu, narejenem prav za montažo na avtomobilskih SRNJAKI vratih. Na prvi pogled enostavna priprava, ki Zgodaj jeseni, v pravljično lepem jutru se pa s svojo kroglično glavo omogoča kakovostno z avtomobilom in odprtimi okni prav počasi gibljivost in stabilno vpetje aparata. pomikam po kolovozni poti nekje na sredini Drugi aparat je na vrečki soje. Da, prav ste Ljubljanskega barja. Naenkrat na svoji levi prebrali – soje. Zrna tega živila, všita v kamuf- Slika 2: Štorklje pri Grosupljem zagledam manjšo skupino srnjakov. Mirno zajMOJ MIKRO 5 MA J 2005 87 PREIZKUSILI SMO ... fotografiranje v praksi Slika 5: Srnjaki v jutranjem soncu Ljubljanskega barja trkujejo in se očitno ne vznemirjajo pretirano nad mojo prisotnostjo. Na srečo je aparat pripravljen in posnetki se vrstijo eden za drugim. (slika 5) Kljub navidezni mirnosti se srnjaki počasi odmikajo stran od avtomobila. Poskušam biti kar se da neopazen, s čim manj premikanja ali hitrih gibov. Precej posnetkov mi je uspelo v tem nepozabnem jutru. Lepši začetek dneva si je res težko zaželeti! S sinom se odpraviva v Krakovski gozd, namen je jasen: zaslediti in slikati sivo čapljo. Ali pa vsaj kakšno zanimivo ptico, morda le metulja lepih barv. Ko prideva na lokacijo, kjer bi vsekakor lahko naredila nekaj lepih posnetkov, se nama naenkrat pridruži stotnija, kaj stotnija, tisoči – komarjev. Kot je že običajno v takih primerih, je imel Murphy svoje prste vmes: s seboj imava vse, razen sredstva proti komarjem. To je lepo spravljeno doma, v kopalnici. Ker »pametnejši« odneha, se prav na hitro pospraviva nazaj v avto in za tisto popoldne nama je foto lova dovolj. Šola je poučna in kljub hitremu umiku – srbeča. Na srečo mi naslednji dan, lepo zaščitenemu, uspe narediti nekaj posnetkov srnjaka, tako da je bilo srbenje prejšnjega dne hitro pozabljeno (slika 6). vrednosti, ki ni dosegljiva prav vsakomur. Kompaktni in hibridni digitalni fotoaparati imajo poleg svojih osnovnih goriščnic v večini primerov še možnost dodajanja tele predleč, ki nam povečajo goriščne razdalje s kar precejšnjim faktorjem. Sam najraje uporabljam predlečo Bower s faktorjem 2,5, ki mi pri uporabi na aparatu HP 945 omogoči uglednih 800 mm goriščne razdalje. Srnjak na sliki 6 je oddaljen blizu 500 m in je slikan z omenjeno kombinacijo. Seveda je padec svetlobne prepustnosti takrat precejšen, zato je slikanje v slabih razmerah bolj ali manj neuspešno. Pri takih povečavah obvezno uporabljam vsaj naslon (soja!), če že ne morem aparata postaviti na enojno ali trikotno stojalo. Prepričan sem, da je lahko ob dobrem poznavanju narave in navad živali vsak fotoaparat primerno orodje za uspešno slikanje. Tudi Slika 7: Barjanski zajec tu velja pravilo, da je za dober posnetek veliko pomembnejši avtor, tehnika pa je le dobrodošel pripomoček. Poznam primer, ko prav draga in zapletena oprema velikokrat onemogoča fotografu, da bi posnel zanimiv prizor. Preden nastavi vse, kakor je treba, ptice že odletijo na jug ... No, ne čisto tako, a vsekakor blizu tega. Zajec na Barju me je na primer »počakal« le nekaj drobnih trenutkov, in če bi takrat ne imel aparata že vklopljenega, te slike zdaj ne bi videli (slika7). Slika 6: Srnjak na robu Krakovskega gozda OPREMA IN RAZMERE Verjetno ste že uganili namen vseh teh zgodbic: kako in kje fotografirati živali v naravi. Nekaj mojih izkušenj je v njih, vendar je skrivnosti foto lova še veliko več. Nekateri prisegajo na velike goriščnice objektivov, spet drugi na potrpežljivo zasledovanje ali pa čakanje v skrivališčih. Tudi glede opreme je veliko mnenj. Prevladujejo zagovorniki DSLR-aparatov z velikimi objektivi, krepko preko 300 mm, ki res dajo dobre rezultate, istočasno pa je to oprema velikih 88 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 nost slikanja na izjemno velikih razdaljah, tudi preko kilometra. Kakor pa sem že zapisal, razmere morajo biti primerne, gibanje zraka čim manjše, osvetlitev kar se da močna. KAMUFLAŽA Kadar ko hodim po terenu, za slikanje z aparatoma HP 945 in Minolto 7i največkrat uporabim zeleno pobarvan monopod in v zadnjem času tudi vrečko s sojo. Seveda tudi obleka ni zanemarljiv faktor. Kamuflažne različice so še najboljše, izogibam pa se živim, predvsem rdečim barvam. Če temu dodam še primerno obutev, gibanje v smeri proti vetru in povzročanje čim manj hrupa, potem bodo uspehi zagotovljeni! Daleč najpomembnejše pa je poznavanje navad živali v naravi. Lovci, gozdarji in seveda domačini te stvari vedo najbolje, zato si včasih kar krepko pomagam z njihovimi nasveti. Tudi kakšne knjige o naravi ne gre zanemariti. DIGITALNA GALERIJA V galeriji na spletnih straneh Foto-narava. com lahko vidimo množico imenitnih posnetkov živali, narejenih z najrazličnejšimi modeli digitalnih fotoaparatov, od najmanjših kompaktov do ugledno velikih »zverin« s temu primernimi objektivi. In tudi ne prav malo klasičnih analognih fotoaparatov je zraven. Zanimiva je tehnika enega od članov: je specialist za slikanje vseh vrst letal in njegove slike ptic v letu so prav tako neverjetne kakor tudi izredno zanimive! Zopet drugi preživi ure in ure v skrivališču z majhno odprtino, toda: posnetki ptic med pristajanjem na vejici so enkratni! Seveda pa bi lahko omenil še desetine drugih, recimo primer digiskopije v burji in pri minus 9 ... Na slikah se sicer vidi le precej premraženo belo čapljo, stavim pa, da je bil fotograf še veliko bolj potreben toplega čaja. Kakor radi rečemo – vse za dober posnetek. PTICE POZIMI Letošnja mila zima je pri nas postregla z velikim številom redkeje videnih ptic, spomnimo se samo na milijonske jate pinož. V Ljubljani pa nas je bilo kar nekaj na straži pod drevesom pri vhodu v Kolinsko, nenavadne ptice za naše kraje, pegami, so veselo zobali nepobrana jabolka (slika 8). PREDNOSTI IN SLABOSTI DIGISKOPIJE Digiskopija, o kateri sem pisal v marčevski številki Mojega mikra, je za foto lov vsekakor zelo zanimiva možnost, žal pa je oprema vse preveč podobna lovski. In živali to seveda takoj vidijo. Kovinsko stojalo že samo s svojim zvokom preplaši vse, kar leze, gre in leti kilometer naokrog. Teleskop je velik, njegova leča grozeče obrnjena v smeri živali, človek se na veliko ukvarja z ročicami, gleda ... Potem pa se še kak del zasveti v soncu in panika je neizbežna! Prav zaradi tega sem si izdelal leseno stojalo, še najbliže po videzu geodetskim, in rezultati so kar spodbudni. Velika prednost digiskopije je mož- Slika 8: Pegam med gostijo na jablani pri Kolinski PREIZKUSILI SMO ... fotografiranje v praksi  Ustrezna fotografska oprema, kamuflažna oblačila, gibanje proti vetru in neslišnost so pomembni dejavniki, a daleč najpomembnejše je poznavanje navad živali v naravi. Slika 9: Liščki v krmilnici – skoraj pred oknom Krmilnice in vrečke s hrano, so vsakomur, ki jih je redno polnil, oziroma obešal po drevesih povzročale še dodatno veselje. Več deset pisanih krilatcev se je nabiralo v njih. Foto lov je bil tako možen kar s kuhinjskega okna (slika 9). MEDVEDKA Z MLADIČEMA Zanesljivo najzanimivejša pa je izkušnja našega fotografa Bojana Pečnika, sicer velikega ljubitelja (in poznavalca) narave, ko je ob večernem prihodu domov videl prehod medvedke z mladičema čez cesto. Nemudoma je stekel do- Slika 10: Medvedka z mladičema v naravi (foto: Bojan Pečnik) mov po fotoaparat, stojalo in za njimi v gozd! Po njegovih besedah brez kakršnekoli nevarnosti, le dostojna razdalja je bila potrebna, in kakor se ji je malenkostno približeval, tako se je ona počasi umikala. Namreč, če medveda presenetimo, ko nas ni opazil, tedaj se lahko odzove z napadom – kot žival je precej močnejši od nas. Še huje pa je, če se znajdemo med njo in mladiči, takrat se zboji zanje in instiktivno napade, čeprav mladiči niso ogroženi To je popolnoma normalna reakcija pri medvedki! Vendar je Bojan vse to dobro vedel, in da bi pogledala v fotoaparat, je še malce požvižgal … (slika 10) Vsekakor precej drugačna zgodba, kakor tista na začetku tega članka, vendar pa – ne počnite tega, če res ne veste, kako in kaj! Bojan pač pozna navade živali do tolikšne mere, da si je to lahko dovolil. Prav je, da razumemo, da je medved naša najmogočnejša zver, ki se ne boji napasti nikogar. In kot zver je seveda tudi nepredvidljiva v svojih reakcijah, vsaj za nas, običajne smrtnike, je prav, da se tega še kako dobro zavedamo. Če potegnemo črto: vzemite fotoaparat, pojdite v naravo in ji prisluhnite. Presenečeni boste nad njenimi zvoki, nad njenim dihanjem. Morda bodo tudi posnetki kar naenkrat manj pomembni in bo občutek o lepem in zanimivem dnevu važnejši. No, kljub temu ne pozabite svoje svetleče škatlice vzeti s seboj. Lahko da vam prav takrat pot prekriža kakšna imenitna, malokrat videna žival.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 89 PROGRAMSKA OPREMA preizkusili smo Ureja : Milan Simčič milan.simcic @ mojmikro.si Globalna porno vas V zadnjem času je bilo kar precej slišati o takšnih in drugačnih dosežkih naših deklet v svetovnem spletu. Ne nameravam razpravljati in moralizirati o tem, ali je to prav ali ne. Vsak naj se sam odloči in si ustvari svoje mnenje. Pri vsem tem me je zmotilo kar nekaj dejstev, mimo katerih pa ne morem. V izjavah za medije je bilo slišati, da naj bi se omenjene fotografije pojavile le na ameriških spletnih straneh. Pri nas pa nikakor ne. Halo??? Ravno v tem je čar interneta, da je vsem vse dostopno. Če je nekaj na ameriški spletni strani, bodo do tega imeli dostop vsi. V tem primeru gre torej za naivnost ali sprenevedanje. Prej bi rekel za naivnost in zato je treba ljudem povedati, vsaj tistim, ki tega ne vedo, da je internet globalna zadeva. Zato se tudi imenuje svetovni splet oziroma World Wide Web. Obstajajo sicer posebna orodja, ki spremljajo posamezne IP-številke in jih ne spustijo na določene spletni strani. Spomnimo se samo strani udba.net, ko smo lahko prek tujih IP-številk prišli na stran, prek naših pa ne. Zmotno je misliti, da bodo take ali podobne varovalke vdelali na komercialno spletno stran, pri kateri je zaslužek oziroma dobiček neposredno odvisen od števila obiskovalcev. Torej vsebina na internetu je dostopna vsem in to je tudi glavni namen svetovnega spleta. Zavedati se je treba, da ko gre nekaj v javnost, je konec z zasebnostjo. Prej ali slej bo kdo zadevo odkril in jo spravil v »domačo« javnost. Žal ali pa na srečo je tudi tako, da internet ne pozablja. To pomeni, da na določenih mestih obstajajo arhivi spletnih strani in vsebine, ki ne obstaja več, ker je bila umaknjena. Tudi te stvari lahko najdemo. Upam, da bodo v prihodnje tisti, ki si ne želijo objave svojih slik ali fotografij »doma«, nekoliko bolje razmislili, da ne bodo predrago plačali svoje naivnosti ali nevednosti. Kraja fotografij ali datotek iz domačega računalnika pa je tudi možna, če nismo dovolj zaščiteni. Vendar to je že druga zgodba, o kateri pa kdaj drugič. APLIKACIJSKI STREŽNIK IN RAZVOJNA ORODJA V nadaljevanju predstavitve IBM-ove rešitve za poslovno okolje WebSphere si bomo ogledali njeno arhitekturo, ki jo tvorijo aplikacijski strežnik in razvojna orodja. To po eni strani omogoča uveljavljeno natančnost transakcijskega delovanja, po drugi se ga lahko zaganja tudi prek interneta. Piše : Milan Simčič milan.simcic@mojmikro.si V prejšnji številki Mojega mikra smo ugotavljali, zakaj direktorji in informatiki še vedno velikokrat težko najdejo skupen jezik. Direktorji si želijo, da uporaba sodobne informacijske tehnologije pomeni za organizacijo prednost in ne oviro. Želijo si hitro povezljivost in ne vpetost v zaprte aplikacijske sisteme; stroškovno učinkovitost in ne naraščajočega števila operaterjev in programerjev, ki se morajo nenehno truditi za to, da vse poteka tako, kot bi moralo potekati samo od sebe; hitro prilagodljivost pri reorganizaciji poslovnih procesov in rasti poslovanja in ne okorno strukturo, ki ni zasnovana za spremembe in nadgradnje, ker bi bilo treba vsakič znova poskrbeti za povezovanje nove aplikacije z drugo ... ZAHTEVA PO ODPRTOSTI: SOA IN JAVA Filozofija storitveno naravnane arhitekture (SOA – Service Oriented Architecture) je v tem, da ponuja vizijo rešitve za takšne težave sodobne informatike. Še vedno pa je treba najti pravo orodje ali, bolje rečeno, okolje, ki bo omogočalo delovanje informatike po načelih arhitekture SOA. Njeno bistvo je v tem, da podjetje uporablja aplikacije, ki omogočajo izvajanje spletnih storitev, kar pomeni, da jih lahko preprosto, na podlagi odprtih standardov, povežemo drugo z drugo. Odprtost in modularna, celo fragmentarna povezljivost arhitekture pa je le en del zahtev, ki jih mora upoštevati sodobna informatika v zahtevnih poslovnih okoljih. ZAHTEVA PO NATANČNOSTI IN VARNOSTI TRANSAKCIJSKEGA NAČINA Drugi del so varnost, zanesljivost in natančnost transakcijskega načina poslovanja, kot ga poslovni informatiki poznajo v zadnjih desetletjih. Že dolgo je znano, da zahtevne in profesionalne poslovne aplikacije optimal-  90 IBM WebSphere (2. del) MOJ MIKRO 5 MA J 2005 no delujejo v okolju aplikacijskega strežnika. Operacijski sistemi so namreč preveč vezani na strojno opremo, na kateri »delajo«, da bi lahko ponujali optimalno okolje za razvoj in izvajanje zahtevnih poslovnih aplikacij. Potrebno je torej okolje, ki je nekakšen vmesnik med operacijskim sistemom in aplikacijami, tako imenovano vmesno programje (middleware). ROJSTVO APLIKACIJSKEGA STREŽNIKA Vse skupaj se je začelo že pred kakimi 35 leti, ko je IBM s programskim jezikom cobol zasnoval prvi aplikacijski strežnik z imenom CICS. Šlo je za izredno zanesljiv, prvi aplikacijski strežnik dotlej, ki so ga – in ga še – s pridom uporabljale številne pomembne bančne, finančne in druge organizacije, ki so se srečevale z velikim številom dnevnih transakcij. Teh so še pred nekaj leti v svetu našteli dnevno več kot je obiskov spletnih strani. Z razvojem računalništva, prihodom novih operacijskih sistemov in pojavom interneta pa CICS ni več v celoti ustrezal vsem poslovnim potrebam, poleg tega je bil najprimernejši le za največje informacijske sisteme. Ne glede na to pa je CICS dokazal, da je aplikacijski strežnik nujen za varno, zanesljiv in optimalno delovanje aplikacij v poslovnem okolju. WEBSPHERE KOT TEMELJ PROGRAMSKE PONUDBE V kategorijo vmesnega programja se danes uvršča skoraj celotna IBM-ova programska oprema. Med njo posebno mesto zavzema WebSphere, pri katerem enega izmed treh stebrov tvorijo aplikacijski strežnik in razvojna orodja. IBM WebSphere združuje funkcionalnosti aplikacijskega strežnika na eni strani ter usklajevanje s filozofijo odprtosti storitveno naravnane arhitekture na drugi. Po eni strani omogoča uveljavljeno natančnost transakcijskega delovanja, po drugi se ga lahko zaganja tudi prek interneta. Pomeni varnost in zanes- ljivost, kljub temu pa lahko teče na različnih osnovah, saj temelji na javi (J2EE), ki je odprt standard. Kljub povezljivosti z najbolj razširjenimi sodobnimi mobilnimi napravami (mobilni telefoni, prenosni računalniki, dlančniki ipd.) ponuja varnost, zanesljivost, možnost uporabe več uporabnikov hkrati, boljši izkori- goča modernizacijo uporabniških vmesnikov ter zmanjševanje stroškov za podporo in uvajanje uporabnikov, ne da bi bilo treba spreminjati obstoječe aplikacije. Enako je mogoče s strežnikom IBM CICS Transaction Server nadgraditi uporabo obstoječih CICS-aplikacij z neposredno dostopnostjo prek spletnih storitev. ECLIPSE – JAVANSKI OKVIR ZA RAZVOJNA ORODJA Z razvojnimi orodji, ki jih vsebuje WebSphere, lahko naredimo korak naprej in nadgradimo poslovne procese, ki jih izvajajo obstoječe aplikacije, z novimi aplikacijami in poslovnimi procesi. IBM WebSphere Studio, ki se po novem imenuje IBM Rational Application Developer, zagotavlja skupokolje za razvojna IBM WebSphere združuje funkcionalnosti aplikacijskega no orodja v jezikih java, cobol in PL/1. Osnostrežnika na eni strani ter usklajevanje s filozofijo va je IBM Eclipse, odprtosti storitveno naravnane arhitekture na drugi. odprtokodni okvir za stek sistemskih virov (pomnilnik, diski ipd.), razvoj orodij, namenjenih razvoju in izvajanju olajša razvoj poslovnih aplikacij ter omogoča aplikacij, ki ga prek konzorcija Eclipse.org podtransakcijsko delovanje na vodilni ravni, ki jo pira več deset največjih svetovno uveljavljenih je v zadnjih 35 letih uveljavil CICS. CICS se proizvajalcev poslovne programske opreme, ki je tako uveljavil, da danes vodilni informatiki intenzivno razvijajo svoja razvojna orodja na odkrito priznavajo, da je aplikacijski strežnik osnovi Eclipse. Tem se pridružuje tudi IBM, ki srce vsakega poslovnega informacijskega oko- tudi druga svoja razvojna orodja snuje na temelja. Svetlo tradicijo nadaljuje in nadgrajuje tudi ljih Eclipse, tako da Eclipse postaja okvir tudi WebSphere s svojim aplikacijskim strežnikom za drugo programsko opremo IBM. in razvojnimi orodji in s tem postaja temelj celotne IBM-ove programske ponudbe. ZA NAJZAHTEVNEJŠE – TUDI V SLOVENIJI Z možnostmi, ki jih aplikacijam ponuja proIBM WebSphere se je že dobro uveljavil tudi gramski sistem WebSphere, je namreč moč v Sloveniji Najpogosteje ga srečamo v bančgraditi, izboljšati in nameščati nove in obsto- ništvu, naftni in elektroindustriji, zdravstvu ječe aplikacije v okolju, ki je visoko zmogljivo, in javni upravi. Velika prednost, ki jo imajo preprosto za upravljanje, združljivo z različnimi slovenski uporabniki pred drugimi, pa je ta, da operacijskimi sistemi ter temelji na odprtih je skupina za drugostopenjsko tehnično pomoč standardih. Z rešitvijo IBM WebSphere Host za celotno regijo IBM EMEA (Evropa, Bližnji Integration Solutions Access je mogoče prek Vzhod in Azija) v Ljubljani. Višja stopnja pospleta ter drugih spletnih aplikacij in odjemal- moči je samo še v laboratoriju v ZDA. cev dostopati do terminalskih aplikacij in do V naslednjih dveh številkah si bomo poglepodatkov v centralnem računalniku (zSeries, dali druga dva stebra, ki sestavljata WebSpheiSeries) ter povezati in objaviti na spletu infor- re: integracijo in predstavitveni (ali portalski) macije iz obstoječih »klasičnih« aplikacij. Omo- del, prek katerega komunicira uporabnik.   MOJ MIKRO 5 MA J 2005 91 PREIZKUSILI SMO ... Nero 6 ODSLEJ TUDI PREDVAJALNIK IN UREJEVALNIK Novi Nero ponuja rešitve za avdio in video tehniko, digitalno fotografijo in seveda za shranjevanje podatkov na optične medije. FOTOGRAFIJE Piše : Milan Simčič milan.simcic@mojmikro.si P ri podjetju Ahead Software AG so se odločili, da bodo opustili ime Ahead in se bodo preimenovali v Nero, ki je vsem dobro znana blagovna znamka. Po besedah predstavnikov podjetja so se odločili za preimenovanje, ker uporabniki zaupajo izdelku Nero, medtem ko je podjetje Ahead praktično neznano širšemu krogu uporabnikov. Še najbolj poznamo Nero po programski opremi za zapisovanje CD- in DVD-medijev. Zdaj pa bodo razširili svojo paleto programskih rešitev. Nero 6 ponuja rešitve za avdio in video tehniko, digitalno fotografijo in seveda za shranjevanje podatkov na optične medije. Nero 6 Kaj: Programski paket orodij za avdio in video tehniko, digitalno fotografijo in shranjevanje podatkov na optične medije Za: V paketu so vsi programi, ki jih potrebujemo za obdelavo avdio in video vsebin. Media Server je močno in zelo uporabno orodje. Proti: MP3-kodirnik ni vključen v paket. Programi za delo z video vsebinami niso tako zmogljivi, kot bi pričakovali. Cena: Paket dobimo za 79,99 USD. Pri nakupu prek interneta je cena za 20 USD nižja. MP3-kodirnik je še dodatnih 34,99 USD, vtičnik DVD Video 24,99 USD. Vse skupaj znese skoraj neverjetnih 140 USD. Spletna stran: www.nero.com 92 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 podpora za dvojni sloj (double layer). Program Nero VisionExpress je razmeroma močno orodje za pripravo in video vsebin. Na voljo je tudi nekaj besedilnih in video učinkov za lepši videz. Pričakujemo lahko, da bodo v naslednjih različicah ta program še izboljšali in mu dodali več funkcionalnosti. Na koncu, ko smo končali s projektom, ga lahko tudi posnamemo na CD ali DVD, kar je bilo tudi pričakovati, saj je Nero še najbolj prepoznaven po programu za zapisovanje na optične medije. 16 ORODIJ Vsi programi se zaganjajo iz programa Nero Smart Start. V zgornjem delu izbiramo med različnimi sklopi oziroma orodji. Njihovo število je odvisno od namestitve. Skupaj jih je 16, med njimi Nero Burning ROM, Nero Express, NeroVision Express, Nero BackUp, Nero CoverDesigner, Nero Wave Editor, Nero SoundTrax, Nero ImageDrive, Nero Media Player, Nero ShowTime, Nero PhotoSnap ...) Pogosteje uporabljani programi pa se pojavijo tudi med priljubljenimi (Favorites). Na sredini zgoraj je zavihek, pri katerem izbiramo med CD- in DVD-zapisovalnikom. AVDIO Sklop Audio je namenjen za predvajanje, snemanje in pripravo avdio vsebin. Ponuja orodja za snemanje in urejanje avdio posnetkov. Vključena je tudi pretvorba posnetkov v format MP3, pri čemer moramo za polno funkcionalnost kodirnik dokupiti posebej. VIDEO Največ novosti je v sklopu Video. Tu so programi za zajem video posnetkov in njihovo shranjevanje na CD- in DVD-medije. Vključena je Podobno kot velja za video vsebine velja tudi za fotografije. (sklop Photo) Nero ponuja možnost prenosa slik iz digitalnih fotoaparatov in optičnih bralnikov. Priloženi programi omogočajo urejanje slik in pripravo predstavitev, ki jih lahko tudi posnamemo na DVD- medije. V predstavitve lahko poleg prehodov vključimo tudi zvok. PODATKI Data je klasičen program, kot ga že vsi dobro poznamo. Namenjen je zapisovanju podatkov na optične medije. Program je nadgrajen z možnostjo samodejnega varnostnega kopiranja podatkov na izbrani medij. PREDVAJANJE Novost, ki mi je žal ni uspelo preizkusiti. Po podatkih proizvajalca lahko doma postavimo strežnik MediaHome in po domačem omrežju predvajamo video in avdio vsebine. Prednost vidim v tem, da datotek ni treba presnemavati na različne medije in naprave. Določene datoteke lahko televizija predvaja kar iz domačega računalnika prek krajevnega omrežja. Nero 6 je dokaj kompleksen paket programov, ki kot celota ponujajo veliko. V določenih segmentih video vsebin se Nero 6 poskuša kosati z Pinnaclom, vendar bo treba počakati vsaj še kakšno različico, da ju bomo lahko postavili drug drugemu ob bok. Nerazumljivo mi je tudi zakaj je treba MP3-kodirnik dokupiti posebej. Lahko bi ga vključili kar v paket. Uporabniki nimamo radi, da moramo za polno funkcionalnost paketa še kaj dokupiti.  PREIZKUSILI SMO ... NTI CD & DVD Maker 7 Titanium Suite VEČ KOT LE PEKARNA PLOŠČ NTI (NewTech Infosystems) s podjetji Nero in Roxio ves čas tekmuje pri programih za urejanje in izdelavo plošč. Najbolj znani so seveda tisti za »peko«, vsi trije pa ponujajo tudi svoje pakete, ki vsebujejo še dodatne podporne programe za celovito delo. Nero je pred kratkim ponudil Nero 6.6 Ultra Edition, Roxio pa Easy Media Creator 7. Zdaj »vrača udarec« NTI s svojim paketom CD & DVD Maker 7 Titanium Suite. Piše : Jernej Pečjak jernej.pecjak@mojmikro.si D o programov v zbirki dostopamo prek osrednjega vmesnika, ki je lepo predstavljen v obliki plošče, v krogu pa so preko ikon označena glavna področja dela (podatki, video, avdio, fotografije, preslikovanje in varnostne kopije). Tako ne zaženemo posameznega programa, ampak se odločimo, kaj želimo narediti, paket pa prikliče ustrezen program. Prek menija start v Windows lahko prikličemo programe tudi »klasično«. Vseh je kar devet. Osrednji je še vedno CD & DVD Maker Platinum, ki je osnova peke na vse tipe plošč. Poleg njega v paketu najdemo še Backup Now, DVD Fit, FileCD, Wave Editor, Music Cafe, Jewelcase Maker, Home Video-Maker in DVD Playback. Slednja namestimo neodvisno od glavnega paketa. PODATKI Izdelovanje podatkovnih plošč se deli na CD-, DVD- in mešani način dela. Na tem področju ni nič revolucionarnega, dva pregledna koraka nas pripeljeta do izdelane plošče. Podprte so eno- in dvoslojne DVD-plošče, mešana CD-plošča pa lahko vsebuje do 99 zvočnih stez v prvi seji ter podatke v drugi, kar omogoča dobro združljivost s predvajalniki. Podatkovno ploščo lahko zapečemo tudi iz slike ISO, ki jo izdelamo z istim programom. Vključena je podpora za snemanje dvoslojnih plošč s hitrostjo do 16x. ZVOK Če smo se odločili izdelati zvočni CD, imamo na izbiro pravi glasbeni CD, MP3 ali WMA ploščo (oboje je v bistvu podatkovni CD) ter živi zvok (Live Audio), ki ga snemamo prek priključenega mikrofona. Ponudbo dopolnjujeta urejevalnik zvočnih datotek Wave in glasbeni predvajalnik. VIDEO Video plošče posnamemo v obliki Video CD (VCD), Super Video CD (SVCD), klasičnega DVD-videa in kinematičnega videa (Cinematic Video), ki s prehodi in učinki (ki jih dobimo v predlogah) popestri izvirni posnetek. Dodatna možnost je DVD Fit, s katerim DVD-ploščo z veliko podatkov shranimo na en sam zapisljiv nosilec. Ta možnost ne bo več potrebna, ko bo trg ponudilo cenovno dostopne dvoslojne DVD-plošče, zaenkrat pa temu še ni tako. Omeniti velja, da na zaščitenih ploščah DVD Fit ne deluje. 94 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Prek preprostega vmesnika izberemo področje dela in samodejno se naloži ustrezen program. predvajajo računalniške enote in tudi novejše komponente. Ploščam Slideshow lahko posnamemo tudi zvok, Cinematic Slideshow pa iz serije fotografij izdela čudovit prikaz z različnimi prelivi. Na voljo je pet različnih slogov takšnih plošč, kupimo pa lahko tudi nove. VARNOSTNO KOPIRANJE Za varnostne kopije imamo na voljo dve možnosti − shranjevanje datotek in izdelavo slike. Za prvo uporabljamo orodje NTI Backup Now!, ki ima kar precej možnosti, poleg snemanja na plošče tudi shranjevanje na omrežne diske in FTP-strežnike. Shranjevati zna le spremenjene datoteke, vse skupaj pa lahko zaščitimo tudi s 128-bitnim ključem, preverimo, ali pri snemanju ni prišlo do napak, in nastavimo samodejno časovno snemanje (schedule). Za shranjevanje slike diska pa potrebujemo NTI DriveBackup!, ki iz razdelka naredi sliko, bodisi na plošče (sliko lahko raztegne preko več plošč) ali pa na diske (lokalne ali omrežne). Kljub vsemu ne ponuja toliko možnosti kot namenski programi (Ghost ali True Image), poleg tega je treba za neomejeno različico doplačati. KOPIRANJE PLOŠČE IN DRUGA ORODJA Zadnja možnost je kopiranje plošče, seveda nezaščitene, kar pa pride še kako prav, ko si izdelamo domače posnetke, ki jih želimo deliti s sorodniki ali prijatelji. Med orodji najdemo še JewelCase Maker za izdelavo ovitkov. Je precej osnoven, vključuje pa nekaj zanimivih predlog, ki bodo privlačne nezahtevGrafični vmesnik vsakega programa vključuje korake, ki pripeljejo do cilja � nim uporabnikom. posnete plošče, razlikuje pa se glede na to, kaj pravzaprav snemamo in na Če želimo na plošče kakšen medij. pisati kot na trdi disk, potrebujemo program za Vsi ljubitelji in ustvarjalci multimedijev paketno pisanje. NTI prilaga File CD 3.0, ki bodo gotovo veseli programa Home Video-Ma- podpira tako zapis ISO 9660 kot UDF 1.5 in ne ker, s katerim zajemamo, urejamo in izdelamo potrebuje posebnega programa za branje tako video plošče, ki vključujejo menije in poglav- posnetih plošč. Ponudbo dopolnjuje nekaj ja. Preden izdelamo ploščo, si lahko ogledamo, manjših programov, kot je NTI Avi2Mpeg, s kakšen bo rezultat, kar je zelo priročna mož- katerim prevajamo posnetke iz formata AVI v nost. Tudi Home Video-Maker je zelo enosta- MPEG-1 VCD in SSVCD (za MPEG-2 je treven program, prirejen začetnikom. Ponudbo v ba dokupiti poseben modul) ter orodja za iskarazdelku za video dopolnjuje še DVD-predva- nje razlik med datotekami v mapah, pregled in jalnik Music Cafe, ki je precej osnoven, pod- brisanje plošč ipd. pira pa predvajalne sezname (playlists). Novosti je, skratka, veliko, od programov DVDFit, Cinematic Slideshow in video, PhoFOTOGRAFIJE to Disc, podpore dvoslojnim DVD-ploščam in Posebno poglavje so fotografije. Te lah- prenovljenega vmesnika. ko posnamemo v obliki fotografske plošče Paket programov, ki jih ponuja NTI, vklju(Photo Disc), Slideshow VCD ali SVCD ter čuje večino tega, kar potrebujejo začetniki pri Cinematic Slideshow. Fotografska plošča ni delu s ploščami. Ker tovrstni paketi ponavadi nič drugega kot serija posnetkov JPEG, ki jih ne vsebujejo zelo zmogljivih programov, bodo PREIZKUSILI SMO ... Condor: The Competition Soaring Simulator ti imeli za zahtevnejše uporabnike premalo možnosti. Izjema je glavni program za peko plošč, ki je precej zmogljiv, čeprav po funkcijah še vedno zaostaja za Nerom. Celoten paket pa je zelo enostaven za uporabo, vsi programi pa si delijo soroden grafični vmesnik in korake, ki privedejo do cilja, kar je sicer ena izmed novosti nove različice. Prevajanje iz Divxa v MPEG je precej pohitreno, pogrešali smo le KONDORJEV LET Že pred precej časa smo poročali o nastajanju nove simulacije letenja z jadralnimi letali domačih avtorjev. V trenutku, ko to pišem, je zadeva že končana, in ko boste brali tale članek, bo dostopna tudi vam. Piše : Zdenko Frangež zdenko.frangez@mojmikro.si V Skupaj je v paketu več kot 10 programov. Celo izdelovalec ovitkov za plošče se najde med njimi. urejevalnik fotografij in preprost grafičen program za korekcijo slik, kot ga ima Nerov paket, pa tudi urejevalnik zvočnih datotek bi lahko podpiral kaj več kot datoteke WAV. Konkurenca ponuja nekaj programčkov več. Če jih seveda potrebujemo. Pa tudi NTI-jev paket ponuja marsikaj uporabnega, na kar so tekmeci pozabili.  NTI CD & DVD Maker 7 Titanium Suite Kaj: Zbirka programov za izdelovanje različnih plošč, kot so avdio, video in foto. Za: Prijazen do uporabnika, enoten vmesnik, veliko koristnih programov Proti: Namenjen predvsem nezahtevnim uporabnikom, ni programov za urejanje in obdelovanje fotografij, urejanje zvočnih datotek je nepopolno. Operacijski sistem: Windows 98�XP Cena: 80 dolarjev Spletni naslov proizvajalca: www.ntius.com elika podjetja se čedalje redkeje lotevajo izdelave letalskih simulacij. So prezahtevne, za razvoj porabijo preveč časa, potem pa polovica uporabnikov nerga, da so pretežavne, druga polovica pa, da niso dovolj realistične. In potem se to pozna pri prodaji, ki ne pokrije stroškov večletnega razvoja igre. Zagrize- Vmesnik za planiranje poletov ni uporabniki letalskih simulacij smo seveda zaradi tega pogosto na robu depresije. Na srečo pa se pojavljajo nove igre, ki ne nastajajo v programerskih tovarnah, temveč prej v garažah, kleteh in slabo osvetljenih sobicah. Pisci so navadno že skoraj živčne razvaline, z bledico in izrazito rdečim pogledom v prevelik monitor. No, šalo na stran, izpod peres ljubiteljev letalskih simulacij prihajajo bolj ali manj posrečeni izdelki. Radi si jih ogledamo in žal velikokrat še raje zbrišemo iz svojega računalnika. Condor je drugačen. Zelo drugačen. Avtorja Uroš Bergant (meteorolog in programer) in Gregor Rozman Brez vleke ne bo šlo (programer in grafični oblikovalec) sta pilota letala je zorela precej časa in po dveh letih najadralnega letala in dolgoletna (da ne rečem kaj pornega dela je mogoče preizkusiti izdelek, ki je hujšega) uporabnika letalskih simulacij. Prav lahko obema v ponos. Tudi nam, čeprav le redki nič se ne skladata z zgornjim opisom in sta na- verjamejo, da lahko naši fantje izdelajo kaj tako sploh v redu fanta. Ideja o simulaciji jadralnega kakovostnega. Pa poglejmo, kaj nas čaka. MOJ MIKRO 5 MA J 2005 95 PREIZKUSILI SMO ... Condor: The Competition Soaring Simulator  Letalni modeli so več kot natančni, občutek med letenjem je krasen, k čemur pripomoreta tudi izredno natančno izdelan model taktilnih odzivov igralne palice in dinamični vremenski model. Tudi kravice spadajao v podobo naše delžele. NAD NAŠO HRIBOVITO DEŽELO Prvi pogled na simulacijo vas bo prijetno presenetil. Grafika je dokaj dodelana in se z lahkoto primerja z grafiko letalskih simulacij velikih založniških hiš. Resnici na ljubo so nekateri objekti nekoliko grobi, ko jih pogledamo od blizu, a še bolj res je dejstvo, da bomo iz letala sosedovo pasjo utico le redko videli od blizu. Dogajanje je postavljeno v našo domovino. Zemljevid Slovenije je izrisan v ločljivosti 90 metrov, kar je samo po sebi velik korak naprej. Šele zdaj dobimo resnično občutek, da je naša Kokoška sila hribovita dežela. Žal pa manjkajo ceste in reke, vasi so generične in od mest boste videli bolj malo. Ko boste namesto Ljubljane in Maribora videli vasico izpred nekaj stoletij, ne obupajte. V pripravi so že tudi orodja, ki bodo uporabnikom omogočala spreminjanje videza igre, natančneje, okolja. Pa tudi avtorja obljubljata nadgradnje vse do naslednje različice igre. Izkušenejši bodo lahko izdelovali celo nove terene. Ali letališča, saj nekatera manjša letališča žal manjkajo. MODELI LETAL IN VREMENA V igri so na voljo jadralna letala ASW27, ASW28, Discus 2, Ventus 2, LS6, LS8, Nimbus 4 ,ASW22 in akrobatski Fox. Zdaj jadralni piloti že malce cedijo sline. Ali pa nergajo, zakaj ni vključena serija letal DG in še kaj. Avtorja mimogrede razvijata tudi druga jadralna letala in verjetno jih bomo deležni kaj kmalu. Letalni model omenjenih letal je več kot natančen, kar trdijo tudi vsi beta preizkuševalci, ki so po večini piloti jadralnih in drugih letal. Tudi v primerjavi z drugimi tovrstnimi izdelki se Condor odreže odlično. Občutek med letenjem je prav krasen, k čemur pripomore tudi izredno natančno izdelan model taktilnih odzivov (force feedback) igralne palice. Če takšne palice še nimate, jo hitro kupite, saj boste sicer prikrajšani za obilo užitkov. Posebno poglavje je dinamični vremenski model, ki upošteva obliko terena, vremenske pogoje, položaj oblakov in še in še. Tako model izdela vsa mogoča gibanja zraka, pomembna za jadralno letenje, tudi turbulence, rotorje, va- 96 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Jadranje med hribi je vedno užitek. Tudi Aljažev stolp je tam kjer smo ga vajeni. love in Venturijev učinek (jadralni piloti že vedo, o čem govorim). LETENJE No, pa se lotimo letenja. Na voljo je veliko izbire, kje, kdaj, s čem in kdaj bomo leteli. Igra nas postavi na stezo in že gledamo rep motornega letala, zadolženega za vleko. To nas povleče do želene višine in lokacije, kjer se lahko odpnemo sami, če malce »zadremamo«, pa nas bo na to opozoril pilot motornega letala in nas na koncu odpel sam, če se ne bomo odzvali. In že smo med pticami. Odzivnost letal in občutek sta boljša, kot bi morda pričakovali. Manj izkušeni piloti lahko nekoliko »goljufajo«in vključijo prikaz gibanja zračnih mas. Bolj zagrizeni jih bodo poiskali sami. Pravila pa veljajo enaka kot v stvarnosti. Tudi če niste jadralni pilot, vas bodo navodila in pripravljeni treningi naučili osnov, in kaj hitro ne boste potrebovali pomoči. V pripravi pa je tudi možnost letenja dveh pilotov v enem letalu. Tako boste lahko prek strežnikov deležni inštrukcij izkušenih letalcev. TEKMOVANJA Navadno so letalske simulacije, če niso narejene za zračno pretepanje, dokaj dolgočasne. Letenje od točke A do točke B lahko navduši le redke zaljubljence v simulacije. Kot pove ime, je Condor drugačen. Namenjen je tekmovalnemu letenju z jadralnim letalom in kot tak je usmerjen v letenje prek interneta z drugimi živimi piloti. 32 jih je lahko hkrati v igri. V tem primeru tekmujete na določeni relaciji, mogoče je izvajati akrobacije in celo nekakšne zračne boje, kjer je treba nasprotniku »odgrizniti trak«, ki se vleče za njegovim repom. Za vsakogar nekaj, torej. Računalniških nasprotnikov v tej igri ni. Avtorja pravita, da je bilo praktično nemogoče izdelati realen model umetne inteligence. Umetni piloti so bodisi prebutasti ali pa goljufajo. Zato je na voljo uvedba »duhcev«. Vsak polet je mogoče posneti in vključiti v naslednji polet. Tako boste morali premagati svoj prejšnji poskus. Svoje posnetke pa bodo lahko prispevali tudi drugi igralci, tako da boste kmalu imeli na voljo kopico računalniških pilotov, ki jih je mogoče ali pa tudi ne premagati v dolžini poleta ali pač v čem drugem. DODATNE MOŽNOSTI Igra podpira tudi priključek NMEA. Tako lahko na svojem dlančniku s posebnim programčkom za jadralne letalce opazujete vse podatke, kot bi bili v pravem letalu. Ker to še ni dovolj, je v igro vdelana podpora za napravo TrackIR podjetja NaturalPoint. Napravica omogoča obračanje glave pilota in s tem spremembo pogleda z obračanjem glave igralca. In ob nakupu simulacije pridobite tudi 25 USD popusta za nakup te naprave. Tako. Prostora za opis je zmanjkalo. Avtorjema iskrene čestitke za izdelek, ki bo navdušil prenekaterega pilota, pa čeprav samo iz naslonjača. Vam pa preostane le še preizkus. Žal preizkusne različice ni na voljo, bi bil razvoj predrag, pravita avtorja. Zato pa boste na našem CD-ju našli filmčke in zaslonske posnetke, ki vam bodo nekoliko približali zmogljivosti izdelka. Condorja ne iščite po trgovinah. Na voljo je samo po naročilu prek spletne strani, saj sta simulacijo avtorja izdala v samozaložbi. Lahko si jo boste prenesli sami ali pa naročili po pošti.  Condor: The Competition Soaring Simulator Kaj: Simulacija jadralnega letenja Ocena:  Za: Izreden letalni in vremenski model, krasno izdelano področje Slovenije Proti: Manjkajo nekatera pri nas dobro zastopana letala in kakšno manjše športno letališče; nekoliko grobi objekti na tleh Spletni naslov: www.condorsoaring.com Cena: 39,99 evra PREIZKUSILI SMO ... igre Flash: Inspector Parker RETRO SHERLOCK HOLMES Ko sem pred davnimi, daaaaavnimi časi igral igro King’s Quest 6 (tega je že zares dolgo nazaj, pred dinozavri, to je bilo v obdobju, ko so v naših logih strašili še DINARJI!!!), se mi je ta zazdela sumljivo dobra. Skoraj predobra za to serijo ... Piše : Matej Frece matej.frece@mojmikro.si Č eprav so bile te igre vedno ... khm, no, kako bi rekel, da pravovernih pustolovcev ne bo kap ... torej, dalo se jih je igrati, kaj več pa ne, me njihovi zgodovinski vlogi navkljub nikoli niso ne vem kako zelo posrkale vase. Resnici na ljubo, šlo je za mešanico kratkih pravljic, vse je bilo luštno in lepo, pa princeske, ujete v stolpih, in vitezi v sijočih oklepih in zmaji in podobna šara, za nameček pa so bile, vsaj kar se ugank tiče, dokaj lahke. Toda čeprav King's Quest 6 ni izstopal iz te šablone, je imel tisti neopredeljivi skrivnosten dodatek X, zaradi katerega me je posrkala. Preigral sem jo večkrat, kajti dogodki v tej igri, ki so krojili potek zgodbe (in s tem tudi uganke) so se mnogokrat tvorili popolnoma naključno, zato se kljub večkratnemu preigravanju igra ni ponavljala – lepa lastnost za pustolovščino, ki so sicer znane po tem, da nimajo tako rekoč ničelno »replay value«. PUSTOLOVŠČINE PUSTOLOVKE JANE JENSEN Pri tem sumljivo ugotavljam, da Roberta Williams (siceršnja avtorica serije), česa takega že ni sposobna narediti sama. Med gledanjem odjavne špice je vse postalo jasno: King's Quest 6 je v resnici razvila neka Jane Jensen. Ime, na katerega bo treba postati pozoren. In res, nekaj let pozneje Jane Jensen udari na sceno s serijo igre o Gabrielu Knightu, o kateri mislim da ni treba izgubljati besed. Žal je konec devetdesetih na področju pustolovščin prišlo do ogromnega osipa in tako je tudi Jane ostala brez zaposlitve, zato je za nekaj let postala tisto, kar si je vedno želela postati: pisateljica. V tem času je napisala dva romana, Millenium Rising in Dante's Equation. Pred nekaj leti pa je padec pustolovščin naposled le trčil ob dno in pustolovščine so si spet našle svoj košček trga. Tako se je podjetje Adventure Company osredotočilo le na izdajo pustolovščin. V ta namen so potrebovali paradnega konja in le kdo bi bil boljši od Jane Jensen? Punca je ponujeno priložnost zagrabila z obema rokama in kmalu napovedala svojo novo pustolovščino z naslovom Gray Matter. Med igralci je završalo od navdušenja, toda kmalu nas je iz mokrih sanj močjo teh podatkov ugotovili, kdo je morilec, kdo je umorjeni, kako je bil umorjen, kakšen je bil morilčev motiv in kje je truplo. Z vsakim rešenim umorom postajate izkušenejši, zato se vam napredovanje v službi ne izmuzne. PREPROSTO, A MIKAVNO Če vas vse skupaj spominja na staro namizno igro Cluedo, ali pa, če se še spomnite računalniške igre Sherlock iz osemdesetih, imate popolnoma prav: Inspector Parker je tipičen primer retro igre, ki ima v zloščeni podobi večjo privlačnost kot večina modernih velikih iger velikih založnikov. Grafika, čeprav prav nič pospešena, je tako lepa, da si ob pogledu nanjo  Inspector Parker je tipičen primer retro igre, ki ima v zloščeni podobi večjo privlačnost kot večina modernih velikih iger velikih založnikov. marsikdo zaželi, da bi znal tako lepo risati. Vmesnik je prav tako preprost – uporabljate samo levi in desni miškin gumb. Slednjega za izločitev možnih elementov, prvega pa za njihovo potrditev (ko ste dokončno ugotovili, kje je določen element). prebudil mrzel tuš: Adventure Company enostavno ni imel denarja za razvoj igre takšnega formata, zato je ves projekt romal v nebesa za odpovedane igre. VITEZA ZAMENJA DETEKTIV Jane je za potrebe te igre ustanovila novo podjetje, Oberon Media, ki je tako ostalo brez dela. Toda punca je takoj ugotovila, kje je pravzaprav njena zvesta publika. Ne v trgovinah, kjer se dičijo lične škatle z novimi igrami. Tam se zdaj sprehajajo mulci, ki hočejo igrati najnovejšo streljanko, v kateri se tare golih krvavih dojk. Publika za intelektualno zahtevnejše igre je zdaj odraslejša, nekje od 25 let navzgor in ti so zdaj povečini v službah za računalniki, neprenehoma povezanimi v net. Rešitev je bila na dlani: izdelati majhno, a miselno izzivalno igro ter jo za drobiž prodajati prek spleta. Njena prva tovrstna igra, Inspector Parker, je kmalu naletela na zelo topel sprejem, kljub obveznemu negodovanju nekaj hard core pustolovcev. ČARI STAREGA SCOTLAND YARDA Premisa igre Inspector Parker je na moč preprosta: nastopate v vlogi novinca v Scotland Yardu, ki se pod mentorstvom inšpektorja Parkerja odpravi iskat morilca v angleško graščino Misanthorpe Manor. Prebirati morate izjave prič, iz njih dognati, v katerem prostoru je bil v času umora vsak izmed obiskovalcev oz. kateri predmet. Ko to ugotovite, bodo forenziki s po- V INŠPEKTORJEVIH KREMPLJIH Ko prvič vstopite v graščino, je ta razmeroma majhna (šest sob), toda ko boste v igri napredovali, boste odkrivali vse več novih prostorov, recimo prostore za služinčad, klet, podstrešje, skrivne prehode ... Število osumljencev, morilskih orodij, motivov prav tako vrtoglavo narašča, dokler na tretji, zadnji in najtežji težavnostni stopnji ne raziskujete kar 36 sob, od katerih je v vsaki po 14 elementov zločina, ki jih morate zmanjšati na 2. Skratka, kot se za dobre igre spodobi, vas Inspector Parker s zelo lahkim začetkom popolnoma nevidno zapelje v svoje kremplje in vas ne bo spustil, dokler ga ne boste končali. Ko pa ga boste, ga boste zaigrali še enkrat, tokrat v načinu za gurmane: s časovno omejitvijo – če v danem času ne rešite umora, preiskava ni uspela. RECEPT ZA USPEH Jane Jensen je, čeprav večinoma z recikliranjem ideje, znova dokazala, da ima dober nos za to, iz česa so narejene dobre igre, kako jih ustvariti v danih (težavnih) razmerah in kje iskati svoje hvaležno občinstvo. Demo najdete na priloženem MikroCD-ju, vendar ste z njim omejeni le na uro igranja. Igro lahko kupite v spletu za 19,95 dolarjev. Kar je pravzaprav edina slaba stran igre. Ta cena je malček previsoka, tudi če upoštevamo, da se igra vsakič znova naključno tvori in je zato vsakič drugačna, zaradi česar boste ob njej prebili veliko ur.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 97 V PRAKSI uporabno računalništvo PRETVORBA DDV-JEV ZA ZAHTEVNEJŠE Imate DVD, ki bi mu radi dodali, recimo, slovenske podnapise. Tema, ki smo jo v Mojem mikru že obdelovali in že takrat rekli, da je na bolj majavih nogah. Ali so se v pol leta te noge že kaj okrepile? Piše : Zoran Banović zoran.banovic@mojmikro.si P ravzaprav ne. Obstaja sicer nekaj orodij, katerih snovalci se na vsa usta hvalijo, kako dobra so, da znajo vse, ko pa jih preizkusimo, ugotovimo, da je vse skupaj bolj čudno. Še vedno se pogosto dogaja, da rezultat nikakor ni takšen, kot bi si želeli. Neposredna pretvorba DVD-ja tako, da bi mu le dodali podnapise, se zaenkrat ne obnese tako, kot bi si želeli. Najbolj žalostno je to, da pri nekaterih DVD-jih deluje, pri drugih pa ne. Pravila praktično ni. Zadeva pri nekaterih DVD-jih formata NTSC deluje, pri drugih ne, enako pri PAL-u. Očitno je standard DVD še malce luknjast in izdelovalci orodij, pa naj gre za velike programske hiše ali majhne garažne čudodelce, še niso naredili tiste prave stvari. Zato moramo pač improvizirati. No, oglejmo si še eno takšno improvizacijo. Ta se nanaša na izdelavo kar najboljšega izdelka v formatu DivX, XviD ali podobnega, ki ga nato lahko s programom The FilmMachine, ki smo ga že opisovali, dokaj dobro pretvorimo v DVD z dodanimi novimi podnapisi. Ko boste prebrali, kako projekt speljati, boste verjetno rekli, da gre tudi enostavneje. Seveda gre, in tudi rezultati so lahko povsem dobri. Izbrana metoda je pač ena, ki se je na preizkusu dokaj dobro obnesla in nikakor ni edini zveličavni vodnik, kako »zripati« DVD v AVI. Vse skupaj je v veliki meri stvar okusa. Naš je pač takšen. Ugotovili smo namreč, da ponudniki rešitev, kjer naj bi bilo mogoče vse narediti z enim samim klikom, največkrat pretiravajo. Pretiravajo tako v opisovanju enostavnosti uporabe kot tudi v kakovosti končnega izdelka. Zato jim ne verjemite. Tudi mi jim nismo, zato smo si pač izbrali metodo »okoli riti v žep«, ki je sicer malce dolgotrajnejša, daje pa dobre rezultate. Za naš projekt bomo potrebovali štiri programe, ki jih lahko najdete tudi na MikroCD-ju, tako da jih ne bo treba iskati po internetu. To so DVD Decrypter, DVD2AVI, VFAPICONV in VirtualDub Mod. Vsi programi so brezplačni, tako da ne bo težav s kakšnimi omejitvami, ki jih prinašajo preizkusne različice. Prva naloga, ki jo moramo opraviti, je, da naš DVD spravimo na trdi disk s pomočjo DVD Decrypterja. V pogon vstavimo DVD in zaženemo program. Ta bo najprej prebral vsebino DVD-ja in nas opozoril, če je ta zašči- 98 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 ten. Če je, potem je pomembno, da izberemo pravo regijo, sicer DVD Decrypter te regijske zaščite ne bo znal odstraniti. Nato se bo odprlo glavno okno programa, kjer najprej v meniju Mode izberemo IFO. Postavimo se na zavihek Stream Processing in vključimo Enable stream processing. S tem se bo aktiviral seznam, kjer bomo poleg filma našli tudi vse zvoke in podnapise. Ker običajno potrebujemo le en zvok, v tem seznamu izključimo vse, razen filma in originalnega zvoka filma. V okvirju Destination lahko izberemo, kam se bodo datoteke shranile, nato pa preverimo še, ali je v okvirju Stream vključena možnost Direct Stream Copy. Nato pritisnemo na »gumb«, kjer sta narisana DVD in trdi disk, in prenos se začne. Vse skupaj bo trajalo od 20 minut pa do slabe ure, odvisno od zmogljivosti računalnika. Slika je sedaj pripravljena za nadaljnjo obdelavo, zvok pa bo treba po potrebi in željah še preurediti. DVD2AVI je iz filma izluščil oziroma »demultipleksiral« zvok v formatu, kot je na DVD-ju. Če je to, kar smo dobili (recimo AC3), sprejemljivo, potem je zadeva pripravljena, če pa bi radi zvok kakšne druge oblike, recimo MP3, da privarčujemo prostor, je treba ta zvok pretvoriti. Za to obstaja kar nekaj programov, uporabite pa tistega, ki ste ga najbolj navajeni. Če česa podobnega še nimate, lahko uporabite CDex, Ciller AC3 tools ali kaj podobnega. Tretji korak je uporaba programa VFAPICONV, ki je namenjen pretvorbi datoteke d2v v format, ki ga zna odpreti VirtualDub Mod. Uporaba je več kot preprosta – odpremo program, naložimo datoteko d2v, ki jo je izdelal DVD2AVI, določimo, kam naj se shrani izhod, in pritisnemo OK. To, da postopek traja le nekaj sekund, naj vas ne zmoti. Tudi to, da je datoteka AVI, ki je nastala, dolga le nekaj kilobajtov, je čisto v redu, saj nismo izdelali prave datoteke AVI, ampak tako imenovan psevdo AVI. Najprej s pomočjo DVD Decrypterja prenesemo (zripamo) vsebino DVD-ja na trdi disk. Naslednji korak je uporaba programa DVD2AVI. Z njim bomo naš DVD spremenili v datoteko AVI. V programu iz menija File izberemo Open in poiščemo datoteko VOB z najmanjšo številko. Datoteke so v mapi, ki smo jo določili v DVD Decrypterju, ko smo izbirali, kam naj ta shrani svoj izdelek. Najpogosteje bo ta oznaka VTS_01_1.VOB. Druge datoteke VOB bo program izbral sam. Nato v meniju Audio/Output Method preverite, ali imate vključeno možnost Demux All Tracks. Program je tako pripravljen za delo in izberemo lahko File/ Save project (ne Save AVI!). In počakajte, da opravi svoje delo, ki je izredno hitro DVD2AVI pretvori naš opravljeno (nekaj DVD v datoteko d2v in iz minut). projekta izlušči zvok. Pretvornik VFAPI izdela datoteko psevdo AVI, ki jo lahko obdela VirtualDub Mod. Tako, zdaj je vse pripravljeno za obdelavo rezultata dosedanjega dela in končno pretvorbo v datoteko AVI, kot jo poznamo. A pred tem je treba povedati še nekaj stvari. Nadaljevanje dela je namreč odvisno od tega, kaj bomo s filmom počeli. Če smo zadovoljni z obliko DivX, XviD ali čem podobnim, potem bomo film s programom VirtualDub Mod pretvorili tako, da bo njegova velikost primerna za shranjevanje na en ali dva CD-ja. Če pa bomo iz filma naredili nov DVD, potem pri kodiranju nimamo omejitev. Film moramo zdaj namreč stisniti s katerim od kodirnikov. V kodirniku moramo vedno nastaviti tudi bitno hitrost. Ta pomeni v bistvu, s koliko biti oziroma kilobiti bo opisana vsaka sekunda filma. Načeloma bi V PRAKSI uporabno računalništvo lahko veljalo, da večja ko bo ta pasovna širina, bolje bo opisana slika in bo zato boljša. To je sicer res, a kakovost ni čisto premo sorazmerna s pasovno širino. Če bomo recimo pri kodirniku XviD določili pasovno širino 2500 Kb/s, bomo dobili le malenkost slabši rezultat, kot če nastavimo kakovost na najvišjo, torej na 8000 Kb/s. Enako velja tudi za DivX, Ogg in karkoli drugega. Torej, s pasovno širino ne pretiravajte, saj boste s tem le izgubili. To pa zato, ker se bo trajanje kodiranja podaljšalo do te mere, da bo računalnik za izdelavo filma potreboval tudi ves dan. Torej, zdaj je na vrsti VirtualDub Mod. O njem in o njegovem »bratu« VirtualDub smo v Mojem mikru govorili že velikokrat. Kaj bomo torej naredili? Film oziroma psevdo AVI bomo odprli, določili kodirnik, s katerim bo program film zakodiral, dodali trakove, da ga pretvorimo v format 4 : 3, če je morda 16 : 9 in dodali zvok. Če pa bomo film pozneje pretvorili v DVD, ga bo morda celo treba malce obrezati, da dobimo sliko čisto brez trakov, saj jih bo program za izdelavo DVD-ja dodal sam. Kako bomo to naredili? Vzemimo primer, ko bomo film kodirali s kodirnikom XviD. Zaženemo VirtualDub Mod in najprej izberemo filter, s katerim bomo film pretvorili v format 4 : 3. To je potrebno zato, ker včasih televizijski sprejemniki ne znajo dobro tolmačiti slike 16 : 9 in je bolje, če je že original tak, kot mora biti. Najprej nas seveda zanima, kakšen je sploh original. To ugotovimo tako, da v VirtualDub Modu izberemo File/File information in pogledamo vrstico Frame size. V njej bomo videli velikost slike. Poleg tega bo vidno tudi, da v filmu še ni zvoka, saj bo razdelek Audio Stream prazen, videli pa bomo tudi, da je film izdelan s pretvornikom VFAPI. V našem primeru vidimo, da je slika velika 720 x 480 pik. Zapišimo si tudi trajanje filma, saj bomo ta podatek potrebovali pozneje pri nastavitvah kodirnika. Ugotavljanje velikosti slike v VirtualDub Modu. Zvoka še ni, film pa je narejen s pretvornikom VFAPI. Najprej si oglejmo primer, ko filma ne bomo pretvarjali v DVD. Če hočemo dobiti lepo sliko in nočemo presenečenj na televiziji, moramo sliko pretvoriti v format 4 : 3. To seveda KAKO IZBRATI DOBRO GESLO Gesla srečujemo povsod. V računalniški sistem se prijavimo z geslom, do pošte dostopamo z geslom, na nekatere spletne strani imamo dovoljen vstop le z geslom, elektronsko poslovanje zahteva geslo, elektronski certifikati. Tudi geslo. Gesla, gesla, gesla … Gesla so običajno namenjena zaščiti uporabnika zato, da nihče drug, razen poklicanega, ne bi mogel do podatkov, ki so namenjena očem določenega uporabnika. Če bi nekdo prebiral vašo osebno pošto, bi se počutili malce neprijetno. Pri poslovni pošti je zadeva še bolj žgečkljiva, prav tako pri elektronskem poslovanju, pa naj gre za nakupovanje prek spleta ali elektronsko bančništvo. Da se zlorabe ne bi dogajale, že dolgo poznamo gesla. Ta so v večini primerov edina zaščita uporabnika pred nepooblaščenim dostopom do njegovih podatkov. Pri tem je poudarek na edina. In ker je edina, je vsekakor ne smemo jemati zlahka. Za geslo lahko velikokrat uporabimo vseh 222 znakov ANSI, a v praksi to ni ravno vedno izvedljivo in tudi nepraktično je. Če uporabimo črke, številke in druge znake, ki so dosegljivi s pritiskom na le eno tipko, je teh znakov 94. Če vemo, koliko je teh znakov, lahko ugotovimo, kakšna je možnost, da kdo ugane naše geslo: - če uporabimo le en znak, je možnost, da kdo ugane geslo, 1 proti 94, - če uporabimo dva znaka, se možnost poveča na 94 x 94 kar znaša 1 proti 8836, - če uporabimo tri znake, je možnost 830.584 … Načeloma torej velja, da več ko uporabimo znakov, manjša je možnost, da nekdo ugane geslo. Zato veliko strani, tako ali drugače od nas zahtevajo, da si izmislimo geslo, zahteva pet, šest ali več znakov. Možnost, da kdo ugane geslo glede na število znakov Število znakov 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 Možnosti (1 proti x) 8836 830.584 78.074.896 7.339.040.224 689.869.781.056 64.847.759.419.264 6.095.689.385.410.820 572.994.802.228.617.000 53.861.511.409.490.000.000 5.062.982.072.492.060.000.000 475.920.314.814.253.000.000.000 44.736.509.592.539.800.000.000.000 4.205.231.901.698.740.000.000.000.000 Primer, ko uporabimo 94 znakov, ki jih je mogoče doseči neposredno na tipkovnici brez kombinacij tipk (številke, črke in simboli) A dolžina gesla ni edina stvar, na katero moramo paziti. Pomembno je tudi, da gesla niso enostavne besede. Obstaja namreč kar nekaj programov, ki so sposobni najti gesla tako, da vpisujejo znane besede, pobrane recimo iz slovarja. Če malce pogledamo, koliko besed se pojavlja v določenih slovarjih, ugotovimo, da je teh manj, kot je kombinacij pri štiriznakovnem geslu. Noben jezik nima 78 milijonov besed. Če torej za geslo uporabimo vsakdanjo besedo, je možnost, da nekdo ugane geslo bistveno večja, kot če ta gesla nimajo logičnega smisla. Seveda potem nastane problem, kako si takšno geslo zapomniti. No, ni popolnoma nujno, da so gesla čisto naključna. Uporabimo lahko na primer kakšno kombinacijo, ki nam (in le nam), pove nekaj več. Recimo da vam je ime Marko in stanujete na hišni številki 157. Potem lahko uporabite recimo geslo m1A5r7Ko. V njem najdemo tako male kot velike črke. Črke gredo po sistemu mala tiskana, velika tiskana, Priporočila o uporabi gesel: za vsako črko pa je po ena številka naše hišne številke. Ne uporabljajte besed. Takšno geslo si je mogoče zapomniti. Podobno lahko Ne uporabljajte datumov rojstva. kombiniramo recimo ime Uporabljajte kombinacijo črk, številk in simbolov. papagaja in številko EMŠO, registrsko tablico avtomobila Uporabite najmanj šest znakov. in znamko gum na njem … Možnosti je ogromno in le Uporabite tipko dvigalko (Shift). vprašanje kreativnosti je, kaj Ne uporabljajte povsod enakega gesla. si bomo izbrali.  NE POVEJTE NIKOMUR MOJ MIKRO 5 MA J 2005 99 V PRAKSI uporabno računalništvo ne bomo naredili tako, da bomo spreminjali velikost slike, saj jo bomo s tem spravili iz proporcev. Sliki bomo na vrhu in na dnu dodali črn trak, tako da bo na videz res v razmerju 4 : 3, sam film pa bo ostal v enakem razmerju kot je bil prej. Zdaj pa malo računanja. Naš film je velik 720 x 480 pik. Njegova širina mora ostati enaka, spremeniti moramo le višino oziroma ji dodati toliko črnega traku, da bo nastalo razmerje 4 : 3. Uporabimo enačbo 720/x=4/3, kjer bo x nova višina filma. Iz enačbe izrazimo x in dobimo račun: mo kljukico v polje Expand frame and letterbox image in v polja Frame width in Frame height vpišemo vrednosti 720 in 540, kolikor naj bi bil velik končni izdelek. X= (720x3)/4=540 Naš film mora torej imeti končno velikost 720 x 540 pik. Tako, zdaj smo opremljeni in lahko določimo, kakšen bo naš filter. Izberemo Video/Filters., pritisnemo gumb Add in iz seznama izberemo Resize. V polja New width in New height vpišemo velikost, kot smo jo prebrali iz lastnosti filma, torej 720 x 480. Nato postavi- Dodajanje črnega traku nad in pod sliko, da dobimo razmerje 4 : 3. Kaj pa, če je ima film že črn trak, mi pa bomo pozneje iz njega izdelali DVD? V tem primeru je treba film obrezati tako, da dobimo sliko brez traku. Postopek je podoben, le da ne uporabimo filtra Resize pač pa filter Null transform. V oknu, ki se odpre, pritisnemo gumb Cropping. Najprej se z drsnikom pomaknemo nekoliko naprej po filmu in izberemo kader, kjer se trak lepo vidi, nato pa spreminjamo koordinate Y1 in Y2 tako dolgo, da trak ni več viden. Naslednji korak je izbira zvoka, ki ga bomo uporabili. O tem smo govorili že pri programu DVD2AVI. Če nam je všeč (in če naš predvajalnik to podpira), lahko ohranimo zvok tak, kot je, lahko ga pa tudi pretvorimo, če je treba. Kakor koli že, imeli bomo vsaj eno datoteko z zvokom, ki jo je treba vključiti v naš film. To naredimo tako, da izberemo Streams/Stream List, pritisnemo gumb Add in izberemo datoteko z zvokom. Če ste zvok spremenili v navaden wav, ki je velik več kot gigabajt, ga bo treba v primeru, ko nam bo kot končni izdelek dovolj »NAJDI IN ZAMENJAJ« Z OPENOFFICE.ORG OpenOffice.org je, kar zadeva vsakdanje delo, dokaj podoben bolj znanemu in uporabljanemu Microsoftovemu pisarniškemu paketu. A razlik je kljub temu nekaj. Oglejmo si eno najzanimivejših funkcij, ki jih prinašajo sodobni urejevalniki. Gre za funkcijo iskanja in zamenjave. V Wordu je funkcija razdeljena na dva dela. Eden je namenjen izključno iskanju, drugi pa iskanju in zamenjavi. V OOo, kot velikokrat na kratko označimo OpenOffice.org, je ta funkcije le ena. Če hočemo le iskati, pritisnemo gumb Najdi, če pa zamenjujemo, pa gumb Zamenjaj. Do funkcije pridemo tako, da izberemo »Uredi/Najdi in zamenjaj« ali pa pritisnemo kombinacijo Crtl+F. Ko izvedemo iskanje in zapremo pogovorno okno, lahko iskanje ponovimo tako, da pritisnemo Ctrl+Shift+F. Funkciji iskanja in zamenjave sta v OpenOffice.org združeni. V trenutno aktualni različici je iskanje omejeno na iskanje znotraj odstavka. To pomeni, da z OOo ne moremo iskati ničesar, kar je zunaj odstavka, torej pred ali za njim. OOo ne zna poiskati dveh praznih odstavkov. Nekaj zanimivih in nevsakdanjih primerov, kako iskati v OOo, lahko najdete v tabeli, o enostavnejši iskanjih pa si lahko preberete v pomoči. OOo ima seveda še nekatere posebnosti. Ena je na primer iskanje in zamenjava slogov. Če hočemo na primer kak slog zamenjati z drugim, lahko to naredimo enostavno tako, da v pogo- 100 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 vornem oknu iskanja in zamenjave izberemo Išči sloge in v polju Išči bomo dobili vse sloge, ki jih imamo v dokumentu, v polju Zamenjaj z pa vse sloge, ki so na voljo. Druga posebnost OOo je iskanje podobnosti. V tem primeru iskalnik ne išče le besed, ki so popolnoma enake iskalnemu nizu, pač pa se od njega malenkost razlikujejo. Kakšne so te razlike, lahko nastavimo tako, da najprej izberemo Iskanje podobnosti, nato pa pritisnemo gumb s tremi pikami (…), ki je ob funkciji. Iskanje podobnosti – iščemo lahko tudi nize, ki so podobni iskalnemu nizu. Razlike lahko določimo sami. Vrsta zamenjave Zamenjaj več tabulatorjev z enim Zamenjaj vse vrste presledkov (razen tabulatorjev) z enim samim. V polju Zamenjaj z pritisnemo navadno preslednico. Odstrani vodilni presledek, torej presledek ali tabulator na začetku odstavka. Odstrani zaključni presledek, torej presledke ali tabulatorje na koncu odstavka. Najdi odstavek, ki se začne z znakom »a« (preostali del odstavka je poljuben) in celoten odstavek zamenjaj s prazno vrstico. Odstrani znak za odstavek na koncu odstavka (recimo v primeru, ko smo v dokument prilepili vsebino elektronskega sporočila). Zamenjaj znak za odstavek z vejico, tako da namesto več vrstic dobimo eno samo daljšo. Zamenjaj vejice z znaki za odstavek. Zamenjaj Oznako za ročni prelom vrstice (Shift+Enter) z znakom za odstavek. Pri tem velja, da se znak \n uporablja tako v iskalnem kot v zamenjalnem nizu. V prvem ga program interpretira kot nova vrstica, v zamenjalnem nizu pa kot znak za odstavek. V zamenjalnem nizu ni mogoče imeti ročnega preloma vrstice (Shift+Enter). Najdi samo besedo »pa«, ne pa besede, ki jo vsebujejo (Papir, koPAlnica…). Najdi besedo, ki se konča na »ca«. Najdi celo besedo, ki se konča na »ca«. Med strešico in oglatim zaklepajem je presledek! Izberi vse številke na začetku odstavka, kjer številke vsebujejo tudi piko. Primer – 1.1. Poišči besedilo na koncu odstavka, ki se začne s presledkom, ki mu sledi beseda, ki se začne z a, ab ali b. Druge načine iskanja lahko najdete v pomoči, kjer poiščete izraz Regular Expressions. Iskalni niz \t* [:space:]* Zamenjaj z \t ^([:space:]|\t)* ([:space:]|\t)*$ ^a.* $ $ , , \n \n \n \ Ca\> [^ ]*ca\> ^[0-9.]* ((a[Az]*)|(ab[Az]*)|(b[A-z]*))$ V PRAKSI uporabno računalništvo Obrezovanje filma tako, da ne vidimo več črnega traku. XviD ali DivX, pretvoriti v MP3, da privarčujemo nekaj prostora. Če pa bomo iz njega naredili DVD, pa je wav čisto dovolj dober, saj bo zvok predelan v postopku izdelave DVD-ja. Tako, film je prirejen po velikosti in dodan mu je zvok. Zdaj je treba le še določiti kodirnik slike. Rekli smo, da bomo vzeli kot primer XviD. Najprej moramo programu dopovedati, da bomo spreminjali sliko, zato izberemo Video/Full processing mode. Nato izberemo Video/ Compression in izberemo kodek za stiskanje, v našem primeru XviD. Zdaj je treba nastaviti bitno hitrost, o kateri smo govorili. Pritisnemo gumb Configure in prikazalo se bo okno nastavitev kodeka, tukaj pritisnemo gumb calc ob vrstici Target bitrate. Spet smo pri namenu našega filma. Če bomo uporabljali film le kot XviD in ga ne bomo pretvarjali v DVD, potem bomo le izbrali velikost medija, na katerega bomo film shranili, vpisali dolžino filma in kodirniku prepustili, da sam izračuna bitno hitrost. Če pa bomo pozneje izdelali DVD, bo postopek enak, le da lahko to bitno hitrost povečamo, da bomo dobili čim boljši izdelek. Torej pritisnili smo gumb calc in odprlo se je novo okno. V seznamu Target Size izberemo ciljno velikost. Videli boste, da so v seznamu štiri vrednosti – za CD navadne velikost, za 80-minutni CD in ti dve vrednosti podvojeni, če bomo film pozneje razrezali in shranili na dva CD-ja. Pri tem seveda velja, da večja ko bo velikost datoteke, večja bo kakovost filma. Recimo, da smo si izbrali najvišjo kakovost – 1.433.600 kilobajtov, kar pomeni, da bo film spravljen na dva 80-minutna CD-ja. Zdaj v razdelek Video vpišemo dolžino filma v urah, minutah in sekundah. Podatek je seveda pomemben za to, da kodirnik ugotovi, kako dolg je film, in bitno hitrost temu primerno prilagodi. Zadnji korak je dodajanje informacij o zvoku, saj so tudi te pomembne za velikost datoteke oziroma za izračun hitrosti. Najprej v seznamu Format izberemo zvok, ki ga bomo imeli v filmu, nato pa označimo Size in z gumbom, na katerem so tri pike, izberemo datoteko z zvokom. Zdaj smo izbrali vse, kar vpliva na velikost datoteke, pogledamo lahko še v okence Average bitrate, kjer piše, kolikšna naj bo povprečna hitrost, da bo film tako velik, kot smo določili. Po pritisku na OK se bo ta vrednost samodejno prenesla med nastavitve. Če bo naš končni izdelek ostal v tako stisnjeni obliki, lahko pritisnemo na OK tudi v oknu nastavitev kodirnika, če pa bomo izdelali DVD, pa lahko z drsnikom to vrednost nekoliko povečamo, tudi podvojimo, če mislimo, da je tako v redu. A pri tem na vrednosti, ki so višje od 2500 Kb/s, ni treba iti. Tako, zdaj smo nastavili vse potrebno – prilagodili smo velikost slike, dodali zvok in določili kodirnik, s katerim se bo naš psevdo AVI spremenil v pravi film. Zadevo le še shranimo z File/Save as in postopek kodiranja bo stekel. V PRAKSI uporabno računalništvo Nastavitve kodirnika XviD, kjer uporabimo funkcijo samodejnega izračunavanja potrebne bitne hitrosti glede na velikost končnega medija, trajanja filma in količine podatkov, ki jih zasede zvok. Ta lahko traja precej časa (nekaj ur), odvisno seveda od dolžine filma in nastavitev kodirnika. Končni izdelek lahko zdaj razrežemo na dva dela, če je to potrebno, in shranimo na CD-je, lahko ga shranimo neposredno na DVD-medij, lahko pa iz njega s pomočjo kakšnega programa izdelamo pravi DVD, ki mu dodamo tudi nove podnapise. O vsem tem smo v Mojem mikru že pisali. Kot vidite, je ta metoda izdelave novega DVD-ja z novimi podnapisi malce čudna, a v pomanjkanju res dobrega in zanesljivega orodja je ena tistih, ki lahko da dobre rezultate. Pravzaprav je celo tako, da je postopek izdelave AVI-ja iz DVD-ja le nekakšna predpriprava za izdelavo DVD-ja z »dodatki«. Edina razlika je v tem, da v primeru, ko bomo pozneje izdelali nov DVD, nismo tako omejeni z nastavitvami hitrosti in jo lahko povečamo, s čimer dobimo boljšo kakovost slike. Pa še ena razlika je – po tej metodi bomo iz DVD-ja izgubili vse tiste simpatične dodatke, ki so včasih zraven. Če brez njih ne morete, potem bo treba izbrati kakšno drugo metodo, recimo tisto, ki smo jo opisali v lanski novembrski številki, kjer DVD ostane skoraj nedotaknjen, le podnapise mu dodamo, kar pa je žal bolj ali manj loterija, kar je potrdilo tudi nekaj bralcev.  GMAIL KOT E-POŠTNA OBVOZNICA Piše : Uroš Florjančič uros.florjancic@mojmikro.si N eželena elektronska pošta nam vsem po vrsti dela preglavice. Tudi če svoj elektronski naslov čuvamo kot punčico očesa, se prej ali pojavi na katerem izmed seznamov zasipovalcev z neželeno pošto − spamerjev. Sporočila sprva prihajajo v manjših količinah, sčasoma pa se namnožijo »kot zajci«. Kaj lahko storimo? Zamenjamo elektronski naslov, o tem obvestimo prijatelje, znance, poslovne partnerje, ljubice ... Seveda, do naslednjič ... Po nekaj menjavah se nas bodo naveličali, marsikdo bo naš novi naslov založil ali pa pozabil, da smo ga o njem sploh obvestili, in mimogrede bomo ostali brez pomembne pošte. Lahko uporabimo tudi katerega izmed mnogih namenskih programov za filtriranje elektronske pošte. Tudi ponudniki internetnih storitev ponujajo različne rešitve, žal v nekaterih primerih za dodatno plačilo. Če imate težave z neželeno elektronsko pošto in ne želite nameščati dodatnih progra- 102 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 mov, na misel pa vam tudi ne pride, da bi računu za dostop do interneta prišteli še stotaka ali dva za filtriranje pošte, vam zaupam preprost, učinkovit predvsem pa brezplačen trik, kako se znebite neželene elektronske pošte. Moj stari in znani elektronski naslov se je z leti ujel na več deset imenikov vestnih spletnih oglaševalcev, ki mi vsak dan želijo prodati sto in en izdelek, ki ga sploh ne potrebujem. Začetno pridno »odjavljanje« (ki dejansko pomeni potrditev sprejema sporočila), sem nadomestil z brezkompromisnim brisanjem. Novi konjiček mi je postopoma vzel preveč časa in predvsem živcev, in že sem skoraj obupal, ko me je rešil − Gmail (Googlov zastonjski elektronski predal z brezplačnim filtriranjem pošte in 2 GB prostora). Sprva sem nameraval obstoječi naslov opustiti in ga zamenjati z novim, vendar ga nisem, ravno zaradi zgoraj opisanih razlogov. Ker se mi zdi plačevanje filtriranja elektronske pošte ponudniku internetnih storitev nepošteno, želje po dodatnih programih pa tudi nimam, sem vso pošto preprosto preusmeril na Gmail. Če se boste tega lotili tudi vi, poskrbite, da ob vključitvi storitve označite možnost Posreduj in zbriši, tako bo vsa pošta, ki prihaja na vaš naslov, v trenutku preusmerjena na novega, s starega pa zbrisana, s čimer se boste rešili prezasedenosti starega predala. Gmail ima poleg skoraj neomejenega prostora za shranjevanje spletne pošte tudi odličen filter, ki zelo uspešno odkriva in briše neželeno elektronsko pošto. Strah, da bo označil pravo pošto kot neželeno, je odveč. Vso pošto, ki jo spozna kot neželeno, namreč shrani v posebno mapo, v kateri imamo neželena sporočila vsak trenutek na voljo. Če pa se kdaj zgodi, da kakšno neželeno pošto filter spregleda, jo v seznam negativcev dodamo ročno s preprostim klikom na gumb Report spam. Namesto nekaj deset neželenih sporočil na dan tako dobim kvečjemu dve ali tri na mesec. Tako ohranimo stari, vsem znani elektronski naslov, z menjavo ne obremenjujemo prijateljev, znancev in poslovnih partnerjev, kaj je spam oz. neželena elektronska pošta, pa beremo samo še v časopisih. Gmail je zaradi veliko prostora, zanesljivega delovanja in brezplačne uporabe podan kot primer, pošto pa si lahko preusmerite tudi na katerega izmed drugih poštnih ponudnikov, ki premorejo filtriranje.  V PRAKSI sam svoj mojster: praktična uporaba analognih telefonskih adapterjev VSE ZMOGLJIVEJŠA DOMAČA IP-TELEFONIJA O številu ljudi, ki danes na sončni strani Alp uporabljajo eno od oblik telefonije prek IP- protokola, lahko le ugibamo. Ne glede na absolutne številke pa lahko z gotovostjo trdim – vsak dan več. Ena od možnosti vstopa v svet internetne telefonije so analogni telefonski adapterji. Piše : Marko Koblar marko.koblar@mojmikro.si Ž e vrabci čivkajo, da je mogoče uporabiti IP-protokol tudi za prenos govora. Med najrazličnejšimi spletnimi servisi je za povprečnega uporabnika nadvse zanimiv Skype (www.skype.org/), ki tudi manj veščemu uporabniku omogoča razmeroma preprosto spletno telefonijo. Skype je zanimiv za povprečnega uporabnika tudi zato, ker lahko ob razmeroma skromni pasovni širini dosegamo solidno kakovost in ga lahko uporabljamo brez posebnega znanja o konfiguriranju požarnih zidov. Prav ta razloga sta me pred dobrim letom in pol prepričala, da ima Skype vse možnosti za uspeh. Verjetno si mislite, da imam danes Skype nameščen v računalniku, ki ga uporabljam, prav tako v prenosniku in dlančniku. Imam. Pa ga uporabljam? Le izjemoma, kadar ne gre drugače. Razloga sta preprosta – razvajenost in kanček lenobe. Glavna težava Skypa in njemu podobnih servisov (ne glede na protokol ali način povezovanja) je, da potrebujemo vklopljen osebni računalnik, kadar želimo biti dosegljivi ali pa želimo opraviti telefonski pogovor. Če ne sodite med zanesenjake, ki imajo vklopljen računalnik 24 ur dnevno, je čas uporabnosti storitve (ko imate hkrati vklopljen računalnik vi in oseba, ki jo želite poklicati, oba pa želita takrat opraviti pogovor) močno omejena. Druga možnost so storitve, ki podpirajo tudi priklop terminalov (npr. telefonskih aparatov), ki so samostojne naprave in za delovanje ne potrebujejo računalnika. Večina podpira SIP-protokol in omogoča zato »sobivanje« različnih naprav – IP-telefonov, osebnih računalnikov (softphone), različni adapterji ... Razlogi za uporabo SIP-protokola so predvsem tehnološki, npr. lažji prehod preko NAT-a oziroma požarnih zidov … PREHOD ALI VMESNIK KOT PREHOD V člankih o tehnologijah VoIP ste lahko spoznali, da obstajajo različne vrste VoIP-prehodov. Za uporabnike doma/domača pisarna, so zanimivi prehodi z naročniškim vmesnikom FXS (Foreign eXchange Station), pri priklopu v telefonsko centralo pa uporabimo prenosniški vmesnik FXO (Foreign eXchange Office). Obe vrsti vmesnika se med seboj razlikujeta in jih ne smemo zamenjevati med seboj, saj lahko sicer pride do okvare naprave. Posebna skupina prehodov so terminalni adapterji ali, kot 104 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 mo zanimivo dogajanje na tem tržnem segmentu. Med trenutno najbolj priljubljene modele sodijo Ciscov ATA 186 ter Grandstream 286 oziroma 486 (bistvena razlika med modeloma je v dodatnem vmesniku FXO pri modelu 486). KDO IN KAJ jih nekateri imenujejo, telefonski adapterji. Če ste imeli možnost videti, kako se konfigurira VoIP-prehod in kako »adapter«, lahko opazimo določene razlike pri konfiguracijskih parametrih. Nekateri deli so skupni (npr. konfiguracija kodekov, klicni strežnik), spet drugi popolnoma drugačni. Pri VoIP-prehodu konfiguriramo skupine, oziroma smeri (predpone), pri adapterju pa »posamezne uporabnike«, ki so priključeni v adapter. Konfiguracija prehodov z naročniškimi vmesniki (FXS) je blizu adapterjem, ki imajo nekoliko nižjo ceno. Večina VoIPadapterjev ima le priključek za običajni telefon ter ethernetni vmesnik za priklop v krajevno ethernetno omrežje oziroma modem (CATV/ ADSL). Novejšim modelom so dodani še prenosniški vmesniki, ki omogočajo priklop prehoda v javno omrežje. Pretikanje telefona zato ni potrebno in ga lahko uporabimo tako za VoIP kot običajno telefoniranje. Njihova cena je malenkost višja (10−20 evrov) od običajnih vmesnikov (približno 100 evrov za vmesnik). Dejstvo pa je, da teh vmesnikov ne moremo uporabljati za »podaljšanje« izbiranja v običajno TDM-omrežje. Na trgu je več vrst analognih adapterjev. Večina proizvajalcev omrežne opreme je na letošnjem sejmu Cebit prikazala ali napovedala modele, namenjene domači rabi, tako da lahko letos pričakuje- Cisco ATA 186, ki smo ga dobili v testiranje, sodi v drugo generacijo ATA-adapterjev (Analog Telephone Adaptor). Če želite eksperimentirati z IP-telefonijo, vam tovrstni vmesnik vsekakor toplo priporočam, saj podpira Ciscov protokol SCCP (Skinny Client Control Protocol), kakor tudi protokole H.323, SIP (Session Initiation Protocol) in MGCP (Media Gateway Control Protocol). Tu pa je treba biti pazljiv, saj lahko omenjeni adapter v določenem trenutku podpira le uporabo enega od navedenih protokolov (SIP, H.323 MGCP ali SCCP). Kolikor vem (to velja vsaj za moj model, ki ga je posredoval dobavitelj), imajo vsi ATA-vmesniki naložen Ciscov SCCP, zato je adapter, kakršen je, za običajnega uporabnika neuporaben. V ATA 186 je treba naložiti podporo za nov protokol (v našem primeru SIP). Zahtevane datoteke lahko registrirani uporabniki prenesejo s Ciscove spletne strani (www.cisco.com). Pri SIP-protokolu je trenutno aktualna različica 3.2 (datoteke ata_03_02_00_sip_041111_1.zip). Opisali bomo eno od možnosti nadgradnje. ATA-adapter priključimo na napajanje in po- čakamo na zagon. Tovarniško privzeta nastavitev je, da dobi adapter IP-naslov prek DHCPstrežnika. Če ga v omrežju nimate, lahko v ta namen uporabite brezplačni Tftpd32 (http:// perso.wanadoo.fr/philippe.jounin/tftpd32. html). Datoteke z novim protokolom odpremo v poljubnem imeniku in pokličemo ukazno vrstico (DOS-okno). Premaknemo se v imenik z datotekami in damo ukaz sata186us -any d1 ime_datoteke.zup. V našem primeru je to datoteka ATA030200SIP041111A.zup. Nato na ATA-adapterju pritisnemo (na vrhu) funkcijsko tipko, s katero dostopamo do konfiguriranja (v pomoč in informacijo so nam govorna sporočila). Prek telefona, priključenega v (prvi ton – če ga niste spremenili). Pokličemo eno od znanih številk (npr. za FWD-predal govorne pošte − 8502). Skratka, svet spletne telefonije leži pred vašimi nogami! ŽEPNA IZDAJA Ciscov ATA 186 je izdelek višjega razreda, ki ponuja več kot konkurenca, zato je nekoliko višja tudi njegova cena. Uporabniki pa največkrat ne potrebujejo vseh funkcionalnosti in posegajo po cenejših modelih. Na trgu so izredno priljubljeni prej omenjeni adapterji Grandstream HandyTone 286 oziroma 486. Na prvi pogled se zdi, da je HandyTone zaradi majhnih fizičnih mer videti kot žepna izdaja drugih  Glavna težava Skypa in podobnih storitev je, da potrebujemo vklopljen osebni računalnik � druga možnost so storitve, ki podpirajo tudi priklop terminalov, na primer telefonskih aparatov. vmesnik!) ATA-adapter, s toni DTMF vnesemo 100# Ipnaslov_računalnika * vrata#; v mojem primeru je IP-naslov računalnika 192.168.200.2, privzeta vrednost vrat pa 8000; tako je celotna sekvenca 100#192*168*200*2*8000#. Po uspešno izvedeni nadgradnji dobimo zvočni signal. Ob ponovnem zagonu se bo ATA-vmesnik zagnal s podporo SIP-protokolu. Pri vnašanju parametrov za nadgradnjo/zamenjavo programske opreme lahko opazimo, da je vmesnik prav »zgovoren«. Če iz takšnega ali drugačnega razloga ne poznate trenutnega IP-naslova vmesnika, vam bo to povedal kar sam ATA. Dvignemo telefonsko slušalko na prvem priključku, pritisnemo funkcijsko tipko in vnesemo 21#. Nadaljujemo lahko tudi z drugimi parametri, ki jih lahko spreminjamo prek sistema glasovnih sporočil (IVR) ali izberemo lažjo pot dostopa prek spletnega brskalnika. Pri starejših različicah storimo to s http://ipnaslov_ATAvmesnika/dev, pri trenutno najnovejši različici pa zadošča že sam IP-naslov. Ne pozabite spremeniti gesla za dostop! Če imate v omrežju DHCP-strežnik, omrežnih nastavitev na adapterju ni treba spreminjati. Sprehod po menijih hitro pokaže vrednosti, ki smo jih spoznali pri konfiguriranju IP-telefonov (ključni je meni SIP parameters). Vmesnik ponuja priklop dveh uporabnikov, zato vnesemo uporabniški imeni in gesli za oba telefona. Brez vnosa namestniškega (proxy) strežnika ne gre, zaradi uporabe NAT-a vnesemo še parameter OutBoundProxy. Druge parametre lahko načelno pustite takšne, kot so (izjema je morda privzeti kodek). Odpremo še ustrezna vrata v požarnem zidu in ... Vmesnik se mora prijaviti v SIP-strežnik (funkcijska lučka ne sme utripati, ob dvigu telefonske slušalke slišimo stalni ATA-adapterjev in je namenjen množični prodaji »na kile«. Kljub vsemu pa lahko rečem, da ima malček (skoraj) vse, kar imajo veliki. Grandstream HandyTone je izredno preprost za uporabo. Pri tem adapterju ne bo dilem glede podprtega protokola, saj podpira le uporabo SIP-a (SIP 2.0) in mehanizme za prehod prek požarnih zidov oziroma NAT-a. Tudi malček marsikaj »pove«, predvsem pa mi je všeč možnost hitrega dostopa do menijev brez nepotrebnega dostopa do vmesnika. To storim z dvigom telefona in tremi pritiski na zvezdico (***). Med fiksnim IP-naslovom in možnostjo dodelitve IP-naslova prek DHCP-strežnika izbiramo z 01, trenutni IP-naslov lahko ugotovimo z možnostjo 02 ... Zanimiva je možnost vrnitve na privzete tovarniške nastavitve – 99. Kljub ponujenim možnostim parametrov, ki jih lahko spreminjamo prek zvočnih menijev, sam uporabljam konfiguriranje prek spletnega brskalnika. Možnosti je sicer manj, vendar jih povprečni uporabnik načelno tudi ne potrebuje. Podobno kot prej vnesemo podatke o uporabniku, strežniku, kodekih ... Trenutno stanje (prijava v strežnik, zasedenost vmesnika, aktivna zveza) kažeta stanje in barva svetleče dioda na ohišju (npr. ugasnjena, utripanje, barva – rdeča ali zelena). MOJ MIKRO 5 MA J 2005 105 V PRAKSI sam svoj mojster: praktična uporaba analognih telefonskih adapterjev NASVETI IN ZANIMIVOSTI Prenosljivost klicne številke Prednost uporabe DHCP-strežnika za dodelitev IP-naslova ATA-adapterjev je tudi ta, da lahko ob ustrezno konfiguriranih požarnih zidovih zagotovimo preprosto prenosljivost iste klicne številke med omrežji (npr. domače in službeno). Pozor pri REN-u! Pri nekaterih telefonskih adapterjih lahko definiramo parameter REN (Ringer Equivalence Number). Gre za nivo signala, ki ga pošiljamo telefonom. Višja ko je vrednost, več naprav lahko v adapter priključimo. Treba pa je biti pozoren, saj so pri starejših tipih nekaterih naprav proizvajalci opozarjali, da pri tovrstnem »navijanju« obstaja nevarnost požara. Razlike med vmesniki v praksi Kljub relativni podobnosti med različnimi telefonskimi vmesniki so lahko razlike precejšne. Proizvajalci se radi pohvalijo z velikim številom podprtih kodekov (G.711, G.729 …). Marsikdaj pa vmesnik ne podpira hkratne uporabe zmogljivejših (procesorsko zahtevnejši) kodekov v vseh priključkih, temveč je to mogoče le v enem. Če je za vas zanimiva možnost pošiljanja telefaksov, preverite, ali izbrani adapter tudi v praksi podpira delovanje − kar nekaj je adapterjev, ki imajo manjše ali večje težave s pošiljanjem telefaksnih sporočil. Različni načini upravljanja vmesnikov Načini upravljanja vmesnikov se močno razlikujejo. Če nimate izkušenj, preverite, do katere globine lahko nastavljate parametre prek spletnega vmesnika. Način vnosa parametrov se tudi pri grafičnem vmesniku razlikuje. Lahko je v uporabniku razumljivem formatu ali pa v obliki zapisa z biti. Izbira možnosti je neprimerno lažja kot nastavitev vrednosti posameznih bitov. Če kupujete že nastavljene analogne adapterje v tujini, preverite, kako je z možnostjo obnovitev privzetih tovarniških nastavitev in kako je z dostopnostjo literature, ki vam bo v pomoč pri konfiguriranju. Odštejte kak tolar več ... Možnost hkratnega preklopa v telefonsko centralo oziroma javni telefonski priključek vas bo stala le nekaj tisočakov več kot osnovni model. Več prožnosti omogoča A-Box ali podobna naprava. Preverite prehod prek NAT-a Večina naprav sicer podpira naprednejše funkcije, vseeno pa preverite, kako je s podporo STU-ju in drugim mehanizmom za prehod prek NAT-a (NAT traversal). Ista cena ne pomeni nujno istih zmožnosti Med seboj cenovno podobni adapterji se lahko precej razlikujejo – po podpori in možnosti aktiviranja posameznih storitev (npr. možnosti preusmeritev), morebitni podpori naprednim funkcijam (npr. napredno usmerjanje, ki je odvisno od časa, možnost prijave v več strežnikov). Preverite podporo želenemu protokolu Pred nakupom preverite, ali adapter podpira protokol, ki ga želite uporabljati. Trenutno največ cenejših vmesnikov podpira le uporabo SIP-a. Če pozna vmesnik več protokolov, lahko uporablja hkrati le enega ... Pred požarnim zidom ali za njim? ATA-vmesniki podpirajo različne načine priklopa – pred požarnim zidom ali za njim. Večina podpira oba načina priklopa, zato sta v adapter lahko dodana tudi odjemalec PPPoE ali osnovna funkcionalnost usmerjevalnika/požarnega zidu. Lasten SIP-proxy � za in proti Zakaj ne lasten proxy: lažje klicanje brez dodatnih številk; za upravljanje sistema skrbi kdo drug. Zakaj lasten proxy: pri prekinitvi mednarodne povezave (prijava v tuj proxy) ne moremo telefonirati znotraj svojega omrežja, sami lahko definiramo pravila (npr. oštevilčenje) ... Možnost drugega tona Na podlagi vnaprej določene klicne številke (lahko bi jo imenovali IP CLIP) lahko izvedemo podaljšanje izbiranja. Tako postane adapter neke vrste VoIP-prehod, ki omogoči podaljšanje zveze v TDM. V našem primeru lahko to funkcijo prevzame FXS/FXS-vmesnik AuerswaldBox. 106 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Še največ težav sem imel pri HandyTonu z dobavo. Hitro sem namreč ugotovil, da je težko biti Evropejec. Težave so bile pri dobavi v Slovenijo oziroma z razmeroma velikim stroškom. Zato je vsaj za enkrat najlažje, če vam kdo vmesnik prinese iz tujine. VOIP ZA VSE � CENTRALA NAMESTO TELEFONA Očitno tudi pri Auerswaldu (www.auerswald.de) dobro vedo, kaj na trgu trenutno »prijemlje«. Dobro se prodaja vse, kar nosi oznako VoIP oziroma SIP. Če boste na hitro prebrali opis njihove naprave AuerswaldBox, lahko dobite občutek, da gre za mali VoIP-prehod, ki podpira SIP-protokol (no, cena bi bila sumljivo nizka), saj lahko najdemo kup stvari, ki se nanašajo na VoIP. Dejstvo pa je, da gre tu pač za komercialni »nateg«, saj je A-Box le in nič več kot adapter, ki vam spremeni vmesnik FXS v FXO. Dejstvo pa je, da deluje odlično in ima solidno ceno. Uporabimo ga lahko za priklop zgoraj opisanih vmesnikov v telefonsko centralo in posnemanje delovanje FXOvmesnika. Čeprav imamo v domačem omrežju svoj SIP-strežnik, smo se registrirali v trenutno enem najbolj priljubljenih servisov FWD (Free World Dialup), ki prek predpon omogoča povezovanje z drugimi najbolj priljubljenimi ponudniki. Če bi adapter prijavili v svojem sistemu, bi bilo izbiranje v obeh smereh kompleksnejše (več številk), saj bi morali v klicne številke »kodirati« celotnen SIP-naslov. To pa je lahko videti kot prava kača številk, saj smo prisiljeni določene znake abecede vnašati kot eno ali več številk (podobno kot pri pisanju SMS-sporočil na GSM-aparatu). Zaradi uporabe javnega servisa pa je klic omejen na le nekaj številk. Kako sistem deluje? A-Box je priključen na eno od internih analognih številk telefonske centrale. Klic prek interneta izvedemo tako, da s poljubnega telefona pokličemo to številko (načelno lahko tudi iz javnega telefonskega omrežja). Vmesnik (A-Box) vzpostavi zvezo, pošlje stalni ton izbiranja telefonu in hkrati posnema dvig telefonske slušalke na ATAvmesniku. Z običajnega telefona pošljemo zahtevano število DTMF-tonov – klicno številko. Klic se lahko zaključi pri klicani osebi, ki ima IP-telefon, osebni računalnik (softphone) ali adapter, v katerega sta priključena telefon oziroma centrala. Podobno se vzpostavlja klic iz interneta. Ko oseba pokliče na moj SIP-naslov, se vzpostavi zveza z ATA-adapterjem. Namesto zvonjenja telefona se aktivira A-Box. Konfiguriramo ga lahko na dva načina. Prva možnost je varna, saj lahko v interni pomnilnik shranimo že nastavljeno številko v telefonski centrali (v mojem primeru skupinski klic). Druga možnost je nevarnejša, saj dovolimo vnos DTMF-tonov, ki omogočijo izbiranje številk (internih ali javnih). V tem primeru je smiselno, da v telefonski centrali določite omejitve pri klicih v javno TK-omrežje.  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 107 V PRAKSI prihodnost nanotehnologije »NANO« V ROKAH KAPITALA O nanotehnologiji se razmeroma veliko piše, zato lahko dobimo vtis, da lahko na trgu že najdemo številne »nanoizdelke«. Ponudba pa je pravzaprav še vedno skromna, kljub verjetnosti, da bo nanotehnologija v prihodnosti postala ključna nova tehnologija. Piše : Esad Jakupović esad.jakupovic@mojmikro.si P o oceni analitskega podjetja Lux Research je prodaja izdelkov z vdelanimi nanotehnološkimi izdelki lani dosegla slabih 13 milijard dolarjev. Torej, ne prodaja nanoizdelkov, ki je še skromnejša, temveč izdelkov z vdelanimi nanotehnologijami. Letos bo prihodek dosegel predvidoma 30,7 milijarde, kar pomeni visoko 137 % rast, ki se bo nadaljevala naslednja leta. Luxovi analitiki sodijo, da bo prihodek v letu 2010 dosegel visokih 507 milijard dolarjev, kar 400-krat več kot lani. ČUDEŽNA TEHNOLOGIJA Tako izjemna rast kaže, da čaka nanotehnologijo svetla prihodnost, njene zagovornike pa visok zaslužek, vsaj teoretično. Zato se mnoga podjetja v svetu ozirajo, ali lahko najdejo kakšne možnosti za svoj kos tako perspektivne pogače. Danes se z nanotehnologijo ukvarja stotine podjetij po svetu, jutri se jih bo že na tisoče. Nanotehnologija se počasi seli iz laboratorijev na trg. Že letos, na primer, lahko pričakujemo avtomobile, pomnilniške čipe, žogice za golf in loparje za tenis, izdelane iz nanomaterialov. Sodobni nanotehnologi nekoliko spominjajo na alkimiste, ki so se v srednjeveških laboratorijih trudili odkriti univerzalni eliksir ter pretvarjati bazične snovi v zlato in srebro. Seveda jim ni uspelo, a z njimi se je začela znanstvena revolucija, ki se je razvila v sodobno kemijo z raziskovalci, opremljenimi z mikroskopi in osciloskopi. Danes lahko rečemo, da so bili alkimisti nekaj stoletij prezgodnji, kajti tisto, kar jim ni uspelo v njihovih mračnih laboratorijih, lahko v prihodnosti popravi ravno nanotehnologija, vsaj glede pretvarjanja snovi v druge. Danes raziskovalci namreč v svetlikajočih se laboratorijih, opremljenih z najmočnejšimi elektronskimi mikroskopi napovedujejo nove materiale, na katere bi 108 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 bili alkimisti zagotovo ponosni in bi verjeli, da so nanotehnologi pravzaprav sodobni alkimisti, ki končno uresničujejo njihove sanje. Že sama osnovna mera, po kateri je nanotehnologija dobil ime, je »čudežna«: nano (predpona s pomenom milijardinka) je v tem primeru kratica za nanometer oziroma milijardinko metra, kar je »dolžina« približno 10 vodikovih atomov v vrsti. Kljub temu pa se lahko na tako majceni razsežnosti, kot pravi neki komentator, zgodi »celoten univerzum dram«. Glavni vzrok zanimanja za infinitezimalni svet je dejstvo, da se v njem materija pogosto obnaša drugače kot v višjih dimenzijah. Znanost o njem je še vedno delno zakrita s tančico skrivnosti, a kljub tem postaja čedalje privlačnejša njena komercialna vrednost. V tem svetu znani materiali Močno orodje nanotehnologije: ogljikova nanocevka, tretja oblika ogljika (poleg oglja in diamantov), s stališča fizike enomolekularni kristal in s stališča kemije monoelementni polimer, bo omogočila izdelavo trajnih mikromotorjev in mehanizmov, sprožil, tipal. Nanopomnilniki proti vsem Po mnenju predstavnikov podjetja Nantero bodo nove tehnologije po vsej verjetnosti razmeroma hitro zamenjale vse obstoječe oblike računalniških pomnilnikov (trenutno DRAM, S-RAM in NV-RAM oz. Flash). Zamenjal naj bi jih na ogljikovih nanocevkah zasnovan pomnilnik NRAM (Nonvolatile RAM), ki je poceni in ohrani vsebino, ko izključimo napajanje. Pomnilniki DRAM, ki so v uporabi v osebnih računalnikih in strežnikih, so hitri in poceni, vendar se njihova vsebina izgubi, ko izključimo napajanje. SRAM (statični RAM) je hitrejši in potrebuje manj energije, a je dražji in tudi izgubi vsebino po izključitvi napajanja. Največ ga uporabljajo za predpomnilnike. NV-RAM je počasnejši, tudi energetsko požrešen, zelo drag, a ohrani vsebino po izključitvi. NRAM, ki je zasnovan na nanocevkah, ima tudi tekmece, kot sta pomnilnik z izmenljivo fazo, magnetni pomnilnik (MRAM). Toda, nanocevni NRAM je hitrejši kot SRAM, cenejši in ima neomejeno trajanje. Lahko ima večjo gostoto kot DRAM, porabi manj energije in je odporen na sevanje. Direktor podjetja Nantero Greg Schmergel meni, da bi proizvodnja pomnilnikov z ogljikovimi nanocevkami lahko temeljila na tehnologiji CMOS in obdržala nizke stroške. Računalniki s tovrstnimi pomnilniki bi imeli sposobnost trenutnega (instant) delovanja, brez običajnega zagona. Strežniki naj bi imeli hitrost SRAM-a, a z nižjimi stroški. Naprave s pomnilniki nanoNRAM bi pridobile velike zmogljivosti brez novih stroškov. To bi vsem uporabnikom prineslo dodatne užitke, Zamenjava za druge pomnilnike: prototip pomnilnika z ogljikovimi nanocevkami delničarjem Nantere pa ogromne zaslužke. V PRAKSI prihodnost nanotehnologije pridobivajo nove lastnosti. Nekateri pretvarjajo svetlobo v elektriko, drugi postajajo trši od diamanta, tretji se pretvarjajo v kemične katalizatorje. Še več, nekateri že v zelo majhnih količinah spremenijo kemične in fizikalne lastnosti večjih stvari. Nanomateriali tako na primer omogočajo pridobivanje ojačenih blatnikov ali pomagajo v Nanotehnologija v štirih korakih Ogljikova nanocevka, ki so jo odkrili v podjetju NEC na Japonskem leta 1991, je eden najbolj prilagodljivih in vsestransko uporabnih nanomaterialov. Potovanje nanocevke od laboratorija do trajnih mikromotorjev, mehanizmov, sprožil, tipal in drugega se v osnovi odvija v štirih korakih. Ustvarjanje (prvi korak): Na začetku znanstveniki usmerijo močan električni žarek ali intenziven blesk laserske svetlobe v komoro s podpritiskom, napolnjeno s plinom z veliko ogljikovih molekul, ki sproži izoblikovanje valjev, sestavljenih iz ogljikovih atomov – ogljikovih nanocevk. Oblikovanje (drugi korak): Znanstveniki so se odkrili, kako s pomočjo kemikalij in energetskih žarkov razpletejo različne vrste nanostruktur in z njimi rokujejo. Nekatere vrste so elektroprevodne, druge pa so izjemno močne. Vdelovanje (tretji korak): Raziskovalci iz prvih izdelujejo na primer mikrotipala, medtem ko druge vpletajo v vrvi in tkanine, da bi jih ojačili. Nanocevke vdelujejo v temeljne materiale, kot so tekstili in plastika, ali pa izdelujejo vezje za miniaturno elektroniko. Uporaba (četrti korak): Znanstveniki bodo z nanocevkami izdelovali ogromno izdelkov, od supermočnih tkanin prek ultrahitrih računalniških čipov do slikovnih elementov za izredno jasno sliko na novih televizorjih in še dalje do izjemno močnih letalskih kril. Nanozgradbe po želji: doslej najmanjša piramida, sestavljena iz 1600 posameznih atomov germanija (Ge) na silicijevi površini, posneta s pomočjo skenirajočega tunelskega mikroskopa. razvoju superučinkovitih gorilnih baterij. Nekateri raziskovalci in podjetja se ukvarjajo samo z razvojem novih orodij, ki omogočajo ta čudesa. V zadnjem letu je iz laboratorijev prišlo nekaj novih zanimivih izdelkov. LABORATORIJ V ŽEPU Med njimi so na praske neobčutljiva karoserija džipa Hammer, odpornejši teniški lopar in žogica za golf podjetja NanoDynamics, ki izredno dobro ohranja smer letenja. Največji pa je trg industrije avtogum z nanotehnološkim polnjenjem, ki je vreden okoli 4 milijarde dolarjev, kar je skoraj tretjina celotnega lanskega trga izdelkov z vdelanimi nanotehnološkimi izdelki. Med večjimi segmenti trgi je tudi proizvodnja klasičnih filmov za fotografiranje na osnovi srebra. Izdelkov, zasnovanih na nanotehnologiji, torej ni veliko in glavnem še niso tako razširjeni na trgu. Potenciali pa so vendarle ogromni in na obzorju so že številni novi izdelki. Analitiki podjetja Lux Research pričakujejo že v dveh letih diagnostične stroje z nanokomponentami, ki naj bi zdravnikom omogočili izdelovanje mikrolaboratorijev za analize krvi ali testiranja na HIV, ki bi jih nosili v torbici. Že danes so razvijajo nanotipala za nadzor pošiljk v poštah in na letališčih, ki bi odkrivala prisotnost nevarnih snovi, kot sta antraks ali sarin. Predstavniki podjetja Hewlett-Packard so 1. februarja objavili, da bodo s pomočjo nanotehnologije v manj kot desetletju preusmerili računalnike z današnjih silicijevih tranzistorjev v nanosvet. »Znova odkrivamo računalnik v molekularnih razmerah,« pravi Stan Williams, vodja skupine v HP-ju. Strokovnjaki pričakujejo, da bodo že pred koncem sedanjega desetletja novi nanopomnilniki sposobni celotno vsebino ameriške Nacionalne knjižnice shraniti v pomnilniško škatlico velikosti dlani. Polprevodniki so še zlasti industrija z velikanskimi potenciali s stališča nanotehnologije, tudi zato, ker sedanje tehnologije vse pogosteje povzročajo težave. Medtem ko Od ogljikovih atomov do nanoizdelkov: štiri faze v življenju nanocevk postajajo vezja in prevodniki vse manjši, postajajo tudi stene, »debele« le nekaj atomov, čedalje občutljivejše na gibanje elektronov. Gibanje skozi zapleteno mrežo osvobaja toploto, ki jo je vse težje in dražje kontrolirati. Boj razvijalcev za ohranitev Moorovega zakona, ki napoveduje podvojitev računalniške moči na vsakih 18 mesecev, se bije z vse večjimi stroški. Izračuni kažejo, da bo vsaka nova tovarna za proizvodnjo polprevodnikov pri koncu desetletja stala že okrog 10 milijard dolarjev. Nanotehnologija pa naj bi zmanjšala težave, kar je že razvidno iz sedanjega razvoja nanopomnilnikov. SPODBUDE VODILNIH Raziskovalci pričakujejo pomnilniške čipe, velike le 1 mm, z neprimerno večjimi zmogljivostmi, zasnovane na ogljikovih nanocevkah. IBM-ovi strokovnjaki že delajo s tranzistorji z nanocevkami, ki prinašajo »velikanski napredek v zmogljivostih in zmanjšanju ravni toplote«, pravi raziskovalec Phaedon Avouris iz Nanometer Scale Science & Technology Labs pri IBM-u. Danes v svetu na področju nanotehnologije že deluje okoli 1200 novih podjetij, ustanovljenih le zato, da bi se ukvarjala z »nano« raziskovanjem in proizvodnjo. Polovica podjetij je v ZDA, dober del pa tudi v drugih najrazvitejših državah. Novih podjetij bi bilo veliko več, če mnogih ne bi prestrašile slabe izkušnje z »balonom« podjetij .com, ki so pred pol desetletja množično propadla v enem samem letu. Toda internet je bil takrat novo področje, medtem ko danes nanotehnologija ponuja nove možnosti uporabe tudi za tisoče že obstoječih materialov, kar pomeni, da so lahko vanjo vključena tudi velika in močna obstoječa podjetja. In res je 19 od 30 podjetij z industrijskega indeksa Dow Jones je že ponudilo različne pobude s področja nanotehnologije. Mnoga med njimi lahko kombinirajo stare tehnologije z Orodje za nanosvet: strojna oprema za raziskovanje uporabe nanostruktur za nadzor in izboljšanje kemičnih aktivnosti v Pacific Northwest National Laboratory MOJ MIKRO 5 MA J 2005 109 V PRAKSI prihodnost nanotehnologije nanotehnologijo, kar lahko hitro prinese izboljšanja ali inovacije in zaslužek. Podjetje DuPont je, na primer, razvilo novo sredstvo za prevleko žic, namenjenih za velike motorje. Dosedanje prevleke niso bile dovolj kompaktne, ker so med molekulami ostajala prazna mesta, kar se je lahko videlo pod mikroskopom. Nepravilne strukture prevleke so na koncu vodile do prelomov materiala in okvar. Novi nanodelci Voltron izpolnjujejo praznine, s čimer ojačijo prevleko in obenem izboljšajo njene izolacijske sposobnosti. Čas med okvarami se je podaljšal za desetkrat, na več kot 1000 ur. Nanotehnološki popravek kakovosti izolacije žic se lahko komu zdi nepomemben, a treba je vedeti, da motorji podjetja DuPont porabijo neverjetnih 65 % ameriške električne energije, zato podaljšanje njihove življenjske dobe in učinkovitosti zagotovo prinaša ogromne prihranke. 400-kratno povečanje prihodka v šestih letih: napovedi rasti trga nanotehnologij v svetu do leta 2010 Nanotehnologija v industriji Glede na možnosti je nanotehnološka proizvodnja še vedno na začetku, ker prevladujejo bazične snovi, kot so sredstva za prevleko in kaki barva. V naslednjih dveh desetletjih pa bo nanoproizvodnja dosegla vse industrijske veje. Materiali: Lažji teniški loparji, ki omogočajo boljše rezultate, barve, ki se ne luščijo, prevleka, ki s časom ne spreminja barve – pri večini novih izdelkov niti ne vidimo, kaj je notri »nano«, vidimo le, da so boljši. Izziv: Kljub napovedim nekaterih nanodelcev še vedno ni mogoče pridobivati v industrijskih količinah. Pretirana pričakovanja so pogosto boleča. Pomembni igralci: 3M, Dow Chemical, DuPont, GE, NanoDynamics, NanoScale Materials, Nasa. Orodja: Za razvoj nanotehnologij so ključna orodja, brez katerih ostajajo nanodelci inženirjem še vedno nevidni. Prvi zmagovalci v nanotehnologiji so proizvajalci in prodajalci mikroskopov atomske jakosti (atomic force microscopes, AFMs) in strojev za rokovanje z molekulami. Izziv: Trg je zaenkrat »živ in zdrav«, treba je nadaljevati z inovacijami. Pomembni igralci: Veeco, FEI, NanoInk. Nanoelektronika: Do leta 2020 bodo pomnilniki dlančnikov in drugih ročnih naprav z nanožicami dosegli nepredstavljive količine terabajtov. Ogljikove nanocevke so glavni kandidat za zamenjavo tehnologije silicijevih čipov, v trenutku ko bo dosežena njihova fizična meja, okoli leta 2015. Poleg tega lahko nanocevke oddajajo svetlobo, zato že izdelujejo nanožarnice, na primer za osvetljevanje ploskih zaslonov. Izziv: Za prehod s sedanjih prototipov čipov z le nekaj vezij na čipe z milijardami vezij bo treba narediti skok v tehnologiji proizvodnje. Pomembni igralci: HP, IBM, Intel, Nano-Proprietary, Nantero, NVE, Samsung, Zettacore. Energija: Razmeroma poceni nanofilmi obljubljajo zajemanje več sončne svetlobe kot današnje fotocelice in lahko sprožijo revolucijo v proizvodnji sončnih panelov. Ogljikove nanovcevke napovedujejo izredne možnosti za izdelavo superelektričnih baterij in skladiščenje vodika, kar bo lahko pripeljalo do učinkovitih gorivnih celic, ki naj bi zamenjale motorje na fosilno gorivo. Izziv: Razvoj v laboratorijih bi zahteval veliko časa in tudi denarja. Pomembni igralci: Carbon Nanotechnologies, mPhase Technologies, NanoSolar, Nanosys, UltraDots. Zdravstvena nega: Prenosni laboratoriji bodo omogočali takojšnje analize težav, od sladkorne bolezni do HIV-a. Vgradljivi mikromonitorji, veliko manjši od današnjih srčnih spodbujevalnikov, bodo uporabljali nanomateriale za pridobivanje energije iz telesa. Ultranatančni nanoagenti bodo sposobni ubijati rakave celice z obstreljevanjem krvnih žil, ki hranijo tumorje. Izziv: Neinvazivna diagnostična orodja bodo kmalu prišla na trg, če bo podjetjem uspelo prepričati državno upravo, da nanomateriali. vbrizgani v telo, niso škodljivi. Pomembni igralci: BioPhan, GE, Johnson & Johnson, LabNow, Nano- kinetics, NASA, Quantum Dot. Eden najbolj znanih »atomskih« projektov: nanoležaj, sestavljen iz okrog 5000 atomov, ki sta ga skupaj razvila IMM in Xerox. Nanotovarne v načrtih: molekularni proizvodni sklop odvaja vodikove atome iz acetilena in nalaga C2 na verigo premičnih diamantnih blokov (slika iz filma inženirja in animatorja Johna Burcha in pionirja nanotehnologije dr. Erica Dexterja IGRO VODI KAPITAL Podjetja, ki uvajajo nanotehnološke inovacije, lahko pritiskajo na celotne industrijske panoge, saj uvajajo nove standarde možnosti in kakovosti, s katerimi se stare tehnologije težko kosajo brez temeljite rekonstrukcije. Samsung Group iz Južne Koreje, na primer, namerava v letu 2006 začeti proizvodnjo TV-zaslonov, zasnovanih na ogljikovih nancevkah. Novi zasloni bodo porabljali manj energije in bodo lažji, svetlejši in cenejši. Tehnologija se bo zagotovo hitro razširila tudi med druge proizvajalce, nato tudi na računalniške monitorje ter na koncu na oglasne, informacijske in podobne zaslone. General Electrics je, na primer, ustanovil nanotehnološki raziskovalni center v Niskayuni, v katerem bo 50 raziskovalcev pokrivalo vsa potencialno zanimiva in donosna področja, od medicinskih pripomočkov do električnih turbin. Višine vloženih sredstev GE zaenkrat noče razkriti. Tudi 110 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Projekt »Pametni prah«: brezžično povezani nanotehnološko izdelani mikrostroji (na sliki primerjani s kovancem) v velikih serijah bodo ustvarjali prostrana omrežja za nadzor temperature, vlage, svetlobe, gibanja in drugega za potrebe meteorologije, medicine ... za večino drugih podjetij so nanotehnologije zaenkrat predvsem naložba, saj je na začetku težko videti konkreten zaslužek. Izkušnje pa kažejo, da na tem področju praktično ni zgrešenih naložb. Družbe za tvegani kapital so že vložile milijardo dolarjev v nanopodjetja, polovico v zadnjih dveh letih. Vlade razvitih držav vlagajo 4,7 milijarde dolarjev letno, kar je razdeljeno na pri- bližno enake dele med Severno Ameriko, Azijo in Evropo. Nanotehnologije, ki so zdaj že v rokah kapitala, še nekaj časa ne bodo napredovale v skokih, temveč so bodo prej počasi vzpenjale na svetovnih trgih. To še zlasti velja za nanoračunalništvo, kjer na primer HP pričakuje kakovostni preskok s svojimi novimi nanotehnološkimi platinskimi računalniki, ki naj bi omogočili razvoj novih arhitektur za »posilicijsko« računalništvo šele v letu 2011. Takrat se bo počasi že zagotovo izgubljalo samo ime »nanotehnologije«, saj bodo nove tehnologije postale tako rutinske in navadne, da bodo raziskovalci neizogibno uvajali nova, konkretnejša imena. Nanotehnologija bo v bližnji prihodnosti zaživela v tisočih izdelkih – v računalništvu, medicini, metalurgiji in drugih področjih, ne glede na to, kako jo bodo poimenovali.  V PRAKSI računalniki in šah MEGA DATABASE 2005 � IME POVE VSE Podatkovna zbirka ChessBase pomeni za vsakega šahista, ki igra šah z veseljem, ki se želi izpopolnjevati in napredovati v šahu, nekaj, kar preprosto »mora imeti«. Poleg programa Fritz 8 in zbirke ChessBase 9, o katerih smo že pisali v naši rubriki, je naslednje tovrstno orodje najnovejša zbirka Mega Database 2005 ali na kratko Mega 2005. Piše : Vojko Mencinger vojko.mencinger@mojmikro.si DOBER MOJSTER POTREBUJE DOBRA ORODJA Vprašajte mizarja, zidarja ali vodoinštalaterja – vsak od njih potrebuje dobra orodja, če hoče dobro in hitro opraviti svoje delo. Enako velja za šahiste, tudi oni ne morejo biti izjema. Vsaj če hočejo biti dobri. In kaj prinaša Mega 2005 dobrega? Veliko, zares veliko. Oglejmo si na kratko nekaj podatkov: • 2.904.170 partij od leta 1530 do novembra 2004, izbranih in lektoriranih po kakovostnem standardu Chessbase; • 57.000 komentiranih partij – komentatorji so sami priznani velemojstri, • popolnoma novo otvoritveno klasifikacijo z več kot 100.000 ključnimi pozicijami, • neposreden dostop do podatkovne zbirke igralcev – indeks igralcev presega število 180.000, preko 23.000 slik šahistov in šahistk • klasifikacijo po turnirjih, temah v srednji igri, končnicah, • lektorja zbirke sta velemojstra dr. Lubomir Ftačnik in Rainer Knaak. BIGKEY 2005 besedilni opis otvoritve. Napredovanje ključa vidimo vsakič, ko pritisnemo na znak +. Ko ta izgine, pomeni, da ni več nobenega podključa in si lahko ogledamo partije. BigKey 2005 v karieri in diagramom ELO-ratinga kot tudi otvoritveni repertoar. Ta nam je še posebej koristen pri pripravi na nasprotnika, saj lahko hitro vidimo, v kateri otvoritvi je določen šahist šibak. je večletno delo avtorja Joachima Zunkeja. Poleg tega, da je odpravil napake v prejšnjem ključu, je naredil veliko izboljšav: • v celoti zbirki temelji na ključu Šahovskega Informatorja (EŠO ali ECO), • vsebuje številne kazalce na transpozicije, • osnovni ključi imajo, kjer je le mogoče, vključena imena otvoritev, kar je za številne začetnike olajšava, • ključev z malo partijami ali celo brez partij ni, • ključi s preveč partijami so razdeljeni v podključe, • kakovost klasifikacij je bistvena izboljšana. Lastniki programa ChessBase 9.0 imajo še eno prednost, ko delajo z BigKeyem 2005. CB 9.0 je sposoben upoštevati, katera stran je na potezi, ko išče po ključu. Prvič je izločena možnost napake »stran na potezi«. Avtor je ta novi ključ poimenoval SuperKey. Mega 2005 pa ni le za pregled otvoritev, temveč ima izjemno lepo razdelan ključ središnjic, kombinacij in predvsem končnic. Če vas zanima, kako je treba igrati končnico T+L : T, NAMESTITEV Nov otvoritveni ključ je ena od glavnih novosti najnovejše zbirke. Ključ ni več narejen v zaporedju od A00 do E99, temveč na podlagi potez, kar je bolj intuitivno in šahistom olajša iskanje. Tako imamo najprej navedene poteze belega, ki niso enake 1.c4, 1.e4 ali 1.d4. Zraven poteze so zapisane kode ECO (Encyclopaedia of Chess Openings) in dodatno še Mega 2005 dobimo na DVD-ju, saj CD ne zadošča več za vse podatke. Če želite imeti hiter dostop do podatkov, je najbolje, da si Mego 2005 namestite na trdi disk. To morate storiti tako za partije (545 MB) kot tudi za zbirko šahistov z vsemi slikami (310 MB). TURNIRSKE TABELE, DOSJEJI IGRALCEV ... Poskrbljeno je, da so pomembni turnirji vneseni v celoti z vsemi partijami. Tako je izdelava turnirskih tabel zelo enostavna. En sam klik na rezultat v tabeli in že lahko pregledate partijo. Hitro lahko vidimo tudi dosjeje igralcev, z vrhunci si lahko ogledate številne primere iz zbirke. Od skupno 1159 takšnih končnic jih je močnejša stran dobila skoraj polovico! To pomeni, da je sicer teoretsko remi končnico še kako koristno igrati do konca, tudi če smo šibkejša stran. SKLEP Če se po dobrem orodju pozna dober mojster, potem je Mega 2005 nekaj, kar ne sme manjkati v vaši šahovski zbirki. Cena se giblje od 30 evrov za nadgradnjo z Mege 2004 za naročnike revije ChessBase Magazin, do 150 evrov za tiste, ki še nikoli niso kupili zbirke Mega. Funkcije, ki vam jih ponuja Mega 2005, so tako bogate, da vas bodo zaposlile in zabavale vse do konca leta 2005. GENS UNA SUMUS  MOJ MIKRO 5 MA J 2005 111 V PRAKSI glasbena produkcija MUSIKMESSE 2005 � GLASBENI ZMAGOVALCI ali pa CD-pekač. Kratice OASYS namreč pomenijo Open Architecture Synthesis Studio, kar bi lahko primerjali z osebnim računalnikom, v katerem si sestavimo orodja po lastnih željah. OASYS seveda vsebuje izredno zmogljiv procesor, sistem pa deluje na osnovi Linux. Leto je naokoli in spet je za nami še eden izmed največjih in najboljših sejmov glasbil ter profesionalne zvočne (in svetlobne) opreme Musikmesse , ki se vsako pomlad odvija v Frankfurtu. Delovna postaja Korg OASYS, 76 tipk Piše : Igor Matičič igor.maticic@mojmikro.si L etošnjega si je ogledalo približno 93.000 obiskovalcev, ki so imeli priložnost videti proizvode oz. storitve kar 2250 razstavljavcev iz 53 držav. Vsekakor sejem v Evropi nima nobene prave glasbenosejemske konkurence, vendar pa ga organizatorji s temi zavidljivimi številkami skušajo predstaviti tudi kot glavni svetovni dogodek tega področja. Konkurenca ameriškega sejma NAMM je sicer precej huda, a to na našem koncu sveta niti ni tako pomembno. Poglejmo si nekaj zanimivosti, ki so jih razstavili na sejmu. Vsako leto na sejmu predstavniki različnih glasbeno-zvočnih revij (letos jih je bilo 58) glasujejo za najboljše izdelke, predstavljene na sejmu, in sicer v različnih kategorijah. Izbor glasbenih izdelkov bom prepustil omenjenim demokratičnim metodam in tako boste tokrat za spremembo odrešeni izbora po mojem okusu ... NAJBOLJ INOVATIVEN IZDELEK Za začetek predstavimo posebno kategorijo najbolj inovativen izdelek, kjer lahko sodelujejo vsi glasbeni izdelki, se pravi od levega hrošča zvočne programske opreme, pa do desnega vijaka na dvojnem pedalu basovskega bobna. Zmagovalec v tej kategoriji je postala programska oprema Apple GarageBand 2.0. Hja, Apple in pri nas bolj priljubljeni sistemi Windows pač ne jadrajo z istim vetrom, zato samo povejmo, da je to še ena izmed skladovnic hitro sestavljajoče se glasbe na osnovi zvočnih vzorcev, zank, zvočnih stez in drugega, ki pa naj bi delovala po načelu »zelo prijazno, hitro in preprosto za uporabnika«. Kar je seveda zelo pohvalno. Sicer pa boste podobna, prijaznejša orodja za Windows, našli v programih, kot so Cakewalk Kinetic, Sonic Foundry Acid, Propellerhead Reason ... KITARSKI ZVOČNI UČINKI Naslednja zanimiva kategorija so škatlice različnih kitarskih zvočnih učinkov, kjer je nesporni zmagovalec postal izdelek izjemnih sposobnosti PODxt-Live. Seveda je to nadgradnja že obstoječega zmagovalca proizvajalca Line 6, ki poleg transformacije (sedaj v obliki namenjeni nožnemu upravljanju) ponuja cel 112 MOJ MIKRO 5 MA J 2005 arsenal kvalitetnih modulacij legendarnih pedal (80), ojačevalcev (36), zvočnikov (24) in še marsičesa, da o neskončnih kombinacijah niti ne govorim. Za preglednost skrbi velik 10,4-palčni zaslon, ki je seveda v skladu s Korgovo tradicijo občutljiv na dotik (TouchView). SNEMALNA PROGRAMSKA OPREMA Zanimiv je tudi rezultat izbora v kategoriji snemalne programske opreme (kompleksni MIDI/ avdio-sekvenčniki), kjer med prvimi tremi tokrat presenetljivo ni Steinbergovega Cubasea SX. Vodilna mesta so namreč zasedli Apple Logic Zmagovalec v kategoriji kitarskih zvočnih učinkov PODxt Live PRO 7, Cakewalk SONAR 4, ter AbleKITARSKE STRUNE ton Live 4. Sta pa zato dva druga Steinbergova Če smo že pri opremi kitaristov, se ustavi- izdelka pristala pri vrhu kategorije orodij za mo za trenutek še pri tako malenkostnih, pa obdelavo prostorskega zvoka: Nuendo 3 in vendar tudi izjemno pomembnih stvareh, kot Wavelab 5. so kitarske strune. Nesporni zmagovalec v tej kategoriji so seveda strune Elixir Nanoweb, ki STUDIJSKI MIKROFONI vsaj trikratno olajšajo delo tistim brenkačem, Da profesionalci (kar glasovalci tega izbora ki pogosto menjavajo strune. So namreč veliko vsekakor so) še vedno prisegajo na že dolgo odpornejše (imajo ovoj iz posebnega materia- preverjene znamke (in ne na poceni kopije iz la) na korozijo in druge vplive kot pa strune, Kitajske), dokazuje rezultat v kategoriji studijizdelane po doslej znanih postopkih. Pogostost skih mikrofonov, kjer so na prvih mestih znammenjavanja strun se tako nekajkrat zmanjša. ke AKG, Neumann in Schoeps. Zmagovalec Cena je seveda višja od navadnih strun, glede izbora AKG C414 B-XLII je ena izmed najzvoka pa so stvari vedno relativne – nekaterim novejših revizij tega legendarnega mikrofona, je zvok teh strun všeč, drugim pač ne. ki se v studiih pojavlja že desetletja in vedno znova prinaša kakovostne rezultate. Izboljšanja so seveda s področja večje občutljivosti, manjKLAVIATURE DELOVNE POSTAJE šega lastnega šuma, povečanega maksimuma V kategoriji klaviatur delovnih postaj ne- jakosti zvoka in še nekatere druge, seveda ob dvomno izstopa Korgov OASYS, ki združuje pomembnem dejstvu: legendarni zvočni značaj veliko novodobnih tehnologij (med drugim tega mikrofona je ostal takšen kot pri njegoKarma), ki so jih pri tem proizvajalcu z vso vem predniku. uspešnostjo ponudili v zadnjem obdobju. Hkrati pa tudi nadaljuje z inovacijami in združevanjem različnih komponent v eni delovni postaji. Tako je OASYS lahko vzorčevalnik, MIDI-sekvenčnik, 16-stezni snemalnik zvoka, sintetizator, zvočni učinek studijske kakovosti  10 let pozneje Ob pogledu na bogato opremo današnjega Mojega mikra z oglasi se mi je utrnil spomin na dogodek iz prazgodovinskih časov te revije. Oglasna služba podjetja, ki je začelo izdajati Moj mikro, je povsem odpovedala in prva številka skoraj ni premogla poštenega oglasa. Kot glavnega urednika me je to pogrelo in z dobrim znancem Francetom Logondrom sva vzela stvari v svoje roke: naslednja številka je “pokala” od oglasov. Posledica: v oglasni službi so ponoreli in mene je šefica revij nameravala gladko postaviti pred disciplinsko komisijo. Nazadnje je prevladala zdrava pamet, bil sem oproščen, Logonder pa je bil imenovan za mojega uradnega zbiralca oglasov. Pa še to: šefica revij je bila legendarna novinarka in urednica Bernarda Jeklin. @ Majska številka izpred desetih let se glede oglasov kar lahko kosa z današnjo (čeprav ni bilo več ne Logondra ne moje malenkosti). Ne manjka niti kazalo oglaševalcev, kar dober ducat je celostranskih reklam, majhnih pa se sploh ne splača preštevati. In vstavljen je kartonski list, ki ga je mogoče iztrgati: to je INFORMACIJSKA KARTICA MIKRO, ki je hkrati naročilnica; z informacijsko kartico pa je bilo mogoče zastonj dobiti podrobnejše podatke o kateremkoli izdelku, predstavljenem v oglasih. (To prakso so nadaljevali vse do konca letnika.) @ Naj omenim samo največje oglase: Novi Think Pad 701 C; Magnetno optični mediji, na prodaj v Avstriji; 3M grafoskopi; Maj 95, Trgovina na obisku, Alpress d.o.o.; 3M mediji za popolno varnost podatkov, Mladinska knjiga; Monitorji EIZO… @ In še osvežitev te oglasne pustote: Naši ljudje od A do Ž. Časopisna hiša Delo je namreč podarila celo stran Fakulteti za družbene vede. Kot znak podpore njenim naporom pri delu z več kot “dva tisoč naših diplomantov, magistrov ali doktorjev znanosti”. In na tej strani Mojega mikra so nanizani ducati imen! Prav zabavno jih je danes pregledovati, kajti mnoga po desetih letih veliko pomenijo. Izluščili jih bomo samo nekaj… Igor Evgen Bergant, Pavle Čelik, Pavel Gantar, Janez Janša, Miša Molk, Iztok Simoniti, Danilo Slivnik, Zoran Thaler, Stojan Žitko, Ilinka Todorovski… @ Naj mi neizluščeni oprostijo! Vsekakor so oglasi včasih tudi zabavni, mar ne? Vilko Novak Čipči MOJ MIKRO 5 MA J 2005 113 Prenapetostne zaščite BELKIN uvaža in prodaja podjetje ALTERNA INTERTRADE, d.d., Leskoškova 6, Ljubljana. Pokličite jih in svojo zaščito naročite na dom že danes: 01 52 02 852, www.alterna-.si VAS JE STRAH STRELE? izhaja vsak prvi torek v mesecu letnik 21, številka 5, maj 2005 IZDAJA: DELO REVIJE, d. d. Dunajska 5, 1509 Ljubljana www.delo-revije.si DIREKTOR: Andrej Lesjak ... in uničenja video naprav, telefona, radia, televizijskega sprejemnika, računalnika? Vreme je nestabilno, velikokrat »treska« ... in uničuje električne aparate, telefone ... Strahu pred uničenjem vaših naprav je lahko že jutri konec. Kar nekaj časa tudi v Sloveniji lahko kupujete prenapetostne zaščite nizozemskega podjetje BELKIN, ki imajo DOŽIVLJENJSKO GARANCIJO, prav tako pa GARANCIJA velja za naprave, ki bi se pri tem morebiti uničile. Maksimalno zaščito vaših naprav pred prenapetostnimi sunki si lahko zagotovite za do 8 vtičnic, za antene za TV/VIDEO/ AVDIO, ISDN in navadne telefonske linije. UREDNIŠTVO: Dunajska 5, 1509 Ljubljana tel.: (01) 473 82 61 faks: (01) 473 81 69, 473 81 09 e-pošta: mojmikro@delo-revije.si GLAVNI UREDNIK: Marjan Kodelja ODGOVORNI UREDNIK: Zoran Banović POMOČNIKA GLAVNEGA UREDNIKA: Zlatko Matić in Milan Simčič UREDNIK: Jaka Mele UREDNIK FOTOGRAFIJE: Alan Orlič Belšak LIKOVNA ZASNOVA: Andrej Mavsar TEHNIČNI UREDNIK: Andrej Mavsar REDAKTOR: Slobodan Vujanović OGLASNO TRŽENJE: DELO REVIJE, d. d. Marketing Dunajska 5, 1509 Ljubljana tel.: (01) 473 81 11 faks: (01) 473 81 29 e-pošta: marketing@delo-revije.si KOLPORTAŽA: DELO REVIJE, d. d. Marketing Dunajska 5, 1509 Ljubljana tel.: (01) 473 81 20 faks: (01) 473 82 53 NAROČNINE: DELO REVIJE, d. d. Marketing Dunajska 5, 1509 Ljubljana tel.: (01) 473 81 23, 473 81 24 faks: (01) 473 82 53 e-pošta: narocnine@delo-revije.si Posamezni izvod stane 980 SIT. K U P O N  Izid žrebanja nagradne križanke iz 4. številke Mojega mikra - GESLO: ŽELODČNE TEŽAVE REŠI RUPURUT Denarni nagradi po 9.000 SIT podarja Bayer Pharma, d.o.o. Izžrebana sta bila: Marko Pogačar, Verd 2, 1360 Vrhnika in Martina Mauko, Mele 43, 9252 Radenci (poštnino plača nagrajenec). Ime in priimek: ___________________________________________________ Naslov: ___________________________________________________ ___________________________________________________ Davčna številka: _______________________________ Rešitve in zahtevane podatke lahko pošljete tudi na: info@mojmikro.si Podjetje ALTERNA, d.d. bo 3 izžrebancem , ki bodo napisali pravilno nagradno geslo iz križanke, podarilo prenapetostno zaščito v vrednosti 7.640 SIT. GESLO: 114 Rešite križanko, črke z označenih polj pa vpišite v kupon. Dobite geslo, ki je rešitev nagradne križanke. Kupon izrežite in ga najpozneje do 23. maja, pošljite na naslov: Uredništvo revije Moj mikro, Dunajska 5, 1509 Ljubljana Pripišite tudi svojo davčno številko. MOJ MIKRO 5 MA J 2005 Naročniki imajo posebne ugodnosti. Naročite se lahko pisno (klasična in elektronska pošta) ali telefonsko. Revijo boste začeli prejemati po prvem plačilu od tekoče številke naprej. Naročnina velja do vašega preklica. Naročnina za tujino se poravnava za eno leto vnaprej in znaša: 70 EUR, 127 USD, 167 AUD. Za vse informacije v zvezi z naročanjem edicije smo na voljo na zgoraj navedenih telefonskih številkah ali elektronski pošti. Nenaročenih besedil in fotografij ne vračamo. DIGITALNA OBDELAVA FOTOGRAFIJ IN OSVETLJEVANJE: Delo Repro, d. o. o. Dunajska 5, Ljubljana TISK: Delo Tiskarna, d. d. Dunajska 5, Ljubljana april 2005 natisnjeno v 8 500 izvodih.